Jedro

Samo dejstvo, da prosilec na standardno pravno vprašanje, ali je bil preganjan iz katerega koli razloga iz 1. odstavka 27. člena ZMZ1-1, ni odgovoril prepričljivo, na katero podlago se opira njegov zahtevek, ne more biti pomembno z vidika pravilne subsumpcije relevantnih dejstev na zakonski dejanski stan.

Sodišče ne vidi podlage, da bi odstopilo od stališča ESČP še iz leta 2013, ki temelji na informacijah o stanju v Kabulu, da ni pričakovati, da bi talibani bili sposobni ali motivirani, da bi v Kabulu iskali in izsledili osebo in se ji maščevali, če gre za "politično" neizpostavljeno osebo, ki naj bi imela dalj časa nazaj določene kontakte s talibani.

Iz sodnih odločb ESČP iz zadnjega obdobja izhaja, da glede na informacije, ki so bile tekom konkretnih postopkov predložene ESČP, v splošna varnostna situacija ni takšna, da bi bil posameznik podvržen prevelikemu tveganju z vidika 3. člena EKČP zgolj na podlagi dejstva, da bi bil vrnjen v Afganistan oziroma v Kabul, in da bi v zvezi s tem ESČP moralo odstopiti od stališča v zadevi H. and B. v. the United Kingdom.

V dveh odločitvah o nesprejemu pritožb na ESČP z dne 11. 7. 2017, kjer se je ESČP še vedno oprlo na sodbo v zadevi H. and B. v. the Netherlands je na primer ESČP na podlagi poročila EASO iz meseca novembra 2016 ugotovilo, da je število oboroženih spopadov, civilnih žrtev in osredotočenih napadov na izpostavljene skupine v Kabulu v letu 2016 v primerjavi z letom 2015 naraslo. Vendar pa to ni zadosten indikator za ugotovitev obstoja stopnje nediskriminatornega nasilja, ki bi opravičevala podelitev subsidiarne zaščite. Potrebno je upoštevati tudi druge kriterije in indikatorje v zvezi z varnostno situacijo in kakovostjo notranje zaščite (v smislu socialno-ekonomskega preživetja) notranje razseljenih oseb po pravu EU.

Tožena stranka poleg tega, da neupravičeno ni upoštevala aktualnih poročil o stanju v Afganistanu in Kabulu, ki jih je predložil tožnik pred izdajo odločbe, neupravičeno ni upoštevala, da tožnik v preteklosti v Kabulu ni živel, razen, ko se je en mesec skrival, potem ko je pobegnil iz Kunduza, da ga v Afganistanu že 7 let ni bilo, razen takrat, ko je bil zaradi nezakonitega bivanja vrnjen v Afganistan, a ni živel v Kabulu; iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi tožnik imel kakšnega člana razširjene družine ali sorodnika v Kabulu, med strankama pa ni sporno, da ima tožnik pet let osnovne šole, kar kaže na manjše možnosti preživetja. Ko je bil pred sedmimi leti zadnjič v Kabulu, se je zgolj skrival po hotelih in pri omenjenem prijatelju, vendar so bile varnostne razmere takrat v Kabulu boljše, kot v času odločanja tožene stranke. Tožeča stranka to utemeljeno navaja v tožbi. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik pripadnik manjšine v Afganistanu, ker je Tadjik, kar pomeni, da je njegov položaj glede socialnega prilagajanja slabši od večine.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba tožene stranke št. 2142-464/2015/9 (1312-12) z dne 17. 2. 2017 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka zavrnila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito z osebnim imenom A.A., roj. ... 1994 v kraju B., državljan Islamske republike Afganistan. V obrazložitvi akta tožena stranka pravi, da je prosilec dne 16. 2. 2016 vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Prosilec je v prošnji navedel, da je rojen v kraju B. v provinci Kunduz. Je Tadžik in musliman. Iz Afganistana je odšel na začetku leta 2016 ter najprej vstopil v Iran in nato v Turčijo. Iz Turčije je odšel v Grčijo. Iz Grčije je odšel do Makedonije in nato preko Srbije in Hrvaške prispel do Republike Slovenije.

2. Prosilec je povedal, da poseduje taskiro. Na vprašanje, zakaj se je v policijskem postopku predstavil z drugimi osebnimi podatki, je prosilec povedal, da je v Grčiji neka gospa napačno zapisala njegove osebne podatke. Na poti so mu prevajalci dejali, da naj na cilju pove svoje pravilne osebne podatke. Vsem je povedal, da je državljan Afganistana. Dve skupini Arbekov sta pridobili od državnih oblasti orožje, da bi se branili pred napadi s strani talibanov. Skupina Arbekov iz njegovega okraja se je spopadla z drugo skupino Arbekov iz drugega okraja. V tem času je videl veliko ubojev na svoje lastne oči. Pripadniki skupine Arbekov so mu večkrat grozili, da je policiji povedal, da so koga ubili ali pa so se spopadli z drugo skupino Arbekov iz drugega okraja. Želeli so tudi, da se jim pridruži. Dvakrat so ga tudi ranili z nožem, in sicer dvakrat po levi roki in enkrat po obrazu. Prav tako so tudi talibani prihajali k njim na dom, želeli so, da se jim pridruži. V enem primeru so ga talibani celo pretepli. Talibani so se ves čas spopadali z Arbeki. Državni organi so dali orožje Arbekom z namenom, da se sami branijo pred napadi talibanov. Na vprašanje, zakaj se spopadajo med seboj, je prosilec odgovoril, da ne ve čisto natanko, iz katerega razloga se med seboj spopadajo, meni, da zaradi prevzema oblasti. Prosilec je bil soočen, da je podal izjavo, da je bil mesec dni v vojski. Prosilec je bil pozvan, da pojasni, zoper koga se je boril. Prosilec je povedal, da njegova služba potekala na način, da je spremljal vlak, ki je peljal zaloge k ameriški vojski. Na tej poti so jih talibani večkrat napadli. Veliko njegovih sodelavcev je umrlo. Iz tega razloga se je odločil, da bo prekinil zaposlitev.

3. Na vprašanje, koliko časa je trajala vožnja iz B. do posameznih oporišč, je prosilec odgovoril, da je vožnja trajala dva do tri dni. Njihov center je bil Herat, od tam so konvoj spremljali do kraja Zabela. Več ali manj je spremljal samo ti dve točki. V vojski je bil samo en mesec. Na vprašanje, na kakšen način so spremljali vlak, je prosilec odgovoril, da je bil voznik avtomobila, pri sebi je imel orožje. Na vprašanje, ali poseduje kakšno dokazilo, da je bil v vojski, je prosilec odgovoril, da je brez dokazil. 4. Na vprašanje, ali se je poskušal preseliti v kakšen drug kraj, da bi se izognil spopadom, je prosilec odgovoril, da se ni poskusil preseliti, ker je imel zaprte poti zaradi dezertacije.

5. Na vprašanje, kateri so njegovi razlogi za mednarodno zaščito, sodelovanje v vojski oziroma dezertacija ali spopadi med skupinami Arbekov, je prosilec odgovoril, da je njegov glavni razlog, da se nahaja izven spopadov, ki se dogajajo v Afganistanu. Oblastem v državi je bilo vseeno za njih, ki so spremljali vlak, nikoli jih niso poskušali zaščititi. Na vprašanje, ali je bila pot, po kateri je vsak dan odhajal v službo, nevarna, je prosilec odgovoril, da so ga njegovi prijatelji večkrat opozorili, da naj bo pazljiv, da ga talibani ne napadejo in ujamejo. Na vprašanje pooblaščenca, kakšna je kazen za dezerterstvo, je prosilec povedal, da se takšno spremljanje imenuje eskort. To je zaposlitev, ki jo dajo Američani, in ki se ne šteje kot vojaški rok. Plačilo za zaposlitev jim je prinesel vodja skupine, in sicer v višini 450 enot v njihovi valuti.

6. Talibani so jih večkrat napadli. Ve tudi, da imajo talibani njegove podatke. Natančno so vedeli, kdo se bori zoper njih in da je tudi sam član te ekipe. O tem je prepričan, ker je sodeloval tudi eden izmed njegovih prijateljev, ki so ga talibani odpeljali. Na vprašanje, ali so kdaj talibani zasegli ta konvoj, je prosilec odgovoril, da je slišal, da jim je enkrat uspelo.

7. Izvorno državo je zapustil približno pred sedmimi leti in odšel v Iran. Iz Irana je na začetku leta 2016 odšel v Turčijo, kjer je bival približno eno leto. Po enem letu bivanja v Turčiji je odšel preko Grčije, Makedonije, Srbije in Hrvaške v Republiko Slovenijo. Na mejnem prehodu Dobova je skupaj z ostalimi prestopil na vlak, ki so ga spremljali slovenski policisti in je bil namenjen v Šentilj, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito. Ker je zaprosil za mednarodno zaščito, je bil odpeljan v Azilni dom v Ljubljano, kjer je dne 16. 2. 2016 tudi formalno vložil prošnjo za mednarodno zaščito.

8. Po uvodnih pojasnilih je prosilec na osebnem razgovoru najprej navedel, da je v izvorni državi živel na naslovu Kunduz - provinca, okraj C., vas D. 9. Prosilec je bil soočen, da je iz registracijskega lista PPIU Maribor, pod rubriko "navedba razlogov za mednarodno zaščito" razvidno, da je podal izjavo, da je bil njegov cilj potovanja Republika Nemčija zaradi ekonomskih razlogov, saj je v Republiki Nemčiji boljše življenje kot v izvorni državi. Ker je navedel ekonomske razloge zapustitve izvorne države, so mu avstrijski varnostni organi zavrnili vstop na območje Republike Avstrije. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je navedel povsem druge razloge zapustitve izvorne države, in sicer težave s strani talibanov in spopadov med oboroženimi skupinami iz dveh različnih krajev. Prosilec je odgovoril, da teh razlogov ni navedel, te neresnice je povedal prevajalec. Te besede niso njegove in jih ni izgovoril. 10. Prosilec je bil pozvan, da opiše težave, ki jih je osebno imel s strani talibanov. Prosilec je povedal, da je bil približno pred 7 leti priča umoru štirih krajanov. Ubila jih je je oborožena skupina, katere imena ne ve povedati. V njegovem kraju so potekali spopadi med dvema oboroženima skupinama, imena teh skupin ne ve povedati. Lahko, da se imenujejo Arbeki, ne ve natančno. Tistega dne je ena skupina ubila štiri pripadnike druge skupine. To se je zgodilo v kraju E. V tem kraju je imel delavnico, kjer je pekel slaščice. Morilci so ga opazili in vedeli so, da jih je videl, kako so umorili štiri ljudi. Tudi drugi ljudje so bili priča temu dogodku. Državni organi so bili obveščeni o teh pobojih. Storilci pa so sumili, da je on prijavil poboj teh oseb državnim organom. To je vseskozi zanikal in je to tudi povedal storilcem. Povedal jim je tudi, da ni nič videl in slišal. Po tem dogodku so se začela nadlegovanja in grožnje s strani teh oseb. Po enem mesecu so ga storilci ustavili na ulici, ko je vozil motor. Odpeljati so ga hoteli s seboj. Vendar pa, ko so videli, da so se približali drugi ljudje, so mu odvzeli le njegov motor. Nadlegovanje je bilo vsakodnevno. Storilci so ga opozarjali, da ne sme o tem dogodku govoriti naokoli. Prav tako so ga nadlegovali pripadniki druge skupine, katere člani so bili ubiti. Želeli so, da se jim pridruži. V tem obdobju so tudi talibani želeli, da se jim pridruži. V enem primeru so ga talibani poklicali po telefonu, ne ve sicer, na kakšen način so pridobili njegovo telefonsko številko. Dejali so mu, da se želi z njim pogovoriti njihov vodja. Dejali so mu, da se njihov vodja želi z njim pogovoriti in da jih mora obveščati o samem dogajanju v njihovem okraju. Ponudili so mu, da bi za njih vohunil. Zavrnil jih je in jim dejal, da tega ne želi početi. Grozili so mu, da mu bodo škodovali, njemu in njegovi družini. Po tem dogodku so tudi osebno prišli do njega. Po nekaj dnevih so ga ustavili na cesti, želeli so ga odpeljati s seboj. Ko je imel namen pobegniti, so ga ujeli in takrat je dobil udarec z nožem po levi roki in udarec za levim ušesom. Po tem dogodku je bil tri dni v bolnišnici, nato pa je odšel domov. Ko je bil doma, so talibani prišli na njegov dom. Dejali so mu, da so ga zadnjič ranili. V primeru, da ne bo pristal na vohunjenje, ga bodo ubili. Njihove grožnje so bile resne. Iz tega razloga je pobegnil v Kabul. V Kabul je odšel približno štiri mesece po dogodku, ko so bile umorjene štiri osebe. V Kabulu je bil približno en mesec. V tem času so talibani večkrat prišli na njegov dom, kjer so živijo njegovi starši. Očetu so dejali, da vedo, na katerem naslovu živi v Kabulu. Oče je zanikal, da se nahaja v Kabulu in jim dejal, da se nahaja njegov sin v Iranu. Ko je bil v Kabulu je imel namen, da bi se pridružil policiji, vendar mu to ni uspelo. Namreč oseba, ki mu je ponudila zaposlitev v policiji, je bila tat in lažnivec. Kasneje je izvedel za službo, ki jo ponujajo Američani. Odločil se je, da se bo pridružil t.i. eskort skupini. To je oborožena uradna skupina, ki ima dolžnost spremljati vlake, ki imajo tovor, denimo hrano in gorivo za Američane. Ti vlaki so vozili po območjih, kjer so delovali talibani. Vlake so spremljali zaradi varnosti in zaščite pred talibani. Po enem mesecu bivanja v Kabulu je sprejel to zaposlitev. V tej službi je bil en mesec. O službi ni imel nobene predstave, menil je, da bo varen, če bo nosil orožje in se bo znal braniti. Ugotovil je, da je služba zelo nevarna. Pred svojimi očmi je videl, kako so bili njegovi sodelavci ubiti. Vsak trenutek bi lahko njihovo vlak naletel na bombo. Očetu je dejal, da ne bo več opravljal te službe. Oče mu je svetoval, da naj odide v Iran. V Iranu je bil dve leti, kjer se je zaposlil, potem so ga iranske oblasti deportirale v Nimrooz, kjer je bil 25 dni in se nato ponovno vrnil v Iran. V Iranu je bil nato še naslednje tri leta, ko so ga iranske oblasti ponovno deportirale v Afganistan. Pet dni je bil nato v kraju Herat in se znova vrnil v Iran. Po približno sedmih letih bivanja v Iranu je odšel v Turčijo, kjer je živel eno leto. V Turčiji je imel težave zaradi državljanke Irana, s katero se je želel poročiti. Vendar pa tega niso dovolili njeni starši. Kasneje je to dekle prišlo k njemu v Turčijo. Dekle je pobegnila od doma. Njen oče jo je prišel iskati v Turčijo. Kljub temu, da sta se v Turčiji poročila, jo je odpeljal nazaj v Iran. Turčijo je zapustil in šel v Grčijo in naprej po balkanski poti prispel v Republiko Slovenijo.

