Jedro

Pravna podlaga za izvajanje izročitve med Republiko Slovenijo in Republiko Črno Goro je poleg notranje zakonodaje obeh držav, tudi Evropska konvencija o izročitvi, sprejeta v okviru Sveta Evrope, katere članici sta tako Republika Slovenija kot tudi Republika Črna Gora. Prav tako pa sta obe navedeni državi podpisnici navedene konvencije ter dodatnih protokolov, sprejetih k navedeni konvenciji. Okoliščina, da tožnik ni državljan Republike Črne Gore, torej države prosilke, glede na obstoječo ureditev ne predstavlja nobenega fakultativnega niti obligatornega razloga za zavrnitev izročitve. Prav tako okoliščina državljanstva ni ena izmed predpostavk, ki bi morale biti podane, da lahko država zaprosi za izročitev določene osebe. Okoliščina državljanstva zaprošene države je lahko razlog za zavrnitev izročitve v določenih pravnih ureditvah, ki ne izročajo lastnih državljanov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 1. odstavka 18. člena Evropske konvencije o izročitvi ter 3. člena Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi (Uradni list RS-MP) v zvezi s 1. odstavkom 530. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo), na prošnjo Republike Črne Gore odločila z izrekom pod točko 1, da se dovoli izročitev tožnika, državljana Republike Srbije, pristojnim organom Republike Črne Gore (v nadaljevanju države prosilke) zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju 8 mesecev, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča v Ulcinju K 48/07 z dne 13. 5. 2009, zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. odstavku 240. člena Kazenskega zakonika Republike Črne Gore, pod pogojem, da bo tožnik imel skladno z zagotovilom Ministrstva za pravosodje Črne Gore možnost zahtevati obnovo kazenskega postopka; v primeru, da tožnik zoper navedeno sodbo ne bo izkoristil izrednega pravnega sredstva, pa se državi prosilki dovoli izvršitev navedene sodbe. Z izrekom pod točko 2 je tožena stranka še odločila, da se izročitev tožnika dovoli pod pogoji 14. in 15. člena Evropske konvencije o izročitvi v zvezi s 531. členom ZKP in sicer, da se tožnika ne sme preganjati zaradi kakšnega drugega kaznivega dejanja, storjenega pred izročitvijo (točka a), da se zoper tožnika ne sme izvršiti kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje, storjeno pred izročitvijo (točka b) ter da se tožnika ne sme izročiti kakšni tretji državi zaradi kazenskega pregona zaradi kaznivega dejanja, ki ga je storil, preden je bila dovoljena izročitev (točka c). Z izrekom pod točko 3 je tožena stranka še odločila, da se dovoljena izročitev tožnika odloži do pravnomočno končanih kazenskih postopkov, ki zoper njega potekajo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani zaradi kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po 5. v zvezi s 3. odstavkom 311. člena KZ, zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ ter zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 205. člena KZ v zvezi z 20. členom KZ, oziroma, v primeru izreka kazni zapora do konca prestajanja izrečene zaporne kazni. Hkrati je še odločila, da bo predajo tožnika pristojnim organom države prosilke skladno z 2. odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS. V obrazložitvi navaja, da je bil s sklepom I Kpd 40374/2011 z dne 23. 8. 2011 zoper tožnika odrejen pripor v trajanju 30 dni zaradi utemeljenega suma, da je na območju Republike Slovenije v sostorilstvu storil kaznivo dejanje velike tatvine. Ker je bila zoper tožnika s strani države prosilke razpisana tudi mednarodna tiralica zaradi izvršitve kazni zapora, je preiskovalni sodnik Okrožnega sodišča v Ljubljani skladno s 16. členom Evropske konvencije o izročitvi določil pristojnim organom države prosilke rok 40 dni za posredovanje prošnje za izročitev ter dokumentacije, potrebne za odločitev o izročitvi. S prošnjo z dne 12. 9. 2011 je država prosilka zaprosila za izročitev tožnika pristojnim organom Republike Črne Gore zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju 8 mesecev, izrečene s sodbo Temeljnega sodišča v Ulcinju K 48/07 z dne 13. 5. 