Jedro

V pretepu med pravdnima strankama, je tožena stranka prekoračila silobran. Tožnik je toženca stisnil za vrat in ga tiščal ob ograjo, vendar se je toženec izvil iz prijema in tožnika odrinil. Nato pa je tožnika tako udaril s pestjo, da mu je zlomil nos in je utrpel pretres možganov, toženec sam pa si je zlomil roko. Takšna obramba je bila pretirana in nesorazmerna, zato je podan prekoračen silobran.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi vmesna sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo z vmesno sodbo, da je tožbeni zahtevek tožnika utemeljen po temelju do 50 %.

2. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela (do 100 %) vlaga pritožbo tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da je toženec prekoračil silobran, je uporabilo določbo o deljeni odgovornosti. Sodišče tožniku očita, da se na poziv toženca ni odstranil iz lokala in je toženca fizično napadel. Ugotovilo je, da sta izpovedbi prič S. O. in T. Š. skladni in da je z napadom začel tožnik. Če bi držalo, da je tožnik prejel toženca za goltanec, bi se mu to na vratu poznalo in bi to zabeležil zdravnik. Toženec pa drugih poškodb, razen zloma roke, ni zatrjeval. Tako pri zaslišanju v zadevi I Kpd 50169/2015 kot pri zdravniku. Priči, ki nista izpovedali skladno, sta stalna gosta lokala in sta se pred obravnavo dogovorili, da vsak izpove, da je tožnik najprej fizično napadel toženca pri ograji. Nista se pa dogovorila glede podrobnosti oziroma razlika je v časovni opredelitvi dogodka. Sodišče jima ne bi smelo pokloniti vere, četudi bi sodišče sklepalo, da je tožnik toženca najprej prijel za vrat in da je bil tožnik pijan, je odločitev napačna. Sodišče je sledilo izpovedbi priče S. O., da je čas od trenutka, ko se je toženec tožnika otresel, do njegovega udarca, znašal med 10 sekundami in minutami in da gosti tožencu niso pomagali, ker se je toženec tožnika čisto lepo otresel. Glede na to, da tožnik tožencu ni povzročil nobene poškodbe in ga ni močno ogrožal. Sodišče sklepa, da toženec ni dokazal, da se tožniku ni mogel umakniti in kljub temu sodišču ugotovi prispevek tožnika. Edina možnost je, da bi priznalo tožniku 100 % odškodnino. Prepir ni razlog za telesno obračunavanje. V tem je podana absolutna bistvena kršitev določb ZPP 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče je tudi kršilo ustaljeno sodno prakso.

