Jedro

S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja po navedeni pogodbi, ni bil na službeni poti, toženka pa je svoje obveznosti do tožnika po tej pogodbi tudi že izpolnila - poleg omenjenih potnih stroškov mu je iz naslova odsotnosti z dela zaradi izobraževanja priznala tudi nadomestilo v višini po 8 ur dnevno.

Izrek

I. Pritožbama toženke se ugodi in se izpodbijana sodba in izpodbijani sklep spremenita, tako da se glasita: "Tožbeni zahtevek, da je dolžna toženka tožniku obračunati 63 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 652,68 EUR in izplačati pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 do plačila, se zavrne.

Tožnik je dolžan toženki plačati stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v višini 257,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje pa krije sam."

II. Tožnik je dolžan toženki plačati pritožbene stroške v višini 226,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila, v roku 15 dni, svoje pritožbene stroške in stroške odgovorov na pritožbi pa krije sam.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku obračuna 63 ur preko polnega delovnega časa v bruto znesku 652,68 EUR in mu izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2014 do plačila (točka I izreka sodbe), da mu plača stroške postopka v višini 399,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka II izreka sodbe), sama pa krije svoje stroške postopka (točka III izreka sodbe). Toženki je naložilo še plačilo stroškov postopka tožnika v višini 68,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi po poteku izpolnitvenega roka do plačila (sklep).

2. Toženka se pritožuje zoper navedeno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je pot na izobraževanje in z izobraževanja štelo v delovni čas. Tožnik sporne dneve dela ni opravljal, ampak je bil z dela odsoten, toženka mu je po pogodbi o izobraževanju omogočila odsotnost, da se je lahko udeležil izobraževanja. Plačala mu je nadomestilo plače za 8 ur odsotnosti z dela. V tožnikovem primeru ni šlo za službeno pot. Tožnik je pogodbo o izobraževanju podpisal. Gre za pogodbo, ki se presoja po pravilih obligacijskega prava (Pdp 1063/2008). Sodišče prve stopnje se do tega ni opredelilo, zato je kršilo pravila postopka. Skladno s pogodbo o izobraževanju je toženka svoje obveznosti izpolnila. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevek zavrne, skupaj s stroškovno posledico, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. V pritožbi zoper sklep toženka uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne odločitve o zahtevku zmotno odločilo tudi o plačilu stroškov postopka (povračilu stroška takse). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in ponovno odloči o stroških postopka oziroma zadevo vrne v odločanje sodišču prve stopnje.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje prereka toženkine pritožbene navedbe. Navaja, da je bilo že pravnomočno odločeno, da se njegove poti na izobraževanje štejejo za službene poti (Pd 39/2016). Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, upoštevalo je med strankama nesporno dejstvo glede trajanja vožnje na izobraževanje in z izobraževanja, opredelilo se je do vseh bistvenih navedb toženke. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

5. Tožnik v odgovoru na pritožbo toženke zoper sklep sodišča prve stopnje predlaga zavrnitev pritožbe.

6. Pritožbi toženke sta utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl..) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Toženka neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev neobrazloženosti sodbe v smislu 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. S tem, ko se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe uveljavlja zlasti pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, s čemer pa se pritožbeno sodišče strinja. Sodišče prve stopnje je namreč zavzelo napačno stališče, da je udeležba tožnika na izobraževanju (predavanjih) predstavljala službeno pot. Posledično mu je za ure vožnje na izobraževanje in z izobraževanja neutemeljeno priznalo plačilo iz naslova 63 ur preko polnega delovnega časa (pri čemer tožnik niti ni izhajal iz nadurne, ampak zgolj iz urne postavke).

