Jedro

Zgolj prvi toženec je namreč tisti, ki je bil na temelju posojilne pogodbe z zapustnikom v obligacijskem odnosu, zato je zgolj prvega toženca kot dolžnika iz tega obveznostnega razmerja mogoče zavezati k povrnitvi dolžnega zneska posojila v zapuščino po pokojnem posojilodajalcu (574. člen OZ).

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva temu sodišču vrne v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek zoper prvega toženca T.K. zavrnilo zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije (I. točka izreka). Ugotovilo je, da v zapuščino po pokojnem A.P., rojenem 4. 9. 1921, umrlem 24. 11. 2013, spada terjatev do druge toženke N. V., tretje toženke A.K. in četrtega toženca D.P. v višini 4.320,00 EUR (II. točka izreka). Tožence je solidarno zavezalo, da v roku 15 dni v zapuščino po pokojnem A.P. vplačajo znesek 4.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. (III. točka izreka). V presežku, do vtoževane denarne terjatve v višini 5.000,00 EUR, je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo (IV. točka izreka). Drugo toženko, tretjo toženko in četrtega toženca je solidarno zavezalo, da tožniku povrnejo pravdne stroške v višini 918,79 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči po poteku paricijskega roka dalje do plačila (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožujeta obe pravdni stranki.

3. Tožnik sodbo sodišča prve stopnje, smiselno v delu, ki zanj ni ugoden, izpodbija zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je prvostopenjsko sodišče nepravilno zavzelo stališče, da je med pravdnimi strankami nesporno dejstvo, da je prvi toženec celoten znesek posojila, ki ga je prejel od zapustnika, izročil svoji materi, to je tretji toženki. Tožnik je namreč že v prvi pripravljalni vlogi z dne 25. 1. 2016 zatrjeval, da je dejstvo, ali je prvi toženec od zapustnika prejet znesek izročil tretji toženki, sporno in je zgodba tožencev, da je prvi toženec denar vrnil svoji materi, izmišljena. Tudi sicer pa izpostavlja, da izpovedbe tožencev o tem, ki jih v pritožbi strnjeno povzema, niso bile skladne, zato sodišče prve stopnje zahtevka zoper prvega toženca zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije ne bi smelo zavrniti. Kot zmotne pa pritožba ocenjuje tudi prvostopenjske dokazne zaključke o tem, da je tretja toženka plačala sedmino v višini 680,00 EUR pri gostišču Beli križ. Opozarja, da prvi in četrti toženec sploh nista vedela, koliko naj bi tretja toženka plačala, neskladne pa so izpovedbe tožencev tudi glede števila prisotnih na sedmini. Z ozirom, da je sodišče prve stopnje samo pojasnilo, da toženci v zvezi s kritjem pogrebnih stroškov, pogostitve in osmrtnice ter glede plačila za Primorske novice ne posedujejo nobenega računa, bi po prepričanju pritožbe tožbenemu zahtevku moralo v celoti ugoditi. Tožnik namreč meni, da je s predlaganim vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Murski Soboti P 134/2015, kjer se nahaja tudi račun gostišča Ribič za pogostitev z dne 29. 11. 2015 v višini 355,10 EUR in račun za Primorske novice, dokazal dejstvo, da je poskrbel za pogreb zapustnika ter da je plačal tako pogrebne kot druge običajne stroške v zvezi z objavo osmrtnice in pogostitve. Glede na navedeno se tožnik zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da sodišče druge stopnje tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, tožencem pa v plačilo naloži pravdne stroške, skupaj s stroški predmetne pritožbe, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno pa naj sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo sojenje.