2009, zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. odstavku 240. člena Kazenskega zakonika Republike Črne Gore. Na podlagi 12. člena Evropske konvencije o izročitvi je država prosilka skupaj s prošnjo za izročitev poslala tudi dokumentacijo za izvedbo postopka za izročitev tožnika ter skladno s 3. členom Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi podala izjavo, da bo imel imenovani zaradi zagotovitve pravice do obrambe možnost zahtevati obnovo kazenskega postopka. Nadalje ugotavlja, da je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom I Ks 40556/2011 z dne 17. 11. 2011 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski pogoji za izročitev tožnika državi prosilki, vendar je dovoljeno izročitev skladno s 3. odstavkom 526. člena ZKP odložilo, ker zoper tožnika poteka kazenski postopek pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, zoper navedeni sklep pa je bila vložena pritožba, ki jo je Višje sodišče v Ljubljani s sklepom II Kp 40556/2011 z dne 25. 11. 2011 zavrnilo kot neutemeljeno. Tožena stranka je glede na okoliščino, da je bila sodba Temeljnega sodišča v Ulcinju izrečena v postopku v nenavzočnosti, kar po 2. odstavku Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi predstavlja fakultativni razlog za zavrnitev izročitve, v okviru odločanja o zaprošeni izročitvi presojala tudi, ali so bila v konkretnem primeru s strani pristojnih organov države prosilke podana zadostna zagotovila v zvezi z institutom in absentia. Po 1. odstavku 3. člena Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi je namreč zaprošeni državi dana možnost zavrnitve izročitve v primeru, da se izročitev zahteva zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, izrečenega z odločbo, izdano zoper zaprošeno osebo v njeni nenavzočnosti, v kolikor meni, da v postopku sojenja niso bile zagotovljene minimalne pravice obrambe, priznane vsaki osebi, obtoženi za kaznivo dejanje. Izročitev pa se vendarle dovoli, če država prosilka predloži dokaze, ki zadostujejo, da se osebi, katere izročitev se zahteva, zajamči pravica do začetka novega sodnega postopka, s katerim se ohrani pravica do obrambe. Glede na to, da so bila s prošnjo države prosilke podana zadostna zagotovila v smeri zagotovitve pravice do obrambe oziroma do obnove kazenskega postopka, za kar je država prosilka podala izrecno zagotovilo, da bo tožnik imel možnost zahtevati obnovo postopka, prav tako pa navedena pravica izhaja iz 431. člena Zakona o kazenskem postopku Črne Gore, kot tudi, da so sicer skladno z ZKP in skladno z Evropsko konvencijo o izročitvi ter drugim dodatnim protokolom k Evropski konvenciji o izročitvi izpolnjeni vsi pogoji za izročitev, da tožnik ne uživa pravice pribežališča v Republiki Sloveniji ter da ne gre za izročitev zaradi političnega ali vojaškega kaznivega dejanja, je tožena stranka na podlagi 530. člena ZKP ugodila prošnji države prosilke. Glede na okoliščino, da zoper tožnika pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani tečejo kazenski postopki zaradi kaznivega dejanja prehajanja meje ali ozemlja države po 5. v zvezi s 3. odstavkom 311. člena KZ (I K 50024/2011), zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ (I K 21796/2010) ter zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki 1. odstavka v zvezi z 2. odstavkom 205. člena KZ-1, v zvezi z 20. členom KZ-1 (III K 40374/2011), tožena stranka na podlagi 19. člena Evropske konvencije o izročitvi ter 1. odstavka 513. člena ZKP zaključuje, da se zaradi zagotovitve navzočnosti tožnika na narokih pred pristojnim sodiščem ter posledično nemotenega poteka kazenskega postopka, kot tudi eventualne preprečitve zastaranja kazenskih postopkov, dovoljena izročitev odloži do pravnomočno končanih kazenskih postopkov, ki zoper tožnika potekajo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, oziroma, v primeru izreka kazni zapora pa do konca prestajanja izrečene zaporne kazni. V skladu z 2. odstavkom 532. člena ZKP v zvezi s 3. odstavkom 18. člena Evropske konvencije o izročitvi bo predajo tožnika pristojnim organom države prosilke izvršilo Ministrstvo za notranje zadeve RS.

