Jedro

Tudi pri verzijskem zahtevku zaradi posega v tujo pravno sfero lastnik (oziroma imetnik) stvari plačila uporabnine ne more zahtevati, če je vedel za neupravičeno uporabo stvari in je v to uporabo privolil. V tem primeru je namreč posledično zanjo obstajal veljaven pravni temelj. Šteje se, da je lastnik v neupravičeno uporabo (konkludentno) privolil, če je vedel za neupravičeno uporabo stvari, pa je ostal pasiven (od uporabnika ni zahteval prenehanja uporabe).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodna odločba v II. in III. točki izreka potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, mora pa v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 186,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodno odločbo ustavilo postopek za 421,89 EUR (I. točka izreka), zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.131,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 2. 2021 do plačila (II. točka izreka) ter tožeči stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožene stranke v višini 502,98 EUR s pripadki (III. točka izreka).

2. Zoper II. in III. točko izreka izpodbijane sodne odločbe se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter posledično zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodno odločbo razveljavi ter tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo višjemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne ter tožeči stranki naloži povrnitev toženkinih stroškov postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, teče ta gospodarski spor po prvem odstavku 495. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po določbah postopka v sporih majhne vrednosti. O pritožbi je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanske podlage izpodbijane sodbe izhaja: - da je tožeča stranka imetnica električnega priključka oziroma merilnega mesta št. ... – sedežnica A. in zasneževanje na B.; - da je tožena stranka lastnica apartmaja v apartmajski hiši C., št. 5; - da je na električni priključek, katerega imetnica je tožeča stranka, med drugim priključena tudi apartmajska hiša, v kateri se nahaja nepremičnina tožene stranke; - da je tožeča stranka na podlagi elektronskega sporočila upravnika apartmajskih hiš na C. od 6. 12. 2016 vedela oz. bi morala vedeti, da ni edina porabnica električne energije na priključku v njenem imetništvu; - da tožeča stranka na navedeno ni odreagirala, temveč je to storila šele v letu 2020; - da je tožeča stranka toženi z iztoževanim računom v višini 1.553,46 EUR za obdobje od 15. 3. 2015 do 15. 3. 2020 zaračunala porabo električne energije, ki naj bi jo družbi D., d. d., plačala namesto tožene stranke.1

7. Višje sodišče najprej pojasnjuje, da gre pri tožničinem zahtevku na podlagi neupravičene obogatitve za verzijski zahtevek zaradi posega v tujo pravno sfero, konkretno zaradi (toženkine) neupravičene uporabe tuje stvari – električnega priključka oz. merilnega mesta, katerega imetnica je tožeča stranka (198. člen Obligacijskega zakonika, OZ), pri čemer morajo biti tudi v tem primeru izpolnjene splošne predpostavke obogatitvenega zahtevka iz 190. člena OZ.2 Ne gre namreč za primer, ko bi tožeča stranka tretji osebi (dobavitelju) izpolnila tujo (toženkino) obveznost, temveč je izpolnila svoj dolg, saj je bila kot imetnica električnega priključka oziroma merilnega mesta na podlagi sklenjene pogodbe z dobaviteljem dolžna slednjemu plačevati dobavo električne energije za navedeno merilno mesto (kar ni sporno). V konkretnem primeru torej ne gre za kondikcijski zahtevek (izpolnitev absolutno oz. relativno neobstoječe obveznosti).3

8. Neutemeljeno je sklicevanje sodišča prve stopnje na 191. člen OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj ali če je plačal, da bi se izognil sili. Ta določba se namreč uporablja le za kondikcije (za izključitev kondikcijskega zahtevka), ko torej do prenosa pride z izpolnitvenim ravnanjem,4 v konkretnem primeru pa gre za verzijo (do neutemeljenega premika premoženja je prišlo brez izpolnitvenega dejanja).

9. Vendar pa tudi pri verzijskem zahtevku zaradi posega v tujo pravno sfero lastnik (oziroma imetnik) stvari plačila uporabnine ne more zahtevati, če je vedel za neupravičeno uporabo stvari in je v to uporabo privolil. V tem primeru je namreč posledično zanjo obstajal veljaven pravni temelj. Šteje se, da je lastnik v neupravičeno uporabo (konkludentno) privolil, če je vedel za neupravičeno uporabo stvari, pa je ostal pasiven (od uporabnika ni zahteval prenehanja uporabe).5 Glede na navedeno je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ker je tožeča stranka od 6. 12. 2016 vedela, da so na priključek v njenem imetništvu priključeni tudi drugi uporabniki (med njimi tudi tožena stranka), pa je ostala pasivna, njen zahtevek (ki se nanaša na obdobje po tej konkludentni privolitvi) ni utemeljen.