11. Na vprašanje, zakaj v Turčiji ni zaprosil za mednarodno zaščito, je prosilec odgovoril, da je v Turčiji zaprosil za mednarodno zaščito skupaj s svojo ženo, a do odhoda iz Turčije še ni prejel odločitev o svoji prošnji. Na vprašanje, zakaj ni počakal na odločitev o prošnji, je prosilec odgovoril, da je sicer želel ostati v Turčiji. Vendar po dogodku, ko je oče njegove žene prišel v Turčijo z namenom, da jo odpelje nazaj v Iran, mu je njena družina ves čas grozila po telefonu. Očitali so mu, da se mu bodo maščevali, ker je dekle onečastil. V tem dogodku je iranska ambasada igrala vlogo mediatorja med njim in družino dekleta. Na iranski ambasadi so mu obljubili, da v primeru, če dopusti dekletu, da se z očetom vrne v Iran, mu bodo pomagali, da dobi dovoljenje za prebivanje v Iranu. Ko je dekle odšlo v Iran, svoje obljube niso uresničili.

12. Na vprašanje, koliko časa oziroma, od kdaj ne biva več v Afganistanu, je prosilec odgovoril, da v Afganistanu ne prebiva že približno 7 let. Groženj ni prijavil policiji, ker so mu dejali, da v primeru, če bo te grožnje prijavil policiji, ga bodo ubili. Samo v enem primeru je zadevo prijavil policiji, in sicer takrat, ko so mu ukradli motor. Takrat je policija vzela podatke o motorju, vendar po prijavi ni dobil nobenih informacij, ali je policija ukrepala.

13. Na koncu prošnje za mednarodno zaščito pa je na vprašanje pooblaščenke, kakšna je kazen za dezerterstvo, izjavil, da je opravljali službo t.i. eskort, ki se ne šteje kot vojaški rok. To je služba, ki jo ponujajo Američani, in za katero je bil plačan. Prosilec je bil pozvan, da pojasni razlike v svojih izjavah glede služenja vojaškega roka in glede dezerterstva in opravljanja službe, ki so mu jo ponudili Američani. Prosilec je povedal, da je en mesec delal v t.i. službi eskort, ki se ne šteje kot služenje vojaškega roka, in ki sicer v Afganistanu ni obvezno. Prevajalec je povedal, da je dezertiral, kar ni res. Pooblaščenec je kasneje obrazložil, da je to bila zgolj služba, ki jo je opustil. 14. Ko je živel v Kabulu so talibani vedeli za njegov naslov bivanja. Njegova mlajša brata zdaj živita v Iranu. Talibani so tudi njima grozili. Na vprašanje uradne osebe, kako so osebe, ki mu grozijo, vedele za točen naslov njegovega bivanja v Kabulu, če je Kabul večmilijonsko mesto, in kje in kdo naj bi po njegovi oceni podal informacije glede njegovega naslova bivanja v Kabulu, je prosilec odgovoril, da ne ve natančno, kako so te osebe izvedele za njegov naslov bivanja v Kabulu. Predvideva, da so ga izdali njegovi sorodniki.

15. Prosilec je bil v nadaljevanju soočen, da je v 13. točki prošnje za mednarodno zaščito izjavil, da je izvorno državo zapustil približno en mesec pred prihodom v Republiko Slovenijo. Takšno izjavo je tudi lastnoročno napisal na policijski postaji Maribor. Pri osebnem razgovoru pa je navedel, da je zadnjih sedem let živeli v Iranu. Prosilec je bil pozvan, da pojasni razlike pri izjavah v povezavi bivanja. Prosilec je povedal, da se takrat še ni odločil, da bo ostal v Republiki Sloveniji, in sicer v državi, ki je ni poznal. Vsi so mu dejali, da prošnja za mednarodno zaščito ni pomembna stvar, bil je tudi utrujen tako, da ni povedal podrobnosti. Na podaji prošnje je kar tako nekaj povedal. Vse kar je danes pri osebnem razgovoru povedal, pa je resnica.

16. Po oceni tožene stranke je prosilec izkazal svojo istovetnost. Prosilčeva istovetnost je bila ugotovljena, prav tako tudi izvorna država, ki je Afganistan. Prosilec je o dogodkih, zaradi katerih je moral zapustiti izvorno državo, tako ob vložitvi prošnje, kakor tudi na osebnem razgovoru pripovedoval prepričljivo, podrobno, tekoče, brez razmislekov in zavlačevanja. Korektno je odgovarjal na vsa zastavljena vprašanja, ni se jim izogibal in je skušal pojasniti tisto, o čemer je bil vprašan.

17. Pristojni organ je v izjavah prosilca zasledil nekaj nasprotujočih izjav v povezavi z osebnim imenom in datumom rojstva. Prosilec ni znal pojasniti, zakaj naj bi bil mladoletni sin družine F. uspešnejši pri prečkanju meje, če bi potoval s prosilcem (samskim moškim), kot pa kot mladoletna oseba v spremstvu staršev. V izjavah prosilca, ki se nanašajo neposredno na razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, je pristojni organ zasledil dve kontradiktornosti (v izjavah v povezavi z osebnim imenom in datumom rojstva), ki pa jih je prosilec pojasnil. Kakšnih drugih posebnih elementov, ki bi lahko vplivali na verodostojnost prosilca, pa pristojni organ v konkretnem primeru ni zasledil. Po natančni primerjavi prosilčevih izjav je mogoče ugotoviti, da so njegove izjave glede razlogov, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti izvorno državo medsebojno skladne in jih zaradi tega pristojni organ sprejema za verodostojne. Pri prosilcu je bila tako ugotovljena notranja skladnost njegovih izjav.

18. Prosilec je zapustil Turčijo še preden je bilo odločeno o njegovi prošnji. Nato je preko Grčijo, Makedonije, Srbije in Hrvaške prišel v Slovenijo. Prosilec je v Republiko Slovenijo prispel 14. 2. 2016, in sicer v Šentilj, kjer 14. 2. 2016 izrazil namero, da bo zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Pristojni organ lahko zaključi, da je prosilec v razumnem času v Republiki Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito. Iz izjave prosilca, ki jo je podal na Policijski postaji za izravnalne ukrepe Maribor s 15. 2. 2016 izhaja, da je bil prosilčev končni cilj potovanja Republika Nemčija.

19. V izjavah prosilca, ki se ne nanašajo neposredno na razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo, je pristojni organ sicer zasledil nekaj kontradiktornosti (na primer v zvezi z osebnim imenom in datumom rojstva), ki pa jih je prosilec zadovoljivo pojasnil. Kakšnih drugih posebnih elementov, ki bi lahko dodatno vplivali na verodostojnost prosilca, pa pristojni organ v konkretnem primeru ni zasledil. Pristojni organ je tako presodil, da so njegove izjave glede razlogov, zaradi katerih je bil prisiljen zapustiti izvorno državo medsebojno skladne, zato pristojni organ ocenjuje, da je podana prosilčeva splošna verodostojnost. 20. Pristojni organ na podlagi izvedenega postopka mednarodne zaščite ugotavlja, da prosilec svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s strahom pred preganjanjem s strani oborožene skupine, ki je ubila štiri pripadnike druge oborožene skupine in zaradi preganjanja s strani talibanov.

21. Pristojni organ ugotavlja, da grožnje, ki jih je bil prosilec deležen ne pomenijo preganjanja, kakor ga opredeljujeta Ženevska konvencija in ZMZ-1. Prosilec namreč ni zatrjeval, da bi se težave v domačem kraju, zaradi katerih je zapustil svojo izvorno državo, dogajale zaradi njegove rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Težave so se dogajale zaradi tega, ker je bil po naključju priča dogodku, ko so pripadniki ene oborožene skupine ubili štiri pripadnike druge oborožene skupine. Storilci poboja štirih oseb so opazili, da je bil prosilec priča poboju štirih oseb, zato so mu grozili.

22. Prosilec je pri podaji prošnje za mednarodno zaščito na izrecno vprašanje, ali je bil v izvorni državi kdaj preganjen zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, odgovoril, da v izvorni državi ni bil nikoli preganjen iz navedenih razlogov (prošnja za mednarodno zaščito z dne 16. 2. 2016, stran 7, odstavek 10). Glede na to, da prosilec ni navedel nobenih relevantnih dejanj in okoliščin, katerih intenzivnost bi bilo mogoče šteti za preganjanje v smislu 26. člena ZMZ-1 niti ni izkazal utemeljenega strahu pred preganjanjem, pristojni organ ugotavlja, da prosilec v preteklosti v izvorni državi ni bil izpostavljen preganjanju niti mu to ni neposredno grozilo, pa tudi v prihodnje njegov subjektivni strah pred preganjanjem ni izkazan, zaradi česar ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca.

23. Zaradi navedenega pristojni organ ugotavlja, da prosilec v povezavi z njegovimi navedbami težav, ki jih je imel v izvorni državi, ni upravičen do podelitve statusa begunca na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1. 24. Nadalje je pristojni organ presojal, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite, torej, ali bi bil ob vrnitvi v izvorno državo soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Glede na to, da prosilec v postopku ni uveljavljal razlogov zaradi grozeče smrtne kazni ali usmrtitve, tega pa ni bilo mogoče zaključiti niti na podlagi njegovih izjav, je pristojni organ ugotovil, da prosilcu v Afganistanu njegova pravica do življenja ne bo ogrožena in mu ne grozi smrtna kazen ali usmrtitev.