Tožnik v tožbi navaja, da niso podani pogoji za njegovo izročitev državi prosilki, ker državni nimata sklenjene mednarodne konvencije. Nadalje kot oviro uveljavlja dejstvo, da tožnik ni državljan Republike Črne Gore. Zaradi navedenega tožnik meni, da tudi ni mogoče uporabiti Evropske konvencije o izročitvi, saj Republika Črna Gora ni članica Evropske unije in podpisnica navedene konvencije o izročitvi. Tožnik še navaja, da tudi sodba, na podlagi katere se zahteva izročitev, ni pravnomočna. Nadalje meni, da je navedena sodba nezakonita, ker je sojenje potekalo v nenavzočnosti tožnika kot obdolženca. Sodišču glede na navedeno predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene in sodišču predlaga, da tožbo zavrne. V zvezi s tožbenimi ugovori navaja, da je pravna podlaga za izvajanje izročitve med Republiko Slovenijo in Republiko Črno Goro, poleg notranje zakonodaje obeh držav, tudi Evropska konvencija o izročitvi, sprejeta v okviru Sveta Evrope, katere članici sta tako Republika Slovenija kot tudi Republika Črna Gora. Prav tako pa sta obe navedeni državi podpisnici navedene konvencije ter dodatnih protokolov, sprejetih k navedeni konvenciji, ki jo je Republika Slovenija podpisala dne 31. 3. 1994, ratificirala 16. 2. 1995, veljati pa je začela 17. 5. 1995. Republika Črna Gora je k navedeni konvenciji pristopila 30. 9. 2002, veljati pa je začela 6. 6. 2006. Okoliščina, da tožnik ni državljan Republike Črne Gore, torej države prosilke, glede na obstoječo ureditev ne predstavlja nobenega fakultativnega niti obligatornega razloga za zavrnitev izročitve. Prav tako okoliščina državljanstva ni ena izmed predpostavk, ki bi morale biti podane, da lahko država zaprosi za izročitev določene osebe. Zgolj okoliščina državljanstva zaprošene države je lahko razlog za zavrnitev izročitve v določenih pravnih ureditvah, ki ne izročajo lastnih državljanov. Prav tako kot neutemeljene tožena stranka zavrača tožbene navedbe v zvezi z institutom in absentia kot neutemeljene, saj samo dejstvo, da je bila navedena sodba Temeljnega sodišča v Ulcinju izrečena v postopku v nenavzočnosti ni sporno in ga je tožena stranka v izpodbijani odločbi tudi izrecno izpostavila, vendar slednje ne vodi avtomatično do zavrnitve izročitve. Institut in absentia je nedvomno ena izmed okoliščin, o katerih je potrebno odločiti v okviru izročitvenega postopka. Tožena stranka poudarja, da ne gre za okoliščino, ki bi avtomatično vodila do zavrnitve izročitve, pač pa je potrebno o njej presojati v vsakem posameznem primeru glede na pravno podlago konkretne zadeve. V izpodbijani odločbi je tožena stranka glede na to, da sojenje v nenavzočnosti skladno z Drugim dodatnim protokolom k Evropski konvenciji o izročitvi predstavlja fakultativni razlog za zavrnitev izročitve, le-to tudi presojala v skladu z določili 1. odstavka 3. člena Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi, ki daje zaprošeni državi možnost zavrnitve izročitve v primeru, da se zahteva izročitev zaradi izvršitve kazni ali varnostnega ukrepa, izrečenega z odločbo, izdano zoper njo v nenavzočnosti, če meni, da v postopku sojenja niso bile zagotovljene minimalne pravice obrambe, priznane vsaki osebi, obtoženi za kaznivo dejanje. Vendarle pa se izročitev dovoli, če država prosilka predloži dokaze, ki zadostujejo, da se osebi, katere izročitev se zahteva, zajamči pravica do začetka novega sodnega postopka, s katerim se ohrani pravica do obrambe. Pri tem izpostavlja, da gre za odstopanje od angleške besede v prevodu besedila Protokola, ki v slovenskem tekstu vsebuje frazo „predloži dokaze“. Temu je država prosilka zadostila s predložitvijo zadostnih zagotovil v smeri zagotovitve pravice do obrambe oziroma do obnove kazenskega postopka, saj je Ministrstvo za pravosodje Črne Gore podalo izrecno zagotovilo, da bo tožnik imel možnost zahtevati obnovo postopka, prav tako pa navedena pravica izhaja iz 431. člena Zakona o kazenskem postopku Črne Gore. Zato je tožena stranka tudi dovolila izročitev tožnika pristojnim organom države prosilke ter to skladno s 530. členom ZKP tudi izrecno pogojevala z zagotovitvijo pravice do obnove postopka.