3. Proti delu sodbe, s katerim ni uspela (50 % temelj), vlaga pritožbo tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge. Sodišče se je odločilo na podlagi trditev tožnika o nastalih poškodbah in na mnenju izvedenca, ki v tem postopku ni bil postavljen. Gre za kršitev pravice do kontradiktornosti in njegovo ustavno pravico do sodnega varstva. Izvedenec ni bil zaslišan v tem postopku, mnenje ni bilo obravnavano na ustni javni obravnavi, toženec se do mnenja ni mogel opredeliti. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik prišel vinjen v lokal toženca, da ga natakarica ni uspela postreči in se ga je bala ter je poklicala toženca, da je tožnik močnejše postave, toženec pa bolj droban, da je tožnik začel prepir in je toženca napadel, da ga je zgrabil za vrat in da se je toženec le branil in da je bil stisnjen ob ograjo. Kljub temu mu da 50 % soprispevek. Sodišče se ne opredeli do potrebne intenzivnosti obrambe toženca v primerjavi z intenzivnostjo napada tožnika, to je ogrožanje življenje. Zmotno sklepa, da bi se toženec lahko umaknil, kar pomeni pobegnil. Za njim je bila ograja. Sodišče ni upoštevalo razlike v velikosti in teži. Sklicuje se na mnenje dr. Ž., ta pa na mnenje dr. C. in noben ni bil v tem postopku postavljen. Glavne obravnave v kazenskem postopku tudi še ni bilo. Zato toženec izvedencu ni mogel postaviti vprašanj. Sodba si je sama s seboj v nasprotju. V točki 9 piše, da je dokazno breme glede škode na tožniku, v točki 14 pa tožencu očita, da ni substancirano prerekal trditev in dokazov tožnika. Nekritično sledi tožniku o domnevno nastalih poškodbah. Toženec ne more dokazati negativnih dejstev. Toženec trdi, da poškodbe niso nastale zaradi njegovega udarca, tožnik pa jih ni dokazal, saj izvedenec ni bil postavljen. Tožnik zatrjuje duševne bolečine, psihiatra oziroma psihologa pa ni obiskal. Iz mnenje dr. Ž. pa spregleda, da bi bil potreben dodaten pregled pri otolaringologu, da bi se lahko ugotovile poškodbe. Izvedenec tudi zapiše, da pri tožniku ni opaziti anatomskih nepravilnosti, ki jih zatrjuje tožnik, kot razloge za slabše dihanje. Sodišče ni postavilo izvedenca in je zato napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Ne opredeli se do intenzitete obrambe glede na napad tožnika in ne tehta ogroženosti zavarovanih dobrih (strah za življenje toženca zaradi davljenja tožnika in udarec tožnika in zatrjevana poškodba). Ne oceni intenzivnosti in resnosti napada tožnika, ki je toženca zgrabil za vrat, da se je ta resno ustrašil in se bal za življenje. Zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pravica do obrambe ne pomeni samo pravica do pobega, pač pa pravica do aktivne obrambe. Sodišče spregleda nesorazmernost telesnih proporcev obeh pravdnih strank. Vsak, ki je napaden, se lahko brani in to aktivno (I Ips 196/2010). Sodišče je potrdilo, da je bil napad in zato obramba potrebna, vendar napačno sklepa, da bi moral pobegniti. Ker je bil toženec stisnjen ob ograjo, je bil udarec najmilejše sredstvo obrambe. Toženec ni uporabil orožja. Pri II Ips 490/2007 ne gre za enako življenjsko situacijo. Toženka je zgrabila za kovinski lopar potem, ko se je že rešila tožnikovega prijema in je ta ležal na tleh. Toženec ni imel pomoči, ni imel orodja ali orožja, tožnik ni ležal na tleh. Napad in obramba sta se odvijala na istem času v časovnem sosledju, intenzivnost napada ni bila večja kot napad s strani tožnika. Razmerje moči pa je bilo različno. Zmotno sklepa sodišče, da je bila obramba tožnika pretirana. Toženec je podal kazensko ovadbo. Sodišče bi moralo prekiniti postopek do odločitve kazenskega sodišča. 4. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Opozarja na čas med reakcijo toženca oziroma udarca, to je 10 sekund oziroma minuto, govorilo se je tudi med 15, 20 sekund in pol minute. Toženec po vratu ni bil poškodovan. Priči pa sta povedali, da na spor nista reagirali, saj se je toženec tožnika čisto lepo otresel. 5. Na vročeno pritožbo tožene stranke, tožeča stranka ni odgovorila.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je pravna podlaga za rešitev tega spornega razmerja določba prvega odstavka 138. člena OZ v povezavi z določbo 171. člena OZ. Kdor v silobranu povzroči škodo napadalcu, je ni dolžan povrniti, razen pri prekoračitvi silobrana. Pojem silobrana OZ ne definira, pač pa si sodna praksa pomaga z določbami KZ o silobranu. Tako mora biti obramba, ki je vzrok obravnavane škode, neizogibno potrebna za odvrnitev sočasnega protipravnega napada oškodovanca na povzročitelja škode, ali na koga drugega. Enako velja za pravni standard prekoračitve silobrana. O prekoračenem silobranu govorimo takrat, ko ima obramba vse predpostavke splošnega civilnega delikta, le sorazmernost med obrambo in napadom je bila prekoračena. To pomeni, da je bila obramba izzvana s protipravnim napadom samega tožnika. Tožnikov prispevek k njemu nastali škodi pa sodišče upošteva na podlagi 171. člena OZ.1