25. Razlog, s katerim prosilec uveljavlja svojo prošnjo za mednarodno zaščito, je nadlegovanje s strani oborožene skupine, katere imena prosilec ne ve povedati, ker je bil po naključju priča dogodku, ko je ena oborožena skupina ubila štiri pripadnike druge oborožene skupine, torej je ta razlog potrebno obravnavati v okviru druge alineje 28. člena ZMZ-1, ki določa, da resna škoda zajema tudi mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi. Glede na to, da je prosilec kot subjekt resne škode navajal oboroženi skupini, katere imena prosilec ne ve povedati, ga je v skladu s 24. členom ZMZ-1 mogoče šteti za nedržavni subjekt, ki pa je lahko subjekt resne škode zgolj tedaj, če je mogoče dokazati, da država oziroma politične stranke ali organizacije, ki nadzorujejo državo ali bistveni del njenega ozemlja, vključno z mednarodnimi organizacijami, niso sposobni ali nočejo nuditi zaščite pred resno škodo. V konkretnem primeru je pristojni organ ugotovil, da ilegalne oborožene skupine v Kunduzu postajajo vedno bolj močnejše. Iz poročila EASO "Varnostni položaj", iz januarja 2016, izhaja, da afganistanske oblasti na splošno niso sposobne zaščite pred nasiljem. Iz poročila tudi izhaja, da so ilegalne oborožene skupine glavni problem afganistanske vlade. Ilegalne skupine so razdeljene na tri glavne kategorije: skupine pod vodstvom bivših poveljnikov v sveti vojni, oborožene milice, ki se bojujejo proti talibanom in kriminalnim združbam. Zavzetje ozemelj s strani talibanov, tudi okrajnih centrov in glavnega mesta province Kunduz septembra in na začetku oktobra 2015, je bil bistven dokaz šibkosti vlade in afganistanskih varnostnih sil. Sredi leta 2015 je UNAMA ugotovila, da so afganistanske oblasti stalno nesposobne zaščititi civilne skupnosti pred zlorabami človekovih pravic in škodo, ki jo povzročajo provladne oborožene skupine ter da za ta dejanja nihče ni klican k odgovornosti.

26. Pristojni organ ugotavlja, da se afganistanska policija trudi uveljaviti zakone in preprečevati protizakonite dejavnosti, vendar pri tem ni vedno tudi uspešna. Glede na to, da v okraju C. do nasilja različnih oboroženih skupin dejansko prihaja, da afganistanski varnostni organi pred njimi poskušajo zaščititi ljudi, vendar imajo pri tem velike težave, pristojni organ ocenjuje, da obstaja utemeljen razlog, da bi bil prosilec v primeru vrnitve v domači okraj C. soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi škodo zaradi mučenja, nečloveškega in poniževalnega ravnanja omenjenih oboroženih skupin, pred katerimi ga nacionalne varnostne sile trenutno niso sposobne zaščititi.

27. Pristojni organ je presojal možnost notranje razselitve prosilca in s tem povezane notranje zaščite v ostalih delih izvorne države. Prosilec je štiri mesece po dogodku, ko je bil priča poboju štirih oseb, odšel v mesto Kabul. Oče mu je svetoval, da se v Kabulu pridruži policiji, vendar mu to ni uspelo. Nato je izvedel za zaposlitev pri t.i. eskort službi. To je bila državna oborožena skupina, ki je imela nalogo, da spremlja vlake, ki so vozili hrano in gorivo za ameriško vojsko. V tej službi je bil približno en mesec. Ugotovil je, da je ta služba zelo nevarna, saj je bilo nekaj njegovih sodelavcev ubitih, ko so spremljali te vlake. Oče mu je svetoval, da naj odide v Iran. Nadaljnjih sedem let je živel v Iranu. V času sedemletnega bivanja v Iranu so ga iranski varnostni organi dvakrat vrnili v Afganistan. V prvem primeru so ga iranski varnostni organi vrnili po dveletnem bivanju v Iranu v mesto Nimroz, kjer je bil 25 dni, nato se je znova vrnil v Iran. V drugem primeru pa so ga varnostni organi vrnili v Afganistan po petih letih bivanja v Iranu. Vrnili so ga v kraj Herat, kjer je bil približno 5 dni in se nato znova vrnil v Iran. Po sedmih letih bivanja v Iranu se je prosilec odločil, da odide v Turčijo, kjer je bival eno leto.

28. Pristojni organ ugotavlja, da prosilčeve navedbe nimajo nobene realne osnove za prepričanje, da bi ga osebe, ki so ga preganjale v njegovem domačem kraju iskale v Kabulu. To so mu povedali zgolj sorodniki in znanci, sam pa teh ljudi ni nikoli videl ali srečal. Da ga te osebe iščejo, je zgolj ugibanje prosilca samega. Njegove težave so povezane zgolj z domačim krajem D. Vendar je njihovo ravnanje in moč omejeno zgolj na območje prosilčevega domačega kraja. Iz informacije je razvidno, da je bilo podvrženo takšnemu delovanju oboroženih skupin veliko prebivalcev province Kunduz. Pristojni organ ugotavlja, da prosilec nima nobene take osebne okoliščine, ki bi lahko predstavljala povečano tveganje za njegovo varnost pred osebami, ki mu grozijo v Kabulu, kamor se je pred njegovim nasiljem zatekel. Poleg tega iz že zgoraj navedenih informacij izhaja, da so afganistanske oblasti prav v Kabulu sposobne zaščititi ljudi pred nasiljem, zato pristojni organ meni, da prosilcu v Kabulu ne grozi resna škoda v smislu druge alineje 28. člena ZMZ-1. 29. Pristojni organ je dodatno preveril še, ali prosilec izpolnjuje pogoje za priznanje subsidiarne oblike zaščite v smislu tretje alineje 28. člena ZMZ -1, torej v smislu resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada v Kabulu. Ker se je pristojni organ osredotočil na glavno mesto Afganistana, se ne bo posebej opredeljeval do informacij glede varnostne situacije v provinci Kunduz, ki jih je predložil prosilec. Prav tako se bo pri svoji oceni oprl na najnovejša poročila in članke, ki so bila izdana, saj so nekatera predložena poročila zaradi novejših postala irelevantna.

30. Letno poročilo UNAMA za leto 2015 navaja, da je bilo v letu 2015 v Afganistanu najvišje skupno število mrtvih in ranjenih civilistov, primerjalno gledano od leta 2009. Gre za 4% povečanje v primerjavi z letom 2014. Največ civilnih žrtev je bilo zaradi kopenskih spopadov, sledile pa so žrtve zaradi improviziranih eksplozivnih teles in samomorilskih ter kompleksnih napadov. Do povečanja števila žrtev je prišlo v dveh regijah, in sicer na severovzhodu in v osrednjem delu Afganistana, v drugih regijah pa je prišlo do zmanjšanja. Geografsko so bili spori predvsem v severovzhodnih regijah okoli provinc Kunduz, Badakhshan in Badghis. Oboroženi spopadi in improvizirana eksplozivna sredstva so predstavljali 79% vseh incidentov, kar je za 3 % več kot leta 2014 in odraža splošno višjo raven dejavnosti upornikov tekom leta. Talibani so leta 2015 razširili svoj ozemeljski doseg in začasno zasedli 24 okrajnih središč, poleg tega pa 50 začasno zasedli glavno mesto province Kunduz. To je znatni porast v primerjavi z letom 2014, ko 50 talibani zasedli le tri središča. Od 1. decembra 2015 do 15. februarja 2016 so Združeni narodi zabeležili 8,3% manj varnostnih incidentov po vseh državi v primerjavi z istim obdobjem leta 2014 in 2015. Podobno so oboroženi spopadi še vedno predstavljali večino varnostnih incidentov (57,4%), sledila pa so improvizirana eksplozivna sredstva (19,2%). V obdobju poročanja je bilo zabeleženih 20 samomorilskih napadov v primerjavi s 30 v istem obdobju leta 2014 in 2015. 31. Provinca Kabul glede na število varnostnih incidentov spada med province, ki so manj obremenjene z nasiljem, po številu varnostnih incidentov na prebivalca pa spada med najmanj obremenjene province. Organizacije, ki spremljajo varnostne razmere v Kabulu, so ugotovile porast napadov upornikov v mestu oktobra 2014 in ponovno maja 2015 ter avgusta 2015. V glavnem mestu je bilo leta 2014 31 samomorilskih napadov v primerjavi z 18 prejšnje leto. Število napadov z improviziranimi eksplozivnimi sredstvi je tudi upadlo iz 18 v oktobru in novembru na 5 v decembru 2014 ter na 2 v januarju 2015. Od 1. januarja do 13. septembra 2015 je mesto Kabul doživelo 217 varnostnih incidentov vključno z 68 eksplozijami (približno dve tretjini improvizirana eksplozivna sredstva in ena tretjina samomorilski napadi). Glede na opisane posamezne incidente jih je večina usmerjenih na domače in tuje uradnike, domače in tuje varnostne sile, objekte, kjer so nastanjeni tujci in podobne cilje. Opazen val napadov je zadel Kabul avgusta 2015, o čemer je predložil informacije tudi prosilčev pooblaščenec. Prvi napad je bila eksplozija tovornjaka, naloženega s strelivom na območju Shah Shahid, drugi pa na policijsko akademijo. Tretji je bil napad na oporišče specialnih ameriških enot na območju Qasaba zunaj mestnega centra in ni povzročil civilnih žrtev. Leta 2015, od januarja do avgusta, je bilo v Kabulu mrtvih 126 civilistov in 717 ranjenih. Večina teh žrtev je posledica vrste napadov avgusta 2015, predvsem tistega na sosesko Shah Shahid. 32. Po podatkih nizozemskega zunanjega ministrstva, so afganistanske oblasti izjemoma sposobne zagotoviti zaščito pred nasiljem v Kabulu. Tudi mesečna poročila UNHCR-ja o razselitvi v obdobju poročanja (januar-avgust 2015) Kabula ne omenjajo kot izvorno provinco notranje razseljenih oseb, ampak kot provinco prihoda določenih notranje razseljenih oseb iz drugih provinc. Čeprav je provinca doživela veliko incidentov, je ostala glavni cilj za razseljene družine iz centralne regije na splošno zato, ker menijo, da so tam varnostne razmere boljše in upajo da se bodo tam lažje preživljale. V obdobju poročanj je skupna ekipa za ugotavljanje stanja obravnavala 454 notranje razseljenih družin v različnih mestnih okrajih Kabula. Razselile so se iz raznih okrajev province Logar januarja 2015 in tudi podeželja province Kabul. Družine so pretežno živele v najetih hišah in imele dostop do osnovnih storitev v Kabulu, vendar so izrazile v glavnem zaskrbljenost zaradi visokih življenjskih stroškov in pomanjkanja dohodka. Večina otrok dela, da prispeva k družinskemu dohodku. Poleg omenjenih razselitev je mesto Kabul doživelo velik priliv afganistanskih beguncev. Mnogi prihajajo v Kabul in se preživljajo z vsakodnevnim delom. Poročilo Danske službe za priseljevanje povzema več virov, ki v zvezi z varnostno situacijo navajajo, da je Kabul precej varen, vsekakor varnejši od mnogih krajev v Afganistanu. Afganistanske varnostne sile imajo na splošno nadzor nad mestom in so usposobljene za varnostne operacije. Nekatere viri pa v zvezi z varnostjo v Kabulu izpostavljajo zaskrbljenost zaradi samomorilskih napadov.

33. Pristojni organ poudarja, da čeprav je v zadnjem letu uspelo upornikom v Kabulu povzročiti nekaj bolj kompleksnih napadov, ki so tudi zahtevali večje število civilnih žrtev kot sicer, varnostna situacija v tem mestu še zdaleč ni takšna, da bi predstavljala resno grožnjo za posameznega civilista. Čeprav so nekateri napadi v Kabulu postali bolj intenzivni v smislu, da zahtevajo večje število civilnih žrtev, pa je teh napadov še vedno zelo malo, pri čemer običajno prebivalstvo ni tarča napadov upornikov. Število civilnih žrtev (od januarja do avgusta 2015: 126 mrtvih in 717 ranjenih) glede na število prebivalcev tega mesta kaže, da je ogroženost civilistov zaradi oboroženega spopada v tem mestu zelo nizka. O tem priča tudi dejstvo, da mesto Kabul ni kraj, od koder bi izvirale notranje razseljene osebe, ampak se ljudje v ta kraj priseljujejo zaradi relativno dobre varnostne situacije in ekonomskih možnosti.

34. Pristojni organ mora zato zavrniti izjavo afganistanskega ministra za begunce in repatriacijo. Sayed Hussein Alimi Balkhi zavrača idejo, ki naj bi jo imele države Evropske unije, da je Kabul varno mesto za vračanje beguncev, kar je po mnenju pristojnega organa razumljiva, vendar izrazito pristranska izjava. Kabul se namreč sooča z velikimi problemi in pritiski zaradi velikega pritoka razseljenih oseb, ki s podeželja prihajajo v mesto tudi zaradi večjih možnosti za preživetje, kot pa jih ponuja ruralno okolje. Izjava se nanaša na kritiko držav Evropske unije, ki očitno enotno ugotavlja, da je Kabul z vidika tretje alineje 28. člena ZMZ-1 dovolj varen, da tja lahko vrne zavrnjene prosilce za begunce.