Tožnik v odgovoru na navedbe tožene stranke poudarja, da je okoliščina državljanstva v konkretnem primeru utemeljen razlog za zavrnitev izročitve. Dodatno vztraja, da je nadaljnji utemeljen razlog, na katerega se tožnik sklicuje, tudi institut in absentia, glede na dejstvo sojenja v njegovi nenavzočnosti. Tožnik poudarja, da država prosilka v postopku sojenja tožniku ni zagotovila minimalnih pravic obrambe in nadalje tudi ni predložila dokazov, ki bi zagotavljali tožniku pravico do obrambe in začetega novega sodnega postopka, s katerim bi se ohranila pravica do obrambe. Klavzula o pravnomočnosti sodne odločbe ni bila razveljavljena. Tožnik se sklicuje na 5. člen Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi, po katerem se nobena določba o izročitvi ne razlaga kot obveznost ekstradicije. Tožnik meni, da ima zaprošena država v konkretnem primeru utemeljene razloge za mnenje, da je zahteva za ekstradicijo dana zaradi pregona ali kaznovanja tožnika zaradi njegove rasne, verske in narodnostne pripadnosti in političnega prepričanja in bi bil položaj tožnik z izročitvijo ogrožen zaradi navedenih razlogov.

Tožena stranka v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2012 v zvezi z navedbami tožnika navaja, da okoliščina državljanstva ne predstavlja razloga za zavrnitev izročitve, prav tako pa državljanstvo države prosilke ni ena izmed predpostavk, ki bi morale biti podane, da bi lahko država prosilka zaprosila za izročitev tožnika. Državljanstvo bi bilo skladno s 47. členom Ustave Republike Slovenije ovira za izročitev le v primeru, če bi bil tožnik državljan Republike Slovenije, kar pa glede na podatke, s katerimi razpolaga tožena stranka, tožnik nikakor ni. V zvezi z navedbami tožnika, da država prosilka ni predložila dokazov, ki bi tožniku zagotavljali pravico do obrambe in začetka novega sojenja, tožena stranka izpostavlja, da je država prosilka podala izrecno zagotovilo, da bo tožnik imel možnost zahtevati obnovo postopka, prav tako pa navedena pravica izhaja iz 431. člena Zakona o kazenskem postopku Republike Črne Gore. V konkretnem primeru ne gre za avtomatizem, pač pa za pravico, ki jo mora zaprošena oseba pred pristojnimi organi države prosilke tudi uveljaviti v roku, določenem v Zakonu o kazanskem postopku Republike Črne Gore, saj se v nasprotnem primeru lahko izvrši sodba, ki je bila izdana v njegovi nenavzočnosti. Tožena stranka ponovno opozarja, da je slovenski prevod besedila 3. člena Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o izročitvi nenatančen, ker s frazo v prevodu „predloži dokaze“ postavlja strožje dokazne standarde, kot angleška različica besedila. Ti pa so v konkretnem primeru nedvomno podani. V zvezi s sklicevanjem tožnika na 5. člen Drugega dodatnega protokola tožena stranka izpostavlja, da obligatorni zavrnitveni razlog izročitve v primeru, da obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je bila prošnja za izročitev za navadno kaznivo dejanje vložena z namenom preganjanja ali kaznovanja osebe zaradi njene rase, vere, narodnosti ali političnega prepričanja ali da je ta oseba zaradi tega lahko v slabšem položaju iz