Jedro

Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba: - v 2. točki izreka spremeni tako, da se znesek 3.000,00 EUR nadomesti z zneskom 5.520,00 EUR, - v 4. točki izreka spremeni tako, da se ta glasi: "Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.219,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila." Sicer se pritožba zavrne in v nespremenjenem a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti njene pritožbene stroške v znesku 251,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da je dolžna tožnici izplačati odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.12.2006 do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pravdnega postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Graja odločitev sodišča o soprispevku tožnice, ki ni obvestila strežnega osebja, da po tleh ležijo črepinje. Soprispevek v višini 50 % je previsok, saj je sodišče ugotovilo, da se je tožnica s prijateljico umaknila stran od mesta, kjer so ležale črepinje in je torej ravnala kot vsak povprečen človek. Sodišče tudi spregleda, da je priča M. P., solastnik lokala, kjer se je tožnica poškodovala, na zaslišanju izpovedal, da se je v zgornjem nadstropju nahajalo približno 120 do 150 obiskovalcev. Tam je torej bila velika gneča, zato je tožnica prepričana, da ni samo ona opazila črepinj, ki so se na tleh nahajale več kot eno uro. Tudi vsi ostali obiskovalci niso obvestili strežnega osebja, da je treba črepinje pospraviti. Tožnica ocenjuje, da ji pripada 100 % odškodnina. Nadalje pritožnica graja odmero višine odškodnine. Soglaša z izvedeniškim mnenjem mag. S. M., vendar ocenjuje, da sodišče glede na ugotovljene poškodbe ni pravilno uporabilo materialnega prava. Za vse nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem in pretrpljene telesne bolečine bi bila primerna odškodnina v višini 2.700,00 EUR. Primerna odškodnina za strah pa bi bila 1.250,00 EUR, saj se je strah tožnice izkazal v strahu za zdravje in v strahu za njeno bodočnost. Izvedenec je ocenil primarni strah v trajanju enega dne, nato pa se je pojavil sekundarni strah, ki je trajal prav do konca zdravljenja, torej vseh 68 dni. Prenizko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožnica zaradi slabe občutljivosti kože na palcu levice in zmanjšanja grobe moči roke ni sposobna opravljati težjih domačih opravil, kot tudi finih opravil. Okvara veje živca palca levice je trajna poškodba, trajna je tudi afunkcionalnost globokega fleksorja palca levice. Tožnica ocenjuje, da bi kot odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bila primerna dosoja zneska 4.500,00 EUR. Po končanem zdravljenju so pritožnici nastale trajne posledice, ki vplivajo na njeno zdravstveno stanje, zato bi bila glede duševnih bolečin zaradi skaženosti primerna odškodnina 1.500,00 EUR, ne pa 400,00 EUR, kot je sodišče odmerilo tožnici. Pritožnica se sklicuje na štiri odločbe, ki potrjujejo njeno naziranje glede prenizko dosojene odškodnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Tožnica s tožbo uveljavlja povračilo škode zaradi poškodbe roke, ki jo je utrpela pri padcu na črepinje v lokalu, kjer je potekala zabava s plesom. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče napačno uporabilo določilo 171. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ko je odločilo o soprispevku tožnice k nastali škodi. Ob ugotovitvah sodišča, da je tožnici, ki se je zabavala v množici gostov, mogoče očitati zgolj to, da o ležečih črepinjah ni obvestila varnostnikov ali strežnega osebja, temveč se je le umaknila nekoliko stran, njen soprispevek k nastali škodi ne more biti polovičen, torej 50 %. Črepinje namreč niso nastale zaradi okoliščin, ki bi se pripetile njej sami, temveč so kozarce razbijali drugi gostje, kar je tožnica opazila. To bi sicer res narekovalo njeno večjo skrbnost v smeri, da bi o razbitem steklu obvestila strežno osebje, vendar pa takšna opustitev lahko pomeni zgolj 20 % soprispevek k nastali škodi. V tej smeri je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in odločitev o podlagi tožbenega zahtevka spremenilo tako, da je tožničin soprispevek k nastali škodi znižalo za 30 %.