35. Po preučitvi vseh zgoraj navedenih informacij pristojni organ zaključuje, da situacija v Kabulu ni takšna, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi bil civilist zgolj s prisotnostjo na tem območju soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu resne in individualne grožnje za njegovo življenje ali osebnost zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

36. Pristojni organ je nadalje preučil tudi možnosti življenja v Kabulu po vrnitvi prosilca v izvorno državo. Že zgoraj omenjeno poročilo Danske službe za priseljevanje vsebuje veliko informacij o samem življenju v Kabulu in različnih možnostih, ki se ponujajo v mestu. Tako povzema navedbe organizacije IOM, da se v Kabulu nahajajo vse etnične skupnosti in mladi fantje si pogosto najdejo svojo skupnost, ko pridejo v mesto in slednja te nove prišleke vključuje v svoje vrste in jim zagotavlja zaščito. Danish Refugee Council (DRC) v zvezi z obstojem socialnih mrež v neformalnih naseljih v Kabulu navaja, da si notranje razseljeni sami gradijo socialno mrežo znotraj naselij in pomagajo drug drugemu. Glede nastanitve je v poročilu mogoče zaslediti, da več virov le-to ocenjuje kot problematično zaradi majhne razpoložljivosti stanovanj in visokih najemnin, kar mnoge prisili v življenje v šotoru. DRC je ob podobnem stališču še dodal, da samski po navadi živijo s prijatelji in si najemnino delijo. IOM navaja, da se ljudje običajno pridružijo sorodnikom in živijo z njimi v Kabulu, pri čemer si najemnino delijo in enako navaja glede samskih moških. V zvezi z zaposlitvijo v Kabulu se viri strinjajo, da je le-ta problematična, čeprav so možnosti zaposlitve boljše kot drugod, predvsem boljše kot na podeželju. Zaposlitev ljudi, ki prihajajo iz podeželja, ali se vračajo iz tujine, je problematična. Ljudje brez izobrazbe so obsojeni na brezposelnost ali slabo plačana dela, ljudje s kvalifikacijami, predvsem pa tisti, ki obvladajo tuje jezike in računalništvo, pa imajo za zaposlitev bistveno boljše možnosti. Vendar DRC poudarja, da imajo v primerjavi s samskimi ženskami ali družinami samski mladi moški, celo tisti brez izobrazbe, boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu. Organizacija IOM poudarja, da imajo v primerjavi z drugimi najboljše možnosti za zaposlitev mladi fantje in številni se iz tega razloga odločijo priti v Kabul. IOM navaja, da je za ljudi, ki nimajo izobrazbe in pridejo iz podeželja, edina možnost pogosto slabo plačano občasno delo. Mednarodna nevladna organizacija ugotavlja, da je na splošno za samskega moškega lažje naseliti se in se vključiti v Kabulu kot za celo družino. Da je situacija za mlade moške lažja, je izjavilo tudi Ministrstvo za ženska vprašanja.

37. Pristojni organ je v celoti preučil UNHCR-jeve smernice za ocenjevanje upravičenosti potreb po mednarodni zaščiti prosilcev za azil iz Afganistana, izdane 19. 4. 2016, ki glede vrnitve prosilcev v Afganistan opozarjajo na pomembnost obstoja tradicionalnih omrežij pomoči, ki pridejo v poštev samo takrat, kadar se ugotovi, da je širše sorodstvo ali etnična skupina pripravljena zagotoviti resnično podporo prosilcu tudi v praksi, ob upoštevanju nizkih humanitarnih in razvojnih pokazateljev v državi ter širše ekonomske težave, ki prizadevajo širše sloje prebivalstva. Nadalje glede smiselnosti notranje razselitve navajajo, da je potrebno, ali je možnost IFA/IRA "smiselna", ugotoviti na osnovi "od primera do primera", upoštevajoč osebne okoliščine prosilca, vključujoč posledice vsakršnega preteklega preganjanja prosilca. Med druge dejavnike, ki jih je treba upoštevati, spadajo varnostne razmere/pogoji na predlaganem območju preselitve, spoštovanje človekovih pravic na tem območju in možnosti ekonomskega preživetja. UNHCR meni, da IFA/IRA ne pride v poštev na območjih, prizadetih zaradi potekajočih sporov. Na drugih območjih Afganistana bi IFA/IRA prišla v poštev, če lahko prosilec tam živi varno brez nevarnosti ali tveganja pred škodo. Ti pogoji morajo biti trajni, ne pa iluzorni, oziroma nepredvidljivi. UNHCR je prepričan, da območja, ki so pod dejansko kontrolo talibanov ali AGE-jev, ne predstavljajo smiselne alternative IFA/IRA. Možna izjema so prosilci, ki so že prej vzpostavili zveze z vodstvom AGE-jev na predlaganem območju preselitve.

38. Da bi ocenili smiselnost IF-e/IR-e zunaj območij pod nadzorom AGE-jev ali območij, kjer ne potekajo spopadi, je treba zlasti upoštevati naslednje: (i) razpoložljivost tradicionalnih podpornih mehanizmov, ki jih zagotavlja prosilčeva širša družina ali člani njegove etnične skupine; (ii) dostop do zavetišča na predlaganem območju preselitve; razpoložljivost temeljne infrastrukture in dostop do osnovnih storitev na predlaganem območju preselitve, kot so sanitarne, zdravstvene in izobraževalne; (iv) obstoj možnosti za preživljanje, vključujoč dostop do zemlje za Afganistance, ki so po poreklu iz podeželja in (v) obseg razselitev v notranjost države na predlaganem IFA/IRA območju. Prosilci se lahko zanesejo na podporo članov razširjene družine ali širše etnične skupine. Vendar pa obstoj te tradicionalne podpore lahko govori v prid smiselnosti predlagane IF-e/IR-e zgolj v primeru, če se ugotovi, da so člani prosilčeve družine ali etnične skupine pripravljeni, oziroma zmožni zagotoviti resnično podporo/pomoč prosilcu v praksi, upoštevajoč nizke humanitarne in razvojne pokazatelje v Afganistanu ter širšo gospodarsko stisko, kar prizadeva številne sloje prebivalstva. Poleg tega navzočnost pripadnikov istega narodnostnega porekla, kot je prosilčevo, na predlaganem območju preselitve sama po sebi ne more biti dokaz, da bo prosilec bil deležen razumne pomoči od teh skupnosti, če ne obstajajo že prej vzpostavljeni družbeni odnosi, ki povezujejo prosilca s posameznimi člani te etnične skupnosti. Če je predlagano območje preselitve mestno, kjer prosilec nima dostopa do vnaprej določene nastanitve ter možnosti za preživljanje, je nemogoče pričakovati, da se bo tam lahko zanesel na podporo. Znašel se bo v razmerah, ki so primerljive s položajem drugih notranje razseljenih oseb (NRO) na urbanih območjih. Za ocenjevanje smiselnosti takšnega izida mora odločevalec upoštevati obseg notranje razselitve na ozemlju predvidene razselitve in življenjske pogoje za NRO-v teh krajih. Med pomembne premisleke na tem mestu spada tudi dejstvo, da NRO veljajo za eno od najbolj ranljivih skupin v Afganistanu in mnogi so izven dosega humanitarnih organizacij; ter razpoložljive podatke o tem, da so NRO bolj ranljivi kot nerazseljeni revni mestni prebivalci, saj so posebej prizadeti zaradi brezposelnosti, omejenega dostopa do nastanitve, vode in sanitarnih storitev in negotovosti glede prehrane. Spričo omenjenega ozadja je UNHCR prepričan, da je IFA/IRA smiselna le tam, kjer ima posameznik dostop do tradicionalne podporne mreže (širšega) sorodstva ali članov večje etnične skupnosti na predlaganem območju preselitve, za katere je bilo ugotovljeno, da so pripravljeni in sposobni zagotoviti dejansko pomoč prosilcu v praksi. Edina izjema k temu pogoju zunanje pomoči so samski sposobni moški in poročeni pari, dovolj stari za delo, ki niso ranljivi v zgoraj opisanem smislu in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih, ali pol-urbanih območjih, kjer obstajajo potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb in so pod dejanskim nadzorom vlade. Sicer poročila navajajo, da so notranje razseljeni med najbolj ranljivimi ljudmi v Afganistanu. Izruvani so namreč iz svojih domačih skupnosti, mnogi pridejo v nova okolja travmatizirani, brez sorodstvenih omrežij, možnosti zaposlitve, stanovanja ali imetja. Poročilo se osredotoča na taborišča in naselbine, ki so jih obiskali v Kabulu, Heratu in Mazar-e Sharifu. Čeprav iz poročila izhaja, da so razmere za razseljene osebe izredno težke, ker živijo v neustreznih bivališčih (kolibe iz blatne opeke) in imajo omejen dostop do osnovnih dobrin, kot sta hrana in voda, pa je v konkretnem primeru prosilca potrebno dodati, da je nasprotno od opisanih primerov v predloženem poročilu prosilec že bival v Kabulu, kjer si je že po enem mesecu bivanja v Kabulu poiskal zaposlitev. Prosilec ni navedel, da bi imel kakšne težave v času bivanja v Kabulu. Osebne okoliščine prosilca so tiste, ki omogočajo zaključek pristojnega organa, da je njegova razselitev v Kabul realna možnost. Pristojni organ tako ugotavlja, da bi se v skladu z informacijami prosilec lahko vrnil v Kabul. Tudi UNHCR kot izjemo k pogoju zunanje pomoči navaja samske sposobne moške in poročene pare, dovolj stare za delo, ki niso ranljivi in lahko v določenih okoliščinah preživijo brez podpore družine ali skupnosti na urbanih, ali pol-urbanih območjih, kjer obstajajo potrebna infrastruktura ter možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb in so pod dejanskim nadzorom vlade. Prosilec bi se vrnil v Kabul, na urbano območje, ki je pod nadzorom vlade, kjer glede na informacije, obstajajo tudi možnosti za izpolnjevanje osnovnih življenjskih potreb. Pristojni organ tudi dodaja, da je prosilec zadnjih sedem let živel v Iranu. Prosilec ni navedel, da bi imel v času vrnitve v Afganistan kakršnekoli težave. Prav tako je prosilec pri osebnem razgovoru navedel, da osebe, ki mu grozijo v izvorni državi, vedo, da se nahaja v tujini in da prihajajo na njihov dom le zaradi dveh mlajših bratov, ki se trenutno nahajata v Iranu in ne zaradi njega samega (osebni razgovor stran 5, odstavek 6).

39. Pristojni organ je pridobil informacije, da v Republiki Sloveniji Mednarodna organizacija za migracije (IOM) izvaja projekt Prostovoljno vračanje tujcev iz Republike Slovenije, ki ga v nadaljevanju tudi opisuje. Ne glede na to, ali se želi prosilec prostovoljno vrniti v izvorno državo ali ne, ima v Republiki Sloveniji določene možnosti pomoči pri vrnitvi, njegova osebna izbira pa je, ali jih bo tudi izkoristil. 40. Glede na vse navedeno je pristojni organ ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca niti pogojev za priznanje subsidiarne oblike zaščite, zato je njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrnil na podlagi tretje alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1. 41. V tožbi tožnik predlaga zaslišanje in navaja, da tožena stranka glede statusa begunca ni upoštevala vseh razlogov, zaradi katerih je tožnik zaprosil za mednarodno zaščito, saj se je sklicevala le na to, da je bil tožnik očividec konflikta dveh oboroženih skupin, ni pa upoštevala, da je tožnik kot razlog za mednarodno zaščito navedel tudi novačenje s strani Arbakov, novačenje s strani Talibanov ter dejstvo, da je kot eskort spremljal vlake, ki so imeli tovor za Američane.

42. Tožnik je pojasnil (in tožena stranka te navedbe v celoti sprejema kot verodostojne), da so ga novačili tudi talibani: in sicer so ga poklicali po telefonu in zahtevali, da se jim mora pridružiti ter z njimi sodelovati na način, da jih obvešča o dogajanju v njegovem okolišu. Po tem telefonskem klicu so tudi osebno prišli do njega, po nekaj dneh pa so ga ustavili na cesti in ga želeli odpeljati s seboj. Ko je želel pobegniti, so ga ujeli in takrat je dobil udarec z nožem po levi roki in za levim ušesom. Po tem dogodku je bil 3 dni v bolnišnici. Ko je bil ponovno doma, so talibani zopet prišli in mu grozili, da če tokrat ne bo pristal na vohunjenje in sodelovanje, da ga bodo ubili. Ker so bile te grožnje resne, je pobegnil v Kabul, kjer se je skrival en mesec. Nato je odšel v Zabul, nato v Herat, na koncu pa je pobegnil v Iran.