4. Toženci sodbo sodišča prve stopnje izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zatrjujejo zaradi nasprotja v njenem izreku, zaradi katerega izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zaradi pomanjkanja pasivne legitimacije namreč sprva zavrnilo, nato pa je prvega toženca v III. točki izreka nasprotujoče skupaj s preostalimi toženci solidarno zavezalo k vplačilu zneska 4.320,00 EUR nazaj v zapuščino po pokojnem A.P. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe in terja njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je zahteval ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem A.P. spada terjatev do prvega toženca, medtem ko zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino sodi terjatev do preostalih tožencev, ni bil postavljen. Tudi zahtevek za vplačilo zneska 5.000,00 EUR nazaj v zapuščino tožnik uveljavlja zgolj zoper prvega toženca. S tem, ko je sodišče prve stopnje v II. točki izreka ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem spada terjatev do preostalih treh tožencev in ne do prvega toženca, v III. točki izreka pa je tudi tudi te tožence skupaj s prvim tožencem solidarno zavezalo k vplačilu zneska 4.320,00 EUR nazaj v zapuščino, pa je prekoračilo zahtevek, ki je bil postavljen v tožbi. Napačno je uporabilo tudi materialno pravo, saj je glede na tožbena zatrjevanja temelj tožbenega zahtevka posojilna pogodba med zapustnikom in prvim tožencem, ki je bila nesporno sklenjena, zakaj pa je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve v razmerju do preostalih tožencev, ki z zapustnikom niso bili v nobenem obligacijskem razmerju, in zakaj je k plačilu zavezalo tudi drugo toženko, tretjo toženko in četrtega toženca pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe ne izhaja. V 4. točki obrazložitve je zmotno pojasnjeno zgolj, da prvi toženec ne more biti nosilec obligacij do tožnika, temveč so to lahko le preostali trije toženci. Slednji z zapustnikom namreč niso v nobenem obligacijskem odnosu, zgolj da so zakoniti dediči po njem, pa še ne pomeni, da so dolžni v zapuščinsko maso plačati denarni znesek, ki ga nikoli niso prejeli. Ob navedenem toženci zatrjujejo še pomanjkanje pravnega interesa tožnika za vodenje predmetne pravde. Po prepričanju pritožbe tožnik pravnega interesa za vložitev ugotovitvene tožbe (prvi odstavek 181. člena ZPP) ni dokazal, dejstvo, da je prekinjen pravdni postopek, kjer se med drugim ugotavlja tudi prikrajšanje nujnega deleža zakonitih dedičev, v zvezi s čemer se ugotavlja obseg zapuščine, pa po prepričanju tožencev pravnega interesa za vodenje ugotovitvene tožbe ne izkazuje. Tudi sicer pa bi tožnik glede na stališča sodne prakse moral uveljavljati oblikovalni zahtevek, obstoj terjatve, ki jo zatrjuje v predmetnem postopku, pa bi sodišče moralo obravnavati v pravdi glede prikrajšanja nujnega deleža, kjer je potrebno ugotavljati obseg zapuščine. Izpodbijana sodba tudi ni izvršljiva, saj iz III. točke izreka izhaja zgolj, da so toženci dolžni solidarno v zapuščino po pokojnem plačati znesek 4.320,00 EUR, ni pa razvidno, kam naj se ta znesek plača. V prepričanju, da tožnik še ni dedič po pokojnem, saj je zapuščinski postopek prekinjen in sklep o dedovanju še ni izdan, pa toženci prerekajo še aktivno legitimacijo tožnika. Glede na navedeno toženci sodišču druge stopnje predlagajo, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožnika pa zaveže k povračilu pravdnih stroškov tožencev, vključno s stroški predmetnega pritožbenega postopka.

5. Toženci v odgovoru na pritožbo pritožbena izvajanja tožnika v celoti prerekajo in se zavzemajo za zavrnitev njegove pritožbe.

6. Pritožbi sta utemeljeni.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Že ob uradnem preizkusu zadeve naslovno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot pravilno opozarjajo že toženci v svoji pritožbi, je zavrnitev tožbenega zahtevka zoper prvega toženca v I. točki izreka izpodbijane sodbe logično protislovna z odločitvijo v III. točki izreka te sodbe, s katero je tudi prvi toženec skupaj z drugo toženko, tretjo toženko in četrtim tožencem v roku 15 dni solidarno zavezan v zapuščino po pokojnem A.P. vplačati znesek 4.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Ker zaradi takšnega nasprotja v izreku prvostopenjske sodbe te ni mogoče preizkusiti, je ob tem, ko toženci utemeljeno opozarjajo tudi na prekoračitev tožbenega zahtevka in zmotni materialnopravni pristop pri obravnavanju zadeve, potrebna njena razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

