Jedro

Neutemeljena je pritožbena navedba, da naj bi toženca dobroverno posest na sporni nepremičnini izgubila šele z odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 6. 2015 oziroma njeno vročitvijo dne 17. 8. 2015. Takšno stališče je zmotno, saj dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren že od trenutka, ko mu je bila vročena tožba (v konkretnem primeru 17. 1. 2008), lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe (osmi odstavek 95. člena SPZ).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pobotni ugovor tožencev z dne 15. 7. 2010 (I. točka izreka) ter razsodilo, da sta toženca dolžna tožnikoma vrniti in izročiti nazaj v soposest nepremičnino, parc. št. 223/4 k. o. X - gospodarsko poslopje v izmeri 30 m2 in dvorišče v izmeri 99 m2, in sicer prosto vseh oseb, stvari in živali, zlasti sta dolžna odstraniti ograjo, osebne avtomobile, grmičevje, španski bezeg, gnoj, kokoši, psa in podobno ter prosto nepremičnino vrniti tožnikoma (II. točka izreka). Glede uporabnine je odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno plačati tožnikoma 120,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2007 do plačila, v roku 15 dni, zahtevek za znesek 1.679,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 12. 2007 je sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da sta toženca dolžna nerazdelno plačevati tožnikoma uporabnino v mesečnih zneskih po posameznih letih, kot to izhaja iz IV. točke izreka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. in IV. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna tožnikoma nerazdelno povrniti stroške pravdnega postopka v 15 dneh v višini 3.773,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju: toženca). Sodbo toženca izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da za vrnitev nepremičnine ni podlage, izrek v II. točki sodbe je premalo jasen in konkreten in ga ni moč preizkusiti. Na sporni nepremičnini ne bivajo osebe, ta del je nepotreben in bi bilo treba tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti. Nedoločen je zahtevek za odstranitev ograje, osebnih avtomobilov ter grmičevja. Na predmetni nepremičnini se nikoli niso nahajali avtomobili in bi bilo treba tudi ta del zahtevka zavrniti. Ograja in grmičevje pa so pritikline in zato ni pravne podlage za odstranitev. Tudi nadomestilo za uporabo sporne nepremičnine oziroma uporabnino je sodišče tožencema naložilo v plačilo neutemeljeno. Prekoračilo je trditveno podlago tožnikov, saj je ugotavljalo višino povprečne tržne najemnine za nepremičnino, česar tožnika nista uveljavljala in nista podala nobenih konkretnih trditev. Njun tožbeni zahtevek je bil nesklepčen, saj nista postavila trditev in zahtevka glede višine tržne mesečne najemnine za stavbno zemljišče, na kar je opozoril že izvedenec cenilec nepremičnin. Zahtevala sta plačilo tržne vrednosti najema zemljišča, izvedenec pa je ugotavljal povprečno tržno vrednost, kar je mimo trditvene podlage. Zahtevek tožnikov bi bilo treba zavrniti. Kakršenkoli zahtevek tožnikov za plačilo uporabnine je neutemeljen. Izvedenec je ocenil, da o povprečni tržni vrednosti ni mogoče govoriti. Izračun je podal na podlagi določitve razmerja med tržno vrednostjo stavbe in zemljišča. Promet s stavbnimi zemljišči je majhen in izvedenec je imel na voljo premalo podatkov, da bi lahko na njihovi podlagi izračunal povprečno vrednost. To pomeni, da tožnikoma ni uspelo dokazati, da sta bila toženca obogatena in tudi ne, da ima sporna nepremičnina kakršnokoli vrednost iz naslova uporabe. Izvedenec je namreč pojasnil, da je v primeru manjšega števila prodaj nemogoče izključiti dejavnike, ki so vplivali na prodajo v konkretnem primeru. Zaradi majhnega števila transakcij ni mogoče izračunati zanesljive vrednosti. Sporno zemljišče nima konkretne uporabne vrednosti, ki bi jo bilo mogoče denarno ovrednotiti. Nepremičnina je majhna, velika le 129 m2, utesnjena je med stanovanjski hiši, v naravi gre za ograjeno dvorišče z zidanim gospodarskim poslopjem in lesenimi nadstreški. Je pod velikim naklonom, po njem se steka meteorna voda, preko zemljišča poteka PTT vod, na stavbi je elektrika iz hiše. Takšen objekt se ne more oddajati za kakršnokoli denarno vrednost ali drugo nadomestilo. Izvedenec je na naroku na vprašanje odgovoril, da ni podatkov, da bi se takšne nepremičnine oddajale v najem. Sodišče je neutemeljeno upoštevalo izračune izvedenca, ki je uporabil podatke o evidentiranih tržnih prodajah dokončanih eno in dvostanovanjskih hiš ter o prodajah zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb, kar ni primerljivo s sporno nepremičnino. Tržne vrednosti sporno zemljišče dejansko nima. Sodišče ne bi smelo ugotavljati tržne najemnine za objekt oziroma gospodarsko poslopje, saj to ni od tožnikov. Toženca se tudi ne strinjata, da sta izgubila dobroverno posest na sporni nepremičnini z dnem 18. 7. 2007, ko sta prejela poziv tožnikov na opustitev posesti in plačilo uporabnine. Šele Vrhovno sodišče RS je tožbo tožencev zaradi res iudicate s sodbo II Ips 229/2002 z dne 18. 6. 2015 zavrglo. Ta sodba je bila tožencema vročena 17. 8. 2015, šele takrat sta izgubila dobroverno posest. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo pobotni ugovor tožencev, ki je bil ustrezno substanciran. Če je sodišče menilo, da je njun ugovor nesklepčen, bi moralo toženca na to opozoriti v okviru materialnega procesnega vodstva. Neutemeljeno je sodišče tožnikoma priznalo vse stroške postopka in te naložilo v plačilo tožencema. Tožnika nista uspela v celoti in tudi ne s pretežnim delom svojega zahtevka, saj sta glede uporabnine uspela le v manjšem odstotku. Sodišče bi zato moralo presojati uspeh pravdnih strank in na taki podlagi odmeriti pravdne stroške. Odločitve sodišča ni mogoče preizkusiti, saj sodišče ne navede, katere stroške je tožnikoma priznalo in katerih ne. Predlagata, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da v celoti zavrne zahtevek tožnikov, podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje na prvo stopnjo.