kateregakoli od teh razlogov, tožena stranka poudarja, da gre za navajanje nove okoliščine, ki je tožnik tekom izročitvenega postopka ni nikoli izpostavil, oziroma, ni nikoli predložil dokazov za podkrepitev teh navedb, medtem ko iz podatkov predložene izročitvene dokumentacije po oceni tožene stranke ne izhajajo nikakršni indici, ki bi lahko vodili do zaključka, da bi bila prošnja za izročitev tožnika zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju 8 mesecev zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine, vložena zaradi pregona ali kaznovanja osebe zaradi njegove rasne, verske ali narodne pripadnosti ali političnega prepričanja ali da bi bil položaj te osebe lahko ogrožen zaradi kateregakoli od teh razlogov. Glede na vse navedeno tožena stranka zavrača tožnikove navedbe in vztraja pri svojem predlogu, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet presoje uvodoma navedena izpodbijana odločba, s katero je tožena stranka dovolila izročitev tožnika, rojenega 20. 8. 1979, državljana Republike Srbije, pristojnim organom Republike Črne Gore kot države prosilke na podlagi 1. odstavka 18. člena Evropske konvencije o izročitvi (v nadaljevanju EKI) ter 3. člena Drugega dodatnega protokola k EKI v zvezi s 1. odstavkom 530. člena ZKP na prošnjo države prosilke, to je Republike Črne Gore, pod pogojem, da bo tožnik imel možnost zahtevati obnovo kazenskega postopka, v primeru pa, da tožnik zoper navedeno sodbo Temeljnega sodišča v Ulcinju K 48/07 z dne 13. 5. 2009 zaradi storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. odstavku 240. člena Kazenskega zakonika Republike Črne Gore ne bo izkoristil rednega pravnega sredstva, pa je tožena stranka še odločila, da se državi prosilki dovoli izvršitev navedene sodbe, hkrati pa je začasno odložila izročitev tožnika do pravnomočno končanih kazenskih postopkov, ki zoper tožnika potekajo pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani pod opr. št. I K 50024/2011, I K 21796/2010 in III K 40374/2011, oziroma v primeru izreka kazni zapora do konca prestajanja izrečene zaporne kazni.

ZKP uvršča postopek izročitve obdolžencev in obsojencev med posebne postopke. Izročitveni postopek je sestavljen iz odločitve sodišča o izpolnjevanju zakonskih pogojev za izročitev in iz odločitve ministra za pravosodje o (ne)dovolitvi izročitve. Slednja s kronološkega vidika sledi odločitvi (kazenskega) sodišča, ki v ekstradicijskem postopku ugotavlja, ali so izpolnjeni pogoji za izročitev tujca tuji državi zaradi kazenskega pregona ali izvršitve kazni, določeni v domačem in mednarodnem pravu.

V postopku za izročitev po 530. členu ZKP minister za pravosodje izda odločbo, s katero izročitev dovoli ali je ne dovoli. Po določbi 2. odstavka 530. člena ZKP minister ne dovoli izročitve tujca, če uživa ta v Republiki Sloveniji pravico pribežališča ali če gre za politično ali vojaško kaznivo dejanje. Zgolj če je podana katerakoli izmed navedenih okoliščin iz 2. odstavka 530. člena ZKP, tožena stranka torej ne sme izdati odločbe o dovolitvi izročitve, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre, kar med strankama niti ni sporno.