8. S predmetno tožbo tožnik zahteva ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem A. P., rojenem 4. 9. 1921, umrlem 24. 11. 2013, spada terjatev do prvega toženca iz naslova posojilne pogodbe z dne 7. 3. 2013 v višini 5.000,00 EUR ter da je prvi toženec ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila v roku 15 dni dolžan vrniti (vplačati) v zapuščino po pokojnem. Z ozirom, da obstoj pravnega interesa za vložitev takšne tožbe predstavlja procesno predpostavko za meritorno (vsebinsko) obravnavanje sporne zadeve, velja tožencem, z oziroma, da je pritožbeno sporno, ali je ta predpostavka izpolnjena, uvodoma odvrniti, da je tožnikov pravni interes za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka v I. točki tožbenega predloga izkazan že zgolj zato, ker v predmetni pravdi hkrati uveljavlja tudi dajatveni zahtevek na vrnitev spornega denarnega zneska v zapuščino (II. točka tožbenega predloga). Pravne koristi za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka v smislu prvega odstavka 181. člena ZPP tožnik zato niti ni bil zavezan posebej utemeljevati (drugi odstavek 181. člena ZPP). Tudi sicer pa je v nasprotju s prepričanjem pritožbe predpostavka pravnega interesa tožnika za uveljavljanje ugotovitvenega zahtevka izčrpana že s prejudicialnostjo predmetne pravde za odločitev v zadevi P 134/2015, ki je v teku pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti. Obstoj pravnega interesa sklicujoč se na postopek v zadevi P 134/2015 pa je utemeljil tudi sam tožnik v svojih tožbenih navedbah ter prvi pripravljalni vlogi z dne 27. 1. 2016. 9. V povezavi s pravkar navedenim velja pojasniti, da je bil zapuščinski postopek po pokojnem A.P. s sklepom zapuščinskega sodišča D 199/2013 z dne 5. 3. 2014 prekinjen (priloga A2), v predmetnem postopku druga toženka, tretja toženka in četrti toženec pa so bili napoteni na pravdo, da dokažejo, da v zapuščino po pokojnem spadajo denarna sredstva v višini 21.000,00 EUR, ki jih je imel zapustnik na depozitnem računu pri Banki X d.d.. Tak pravdni postopek imenovani toženci kot tožniki zoper tožnika v predmetni zadevi in njegovo ženo kot toženca vodijo v že zgoraj citirani zadevi P 134/2015 pred Okrožnim sodiščem v Murski Soboti, kjer podrejeno uveljavljajo zahtevek iz naslova prikrajšanja njihovih nujnih deležev (pripravljalna vloga s spremembo tožbe z dne 31. 8. 2015 na list. št. 63 priloženega spisa P 134/2015). Pri ugotavljanju vrednosti zapuščine, na podlagi katere se izračuna nujni delež, se glede na določbo drugega odstavka 28. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) upoštevajo tudi vse terjatve zapustnika, tudi tiste, ki jih ima do kakšnega dediča (izvzemši terjatve, ki so očitno neizterljive). Odločitev o zahtevku v predmetni pravdi je za odločitev v zadevi P 134/2015, kjer se je med pravdnimi strankami pokazal spor, ali terjatev zapustnika v razmerju do T.K. (prvi toženec v predmetni zadevi) na podlagi posojilne pogodbe z dne 7. 3. 2013 v višini 5.000,00 EUR sodi v zapuščino, zato predhodnega pomena. Prav iz tega razloga je bil pravdni postopek P 134/2015 s sklepom z dne 18. 11. 2015 tudi prekinjen (list. št. 75 priloženega spisa P 134/2015). Dejstvo, da tožnik na predmetno pravdo ni bil napoten, četudi se pravna korist za vodenje postopka z napotitvenim sklepom sicer izkazuje(1), pa na obstoj njegovega pravnega interesa za vodenje tega postopka ne vpliva. Kot je že zgoraj pojasnjeno je ta podan že zgolj zaradi hkratnega uveljavljanja dajatvenega zahtevka ob ugotovitvenem, utemeljen pa je tudi v zaključku, da je vprašanje obstoja terjatve zapustnika v razmerju do T.K. predhodno vprašanje za odločitev v zadevi P 134/2015, tak zaključek pa je jasno zavzet tudi v sklepu o prekinitvi tega postopka z dne 18. 11. 2015. Da je sodišče prve stopnje v zadevi P 134/2015 sklenilo, da tega predhodnega vprašanja ne bo reševalo samo in je iz razlogov smotrnosti prekinilo pravdni postopek (1. točka prvega odstavka 206. člena ZPP), je potrebno razumeti ob dejstvu, da je tožnik tožbo v predmetni zadevi dne 23. 9. 2015 vložil še preden je bil dne 18. 11. 2015 pravdni postopek v zadevi P 134/2015 prekinjen. S tem povezano pritožbeno prepričanje tožencev, da dejstvo, da se vprašanje obstoja terjatve zapustnika do prvega toženca T.K. sedaj obravnava v okviru posebne, to je predmetne pravde, in ne kot predhodno vprašanje oziroma z učinki pravnomočnosti(2) v zadevi P 134/2015, vpliva na možnost doseči pravilno in zakonito odločitev o s predmetno tožbo postavljenem zahtevku, pa je zmotno. Ločeno vodenje pravdnega postopka o predmetnem zahtevku zadeva namreč zgolj vprašanje procesne ekonomije. Zmotno pa je tudi pritožbeno naziranje, da bi ta zahtevek moral biti oblikovalne (in dajatvene) narave, saj to velja za zahtevke za vrnitev daril v zapuščino zaradi prikrajšanja nujnega deleža(3), takšnega pravnega varstva pa tožnik glede na ponujeno procesno gradivo (prvi odstavek 7. člena ZPP) v predmetnem postopku ne zahteva (je pa tak zahtevek podrejeno predmet obravnavanja v pravdi P 134/2015). Tožencem velja na tem mestu pojasniti le še, da je od okoliščine, ali je tožnik dedič po zapustniku, odvisno vprašanje njegove materialnopravne upravičenosti za uveljavitev predmetnega zahtevka. Glede na to, da se dedovanje uvede že s smrtjo zapustnika (prvi odstavek 123. člena ZD), v istem trenutku pa tudi pokojnikova zapuščina preide na dediče (132. člen ZD), sklep o dedovanju pa je odločba deklaratorne narave, s katero se ugotavlja zgolj, do česar je že prišlo po samem zakonu, pa aktivna stvarna legitimacija tožnika, ki je nesporno sin zapustnika (11. člen ZD) in se dedovanju po očetu ni odpovedal, ne more biti vprašljiva.

