Jedro

Tožnikovo delo (premikač in kretničar), ki ga je od leta 1981 do 1986 opravil preko polnega delovnega časa, je bilo potrebno opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin in se je po tedaj veljavnih predpisih štelo kot poseben delovni pogoj. Plačilo za to delo se zato všteje v pokojninsko osnovo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se spremeni, tako, da se glasi: „Odločbi tožene stranke št. ... z dne 11. 3. 2009 in št. ... z dne 12. 11. 2008 se odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino od 27. 10. 2008 dalje z upoštevanjem osebnega dohodka doseženega za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1981 do 1986 in tožniku izplačati razliko med na novo odmerjeno pokojnino in že izplačano pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v roku 30 dni.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 426,50 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“ Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 488,80 EUR ter stroške prevoza na relaciji Ljubljana – Srbija in nazaj v višini 480,32 EUR, vse v roku 8 dni od dneva izdaje sodbe, potem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravita odločbi toženke z dne 11. 3. 2009 in 12. 11. 2008 ter, da je toženka dolžna tožniku ponovno odmeriti starostno pokojnino od 27. 10. 2008 dalje, z upoštevanjem osebnega dohodka doseženega za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1981 do 1986, ter mu izplačati razliko med na novo odmerjeno pokojnino in že izplačano pokojnino skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter mu povrniti stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik. Meni, da se je spor začel na podlagi argumenta toženke, da bivši delodajalec tožnika ni imel v spornem obdobju v svojih aktih dela preko polnega delovnega časa, ki ga je opravljal tožnik, opredeljenega kot posebni delovni pogoj. Sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni ugotavljalo ničesar niti ničesar navedlo, temveč le navaja, da nadurno delo ni bilo opravljeno v skladu z zakonskimi določbami. Tako v izpodbijani sodbi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih zaradi česar sodbe ni mogoče preizkusiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri tem je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb iz 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 348. čl. ZPP opravilo obravnavo pred pritožbenim sodiščem, na kateri je razčistilo dejansko stanje z dodatnim zaslišanjem tožnika kot stranke v postopku ter prič V.M. in N.Z.. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka je tožbenemu zahtevku ugodilo.

Predmet presoje je bila drugostopenjska odločba toženke št. ... z dne 11. 3. 2009 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženke št. ... z dne 12. 11. 2008, s katero je bilo odločeno, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine v znesku 563,75 EUR na mesec od 27. 10. 2008 dalje. Tožniku se je starostna pokojnina odmerila v višini 79 % pokojninske osnove, izračunane na podlagi 18 letnega mesečnega povprečja plač oz. osnov zavarovanja. V zadevi je sporno vprašanje vštevanja plač prejetih za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1981 do 1986. Tako toženec v predsodnem postopku, kot tudi sodišče prve stopnje, sta se postavila na stališče, da je šlo za redno obliko delo in da se tako opravljeno delo po predpisih o delovnih razmerjih ni štelo kot poseben delovni pogoj.

Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) v 407. čl. določa, da se plača, izplačana za delo preko polnega delovnega časa do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, veljavnega do 31. 3. 1992, upošteva pri izračunu pokojninske osnove, če je bila izplačana za delo, ki se je po predpisih o delovnih razmerjih štelo kot poseben delovni pogoj. V bistvu enako je bilo urejeno tudi v 312. čl. prej veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami). Že sodišče prve stopnje je citiralo delovno pravne predpise, veljavne v spornem obdobju in sicer je bilo delo preko polnega delovnega časa urejeno v Temeljem zakonu o delovnih razmerjih (TZDR, Ur. l. SFRJ, št. 17/65 in 12/70), na to v Zakonu o medsebojnih razmerjih delavcev in združenem delu in o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi delodajalci (ZMRDZD, Ur. l. SRS, št. 18/74 s spremembami), ki je stopil v veljavo 18. 5. 1974. S 7. 1. 1978 je začel veljavi Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. SRS, št. 24/77 s spremembami). Po navedenih predpisih se je štelo kot posebni delovni pogoj delo preko polnega delovnega časa, ki so ga delavci določili s splošnim aktom in sicer v primerih, ko je bilo nujno, da se začeto delo nadaljuje, da bi se končal delovni proces, katerega ustavitev ali prekinitev bi glede na naravo tehnologije ali organizacije dela povzročila precejšno materialno škodo ali spravila v nevarnost življenje in zdravje občanov, da se je z nepretrganim delom preprečilo kvarjenje surovin in materiala ali pa odvrnila okvara na delovnih sredstvih, ki bi povzročila prekinitev dela, kakor tudi, da se je preprečila prekinitev dela v drugih organizacijah združenega dela, ali da se je zagotovilo za nepretrgan potek dela potrebne temeljne surovine ali zagotovilo varnost ljudi in premoženja, ali pa varnost prometa, vendar samo, če tega dela niso mogli opraviti drugi delavci v okviru polnega delovnega časa, ali če je nastala potreba po takšnem delu zaradi nepredvidenega izostanka delavca, ki bi moral opraviti tako delo. Delo je bilo mogoče uvesti tudi v primerih, če je splošen družbeni interes in narava dejavnosti terjala, da se brez prekinitve opravi določena dela oz. naloge v skladu s pogoji, ki so jih določali zakoni. S 7. 1. 1978 je bila določena časovna omejitev in sicer 12 ur na teden, od 30. 7. 1982 pa je veljala časovna omejitev 30 ur na teden.

Glede na navedene predpise je bilo v zadevi ugotoviti, ali je tožnikovo delo preko polnega delovnega časa predstavljalo takšno vrsto dela, katerega je bilo potrebno opraviti zaradi nastopa nujnih, izjemnih in nepredvidljivih okoliščin in ali se je po tedanjih predpisih tako delo štelo kot poseben delovni pogoj.

Tožnik je v letih od 1981 do 1986 opravljal delo premikača oz. kretničarja. Že pred sodiščem prve stopnje je izpovedal, da je bil na železniški postaji ... zaposlen kot premikač, ki ga je opravljal v turnusih, kateri je trajal 12 ur in, da je do nadur prišlo takrat, ko je prišlo do izpada ljudi. Razporedi dela so se delali za cel mesec naprej. Dodatno je na pritožbeni obravnavi izpovedal še, da je delo kretničarja kakor premikača opravljal v zvezi s tovornimi vlaki. Opisal je delo premikača in delo kretničarja ter izpovedal, da je ena izmena štela 4 premikače, kretničarja in vodjo premika. Do nadur je prišlo zaradi tega, ker nekdo od delavcev ni prišel na delo, ker je nastopil bolniško ali bil na dopustu ali pa ni bilo zadosti delavcev. Ko je na delo prišel ni nikoli vedel koliko vlakov bo tega dne prišlo to pa zaradi tega, ker so imeli vlaki, kljub voznemu redu, zamude.