43. Iz smernic UNHCR z dne 15. marca 2017 izhaja, da so osebe, ki so sposobne za boj, v nevarnosti pred prisilnim novačenjem proti vladnih sil. Če sodelovanje odklonijo, njim in njihovim družinskim članom grozi kazen oziroma smrt. V UNHCR-jevih smernicah je zapisano, da so takšne osebe verjetno upravičene do mednarodne zaščite zaradi pripadnosti posebni družbeni skupini ali na drugi relevantni podlagi (str. 44-45). Preganjanje zaradi zavrnitve sodelovanje s talibani pa ima lahko podlago tudi v pripisanem političnem prepričanju, saj talibani tožnika na podlagi dejstva, da z njimi ne želi sodelovati, smatrajo za svojega političnega nasprotnika.

44. Nadalje ne drži, da tožnik ni izkazal, da bi v preteklosti že bil deležen preganjanja oziroma, da mu to grozi v prihodnje. Tožnik je namreč pojasnil, da je bil s strani talibanov že tako hudo ranjen, da je potreboval bolnišnično oskrbo, zaradi nesodelovanja z njimi pa mu grozi tudi smrt, kar je vse podprto tudi z že predloženimi poročili o tožnikovi izvorni državi. Ker tožena stranka ni upoštevala tožnikovih navedb o preteklem preganjanju in navedb o preganjanju, ki mu grozi v prihodnje, ter informacij o izvorni državi, ki tožnikove izjave v celoti potrjujejo, je dejansko stanje v tem delu ostalo nepravilno in nepopolno ugotovljeno.

45. Ne strinja pa se tožnik z zaključkom tožene stranke, da zanj obstaja možnost notranje razselitve v Kabulu. Iz ustaljene sodne prakse Vrhovnega sodišča RS izhaja, da odločitev, da prosilec zaradi notranje zaščite ne potrebuje mednarodne zaščite, pogojena z ugotovitvijo, da v delu izvorne države, kamor bo razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljene nevarnosti, da utrpi resno škodo (merilo varnosti) in je razumno pričakovati, da se bo nastanil v delu države, kamor bo razseljen (test razumnosti). Iz sodne prakse ESČP izhaja, da je v postopku notranje razselitve treba ugotoviti, ali so izpolnjeni naslednji pogoji: ali lahko posameznik varno potuje na alternativno relevantno območje; ali lahko pričakuje, da bo tam sprejet; in ali se lahko tam nastani. Test razumnosti se nanaša na nastanitev in zajema oceno, ali je od prosilca, glede na splošne razmere v delu države, kamor bo razseljen, in na njegove osebne okoliščine, mogoče pričakovati, da se bo tam nastanil, oziroma, da ne bo zaradi nečloveških in ponižujočih razmer prisiljen kraja nastanitve zapustiti. V okviru tega testa je treba ugotoviti, ali so v kraju razselitve glede prosilca izpolnjeni pogoji: varnosti in zaščite, spoštovanja osnovnih človekovih pravic in možnosti ekonomskega preživetja ob upoštevanju prosilčevih osebnih okoliščin. Če gre za razselitev v begunsko taborišče, je treba prosilcu zagotoviti (njegov) individualiziran delež dobrin za zadovoljitev njegovih najosnovnejših potreb (hrana, zavetje, higiena), ob hkratnem upoštevanju njegovih osebnih okoliščin. Za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost, oziroma, da si bo kot mlad zdrav samski moški lahko našel delo in preživel. Treba je ugotoviti, ali mu je v mestu razselitve omogočena ekonomska in socialna eksistenca, vsaj v obsegu, ki ga določa 3. člen EKČP. Morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči države, lokalnih oblasti ali UNHCR, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne pomenijo kršitve 3. člena EKČP, hkrati pa to izključuje nevarnost, da bi se prosilec bil primoran izseliti v drug del države, kjer pa mu grozi preganjanje oziroma resna škoda (prim. I Up 106/2016, I Up 13/2015, I Up 21/2015, I Up 23/2015, I Up 258/2014). Tožena stranka možnosti notranje razselitve ni ugotavljala po zgoraj opisanih kriterijih.

46. Dokazna ocena glede notranje razselitve v Kabul je neobrazložena, saj iz obrazložitve ni razvidno, ali je tožena stranka navedene zaključke oprla na pridobljene informacije o izvorni državi (in na katere). Ker izpodbijana odločba v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, se jo ne da preizkusiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 27. členom ZUS-1). Na tem mestu tožnik še opozarja na besedilo UNHCR-jevih smernic, ki jih je pridobila tožena stranka, in iz katerih izhaja, da operativne sposobnosti talibanov in drugih oboroženih skupin omogočajo, da izvajajo napade po vsej državi tudi na območjih, ki niso pod njihovo neposredno kontrolo. Dokaz za to je vedno večja pogostost napadov na vidne cilje in kompleksnih napadov na mestnih območjih pod nadzorom provladnih sil. 47. Nadalje je nepravilna dokazna ocena tožene stranke o varnostni situaciji v Kabulu, saj je tožena stranka v zvezi s tem svoje zaključke oprla na zastarela poročila (npr. UNAMA. Letno poročilo 2015, izdano februarja 2016). Tožena stranka je torej analizirala stanje v tožnikovi izvorni državi, kot je bilo v letih 2014 -2015, sklicuje se celo na poročilo iz leta 2012, pa čeprav so v času izdaje izpodbijane odločbe že bila objavljena poročila, ki analizirajo stanje v Afganistanu v letu 2016, in ki dokazujejo, da se je stanje v letu 2016 glede na leto 2015 dodatno poslabšalo. Sklicuje se na poročila z dne 6. 2. 2017 (European Country of Origin Information Network, UNAMA -UN), z dne 12.1.2017 (HRW - Human Rights Watch) in z dne 6. 2. 2017 (BBC News: Afghan civilian casualties).

48. Že navedena poročila lahko ovržejo zaključke tožene stranke, da provinca Kabul spada med province, ki so manj obremenjene z nasiljem ter da so posamezni incidenti usmerjeni na domače in tuje uradnike, domače in tuje varnostne sile, objekte, kjer so nastanjeni tujci in podobni cilji.

49. Iz poročila UNAMA z dne 6. 2. 2017 izhaja, da se je število žrtev v letu 2016 povečalo na rekordno število, npr. v Kabulu je bilo v letu 2016 ubitih 305 civilistov, ranjenih pa 1257 civilistov, kar je več kot številka, ki jo v izpodbijani odločbi ugotavlja tožena stranka. Res je, da v mestu Kabul prihaja do samomorilskih in ciljnih napadov, vendar je treba poudariti (kot izhaja iz omenjenega poročila), da se je število civilnih žrtev v Afganistanu v letu 2016 povečalo tudi na račun samomorilskih in kompleksnih napadov. Kabul je mesto, ki nosi breme te taktike bojevanja, ki predstavlja več kot tri četrtine vseh žrtev. V 16-ih napadih je bilo kar 1514 civilnih žrtev, kar je 75% povečanje glede na leto 2015. Glede na navedeno ni mogoče trditi, da običajno prebivalstvo ni tarča napadov in da so napadi usmerjeni v točno določene cilje, saj ne glede na to, opisane taktike bojevanja v znatni meri prizadenejo tudi civilno prebivalstvo. Iz istega poročila nadalje izhaja, da je bilo leto 2016 daleč najbolj smrtonosno leto za civiliste v glavnem mestu (skupaj 1562 civilnih žrtev). Navedeno število mrtvih in poškodovanih je vodilo v to, da je imela centralna regija glede na celo državo drugo največjo število civilnih žrtev. Glede na navedeno je mogoče ovreči zaključek tožene stranke, da Kabul spada med province, ki so po številu varnostnih incidentov najmanj obremenjene.

50. Iz poročila UNAMA (UN Assistance Mission in Afghanistan, 6 February 2017) prav tako izhaja, da je centralna regija zabeležila drugo najvišje število civilnih žrtev, in sicer 2.348, od tega 534 mrtvih in 1814 ranjenih. To 34% povečanje glede na leto 2015 je posledica samomorilskih in kompleksnih napadov v mestu Kabul. V letu 2016 se je v Kabulu povečalo tudi število žrtev zaradi kopenskih spopadov. V letu 2016 se je razselilo več kot pol milijona Afganistancev, kar je najvišja številka zabeležena s strani UNHCR in OCHA v Afganistanu. Iz članka: BBC News: Afghan civilian casualties (6 February 2017) nadalje izhaja, da se je po poročanju UN od sredine 2016 spremenila taktika IS, ki dokazuje vedno večjo sposobnost za vodenje velikih in smrtonosnih napadov na civilne cilje v Kabulu. Dne 12. 1. 2017 je bilo objavljeno poročilo HRW (Human Rights Watch: World Report 2017), ki potrjuje, da je v Kabulu prišlo do večjega števila smrtonosnih napadov.

51. Dne 22. 2. 2017 je bilo objavljeno tudi poročilo Amnesty International Report (2016/2017), ki dokazuje, da se je intenzivnost oboroženih spopadov odrazila v razširjenih kršitvah in zlorabah človekovih pravic. V prvih devetih mesecih leta 2016 je UNAMA zabeležila 8.397 civilnih žrtev. V poročilu je tudi navedeno, da se je poslabšal položaj notranje razseljenih oseb. Nacionalna IDP politika iz leta 2014 je ovirana zaradi korupcije, pomanjkanja zmogljivosti v vladi in izginjanja mednarodnega zanimanja. Notranje razseljene osebe se soočajo z velikimi izzivi pri dostopu do zdravstvene oskrbe. Javni objekti so postali močno preobremenjeni, IDP kampi in naselja nimajo namenske klinike.

52. Tožnik v zvezi z varnostno situacijo v Kabulu opozarja tudi na poročila, ki so bila predložena preko njegovega pooblaščenca, od katerih le primeroma izpostavlja sledeče: Iz poročila "The Bloodiest Year" izhaja da je osrednji del države že v letu 2015 doživel 18% porast civilnih žrtev in ranjencev, povzročenih s samomorilskimi in kompleksnimi napadi, še posebej v Kabulu (enako tudi UNAMA poročilo za leto 2015). Bitka za Kunduz in samomorilski napadi v prestolnici so povečali nacionalne številke, saj so bile številke civilnih žrtev drugod po državi nižje. Kabul, Lashkargah in Jalalabad so doživeli krvave napade v 2015. O povečanju spopadov v glavnem mestu poročajo tudi poročilo Monthly Forecast z dne 29. 2. 2016 ter Letno poročilo UNAMA, ONHCR iz februarja 2016 in poročilo Pentagon Report z dne 15. 12. 2015. Kabul je glede na OCHA grafikon med najnevarnejšimi predeli v Afganistanu.

53. Ob upoštevanju vsega navedenega je mogoče zaključiti, da varnostne razmere v Kabulu niso takšne, da tožnik tam ne bi mogel biti izpostavljen resni škodi v smislu 28. člena ZMZ-1. V okviru presoje možnosti življenja v Kabulu se je tožena stranka oprla predvsem na poročilo Danske službe za priseljevanje: Poročilo misije za ugotavljanje dejanskega stanja v Kabulu, ki datira iz leta 2012, pa čeprav je tožnik preko svojega pooblaščenca v okviru komentarjev na pridobljene informacije opozoril, da je to poročilo zastarelo ter da obstajajo aktualnejša poročila, ki se nanašajo na isto tematiko: poročilo Amnesty International z dne 31. 5. 2016 in poročilo organizacije Asylos iz maja 2016 (tožnik se na vsebino teh poročil v tožbi izrecno v celoti sklicuje kot na del svoje trditvene podlage). Tožena stranka se do te pripombe ni opredelila, prav tako se ni opredelila do vsebine poročil, ki jih je predložil tožnik.