10. Pritožnica z navedbami, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je že v letu 2016 vedela, da ni edina porabnica električne energije na priključku v njenem imetništvu, ker naj ne bi bilo logično, da bi upravnik na elektronski naslov, ki je bil objavljen šele leta 2019, pošiljal elektronska sporočila, izpodbija ugotovljeno dejansko stanje, kar pa ni dopusten pritožbeni razlog v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP). Njene navedbe, da bi moral upravnik (če je res posredoval dopis tožeči stranki in ni prejel odgovora) kot skrben gospodar poskrbeti, da se zadeva izpelje do konca, pridobiti ime kontaktne osebe in se s tožečo stranko dogovoriti za ustrezno plačevanje električne energije, ter navedbe, da sam poziv za posredovanje kontaktne osebe za javljanje stanja števca ne izkazuje resnega namena upravnika oz. tožene stranke, da bi se uredila zadeva glede plačevanja električne energije, niso pravno relevantne, saj ne spremenijo pravno odločilnega dejstva, da je tožeča stranka za neupravičeno uporabo priključka v njenem imetništvu vedela.

11. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da zahtevek po višini ni sklepčen (7. in 212. člen ZPP). Tožeča stranka je sicer pojasnila splošen ključ delitve stroškov (da na apartmajske hiše C., št. 1, 2, 5 in 6 v zimskih mesecih odpade 60 %, v preostalih mesecih pa 30 % porabljene električne energije), ni pa (tudi po ugovoru tožene stranke) pojasnila nadaljnjega ključa delitve, torej, koliko je tožena stranka porabila (kolikšen del odpade na njen apartma) v razmerju do ostalih lastnikov apartmajev v posameznem mesecu. Prav tako ni navedla skupnega izhodiščnega zneska za posamezen mesec, ki ga je plačala dobavitelju (ter skupne količine porabljene električne energije), da bi lahko sodišče preverilo pravilnost uporabljenega ključa delitve oz. porabo električne energije, ki odpade na toženo stranko. Neutemeljene so tako pritožničine navedbe, da je zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu s sklicevanjem na podatke iz raziskave REUS 2019, ki jo je leta 2020 izvedlo podjetje F., iz katere naj bi izhajalo, da je najnižja letna raba energije za osnovne električne naprave (brez gretja in hlajenja prostorov) v povprečju znašala 236,00 EUR za enočlanska in dvočlanska gospodinjstva, zaradi česar naj ne bi moglo biti dvoma, da je odmerjen strošek povprečne porabe električne energije (glede na to, da naj bi se apartma tožene stranke ogreval na elektriko in ker naj bi elektriko potreboval tudi za ogrevanje vode) v znesku 310,86 EUR letno realen in primerljiv s podatki omenjene raziskave. Tudi sicer pa je tožeča stranka te trditve in dokazni predlog za vpogled v to raziskavo na spletni strani podala šele v drugi pripravljalni vlogi, kar je glede na 451. člen ZPP, ki določa, da mora v postopku v sporih majhne vrednosti tožeča stranka navajati vsa dejstva in predlagati vse dokaze v tožbi, prepozno.

12. Iz pritožbe je mogoče razbrati nasprotovanje odločitvi o stroških postopka samo iz razloga napačne odločitve o glavni stvari, ki pa se je izkazal za neutemeljenega. Ker pritožnica glede tega ni podala drugih konkretiziranih pritožbenih očitkov, pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

13. Ker se po vsem obrazloženem pritožbeni očitki niso izkazali za utemeljene in ker ob preizkusu izpodbijane sodne odločbe v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo niti uradoma upoštevnih kršitev, je višje sodišče na podlagi 353. člena ZPP odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

14. O stroških pritožbenega postopka je višje sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena, prvim odstavkom 154. člena in 155. členom ZPP ter Odvetniško tarifo (OT). Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zaradi česar mora sama kriti svoje pritožbene stroške in povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka. Ti znašajo nagrado za odgovor na pritožbo v višini 250 točk (1. točka tar. št. 21 OT), 2 % materialnih stroškov, kar znaša 5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), in 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (prvi odstavek 13. člena OT) vse skupaj znaša 186,66 EUR. Višje sodišče pa toženi stranki ni priznalo stroškov za konferenco s stranko, saj so ti že vključeni v nagrado za sestavo odgovora na pritožbo. Odločitev o obveznosti plačila zakonskih zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 1 Tožeča stranka je delno umaknila tožbo za znesek dobropisa v višini 421,89 EUR (tj. za znesek, ki ga je tožena stranka za porabljeno električno energijo za skupne prostore plačala E., d. o. o.), za kar je sodišče prve stopnje ustavilo postopek (neizpodbijana I. točka izreka). 2 Prim. K. Lutman, Neupravičena obogatitev, Ljubljana, GV Založba, 2020, str. 143, 147, 155–159. 3 Glej K. Lutman, prav tam, str. 122–123. Prim. tudi sodbo VSL II Cpg 278/2010, kjer je šlo za izpolnitev tujega dolga (plačilo elektrike) – za izpolnitev relativno neobstoječe obveznosti. 4 Prim. K. Lutman, prav tam, str. 134. 5 Prim. K. Lutman, prav tam, str. 150–152 in 154–155.