Priča Vladimir Medved je izpovedal, da se je delo premikača in kretničarja, kar je opravljal tožnik, delalo v turnusih, da sta bila tako delo premikača kot kretničarja delo v neposredni izvršilni službi in da gre pri delu premikača za eno najbolj nevarnih del v železniški dejavnosti. Na teh delih je bila pred letom 1990 velika fluktuacija saj so bili za to delo zahtevani posebni zdravstveni pogoji, delavci so morali na redne periodične zdravstvene preglede, pogosto je prihajalo do delovnih nezgod. Pogoste so bile bolniške odsotnosti, bila je velika fluktuacija tako, da se je delo opravljalo z organiziranjem podaljšanega delovnega časa z obstoječimi kadri. Delodajalec tožnika je ves čas iskal premikače, organizirale tečaje, vendar po tri mesečnem teoretičnem tečaju in treh mesecih uvajanja je skoraj polovica tečajnikov odpadla. Tekom delovnega procesa so nekateri napredovali, nekateri zaradi zdravstvenih razlogov niso smeli več opravljati tega dela, veliko jih je šlo v tujino, tako, da je bila skupina premikačev zelo dinamična. Tovornega železniškega prometa brez delavcev premikačev in kretničarjev ne bi moglo biti, saj gre za delovni mesti, ki sta izredno pomembni. Interni akti so določali, kolikšno mora biti število izvajalcev na posamezni postaji. Organiziranost železniškega prometa v 80. letih je bila takšna, da je bil na nivoju Slovenije organiziran SOZD, na regijskih območjih so bile pa delovne organizacije s TOZDi. Glede samoupravnih splošnih aktov je izpovedal, da so se ti naredili najprej za območje SOZDa in so bili na celotnem področju enotno urejeni, saj so se na nivoju delovnih organizacij in TOZDov le prepisovali. Delovna mesta, ki so bila v izvršilni službi, kakor je bilo delo tožnika, so v teh internih aktih bila posebej navedena kot dela, kjer je delo preko polnega delovnega časa poseben delovni pogoj. Do nadur ne bi prihajalo le v primeru, da bi delodajalec ob polni kadrovski zasedbi imel še ves čas na razpolago dodatno vsaj 10 % rezervo na teh delih kar pa seveda ne bi bilo ekonomično. Po pooblastilu delavskega sveta je nadure odrejal pooblaščeni delavec na posameznem področju, ta pa je moral vsak mesec o tem poročati delavskemu svetu, ki je problematiko nadurnega dela mesečno obravnaval. Promet je bil na relaciji Soškega koridorja, kjer se je prevažal tovor iz Luke Koper preko Nove Gorice do Jesenic in nato v Avstrijo, zelo intenziven. Po znani železniški nesreči v Divači v sredini 80. let se je varnostna problematika zelo zaostrila, strogo so se morali spoštovati vsi predpisi, tudi glede sestave premikaških skupin, saj v koliko ekipe premikačev ne bi bi bile popolne je obstajala večja nevarnost tako za poškodbe delavcev, kakor tudi nevarnost za poškodbe vagonov oz. tovora.

Priča Nataša Zaman, ki je opravila revizijo matične evidence za tožnika je izpovedala, da je pri delodajalcu tožnika ugotovila, da so se podatki o opravljenih nadurah za čas od 1981 do 1986 ujemali tako po številu ur, kot po vrednosti izplačil teh ur. V času njenega pregleda delodajalec s samoupravnimi akti, ki bi področje nadurnega dela urejali ni razpolagal. Njena naloga je predvsem v tem, da preverja skladnost prijavljenih podatkov s strani delodajalca s podatki v matični evidenci. Glede internih aktov delodajalca pa je njena naloga, da v kolikor jih delodajalec pri pregledu ima jih zapisniku priloži, kaj več njena naloga ni.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožnik, sicer v okviru delovnega časa opravljal delo kretničarja in premikača, kjer je prihajalo tudi do potreb po opravljanju dela preko polnega delovnega časa. Delovno mesto kretničarja in premikača sta bili s pravilnikom opredeljena kot dela pri katerih delavci neposredno sodelujejo pri opravljanju železniškega prometa. Delo na teh delih v podaljšanem delovnem času je bilo v internih predpisih delodajalca tožnika opredeljeno kot posebni delovni pogoj in ni bilo v nasprotju s takratno delovno pravno zakonodajo. Število opravljenih nadur ustreza prej navedeni delovnopravni zakonodaji (tožnik je v spornem obdobju opravil od 49 do 265 ur preko polnega delovnega časa na letnem nivoju ali v povprečju mesečno 12,7 ur, kar predstavlja enkrat mesečno delo ene izmene). Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da je bil promet v 80. letih, ko se je uvedel Soški koridor za odvoz tovora iz Luke Koper v Avstrijo, v hitrem naraščanju in kljub trudu delodajalca tožnika, da bi se delo opravilo v rednem delovnem času, tega vedno ni bilo mogoče. Za delo na delih, ki jih je opravljal tožnik so se zahtevali strogi zdravstveni kriteriji ter zahtevana izobrazba, osip kandidatov je bil velik. Delodajalec je v zvezi s tem sprejel vrsto ukrepov, da bi nadurno delo odpravil in je delavce iskal po celotni takratni Jugoslaviji, jih nato izobraževal na tečajih, to problematiko obravnaval tudi na delavskih svetih, imel narejen mesečne razporede dela, ki so bili prilagojeni številu delavcev, vendar je kljub temu prišlo do situacij, ko je bilo potrebno zaradi nujnih in izjemnih dogodkov, ki so nastopili iznenada, zaradi nenadnih odsotnosti delavcev pa tudi zaradi zamud vlakov, nadurno delo opraviti. V nasprotnem primeru bi nastala večja gospodarska škoda, v nevarnosti pa bi bila tudi življenja ljudi. Pritožbeno sodišče šteje, da dela drugače ni bilo možno organizirati, število opravljenih nadur na strani tožnika kaže, da so bile opravljene v manjšem številu mesečno, v povprečju 12 ur mesečno, kar ne kaže na to, da bi lahko delodajalec tožnika za takšen obseg opravljenih nadur še dodatno zaposloval nove delavce. Pritožbeno sodišče meni, da za odločitev v predmetni zadevi tudi ni bistveno ali je bilo delo preko polnega delovnega časa odrejeno pisno ali zgolj ustno, odločilno je, da je tožnik tako delo opravil in da je šlo za delo, ki se po že citiranih predpisih šteje kot poseben delovni pogoj.

Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je bilo tožnikovo delo, ki ga je opravil preko polnega delovnega časa v spornem obdobju, v obsegu kot ga je navedel delodajalec tožnika v posebej izdanem potrdilu, opravljeno kot poseben delovni pogoj, skladno s tedaj veljavnimi delovnopravnimi predpisi in, da je izpolnjen dejanski stan po 407. čl. ZPIZ-1, zato je tožbenemu zahtevku ugodilo ter odpravilo izpodbijani odločbi toženca z dne 12. 11. 2008 in 11. 3. 2009 in tožencu naložilo, da tožniku na novo odmeri pokojnino tako, da pri ugotovitvi pokojninske osnove upošteva tudi plače, prejete za delo preko polnega delovnega časa v obdobju od leta 1981 do leta 1986. Sodišče je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine v višini zakonskih zamudnih obresti od razlik med že izplačanimi zneski in na novo priznanim zneskom starostne pokojnine in sicer v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da je v sporni zadevi podan tudi dejanski stan po 2. odst. 276. čl. ZPIZ-1, kjer je določeno, da če je zavod dolžan denarno dajatev ali dajatev v višjem znesku izplačati za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje ob priznanju pravice, ali po odločbi sodišča, pa do izdaje ustrezne odločbe na prvi stopnji ni prišlo zaradi ravnanja zavarovanca oz. vlagatelja, delodajalca oz. druge osebe, se opravičencu izplača v breme zavodu odškodnina v višini obračunanih zamudnih obresti od dneva, ko bi posamezni znesek bil izplačan, pa do izvršitve odločbe.

Ker je tožnik z tožbenim zahtevkom uspel je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP ter ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008), priznalo in odmerilo stroške tožnika v pravdi pred sodiščem prve stopnje ter pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je tako pooblaščencu tožnika priznalo nagrado za postopek v višini 183,30 EUR (tarifna št. 3100 v zvezi z 2. odst. 25. čl. ZOdvT), nagrado za narok v višini 169,20 EUR (tarifna št. 3102 v zvezi z 2. odst. 25. čl. ZOdvT) ter 74,00 EUR za prevoz na relaciji Nova Gorica – Ljubljana – Nova Gorica kar skupaj znese 426,50 EUR. V zvezi s pritožbenim postopkom je pooblaščencu tožnika priznalo nagrado za postopek v višini 225,60 EUR (tarifna št. 3210) in nagrado za narok 169,20 EUR, 74,00 EUR za prevoz iz ... v Ljubljano in nazaj (200 km) in pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tarifna št. 6002). Skupaj je tako pooblaščencu tožnika v okviru pritožbenih stroškov priznano 488,80 EUR. Pritožbeno sodišče je tožniku priznalo za prihod na glavno obravnavo 480,32 EUR (po programu Google Maps je razdalja med Ljubljano, in P. v Srbiji 632 km v eno smer, cena bencina 15. 3. 2011 je 1,279 x 30 % je 0,38 EUR). Navedene stroške mora toženec tožeči stranki povrniti v 8 dnevnem izpolnitvenem roku, po tem roku z zakonskimi zamudnimi obrestmi.