54. Tožena stranka nadalje ni ugotavljala osebnih okoliščin tožnika, ki bi vplivala na presojo t. i. testa razumnost notranje razselitve (npr. tožnika sploh ni vprašala o razpoložljivosti tradicionalnih podpornih mehanizmov, ki bi jih lahko zagotavljala njegova družina, pa čeprav sama poudarja, da je to pomembno; tožena stranka tožnika ni vprašala o možnosti življenja v Kabulu, kakšne so njegove možnosti za preživljanje). Ker tožniku torej ni bila dana možnost, da se izjavi o odločilnih dejstvih, je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi s 27. členom ZUS-1. 55. Obrazložitev tožene stranke je tudi sama s seboj v nasprotju, saj tožena stranka po eni strani navaja potrebnost tradicionalnih podpornih mehanizmov, opisuje težave pri zaposlovanju in nastanitvi, po drugi strani pa napravi sklep, da bi tožnik lahko v Kabulu varno živel. Tožena stranka v zvezi z navedeno ugotovitvijo ne samo, da ni dala možnosti, da se tožnik do nje opredeli, ampak jo je tudi v celoti iztrgala iz konteksta celotnih tožnikovih navedb. Tožnik je namreč v Kabulu živel le en mesec (prim. str. 4 zapisnika o osebnem razgovoru), pa še to je bilo pred približno 7 leti, ko so bile tam življenjske razmere in varnostna situacija bistveno drugačne kot danes. Tožnik se je v Kabulu 14 dni skrival v različnih hotelih, 14 dni pa se je skrival pri prijatelju, ki so ga kasneje - ker je opravljal službo eskorta - ubili. Tožnik v Kabulu nima nobenih sorodnikov ali prijateljev, ki bi mu lahko nudili podporo. Nadalje ne drži, da si je tožnik po enem mesecu bivanja našel službo v Kabulu. Po bivanju v Kabulu je tožnik odšel v Zabul, nato pa v Herat in v Heratu se je pridružil eskort skupini. Da ne more držati teza, da je tožnik našel službo v Kabulu, izhaja že iz zapisnika o osebnem razgovoru, kjer je zapisano, da je tožnik sprejel službo eskorta po enem mesecu bivanja v Kabulu, pri čemer pa je povedal, da je v Kabulu bival samo en mesec. Pri podaji prošnje za mednarodno zaščito pa je povedal, da je bil njihov center v Heratu, vlak pa so spremljali v Zabel. Poleg tega pa ta zaposlitev ne more šteti kot primerno delo, s katerim se lahko tožnik preživlja, saj je - kot je pojasnil tožnik - izredno nevarno. Eskorte so namreč napadali talibani in več njegovih sodelavcev je bilo ubitih. Zato se je odločil, da tega ne bo več počel. Sicer pa tožnik pripominja, da so njegove zaposlitvene možnosti slabe, saj ima končanih le pet let osnovne šole (prim. prošnjo za mednarodni zaščito, str. 2).

56. Odločitev tožene stranke je v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, iz katere izhaja, da za odločitev, da so izpolnjeni pogoji za notranjo razselitev, ne zadostuje hipotetična domneva (I Up 106/2016, I Up 2013/2015).

57. V zvezi s sklicevanjem na projekt IOM Prostovoljnega vračanja tujcev iz Republike Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev, tožniku ni razumljivo zakaj je v izpodbijani odločbi sploh omenjen, saj je tožena stranka sama priznala, da ta projekt ni namenjen notranji razselitvi in se v tem okviru tudi ni obravnaval. Poleg tega pa se je ta projekt po pogodbi izvajal samo do 31. 12. 2016, kar je obdobje, ki je v trenutku izdaje odločbe že minilo.

58. Tožena stranka pa ne omeni drugih pomembnih informacij, ki izhajajo iz omenjenega dopisa IOM z dne 14. 3. 2016, in sicer, da imajo vladne sile glede notranje razseljenih oseb zelo omejene resurse za pomoč tem osebam. Ministrstvo je zadolženo za zagotavljanje storitev in pomoči po poteku izrednih razmer, kot so razdelitev zemljišč, zavetišča, reintegracija in druge trajne rešitve, vendar vsega naštetega zaradi pomanjkanja sredstev ne zagotavlja. Mladi samski moški, ki se vrnejo v Afganistan nimajo možnosti pridobiti finančno, materialno ali drugo obliko pomoči od drugih subjektov. Prav tako ni begunskih centrov, kjer bi imeli nastanjeni zagotovljene najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena in zavetje. Ker tožena stranka ni ugotavljala možnosti t.i. notranje zaščite v skladu s standardi, ki so uveljavljeni v sedaj že ustaljeni sodni praksi, je izpodbijana odločitev tudi v tem delu napačna.

59. Predlaga izvedbo glavne obravnave, na kateri naj sodišče izvede vse predlagane dokaze, v skladu s 65. členom ZUS-1 in naj odločbo odpravi in s sodbo odloči, da se tožeči stranki prizna status begunca oziroma status subsidiarne zaščite. Podrejeno predlaga, da naj sodišče navedeno odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

60. V odgovoru na tožbo tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

61. Tožba je utemeljena.

62. Z vidika pogojev za status begunca je tožena stranka sicer napačno uporabila določbo 27. člena ZMZ-1, ko je zaključila, da iz tožnikove izpovedbe ni mogoče izpeljati, da je podana katera koli podlaga za preganjanje. Samo dejstvo, da prosilec na standardno pravno vprašanje, ali je bil preganjan iz katerega koli razloga iz 1. odstavka 27. člena ZMZ1-1, ni odgovoril prepričljivo, na katero podlago se opira njegov zahtevek, ne more biti pomembno z vidika pravilne subsumpcije relevantnih dejstev na zakonski dejanski stan. To velja tudi v tem primeru. Po stališču Sodišča EU namreč "glede na to, da ni nujno, da prosilec lahko oceni, na katero vrsto zaščite se navezuje njegova prošnja, in da poleg tega status begunca zagotavlja širšo zaščito od tiste, ki jo daje subsidiarna zaščita, mora načeloma prisojni organ ugotoviti najprimernejši status glede na položaj tega prosilca."1

63. Posledično to pomeni, da mora predvsem pristojni organ ugotoviti, ali iz izpovedbe tožnika, njegovih trditev in dokazov oziroma elementov iz njegove prošnje in vlog izhaja, da je v konkretnem primeru podana katera izmed podlag za preganjanje iz 1. odstavka 27. člena ZMZ-1. S tega vidika ima tožeča stranka prav, da tožnik ni uveljavljal samo, da ga je strah, da bi ga ubila ena od dveh sprtih skupin Arbekov (lokalne plemenske milice), ki ju je država zalagala z orožjem, da se bojujeta proti talibanom. Prva skupina Arbekov naj bi tožnika preganjala, ker je bil priča poboju štirih pripadnikov ene od teh dveh skupin v kraju E.; storilci tega uboja naj bi ga preganjali, ker so vedeli, da je bil priča dogodku in so smatrali, da jih je on prijavil državnim organom, kar jim je sicer zanikal. Med tem ko mu je nasprotna skupina, znotraj katere je prišlo do žrtev, tudi grozila ter ga je novačila v svoje vrste. Novačili pa naj bi ga tudi talibani. Ponudili so mu, naj za njih vohuni, kar je zavrnil; v enem od neposrednih stikov s talibani so ga v fizičnem napadu poškodovali, tako da je bil 3 dni v bolnici.

64. To so okoliščine, ki bi lahko kazale na preganjanje nedržavnih subjektov zaradi političnega prepričanja, ki se povezuje s potencialnimi subjekti preganjanja iz 24. člena ZMZ-1, z njihovo politiko ali metodami, pri čemer je tožnik zatrjeval, da ni ravnal v skladu z stališči oziroma metodami talibanov, ker se talibanom ni hotel pridružiti. V zvezi s tem se tožeča stranka upravičeno sklicuje na smernice UNHCR z dne 19. 4. 2016 (točka II. tožbe) glede možne subsumpcije pravno relevantnih dejstev na določbo o razlogu preganjanja, ki je v tožnikovem političnem prepričanju. Poleg tega je tožena stranka sama ugotovila, da mu državni organi v provinci Kunduz ne morejo nuditi zaščite in ker je bil v novačenje s strani talibanov vključen tudi njihov vodja, k njemu na dom pa naj bi talibani prihajali, ko je prišel iz bolnice in so mu grozili s smrtjo, če se jim ne bo pridružil, in tudi po tem, ko je že pobegnil v Kabul 4 mesece po uboju omenjenih oseb.

65. Poročila o stanju v provinci Kunduz, kažejo, da je to ena najbolj obremenjenih provinc z notranjimi spopadi, kjer država ne nudi zaščite, kar med strankama ni sporno in kar načeloma potrjuje tožnikove navedbe. Zato je tožena stranka v nadaljevanju odločbe prešla na ugotavljanje, ali je mogoče pričakovati, da bi tožnika po 7 letih, kolikor časa ga ni bilo v Kunduzu, talibani še vedno lahko iskali tudi v mestu Kabul, kamor bi se tožnik morda lahko preselil in izkoristil t.i. sistem notranje zaščite.

66. Ne samo v povezavi s subsidiarno zaščito, kot je to storila tožena stranka, ampak tudi v zvezi s pogoji za status begunca je torej treba presoditi, ali bi tožnik lahko poiskal t.i. notranjo zaščito v Kabulu.

67. Z vidika obravnave pogojev za status begunca se sodišče lahko strinja z dokazno oceno tožene stranke, ki temelji na uporabljenih poročilih o stanju v Afganistanu, da je glede na profil tožnika, ki ni nikoli bil državni uslužbenec in ni bil viden sodelavec mednarodnih organizacij, ter potek časa, od takrat, ko naj bi pobegnil iz Kunduza, premalo verjetno, da bi tožnika talibani sledili v Kabul, ker se jim ni hotel pridružiti, in da bi se mu tam maščevali zaradi njegovega političnega prepričanja. Tudi kar zadeva opravljanje službe "eskort" za ameriško vojsko, tožnik ni utemeljil, da je bila njegova vloga v kratkem obdobju 1 meseca, ko je izvajal to službo, takšna, da bi talibani tožnika dovolj verjetno iskali in izsledili v Kabulu. Za prijatelja, pri katerem naj bi se skrival 14 dni, ni navedel, da bi ga talibani iskali, našli in ubili v Kabulu, kar pomeni, da je bil lahko žrtev med izvajanjem službe oziroma transporta. Tožnik je to službo opravljal pred 7 leti. V teh okoliščinah sodišče ne vidi podlage za dovolj veliko stopnjo verjetnosti, da bi bil tožnik preganjan s strani talibanov v primeru vrnitve v Kabul. V tem smislu Upravno sodišče torej ne vidi podlage, da bi odstopilo od stališča ESČP še iz leta 2013, ki temelji na informacijah o stanju v Kabulu, da ni pričakovati, da bi talibani bili sposobni ali motivirani, da bi v Kabulu iskali in izsledili osebo in se ji maščevali, če gre za "politično" neizpostavljeno osebo, ki naj bi imela dalj časa nazaj določene kontakte s talibani.2

68. Zato ob upoštevanju navedenega sodišče lahko preide na presojo zakonitosti odločitve tožene stranke o zavrnitvi subsidiarne zaščite, ki se prekriva z možnostjo notranje zaščite, ki jo je tožena stranka ocenjevala prek razmer v Kabulu. S tem v zvezi pa obstaja razlog za ugoditev tožbi, odpravo odločbe in vrnitev zadeve toženi stranki v ponoven postopek. Izpodbijana odločba je namreč nezakonita z vidika ugotavljanje stopnje nediskriminatornega nasilja v Kabulu in socio-ekonomskih pogojev za preživetje notranje razseljenih oseb v Kabulu.

69. Sodišče najprej ugotavlja, da tožena stranka ni naredila konkretne dokazne ocene o stopnji nediskriminatornega nasilja v Kabulu na podlagi uveljavljenih kriterijev, ki so sicer na neizčrpen način navedeni v sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom (odst. 241); deloma pa so ti kriteriji navedeni tudi v sodbah Sodišča EU v zadevah Elgafaji3 in Diakité4 ter v publikaciji EASO, ki je na podlagi 6. člena Uredbe št. 439/2010 o ustanovitvi Evropskega podpornega azilnega urada namenjena usposabljanju sodnikov v državah članicah EU, in je relevantna tudi za uradne osebe, ki odločajo o prošnjah za mednarodno zaščito.5

70. Upravno sodišče je te kriterije vneslo v sodno prakso prvič v sodbi v zadevi I U 498/2013-17 z dne 25. 9. 2013 (odst. 72), in se pri tem oprlo tudi na sodno prakse v državah članicah EU (Zveznega vrhovnega upravnega sodišča Nemčije, Državnega sveta Nizozemske, Cour national de droit d'asile iz Francije, Upper Tribunal iz Združenega kraljestva); te kriterije je uporabilo tudi v nadaljnji sodni praksi, na primer v zadevi I U 1327/2013-10 z dne 29. 1. 2014 (odst. 51-56). Vrhovno sodišče je v sodni odločbi v zadevi I Up 117/2014 z dne 10. 4. 2014 odločilo, da so to relevantni kriteriji. In tožena stranka jih je po ugotovitvah Upravnega sodišča v nekaterih predhodnih zadevah tudi dejansko uporabila, kot na primer v zadevi izpodbijane odločbe, ki je bila predmet spora v zadevi I U 1762/2015-10, v kateri je bila sodba izdana dne 1. 4. 2016. 71. Seveda pa ni dovolj, če je nekatere od teh kriterijev sicer mogoče najti raztresene v obrazložitvi izpodbijane upravne odločbe, če tožena stranka v odločbi na njihovi podlagi ne izpelje in argumentira konkretne dokazne ocene. V zvezi z ugotavljanjem stopnje nasilja v Kabulu tožeča stranka tudi upravičeno opozarja, da je tožena stranka uporabila poročila o stanju iz leta 2015 in celo iz leta 2012, čeprav so bila v času izdaje odločbe objavljena tudi novejša poročila, ki kažejo, da je stanje v letu 2016 z vidika kriterijev za ugotavljanje stopnje nediskriminatornega nasilja slabše kot v letu 2015 in da so spopadi dobili nove razsežnosti. Na ta poročila tožnik opozarja na strani 5 tožbe. Gre za relevantna poročila, ki so bila v času izdaje izpodbijanega akta že javno dostopna z izjemo poročila Amnesty International z dne 22. 2. 2017. 72. Sodišče zaradi učinkovitejšega vodenja nadaljnjega postopka v zvezi s varnostno situacijo ozirama splošnim stanjem nasilja v Afganistanu in Kabulu z vidika sodne prakse ESČP pripominja naslednje:

73. Iz sodnih odločb ESČP iz zadnjega obdobja sicer izhaja, da glede na informacije, ki so bile tekom konkretnih postopkov predložene ESČP, v splošna varnostna situacija ni takšna, da bi bil posameznik podvržen prevelikemu tveganju z vidika 3. člena EKČP zgolj na podlagi dejstva, da bi bil vrnjen v Afganistan oziroma v Kabul, in da bi v zvezi s tem ESČP moralo odstopiti od stališča v zadevi H. and B. v. the United Kingdom.6 Ob tem je treba opozoriti, da je bila sodba ESČP v omenjeni zadevi izdana dne 9. 4. 2013 in da je bila izmed vseh uporabljenih poročil o stanju v Kabulu v tej sodbi časovno zadnja relevantna informacija ocena dr. A. Giustozzija, objavljena v Landinfo Report z dne 9. 9. 2011; zadnje smernice UNHCR glede pogojev za status begunca v zvezi z Afganistanom, ki jih je upoštevalo ESČP v sodbi v zadevi H. and B. v the United Kingdom, pa so bile smernice iz decembra 2010. Poleg tega jedro odločitve ESČP v zadevi H. and B. v. the Netherlands temelji na dejanskih ugotovitvah o varnostni situaciji v Afganistanu (in možnosti vračanja v Kabul) iz sodne prakse sodišča v Londonu, Upper Tribunal (ibid. odst. 92-93), in sicer iz precedensov ("country guidance") tega sodišča Združenega kraljestva v zadevah GS, HK, AA in AK, ki pa so sodne odločbe Upper Tribunal iz obdobja od leta 2009 do maja 2012 (H. and B. v. the Netherlands odst. 29-35).

74. Tako je na primer na podlagi sodbe v zadevi H and B. v. the Netherlands ESČP v kasnejši zadevi A.G.R. v. the Netherlands z dne 12. 1. 2016 ESČP zavzelo stališče (ibid. odst. 58-59), da glede na predložene informacije v predmetnem postopku nima podlage, da bi odstopilo od stališča v zadevi H. and B. v. the United Kingdom, po katerem v Afganistanu splošna varnostna situacija ni takšna, da bi bil posameznik podvržen prevelikemu tveganju z vidika 3. člena EKČP zgolj na podlagi dejstva, da bi bil vrnjen v Afganistan. V zadevi A.G.R. v. the Netherlands (odst. 42) je bila najbolj sveža informacija o varnostni situaciji v Afganistanu, ki je bila predložena ESČP, poročilo EASO z meseca januarja 2015, ki situacijo v Kabulu omenja zelo skopo in zelo na kratko. Zaradi tega, ker se stališče ESČP v omenjeni zadevi A.G.R. o varnostni situaciji nanaša na splošno za Afganistan in ne specialno za Kabul, ker je bila najbolj aktualna informacija o stanju v Afganistanu, ki je bila uporabljena v tem postopku objavljena januarja 2015, zajela pa je obdobje do konca leta 2014, situacija v Kabulu pa je v tem poročilu zgolj na kratko in zelo skopo omenjena, sodna odločba v zadevi A.G.R v. the Netherlands ne more imeti vpliva na odločitev v tej zadevi oziroma za ugotavljanje dejanskega stanja v ponovnem postopku.

75. Nekoliko drugače velja za sodbo ESČP v zadevi A.M. v. the Netherlands z dne 5. 7. 2016 kjer je je ESČP kot najbolj aktualno informacijo o stanju v izvorni državi uporabilo poročilo EASO (Afghanistan Update Security Situation) iz meseca januarja 2016, ki je pokrivalo obdobje od 1. januarja do 13. septembra 2015 (ibid. odst. 52-53) in je ponovno ocenilo, da v tem primeru, glede na predložene informacije, nima podlage, da bi odstopilo od stališča v zadevi H. and B. v. the United Kingdom (ibid. odst. 87). Vendar pa so podatki, upoštevani v tej sodbi, že nekoliko bolj relevantni, ker je omenjeno poročilo zajelo tudi dva izmed več potrebnih kriterijev za oceno stopnje nediskriminatornega nasilja v Kabulu, in sicer, da je vsak mesec v Kabulu med 1 in 4 samomorilskih napadov v obdobju od januarja do julija 2015, v avgustu pa je bilo takih napadov 6, da je bilo v Kabulu od januarja do avgusta 2015 126 civilistov ubitih in 717 ranjenih, da je bilo samo sredi maja 2015 v Kabulu 26 ubitih civilistov in 80 ranjenih. To je relevantno z vidika ugotavljanja povečevanja ali zmanjšanja nasilja v časovnem obdobju od leta 2015 do dneva odločanja pristojnega organa oziroma sodišča v postopku.

76. V dveh odločitvah o nesprejemu pritožb na ESČP z dne 11. 7. 2017, kjer se je ESČP še vedno oprlo na sodbo v zadevi H. and B. v. the Netherlands je na primer ESČP na podlagi poročila EASO iz meseca novembra 2016 ugotovilo, da je število oboroženih spopadov, civilnih žrtev in osredotočenih napadov na izpostavljene skupine v Kabulu v letu 2016 v primerjavi z letom 2015 naraslo.7 Vendar pa to ni zadosten indikator za ugotovitev obstoja stopnje nediskriminatornega nasilja, ki bi opravičevala podelitev subsidiarne zaščite. Potrebno je upoštevati tudi druge kriterije in indikatorje v zvezi z varnostno situacijo in kakovostjo notranje zaščite (v smislu socialno-ekonomskega preživetja) notranje razseljenih oseb po pravu EU, ki so razvidni iz nadaljevanja te sodbe, tudi na podlagi poročil, ki jih je predložil tožnik pred izdajo odločbe, a jih tožena stranka ni upoštevala. Tožnik je pred izdajo izpodbijane odločbe opozoril na novejša poročila, na primer: poročilo Amnesty International z dne 31. 5. 2016 in poročilo Asylos iz meseca maja 2016. 77. Ti dve poročili sta pomembni. Poročilo AI ("My Children Will Die This Winter: Afghanistan`s Broken Promise to the Displaced"), ki temelji na 100 intervjujih razseljenih oseb, vladnih uradnikov, mednarodnih humanitarnih delavcev, opozarja, da so se razmere za razseljene še poslabšale, in da se je komaj kaj spremenilo po dveh letih, ko je vlada podprla novo politiko glede notranje razseljenih. Samo v treh pokrajinah so uvedli pilotne projekte, med katerimi ni Kabula. Zaradi napredovanja talibanov so že tako ali tako omejeni viri bili preusmerjeni drugam. Noben od več kot 100 notranje razseljenih oseb ni vedel nič o politiki do notranje razseljenih oseb. Zaradi korupcije so nekateri mednarodni akterji ustavili zagotavljanje obljubljene denarne pomoči. Od leta 2014, ko je bilo notranje razseljenih oseb v Afganistanu 805.000, se je v letu 2015 to število povečalo na 1,17 milijona ljudi, aprila 2016 pa jih je bilo 1.2 milijona. To poročilo je natančno in obširno tudi glede temeljnih potreb notranje razseljenih oseb za preživetje. Ker obravnava različne vidike oziroma kriterije za ocenjevanje socialno-ekonomskih in varnostnih pogojev za preživetje, je relevantno tudi poročilo Asylos, ki ga je tožnik tudi predložil pred izdajo izpodbijane odločbe. Relevantna poročila, ki so bila izdana od februarja 2016 do novembra 2016, je tožnik predložil v prevodu tudi v nadaljevanju vloge z dne 21. 12. 2016. 78. V luči aktualnih poročil o stanju v Kabulu tožena stranka v izpodbijanem aktu ni upoštevala ustaljene sodne prakse Upravnega sodišča in Vrhovnega sodišča v zvezi s pravom EU, po kateri je za uporabo instituta notranje razselitve za mesto Kabul potrebno upoštevati ne samo, ali je glede na osebne okoliščine prosilca mogoče pričakovati, da se bo uspešno notranje razselil in nastanil v varnejšem delu države, ampak: - da mora notranjo zaščito zagotavljati država ali politične in mednarodne organizacije, ki nadzorujejo predmetni del ozemlja, - če so le-te pripravljene in sposobne nuditi zaščito (1. in 2. alineja 1. odstavka 25. člena ZMZ-1), ki mora biti - dejanska in ne zgolj začasna, tako da so sprejeti razumni ukrepi za preprečitev resne škode in da ima prosilec dostop do zaščite (2. odstavek 25. člena ter 2. alineja 1. odstavka 29. člena ZMZ-1) in če - prosilec v ta del države lahko varno in zakonito potuje in če se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v tem delu države nastanil, pri čemer je treba upoštevati splošne okoliščine v tem delu države ter osebne okoliščine prosilca (2. odstavek 29. člena ZMZ-1).8

79. Ti standardi namreč veljajo tudi za notranje razseljene samske moške in ne samo za bolj (posebej) ranljive osebe, v zvezi s katerimi se postavlja vprašanje morebitne varne vrnitve v Kabul. Glede dokaznega standarda v tovrstnih zadevah Vrhovno sodišče ni odstopilo od uveljavljene in ustaljene prakse v zadevah, kot so I Up 282/2014, I Up 13/2015, I Up 106/2016, in sicer da "ne zadostuje hipotetična domneva, da si bo prosilec sam priskrbel bivališče ter poskrbel za svojo socialno in ekonomsko varnost oziroma da si bo našel delo in preživel",9 pri čemer je Vrhovno sodišče ta standard dodatno pojasnilo s tem, da "morebitne težave pri iskanju dela ali stanovanja ob (izkazani) domnevi, da imajo prosilci dostop do zdravstvene oskrbe in finančne ter druge pomoči UNHCR ali lokalnih oblasti, ter ob domnevi, da je mogoč zaslužek, ne predstavljajo kršitve 3. člena EKČP /.../."10

80. Vrhovno sodišče se ob tem stališču opira na tri vire iz sodne prakse ESČP in sicer na sodbe ESČP v zadevah Salah Sheekh v. the Netherlands (odst. 141), A.A.M. v. Sweden (3. 4. 2014) in W.H. v. Sweden (27. 3. 2014) v zvezi s 3. členom EKČP. V povezavi s tem Upravno sodišče - glede na to, da je med strankama sporno, ali je tožena stranka v zadostni meri uporabila test glede realne možnosti notranje razselitve - strankam tega spora, enako kot v zadevi I U 64/2017, dodatno pojasnjuje naslednje:

81. Sodišče EU je sicer v zadevi Elgafaji izpeljalo interpretacijo, po kateri 3. členu EKČP "v bistvu ustreza člen 15(b) Kvalifikacijske direktive II", ki ureja resno škodo v smislu nečloveškega ravnanja (to ustreza določilu 2. alineje 18. člena ZMZ-1), med tem ko je treba člen 15(c) Kvalifikacijske direktive II, ki ustreza 3. alineji 28. člena ZMZ-1, po mnenju Sodišča EU "razlagati samostojno ob upoštevanju temeljnih pravic, ki so zagotovljene z EKČP".11 Upravno sodišče je v pretekli sodni praksi že opozorilo na to, da lahko grožnja za življenje in "osebnost civilista", tudi glede na besedilo člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II, pomeni tudi nekaj drugega kot nečloveško ali poniževalno ravnanje v smislu 3. člena EKČP.12 Vendar pa iz kasnejše sodbe Sodišča EU v zadevi M'Bodj izhaja zaključek, da je Sodišče EU, kljub omenjenemu stališču iz sodbe v zadevi Elgafaji o avtonomnosti določila člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II, tudi razlago člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II vezalo na sodno prakso ESČP v zvezi s 3. členom EKČP. Za obravnavani primer pa je še bolj bistveno to, da se navedeni trije primeri iz sodne prakse ESČP, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, nanašajo na inštitut notranje razselitve ("internal flight alternative") oziroma notranje zaščite, ki pa se uporablja ne samo v primeru določbe člena 15(b) Kvalifikacijske direktive II oziroma 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ampak tudi v primeru določila člena 15(c) Kvalifikacijske direktive II oziroma 3. alineje 28. člena ZMZ-1. 82. Sodba v zadevi Salah Sheekh je pomembna, ker je v odstavku 141, na katerega se sklicuje Vrhovno sodišče, ESČP prvič odločilo, da je za uporabo instituta notranje razselitve potrebno najprej preveriti obstoj določenih "garancij" in sicer: ali bi oseba, ki naj bi bila vrnjena v državo izvora, lahko potovala v varni del države; ali bi ta oseba lahko dobila dovoljenje za vstop v ta del države in če bi se lahko tam naselila (nastanila). V obdobju, ko je ESČP postavilo te standarde v zvezi z notranjo razselitvijo in členom 3 EKČP, v sekundarnem pravu EU ali v sodni praksi Sodišča EU teh standardov še ni bilo. Vendar pa sodba v zadevi Salah Sheekh ni bila sodba Velikega senata ESČP, zato je še bolj pomembna sodba Velikega senata ESČP v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom z dne 28. 6. 2011, ki je omenjeni test oziroma standarde glede uporabe instituta notranje razselitve utrdila kot del ustaljene sodne prakse13 in ob tem tretji standard, to je zmožnost nastanitve (v zvezi s temeljnimi potrebami glede hrane, higiene in bivališča) povezala s kriteriji iz sodbe Velikega senata ESČP v zadevi M.S.S. v. Belgium and Greece14, kjer ni šlo za razmerje države članice s tretjo (izvorno) državo, ampak za razmerje med dvema državama članicama EU.