10. Pravilno pa toženci opozarjajo, da je izpodbijana sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Drži namreč, da je že v izreku prvostopenjske sodbe protislovje, ki preizkus pravilnosti in zakonitosti prvostopenjske odločitve zaenkrat onemogoča. Odločitev sodišča prve stopnje v I. točki izreka, kjer je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca zavrnjen (iz razloga pomanjkanja pasivne stvarne legitimacije), je namreč v diametralnem nasprotju z odločitvijo v III. točki izreka, kjer je prvi toženec skupaj z drugo toženko, tretjo toženko in četrtim tožencem v roku 15 dni solidarno zavezan v zapuščino po pokojnem vplačati znesek 4.320,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila. Že takšno nasprotje v samem izreku prvostopenjske sodbe pa narekuje njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

11. Utemeljeni pa so tudi pritožbeni očitki o prekoračitvi tožbenega zahtevka (sicer kršitev določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP). Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZPP sodišče v pravdnem postopku odloča zgolj v mejah postavljenih zahtevkov (načelo dispozitivnosti). Pravilo o vezanosti na zahtevek pomeni, da sodišče tožniku ne more prisoditi kaj več niti kaj drugega kot je s tožbo zahteval. Tožnik je namreč tisti, ki s tožbenim zahtevkom konkretno opredeli vsebino zahtevanega sodnega varstva, s tem pa opredeli tudi meje sodnega preizkusa(4). Kot že zgoraj izpostavljeno tožnik s predmetno tožbo uveljavlja ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem spada terjatev do prvega toženca iz naslova posojilne pogodbe z dne 7. 3. 2013 v višini 5.000,00 EUR ter da je prvi toženec ta znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila v roku 15 dni dolžan vrniti (vplačati) v zapuščino po pokojnem. Z ozirom, da je sodišče prve stopnje v II. točki izreka ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem spada terjatev do druge toženke, tretje toženke in četrtega toženca v višini 4.320,00 EUR, v III. točki izreka pa je imenovane tožence skupaj s prvim tožencem solidarno zavezalo, da v roku 15 dni ta znesek vplačajo v zapuščino po pokojnem, pa toženci pravilno ugotavljajo, da je z izpodbijano sodbo odločeno o zahtevku, ki ni bil postavljen oziroma je prvostopenjsko sodišče s tožbo uveljavljan zahtevek prekoračilo.