V konkretnem primeru se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla na ugotovitev, da je Okrožno sodišče v Ljubljani po izvedenem izročitvenem postopku v smislu 16. člena EKI v povezavi s 3. odstavkom 526. člena ZKP dovolilo predajo tožnika državi prosilki zaradi izvršitve kazni zapora v trajanju 8 mesecev zapora po sodbi Temeljnega sodišča v Ulcinju K 48/07 z dne 13. 5. 2009, izrečeni zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 240. členu Kazenskega zakonika Republike Črne Gore, ki naj bi ga tožnik storil dne 21. 12. 2004, vendar je dovoljeno izročitev skladno s 3. odstavkom 526. člena ZKP odložilo, ker zoper tožnika potekajo kazenski postopki pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, tožnikovo pritožbo zoper navedeni sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani I Ks 40556/2011 z dne 17. 11. 2011 pa je Višje sodišče v Ljubljani zavrnilo s sklepom II Kp 40556/2011 z dne 25. 11. 2011. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno odločila in dovolila izročitev z zadostnimi razlogi, ki jih je navedla v svoji obrazložitvi skladno s podatki v listinah predloženega upravnega spisa s katerimi se sodišče strinja v celoti in se nanje, da jih ne ponavlja, sklicuje v smislu določbe 2. odstavka 71. člena ZUS-1, glede na dejstvo, da sta obe državi, tako Republika Črna Gora, kot država prosilka, in tudi Republika Slovenija, kot zaprošena država, podpisnici EKI. Tožbene navedbe, da država prosilke Republike Črne Gore ni članica Evropske Unije so glede na navedeno pravno nerelevantne in kot take jih sodišče zavrača kot neutemeljene.

Tožena stranka se je pri svoji odločitvi pravilno oprla na določila EKI glede na konkretne okoliščine tožnikovega primera, vendar pri tem s svojo odločitvijo ni posegla v ugotovitev obstoja pogojev za izročitev, saj je izpodbijano odločbo o dovolitvi izročitve tožena stranka izdala po tem, ko je Okrožno sodišče v Ljubljani s sklepom št. I Ks 40556/2011 z dne 17. 11. 2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 40556/2011 z dne 25. 11. 2011 ugotovilo, da so izpolnjeni zakonski oziroma konvencijski pogoji po 16. členu EKI za izročitev tožnika državi prosilki, Republiki Črni Gori, četudi se začasno izročitev odloži na podlagi 3. odstavka 526. člena ZKP. Tožena stranka je glede na navedeno pravilno odločila le v mejah svoje pristojnosti, pri tem pa je, kot pravilno navaja v svoji obrazložitvi upoštevala tudi določila Drugega dodatnega protokola k EKI. Uporabo določb EKI določa že 521. člen ZKP, pa tudi 8. člen Ustave RS. V obravnavanem primeru je zato tožena stranka pravilno odločila na podlagi določbe 16. člena EKI v povezavi s 1. odstavkom 530. člena ZKP, saj ima minister pri uporabi kriterijev po določilih EKI določeno polje proste presoje. Gre namreč tudi za politično odločitev, v katero pa se sodišče ne spušča, razen če odločitev tožene stranke ne bi bila očitno napačna ali nerazumna glede na podatke v spisu, za kar pa, kot je že predhodno obrazloženo, v konkretnem primeru ne gre. Poleg tega je sodišče pri presoji upoštevalo, da sicer (politična) diskrecija tožene stranke izhaja iz določila 1. odstavka 530. člena ZKP, in da tožnik v tožbi ne ugovarja, da bi bila izpodbijana odločba premalo ali pomanjkljivo obrazložena, zato tudi s tega vidika izpodbijana odločba ni nezakonita. Minister mora izdati negativno odločbo samo v primeru, če so izpolnjeni pogoji iz 2. odstavka 530. člena ZKP, ki pa v obravnavani zadevi niso izpolnjeni in temu tožnik v tožbi niti ne oporeka.

Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da je bilo dejansko stanje ob izdaji izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, izpodbijana odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na seji senata v skladu s 1. odstavkom 59. člena ZUS-1, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe med strankama ni sporno.

K 2. točki izreka: Ker je sodišče tožbo zavrnilo skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.