83. Zakonodajalec EU je te standarde oziroma garancije v zvezi z uporabo instituta notranje razselitve (zaščite) ravno na podlagi sodbe v zadevi Sufi and Elmi v. the United Kingdom še bolj natančno opredelil in vključil v Kvalifikacijsko direktivo II, ki je bila sprejeta dne 13. 12. 2011, in katero je slovenski zakonodajalec prenesel v določilo 29. člena ZMZ-1. 84. Pritožbeni ugovor tožene stranke v primerljivih sporih o tem, kako naj pristojni organ "za vsakega prosilca individualno" preverja, ali bo zavrnjeni prosilec "v kraju naselitve dobil službo in nastanitev",15 je sicer do neke mere tehten, ni pa utemeljen, kot je odločilo Vrhovno sodišče v omenjeni sodbi v zadevi I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017. Tehten je ta pomislek tožene stranke do neke mere zaradi tega, ker je mogoče tudi iz sodne prakse manjših senatov ESČP ugotoviti, da je v določenih primerih tovrstnih sporov preverjanje z vidika navedenih treh standardov preveč pavšalno ali celo nepopolno po mnenju sodnikov, ki se z odločitvijo večine sodnikov v senatu, da je notranja razselitev možna, niso strinjali.16

85. To pa ne pomeni, da se mali senati ESČP v teh zadevah niso sklicevali na omenjene tri standarde. ESČP se v vseh primerih na te standarde notranje razselitve sklicuje, le da po mnenju sodnikov, ki so bili v senatu v manjšini, sodišče omenjenih standardov oziroma garancij v navedenih primerih ni v zadostni meri oziroma dovolj natančno uporabilo glede na konkretne okoliščine vsakega primera. V že omenjenih dveh sodbah ESČP (A.A.M. v. Sweden, 3. 4. 2014; W.H. v. Sweden, 27. 3. 2014), na katere se sklicuje Vrhovno sodišče, pa je bilo mnenje članov petega senata ESČP soglasno in iz odstavkov od 67 do 74 sodbe v zadevi A.A.M. ter iz odstavkov 68 do 80 v zadevi W.H. v. Sweden17, je razvidno tudi, kako natančno je ESČP preverjalo vse tri standarde oziroma garancije za uporabo instituta notranje razselitve, tako glede potovanja v določen okraj, glede vstopa v varnejši predel in komu je navadno vstop onemogočen; pod kakšnimi pogoji je vstop možen; ali je mogoče pridobiti osebne dokumente; ali obstajajo poročila o tem, da je mogoče dobiti službo, da imajo prišleki dostop do zdravstvenega varstva in finančne pomoči s strani UNHCR ali lokalne skupnosti.

86. Na podlagi teh standardov in kriterijev, ki jih tožena stranka ni upoštevala, sodišče lahko sklene, da tožena stranka poleg tega, da neupravičeno ni upoštevala aktualnih poročil o stanju v Afganistanu in Kabulu, ki jih je predložil tožnik pred izdajo odločbe, neupravičeno ni upoštevala, da tožnik v preteklosti v Kabulu ni živel, razen, ko se je en mesec skrival, potem ko je pobegnil iz Kunduza, da ga v Afganistanu že 7 let ni bilo, razen takrat, ko je bil zaradi nezakonitega bivanja vrnjen v Afganistan, a ni živel v Kabulu; iz podatkov v spisu tudi ne izhaja, da bi tožnik imel kakšnega člana razširjene družine ali sorodnika v Kabulu, med strankama pa ni sporno, da ima tožnik pet let osnovne šole, kar kaže na manjše možnosti preživetja. Ko je bil pred sedmimi leti zadnjič v Kabulu, se je zgolj skrival po hotelih in pri omenjenem prijatelju, vendar so bile varnostne razmere takrat v Kabulu boljše, kot v času odločanja tožene stranke. Tožeča stranka to utemeljeno navaja v tožbi. Poleg tega tožena stranka ni upoštevala, da je tožnik pripadnik manjšine v Afganistanu, ker je Tadjik,18 kar pomeni, da je njegov položaj glede socialnega prilagajanja slabši od večine.

87. V ponovnem postopku bo tožena stranka morala upoštevati tudi zadnje poročilo EASO glede ključnih socio-ekonomskih indikatorjih, zaščiti s strani države in mobilnostjo v mestih Kabul, Mazar-e-Sharif in Herat (avgust 2017), ki je relevantno z vidika kriterijev za oceno o varni vrnitvi in nastanitvi notranje razseljenih oseb v mestu Kabul (zlasti poglavja 1.1, 2.2.3., 2.2.5., 2.3.5., 2.3.6., 2.4.2., 2.6.8., 2.7.4. in druga relevantna poglavja v zvezi z možnostjo preživetja v mestu Kabul).19

88. Tudi glede projekta prostovoljnega vračanja tujcev iz Republike Slovenije je tožbeni argument utemeljen in sodišče lahko samo ponovi utemeljitev iz ene od predhodnih sodb v primerljivem sporu. Upravno sodišče je v sodbi v zadevi I U 64/2017-5 z dne 17. 5. 2017 (odst. 49) ugotovilo, da sklicevanje tožene stranke na odgovor IOM z dne 14. 3. 2016 na zaprosilo z dne 2. 3. 2016 glede vračanja državljanov Afganistana, sodišče ne more sprejeti kot utemeljitev, da tožniku ne grozi resna škoda v primeru vrnitve v Kabul. Iz tega odgovora izhaja, da se program, ki ga opisuje tožena stranka, izvaja samo do 31. 12. 2016, torej se je zaključil 1 mesec in pol pred izdajo izpodbijanega akta, kar pomeni, da bi morala tožena stranka ugotavljati tudi, ali se bo ta program ali kateri koli drug program izvajal tudi po 31. 12. 2016. Sodišče je v sodbi v zadevi I U 64/2017 tudi upoštevalo, da mladi samski moški, ki se vrnejo v Afganistan, nimajo možnosti pridobiti finančne, materialne ali druge oblike pomoči od drugih subjektov, kot je IOM, in da ni begunskih centrov, kjer bi imeli nastanjeni najosnovnejše potrebe, kot so hrana, higiena in zavetje. Poleg tega se je sodišče glede tega projekta že izreklo, da iz dopisa IOM z dne 1. 7. 2016, v katerem je IOM Pravno-informacijskemu centru nevladnih organizacij pojasnil, da se "Program prostovoljnega vračanja tujcev iz Slovenije in reintegracijski programi v državi vrnitve tujcev" izvaja med 9. 10. 2015 in 31. 12. 2016, izhaja tudi, da je program odvisen od višine sredstev, ki so omejena s pogodbo z Ministrstvom za notranje zadeve. Na dopis IOM z dne 1. 7. 2016 se sklicuje tožena stranka tudi v tem primeru. Upravičenost posameznika do pomoči se presoja v vsakem posamičnem primeru glede na izpolnjevanje pogojev, vključitev pa je možna na podlagi prostovoljne odločitve tujca. Pogoj za dodelitev pomoči je tudi, da je bila prošnja za mednarodno zaščito ustrezno obravnavana s strani pristojnih organov. IOM dodaja, da projekt prostovoljnega vračanja "ni namenjen notranji razselitveni alternativi, kot jo opredeljuje 29. člen ZMZ-1". Do njega pa tujec ni upravičen, če se prošnja ni ustrezno obravnavala, kar velja tudi za konkreten primer, in tega programa ni mogoče šteti kot alternativo za uporabo instituta notranje razselitve. Ne drži torej stališče tožene stranke, da je od prosilca odvisno, ali bo sprejel ponujeno pomoč ali ne. Vse to kaže na to, da tožena stranka ni ravnala v skladu s standardi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča in ESČP glede uporabe instituta notranje razselitve ne samo glede drugega standarda (sprejem v varni predel izvorne države na podlagi ustreznih dovoljenj glede na specifičen status tožnika), ampak tudi glede tretjega standarda, to je realne možnosti, da se tožnik v tem delu države nastani tako, da bo poskrbljeno za njegovo preživetje v smislu najbolj osnovnih življenjskih potreb. Tožena stranka torej ni uspela odvrniti dvoma, da tožniku grozi resna škoda v primeru vrnitve.

89. Na tej podlagi je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijani akt odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek zaradi napačne uporabe materialnega prava glede instituta notranje zaščite (zadnji del prvega odstavka 29. člena ZMZ-1) v zvezi z določbo 3. alineje 28. člena ZMZ-1 in ker tožena stranka iz neupravičenih razlogov ni upoštevala zagovora tožnika s pomočjo predloženih aktualnih informacij o stanju v izvorni državi, posledično je tudi nepopolno ugotovila dejansko stanje (4., 3. in 2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka mora izdati nov upravni akt, pri čemer je vezana na pravno mnenje sodišča glede vodenja postopka in materialnega prava (4. odstavek 64. člena ZMZ-1).

1 C-604/12, 8. 5. 2014, odst. 34. 2 H and B. v. the Netherlands, odst. 97-101, 105, 115. 3 C-465/07, prva alineja odstavek 40. 4 C-285/12, odst. 35-36. 5 Article 15(c) Qualification Directive (2011/957EU): A Judicial Analysis, December 2014, EASO, str. 31. 6 H and B. v. the United Kingdom, 9. 4. 2013, odst. 93. 7 Decision app. No. 77691/1, G.R.S. against the Netherlands, odst. 31, 39; Decision app. No. 43538/11 and 63104/11 E.P. against the Netherlands and A.R. against the Netherlands, odst. 66, 80. 8 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 64/2017, 17. 5. 2017, odst. 37. 9 Na omenjene tri primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki bi morali biti toženi stranki poznani pred izdajo izpodbijane odločbe, se Vrhovno sodišče sklicuje v sodbi v zadevi I Up 99/2017 z dne 10. 5. 2017, odst. 8. 10 Ibid. odst. 9. 11 C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28. 12 Glej na primer sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 1516/2014-7 z dne 24. 12. 2014. 13 Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 266. 14 M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 283. 15 Na primer: zavrnjena pritožba tožene stranke zoper prvostopenjsko sodbo v zadevi I Up 99/2017. 16 Glej na primer: M.Y.H. and others v. Sweden, 27. 6. 2013; A.G.A.M. v. Sweden, 27. 6. 2013; K.A.B. v. Sweden, 5. 9. 2013; B.K.A. v. Sweden 19. 12. 2013 17 Ob tem glej tudi sodbo Velikega senata ESČP v tej zadevi z dne 8. 4. 2015. 18 UNHCR Eligibility guidelines for assessing the inetrnational protection needs of asylum - seekers from Afghanistan, 19. 4. 2016, str. 74. 19 EASO Country of Origin Information Report Afghanistan: Key socio-economic indicators, state protection, and mobility in Kabul City, Mazar-e-Sharif, and herat City, August 2017.