Pritožbene navedbe glede višine dosojene odškodnine pa se nanašajo na nepravilno odmero odškodnine za posamezne oblike negmotne škode in sicer za telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, za strah, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za duševne bolečine zaradi skaženosti. Pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo je sodišče vezano na merila iz 179. čl. OZ, kot so stopnja bolečin (telesnih in duševnih) in strahu ter njihovo trajanje, pa tudi pomen prizadete dobrine, pri čemer odškodnina ne sme iti na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnine tako na konkretni kot abstraktni ravni, kar pa pomeni, da je treba pri določitvi odškodnine upoštevati intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena objektivno in sicer glede na razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in glede na primerjavo z odškodninami s primerljivo škodo. Ob ugotovitvah sodišča prve stopnje v zvezi s težo obolelosti, trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter nevšečnosti pri zdravljenju je tudi po oceni pritožbenega sodišča primerna odškodnina za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem v višini 2.100,00 EUR. Škodni primer po Fischerjevi klasifikaciji sodi med lažje primere, torej gre za drugo stopnjo Fischerjeve lestvice. Sodišče je v sodbi v celoti upoštevalo izvedeniško mnenje prim. mag. S. M., povzelo celoten potek zdravljenja tožnice, nevšečnosti, ki jih je pretrpela, kar je vse pravilno upoštevalo tudi pri odmeri odškodnine. Glede na ugotovljeni obseg bolečin ter ugotovljene nevšečnosti, opisane na strani 9 sodbe, pa je po oceni pritožbenega sodišča dosojena odškodnina za to postavko v skladu z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse ter povsem primerna. Ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče prenizko odmerilo odškodnino za prestani strah v višini 400,00 EUR. Primarni strah tudi po oceni pritožbenega sodišča namreč ni bil tako močan, da bi ga lahko upoštevali kot pravno priznano škodo, saj se je tožnica po oskrbi rane na urgenci vrnila na zabavo v O. bar. Sekundarni strah pa je sicer dosegel intenzivnost takšne stopnje, da tožnici pripada odškodnina, vendar pa ne v višjem znesku, kot jo je dosodilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin zaradi skaženosti v višini 400,00 EUR. Pritožba ne graja ugotovitve sodišča, da spremenjena zunanjost na palcu tožničine leve roke v okolju ne vzbuja pomilovanja ali pozornosti, temveč gre bolj za subjektivni občutek tožnice, ki dojema to brazgotino kot skazitev. Ker gre za manjšo brazgotino, pa je dosojena odškodnina za to postavko v skladu s podobnimi primeri iz sodne prakse ter predstavlja pravično zadoščenje za pretrpljene duševne bolečine tožnice zaradi skaženosti. Prav pa ima pritožba, ko graja odmero odškodnine zaradi pretrpljenih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti. Odmerjena odškodnina v višini 3.100,00 EUR je namreč po oceni pritožbenega sodišča prenizka ob ugotovitvah sodišča o trajnih posledicah, ki jih je tožnica v nezgodi pretrpela. Tožnica ima namreč popolno funkcionalno negibnost palca levice pri upogibu, hkrati pa je prisotna tudi neobčutljivost kože palca na dotik od brazgotine navzdol. Njeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti zaradi omenjene poškodbe znaša 5 %, tožnico pa ovira tako pri opravljanju težjih domačih opravil kot tudi finih domačih opravil. Tožnica ima zmanjšano grobo moč levice, hkrati pa je oteženo njeno delo maserke in slikarke. Ker gre za trajne posledice, tožnica pa je bila ob nezgodi stara šele 24 let, pravična denarna odškodnina za to postavko znaša 4.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče je zato v tem delu glede višine odmerjene odškodnine pritožbi tožnice ugodilo ter celoten znesek dosojene odškodnine dvignilo za 900,00 EUR, tako da ta znaša 6.900,00 EUR. To predstavlja 7,66 povprečne plače ob času sojenja, kar je primerljivo z drugimi podobnimi primeri iz sodne prakse. Pri tem sodišče še ugotavlja, da primeri, na katere se sklicuje tožnica v pritožbi, v njeni zadevi niso uporabni, saj gre za poškodbe druge vrste oziroma drugačne intenzitete. Ob ugotovljenem 20 % soprispevku tožnice k nastali škodi je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je namesto dosojene odškodnine v višini 3.000,00 EUR, tožnici priznalo znesek 5.520,00 EUR z obrestmi, kot jih je dosodilo že sodišče prve stopnje (4. točka 358. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Ker je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, je odločilo tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Ob tem je stroške obeh pravdnih strank odmerilo na podlagi njihove priglasitve v spisu (stran 71-72 spisa). Tožeči stranki je priznalo skupaj 2750 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,459 EUR predstavlja 1.262,25 EUR, povečano za davek na dodano vrednost in materialne stroške pa 1.544,99 EUR. Tožeči stranki je priznalo tudi 402,50 EUR stroškov za takso za tožbo in plačilo izvedenine. Skupaj odmerjeni stroški tožeče stranke so tako 1.947,49 EUR, sodišče pa je njen skupni uspeh ocenilo na 67,7 % (80 % po temelju, 55,4 % po višini). Glede na takšen uspeh pa so priznani stroški tožeče stranke 1.318,45 EUR. Toženi stranki je sodišče skupaj priznalo 300,00 EUR za plačilo izvedenine ter 6,2 EUR za plačilo pričnin, skupaj torej 306,2 EUR, glede na njen 32,3 % uspeh v pravdi pa 98,9 EUR. Po pobotanju je tako tožena stranka tožeči stranki dolžna povrniti še 1.219,55 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila. Tožeča stranka pa je upravičena tudi do povračila ustreznega dela stroškov za pritožbo. Njen pritožbeni uspeh je sodišče ocenilo na 36 %. Priznalo ji je stroške sestave pritožbe in takse za pritožbo v skupni vrednosti 698,4 EUR, glede na njen pritožbeni uspeh pa ji je tožena stranka dolžna povrniti znesek 251,42 EUR pritožbenih stroškov.