Jedro

Kot je razvidno iz spisovnega gradiva pa tudi iz podatkov Centralnega registra prebivalstva, obdolženec v Republiki Sloveniji nima stalnega ali vsaj začasnega prebivališča. Kot njegov naslov je naveden: ... . Pritožnik na naroku za izrek kazenske sankcije niti v aktualni pritožbi ni pojasnil oziroma konkretiziral, na kakšen način bi lahko obdolženec, ki nima prebivališča v Republiki Sloveniji ampak v K., uresničeval obveznosti iz predlagane alternativne oblike izvrševanja denarne kazni.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec je dolžan plačati sodno takso za pritožbo zoper sodbo v znesku 315,00 EUR.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijano sodbo je bil obdolženi J. D. po podanem priznanju krivde spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 3. točki prvega odstavka 324. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izrečena mu je bila denarna kazen 70 dnevnih zneskov po 20,00 EUR oziroma skupaj 1.400,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 140,00 EUR, pri čemer prvi obrok zapade v plačilo 30. dan po pravnomočnosti sodbe, ostalih 9 obrokov pa na isti dan vsakega naslednjega meseca. Izrečena mu je bila stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za obdobje enega leta od pravnomočnosti sodbe. Obenem pa mu je bil izrečen tudi varnostni ukrep odvzema vozniškega dovoljenja, pri čemer se mu v obdobju enega leta ne sme izdati novo vozniško dovoljenje, saj obdolženec ne poseduje veljavnega vozniškega dovoljenja. Po petem odstavku 48. člena KZ-1 se zaradi izreka varnostnega ukrepa odvzema vozniškega dovoljenja ne izvrši stranska kazen prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka in plačila sodne takse.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik. Izpodbija odločbo o kazenski sankciji iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolžencu namesto denarne kazni izreče alternativni ukrep dela v splošno korist oziroma podrejeno, da mu izreče pogojno obsodbo z določeno kaznijo zapora.

3. Odgovor na pritožbo ni bil vložen.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Za pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje, da obdolžencu kot glavno izreče denarno kazen 70 dnevnih zneskov po 20,00 EUR oziroma skupaj 1.400,00 EUR, povsem sprejemljiva, še zlasti glede na to, da jo je obdolženec dolžan plačati v desetih zaporednih mesečnih obrokih po 140,00 EUR, pri čemer bo prvi obrok zapadel v plačilo 30. dan po pravnomočnosti sodbe. Izrek tolikšne denarne kazni je bil predlagan že po okrožni državni tožilki v besedi strank po končani glavni obravnavi 7. 1. 2019. Obdolženec in njegova obramba tedaj izreku predlagane kazni nista nasprotovala oziroma nista predlagala, da sodišče prve stopnje obdolžencu izrečeno denarno kazen izvrši na alternativni način z delom v splošno korist oziroma da obdolžencu izreče pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo. Pri izreku in odmeri denarne kazni je sodišče kot je razvidno že iz same višine očitno upoštevalo obdolženčeve premoženjske razmere. Ob tem gre pripomniti, da bi bila obdolžencu za obravnavano inkriminirano ravnanje v prekrškovnem postopku izrečena bistveno višja globa. Sicer pa je sodišče prve stopnje obdolžencu kot olajševalne v zadostni meri upoštevalo okoliščine, ki jih sedaj ponovno izpostavlja pritožnik in sicer poleg dosedanje nekaznovanosti tudi priznanje krivde in obžalovanje kaznivega dejanja. Nikakor pa ne gre zanemariti tehtne obteževalne okoliščine, ki se je odražala v sami teži storjenega kaznivega dejanja, ko je obdolženec brez veljavnega vozniškega dovoljenja v nasprotno smer po avtocesti vozil kar 18 kilometrov in na ta način ogrozil življenje in telo večjemu številu udeležencev v prometu.

6. V skladu z določbo osmega odstavka 86. člena KZ-1 se kazen zapora do dveh let, razen za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost, lahko izvrši tudi tako, da obsojenec namesto kazni zapora opravi v obdobju največ dveh let od izvršljivosti sodbe delo v splošno korist. Po devetem odstavku istega člena sodišče pri odločanju o izvršitvi kazni zapora na ta alternativni način upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Drugi odstavek 13. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) opredeljuje kot izvajalsko organizacijo, v kateri obsojenec opravlja delo v splošno korist, vsako pravno osebo v Republiki Sloveniji, ki opravlja humanitarne ali komunalne dejavnosti, dejavnosti s področja varstva narave ali druge dejavnosti v javnem interesu, če teh dejavnosti ne izvaja izključno zaradi pridobivanja dobička. Kot je razvidno iz spisovnega gradiva pa tudi iz podatkov Centralnega registra prebivalstva, obdolženec v Republiki Sloveniji nima stalnega ali vsaj začasnega prebivališča. Kot njegov naslov je naveden: ... . Pritožnik na naroku za izrek kazenske sankcije niti v aktualni pritožbi ni pojasnil oziroma konkretiziral, na kakšen način bi lahko obdolženec, ki nima prebivališča v Republiki Sloveniji ampak v K., uresničeval obveznosti iz predlagane alternativne oblike izvrševanja denarne kazni. Podredni predlog pritožnika in sicer, da naj mu sodišče druge stopnje izrečeno denarno kazen spremeni v pogojno obsodbo z določeno zaporno kaznijo, pa sodišče druge stopnje šteje za pritožbo v škodo obdolženca, ki ji prav tako ne gre slediti. Obdolžencu bi v predlaganem primeru lahko grozil preklic pogojne obsodbe in izrek zaporne kazni, kar pa pomeni, da gre v obravnavanem primeru šteti denarno kazen, še zlasti odmerjeno zgolj v znesku 1.400,00 EUR, z omogočenim obročnim odplačilom, za obdolžencu milejšo. 7. Ko je pritožbeno sodišče po presoji predmetne kazenske zadeve ugotovilo, da niso podani razlogi, s katerimi se sodba izpodbija, niti ni našlo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen ZKP).

8. Obdolženec s pritožbo ni uspel in zato mora, po določbi prvega odstavka 98. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso po tarifni št. 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) v zvezi s tarifno št. 7113 v znesku 315,00 EUR. Glede na obdolženčeve skromnejše premoženjske razmere je sodišče druge stopnje sodno takso odmerilo v najnižjem možnem znesku.