8. Oba pritožnika izpodbijata ugotovljeno dejansko stanje, zato velja odgovor glede preizkusa dokazne ocene sodišča prve stopnje obema pritožnikoma. Tožnik tudi v pritožbi vztraja, da ga je toženec napadel in da ga ni on stiskal za vrat; toženec pa trdi, da se je samo branil pred tožnikovim napadom in je tožnika udaril sočasno zaradi aktivne obrambe. Toženec se sklicuje na silobran, tožnik pa da ga je toženec napadel. Sodišče prve stopnje je pri ugotavljanju dejanskega stanja sledilo pričama S. O. in T. Š., ki sta bila v gostilni v času spornega dogodka. S. O. je potrdil izpovedbo toženca, da ga je fizično napadel tožnik, ko sta se sprla, ker toženec tožnika ni hotel postreči. Enako je izpovedala priča T. Š., in sicer, da je tožnik najprej „ponorel“, nato toženca zgrabil, dušil in tiščal čez ograjo. V tem delu sta njuni izpovedbi skladni in ne potrjujeta tožnikove trditve, da ni začel dogodka. Glede reakcije toženca pa je priča S. O. izpovedala, da se je toženec tožnika najprej otresel, ga odrinil malo od sebe, da je bilo med njima malo prostora in ga nato udaril. Vmesni čas je ocenil v razponu med 10 sekundami in minuto. Povedal je še, da so tožencu gostje lokala sprva hoteli pomagati, vendar mu potem niso, ker se je tožnika čisto lepo otresel. Priča T. Š. pa je izpovedala, da je toženec tožnika odrinil, da se je tožnik postavil pokonci in nato ga je toženec udaril v glavo, da je padel. Za razliko od S. O. je T. Š. izpovedal, da ga je udaril takoj, ko se ga je rešil. Sodišče prve stopnje v zvezi s potekom dogodka v delu, kdaj je toženec udaril tožnika, ocenilo tudi toženčevo ustno kazensko ovadbo zoper tožnika, da se je najprej rešil tožnikovega prejema, nato ga je tožnik udaril, nakar je tožnika udaril še sam. Priča T. Š. je povedala, da je toženec tožnika udaril takoj, ko se ga je rešil, priča S. O. pa, da je nekaj sekund vmes preteklo. Po stališču pritožbenega stališča pa je najpomembnejša ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženec tožnikov napad odvrnil od sebe s tem, ko ga je odrinil in da je bil odziv na tožnikov fizični napad pretiran (točka 16 obrazložitve). Na to po stališču sodišča prve stopnje, kažejo poškodbe, saj si je toženec zaradi udarca tožnika zlomil desno roko, tožnik pa je padel z zlomljenim nosom in utrpel pretres možganov. Dejstvo, da je tožnik bistveno večji in močnejši od toženca, v konkretnem dogodku ni bilo odločilno. Ni pa mogoče dogodka ocenjevati tako, da bi šlo za dva dogodka oziroma tožnikov napad in nato čez nekaj časa toženčev odgovor. Šlo je za pretiran odgovor toženca, ko je že tožnika odrinil od sebe in ga je nato z vso močjo tako udaril, da si je sam zlomil roko, tožniku pa prizadejal poškodbe. V tem je pravilen sklep sodišča prve stopnje, da gre za prekoračen silobran.

9. Tožnik meni, da toženec ni dokazal, da bi ga tožnik zgrabil za vrat in ga tiščal ob ograjo, saj ni imel vidnih poškodb na vratu. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da to dejstvo ni odločilno, Odločilno je, da so tožnika videli drugi, kako je prvi napadel toženca in ga zgrabil za vrat in tiščal ob ograjo. Očitno pa to tiščanje ni bilo tako močno in na takšen način, da bi pustilo pri tožencu vidne poškodbe, ki bi jih registriral zdravnik. Toženec pa trdi, da je ravnal v silobranu, ker je v tem, ko ga je tožnik tiščal, udaril sočasno. Vendar zaporedje dogodkov in tudi obe priči povesta, da je toženec že odrinil tožnika in nato z vso silo udaril tožnika. Res gre za en dogodek, vendar je bila reakcija toženca na že jenjajoči napad tožnika, pretirana. Tožencu tožnika ni bilo treba udariti s tako silo, kot ga je in na kar kažejo posledice.

10. Tožnik zmotno meni, da bi sodišče moralo ob tako ugotovljenem dejanskem stanju, tožencu prisoditi 100 % odgovornost. Sodišče je pravilno upoštevalo določbo 171. člena OZ oziroma sokrivdo obeh udeležencev dogodka. Šlo je za en dogodek in ne za dva, zato ne moremo pritrditi pritožbi tožeče stranke. Sodišče prve stopnje ima o tem razloge in razlogi niso v nasprotju, zato ni podana absolutna bistvena kršitve določb ZPP 14. točke drugega odstavka 339. člena. Sodišče ni kršilo ustaljene sodne prakse.2 Tako tudi ni zagrešilo kršitve pravic iz 22. in 23. člena Ustave RS. Nenazadnje je šlo za pretep med pravdnima strankama, ki ga je začel tožnik, dokončal pa toženec s pretirano silo.