12. V povezavi z zgoraj obrazloženim pritožba tožencev pravilno opozarja tudi na nepravilen materialnopravni pristop pri pravni presoji v zadevi. Iz procesnega gradiva, ki ga je ponudil tožnik in na katerega je pravdno sodišča glede na določbo prvega odstavka 7. člena ZPP (razpravno načelo) vezano, namreč izhaja zgolj, da tožnik svoj tožbeni zahtevek utemeljuje s posojilno pogodbo, ki jo je zapustnik kot posojilodajalec glede zneska 5.000,00 EUR dne 7. 3. 2013 sklenil s prvim tožencem kot posojilojemalcem. Da sta bila zapustnik in prvi toženec na osnovi te posojilne pogodbe v obligacijskem odnosu (569. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ), prvi toženec pa prejetega posojila zapustniku za časa njegovega življenja ni vrnil, je bilo v predmetnem postopku med pravdnimi strankami ugotovljeno kot nesporno in izhaja tudi iz potrdila o dvigu Banke X d.d. (priloga A5). Z ozirom, da tožnik ni ponudil prav nobene trditvene podlage v smeri, da so zavezanci na temelju posojilne pogodbe z dne 7. 3. 2013 tudi druga toženka, tretja toženka in četrti toženec in tudi s tožbenim predlogom zahteva ugotovitev obstoja upniško dolžniškega razmerja kot vrnitev dolžnega zneska v zapuščino zgolj v razmerju do prvega toženca, je zato pritrditi pritožbenem stališču tožencev, da je v predmetnem postopku, kar je tudi v mejah postavljenega zahtevka, mogoče ugotoviti zgolj, da v zapuščino po pokojnem sodi terjatev do prvega toženca na temelju posojilne pogodbe z dne 7. 3. 2013 in je le prvi toženec lahko obvezan, da dolžni znesek vrne v zapuščino po pokojnem. Zgolj prvi toženec je namreč tisti, ki je bil na temelju posojilne pogodbe z dne 7. 3. 2013 z zapustnikom v obligacijskem odnosu, zato je zgolj prvega toženca kot dolžnika iz tega obveznostnega razmerja mogoče zavezati k povrnitvi dolžnega zneska posojila v zapuščino po pokojnem posojilodajalcu (574. člen OZ).

13. Toženci so v predmetnem postopku res zatrjevali, da je prvi toženec prejeti znesek posojila v višini 5.000,00 EUR po smrti zapustnika izročil svoji mami, to je tretji toženki. Tožnik v svoji pritožbi sicer pravilno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje to dejstvo v obrazložitvi izpodbijane sodbe nepravilno povzelo kot nesporno med pravdnimi strankami. Drži namreč, da je tožnik s prvo pripravljalno vlogo z dne 27. 1. 2016 zatrjevanja tožencev o tem v odgovoru na tožbo prerekal kot neresnična in prirejena za potrebe te pravde. Vendar pa velja pritožnikom pojasniti, da to dejstvo ob pravilni uporabi materialnega prava, ki je nakazana že zgoraj, za odločitev v predmetni zadevi ni pravno relevantno. Kot že pojasnjeno je bilo med pravdnimi strankami kot nesporno ugotovljeno, da si je prvi toženec dne 7. 3. 2013 pri zapustniku sposodil znesek 5.000,00 EUR, zapustniku pa ga za časa življenja ni vrnil, kar narekuje zaključek, da terjatev na podlagi te posojilne pogodbe sodi v zapuščino po pokojnem, glede na inter partes učinke obligacijskega razmerja pa je znesek prejetega posojila v zapuščino po pokojnem lahko zavezan vrniti le prvi toženec kot dolžnik iz tega pogodbenega razmerja. Druga toženka, tretja toženka in četrti toženec so kot zakoniti dediči po pokojnem s predmetno tožbo na pasivni strani sicer pravilno zajeti, saj so dediči v sporu glede obsega zapuščine pred delitvijo dediščine, kakršen je tudi obravnavani, nujni sosporniki in morajo v taki pravdi vsi, v kolikor ne nastopajo na aktivni strani, nastopati na pasivni strani, da je tožena prava stranka (pasivna legitimacija)(5). Vendar pa velja poudariti, da teh tožencev, ker niso zavezanci iz posojilne pogodbe z dne 7. 3. 2013, v predmetnem postopku pa ni bilo ne zatrjevano ne izkazano, da bi obveznost prvega toženca v razmerju do zapustnika po tej posojilni pogodbi pravno veljavno prešla nanje (na primer prevzem dolga, kot ga normirajo določbe 427. do 431. člena OZ), k vrnitvi dolžnega denarnega zneska po tej pogodbi v zapuščino po pokojnem ni mogoče zavezati, saj za to ni pravne podlage. V kolikor je prvi toženec prejeti znesek posojila dejansko izročil tretji toženki kot svoji materi in zakoniti dedinji po pokojnem, je to zato lahko vprašanje zgolj njunega notranjega razmerja. To razmerje pa prvega toženca kot dolžnika po posojilni pogodbi z zapustnikom z dne 7. 3. 2013 povračila iz tega pravnega naslova nesporno še dolžnega zneska v zapuščino po pokojnem ne odvezuje in ne more biti predmet obravnavanja v tej pravdi. Morebitne stroške zapustnikovega pogreba, osmrtnic ter pogostitve (sedmine), kar enako velja tudi za eventualne dolgove zapustnika (tretji odstavek 28. člena ZD), mora tretja toženka zato priglasiti v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu oziroma uveljaviti v odnosu do tega zapuščinskega postopka že tekoči pomožni(6) pravdi (P 134/2015), kjer je obseg zapuščine relevantno vprašanje.

14. Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje skladno s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbama pravdnih strank ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo temu sodišču vrnilo v novo sojenje.

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

16. V okviru novega sojenja bo sodišče prve stopnje storjene procesne kršitve odvrnilo tako, da bo odpravilo logična protislovja, ki so bila ugotovljena v izreku izpodbijane sodbe. Meritorno odločitev bo pri tem sprejelo upoštevaje pravilo o vezanosti na postavljeni zahtevek (prvi odstavek 2. člena ZPP), utemeljenost tega pa bo preizkusilo glede na s strani pravdnih strank ponujeno trditveno podlago in v tej povezavi predlagane dokaze (prvi odstavek 7. člena ZPP v zvezi s 212. členom ZPP). Pri tem naj upošteva tudi v zgornji obrazložitvi že izražena materialnopravna izhodišča, svojo odločitev pa naj skrbno argumentira. Pozorno naj bo tudi na tehtne pritožbene pripombe tožencev glede izvršljivosti postavljenega dajatvenega zahtevka. Ta sicer pravilno glasi na plačilo dolžnega denarnega zneska posojila nazaj v zapuščino zapustnika, vendar ne gre spregledati, da je takšno s pravnomočno sodbo naloženo plačilno obveznost mogoče v dejanskem pogledu (prisilno) realizirati zgolj tako, da dajatveni izrek vključuje tudi podatek o tem, kam (v tehničnem smislu) je denarni znesek potrebno nakazati. V obravnavanem primeru je to lahko TRR oziroma depozitni račun zapustnika(7), z ozirom, da iz podatkov spisa izhaja, da je ta odprt pri Banki X d.d.. Sodišče prve stopnje naj zato v okviru izvajanja materialnega procesnega vodstva (285. člen ZPP) tožniku da pobudo, da že postavljeni dajatveni zahtevek ustrezno konkretizira tako, da bo ta v realnem pogledu izvršljiv(8).

Op. št. (1) : VS RS sklep II Ips 454/1993 z dne 13. 4. 1994. Op. št. (2) : Učinke pravnomočnosti glede tega vprašanja bi tožnik kot toženec v zadevi P 134/2015 lahko dosegel z vložitvijo nasprotne tožbe po 183. členu ZPP.

Op. št. (3) : O tem podrobneje dr. Mateja Končina - Peternel v članku Oblikovanje tožbenih zahtevkov za vrnitev darila zaradi prikrajšanja nujnega deleža, Podjetje in delo, letnik 2008, številka 6-7, str. 1548 do 1559. Op. št. (4) : A. Galič v Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list RS, GV Založba, Ljubljana 2005, str. 30. Op. št. (5) : Tako tudi VS RS sodba II Ips 44/2006 z dne 8. 5. 2008. Op. št. (6) : Kadar pa je o tem vprašanju med dediči spor, pa zapuščinsko sodišče, ker narava zapuščinskega postopa kot nepravdnega postopka ni prirejena za reševanje spornih dejanskih (in pravnih) vprašanj, skladno z 212. členom ZD prekine zapuščinsko obravnavo in stranke napoti na pravdo, ki ima v razmerju do zapuščinskega postopka torej pomožno funkcijo (VSL sklep I Cp 1342/2013 z dne 30. 10. 2013 in sklep I Cp 3409/2015 z dne 23. 6. 2016).

Op. št. (7) : Tako na primer tudi VSL sklep II Cp 313/2016 z dne 15. 6. 2016. Op. št. (8) : VS RS sklep II Ips 141/2010 z dne 7. 11. 2013 in sklep II Ips 1213/2008 z dne 4. 10. 2012.