9. Pri tem se je sodišče prve stopnje napačno oprlo na pravnomočno sodbo Delovnega sodišča v Mariboru, Oddelek v Murski Soboti, Pd 39/2016 (ki je bila potrjena s sodbo Pdp 525/2016). V tej zadevi je bilo odločeno, da je toženka dolžna tožniku plačati razliko v potnih stroških v višini 1.575,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 11. 2014 do plačila. Ključno je bilo stališče, da je tožnik, ki se je izobraževal, po pogodbi o izobraževanju upravičen do plačila potnih stroškov, pri višini teh pa se ne uporabi določba Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/12), ki ureja višino kilometrine za prevoz na delo in z dela, ampak višina kilometrine, kot je določena za občasno uporabo lastnega avtomobila v službene namene. Zaradi odločitve v navedeni zadevi ni podana podlaga za ugotovitev zahtevku tudi v predmetnem sporu.

10. Za presojo utemeljenosti zahtevka je bistvena pravilna uporaba določil pogodbe o izobraževanju za pridobitev višješolske izobrazbe policist z dne 8. 11. 2013, in sicer zlasti njenega 5. člena, v katerem je določeno, da sta pogodbeni stranki soglasni, da stroške izobraževanja predstavljajo stroški bruto nadomestila plače za čas odsotnosti z dela zaradi izobraževanja ter stroški prevoza na izobraževanja in z izobraževanja. S tem, ko se je tožnik udeležil izobraževanja po navedeni pogodbi, ni bil na službeni poti, toženka pa je svoje obveznosti do tožnika po tej pogodbi tudi že izpolnila - poleg omenjenih potnih stroškov mu je iz naslova odsotnosti z dela zaradi izobraževanja priznala tudi nadomestilo v višini po 8 ur dnevno. Za priznanje dodatnega - vtoževanega plačila pa ni podlage. Tudi tožnikovo sklicevanje na dva dopisa tožene stranke (z dne 7. 7. 2015 in z dne 28. 11. 2018) ne more privesti do drugačne razlage pogodbenih določb. Ker se ure, ki jih je tožnik porabil za pot na in z izobraževanja, ne štejejo v delovni čas, tudi ne pride v poštev uporaba 23. člena Uredbe o delovnem času v organih državne uprave (Ur. l. RS, št. 115/07 in nasl.), ki določa koliko ur prisotnosti se delavcu prizna v primeru službene poti.

11. Sodišče prve stopnje se je neutemeljeno sklicevalo na primer Sodišča Evropske Unije C‑266/14, da je treba točko 1 2. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa razlagati tako, da v okoliščinah, v katerih delavci nimajo stalnega ali običajnega kraja opravljanja dela, čas, ki ga ti delavci namenijo za vsakodnevni prevoz med svojim bivališčem in prostori, ki jih določi delodajalec, pomeni delovni čas. Podobno stališče je bilo sprejeto v zadevi Pdp 618/2011, da se ure, ko je tožnica potovala do pravnih oseb, pri katerih je toženka izvajala revizijo, štejejo v delovnih čas. V obeh zadevah je šlo za delavce, ki so opravljali delo na način, da so se vozili od stranke do stranke, pri tožniku pa ni šlo za takšen primer.

12. Zato je pritožbeno sodišče pritožbama toženke ugodilo in na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP in 3. točke 365. člena ZPP izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, posledično (zaradi spremenjenega uspeha strank - 154. člen ZPP) je spremenilo tudi odločitev o povračilu stroškov prvostopenjskega postopka, ki je vsebovana tako v izpodbijani sodbi (točki II in III izreka), kot v izpodbijanem sklepu. Toženki je v skaldu z odločili Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo 200 točk za sestavo odgovora na tožbo, 150 točk za pripravljalno vlogo in 200 točk za pristop na prvi narok za glavno obravnavo, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 257,50 EUR.

13. Tožnik v pritožbenem postopku ni bil uspešen, zato sam krije svoje stroške odgovorov na pritožbi, toženki pa je dolžan plačati 250 točk za sestavo pritožbe zoper sodbo ter 125 točk za sestavo pritožbe zoper sklep, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 226,50 EUR (prvi odstavek 154. in drugi odstavek 165. člena ZPP).