11. Tožena stranka pa trdi, da sodišče ne bi smelo svoje odločitve opreti na mnenje izvedenca dr. Ž., ki se sklicuje tudi na mnenje dr. C. iz kazenskega postopka, saj toženec ni mogel postaviti izvedencem vprašanj. Meni, da gre za kršitev načela kontradiktornosti. Pri tem pa spregleda, da sta obe pravdni stranki soglašali, da se to mnenje prebere iz kazenskega spisa (B9), kakor tudi toženčeve izpovedbe iz tega spisa in zdravstvena dokumentacija. Če bi tožena stranka želela, da sodišče že v tej fazi postavi izvedenca medicinske stroke, bi ga morala predlagati in če ne bi bil ta dokazni predlog sprejet, bi morala ustrezno reagirati. Res je tožena stranka navajala, da dvomi v tožnikove navedbe o zlomu nosne kosti in da posledice, ki jih tožnik opisuje, niso posledice udarca toženca. Vendar v tej fazi postopka, ko gre za vprašanje odgovornosti oziroma opisa samega dogodka, je že to dovolj, da je sodišče prve stopnje iz predložene medicinske dokumentacije ugotovilo, da je po škodnem dogodku pri tožniku bilo ugotovljeno, da ima zlomljen nos in pretres možganov ter udarnine po glavi in obrazu. Že to je bilo dovolj, da je sodišče pravilno sledilo tožniku, da je toženec tožnika udaril in je ta utrpel škodo. Dokončno pa bo obseg škode oziroma odškodnino po posameznih pravnih naslovih za nepremoženjsko škodo, sodišče prve stopnje ugotavljalo v nadaljevanju postopka, ko bo presojalo višino škode. V nadaljevanju postopka bo tako lahko toženec ugovarjal še naprej trditvam tožnika glede posameznih pravnih naslovov za vtoževano škodo in sodišče prve stopnje bo o tem lahko izvajalo dokaze. Če bi tožnik želel, da se že v tej fazi postopka postavi izvedenec medicinske stroke, bi to morala predlagati. Tako pa je do sedaj ta dokazni predlog podal samo tožnik in se zato tožena stranka ne more sklicevati, da sodišče ni postavilo izvedenca medicinske stroke. Tožnik je dovolj izkazal, da je bil poškodovan v škodnem dogodku, da je sodišče prve stopnje lahko odločilo z vmesno sodbo glede temelja odgovornosti. Zato ni bilo treba prekinjati postopka in čakati na konec kazenskega postopka.

12. Sodišče je ugotovilo, da je bila toženčeva reakcija nesorazmerna in silobran prekoračen. Sodba o tem ima razloge in zato ni podana smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena (točka 15 in 16 obrazložitve). Pritožba zlasti opisuje primere, ko je sodna praksa izrekla, da je obramba ob napadu lahko aktivna in da ni treba, da bi oškodovanec moral pobegniti. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožnikom, da silobran lahko pomeni tudi aktivno obrambo. Vendar kot je bilo razloženo pri pojmu prekoračitve silobrana, to pomeni, da za silobran mora biti sorazmernost med obrambo in napadom in to ne sme biti prekoračeno. Sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je toženec tožnika odrinil in nato z vso močjo udaril. Ugotovilo pa je tudi, da je kljub nekaj vmesnim sekundam šlo za en dogodek in ne za dva samostojna dogodka. Tudi dejstvo, da je tožnik večji in močnejši, v opisanih okoliščinah ne izključuje prekoračitve silobrana. Zmotno meni tožena stranka, da bi za prekoračitev silobrana bilo treba, da ima toženec neko orodje ali orožje. Tudi pest je očitno lahko tako močna, da je povzročila škodo in glede na okoliščine dogodka, je bilo toženčevo ravnanje nesorazmerno glede na tožnikov napad. Če je tožnik prenehal z napadom, ko ga je toženec odrinil, pa se je še bal, da ga bo tožnik spet napadel, bi bilo dovolj, da bi toženec nadaljeval s tako obrambo, ne pa da ga je tako udaril, da si je še sam zlomil roko. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih in bistvenih kršitev določb ZPP, na katere opozarjata pritožnika, je bilo treba obe pritožbi zavrniti kot neutemeljeni in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Primerjaj D. Jadek Pensa, Obligacijski zakonik s komentarjem, prva knjiga GV Založba, Ljubljana, stran 808 do 809. 2 Primerjaj sodba II Ips 490/2007, II Ips 404/2010, I Cp 3386/2009.