3. Tožeča stranka (tožnika) v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je odločitev v II. točki izreka premalo konkretna in da te točke izreka ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v tej točki tožencema naložilo, da sta tožnikoma dolžna vrniti in izročiti v soposest sporno nepremičnino, parc. št. 223/4 k. o. X - gospodarsko poslopje v izmeri 30 m2 in dvorišče v izmeri 99 m2, in sicer prosto oseb, stvari in živali, pri čemer je sodišče še natančneje specificiralo, kaj vse sta dolžna odstraniti, zato je neutemeljena navedba, da je zahtevek nedoločen. Neutemeljeno je zatrjevanje, da je zahtevek nedoločen, ker ni konkretno navedeno, katera vozila, ograja in grmičevje je mišljeno, saj je jasno, da se nanaša na tisto ograjo, avtomobil in grmičevje, ki se nahajajo na sporni nepremičnini. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bili ograja in grmičevje pritiklini in da zato ni pravne podlage za odstranitev, saj je pritiklina samostojna premična stvar.

6. Sodišče prve stopnje je razloge glede vrnitvenega zahtevka navedlo v 12. točki obrazložitve, navedlo je tudi pravno podlago, to je 92. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ, vindikacijska ali vrnitvena tožba). Tožnika sta dokazala, da sta lastnika sporne nepremičnine, nepremičnina pa je v dejanski oblasti tožencev, kar so odločilna dejstva po 92. členu SPZ, zato je drugačna pritožbena navedba, da za vrnitev nepremičnine ni podlage, neutemeljena.

7. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe glede uporabnine oziroma nadomestila za uporabo sporne nepremičnine. Toženca neutemeljeno navajata, da je sodišče prekoračilo trditveno podlago in zmotno zatrjujeta, da naj bi bil tožbeni zahtevek v tem delu nesklepčen. Izvedenec je prvotno res navedel, da tožnika nista ovrednotila zahtevka glede zemljišča. Vendar je prišel do te ugotovitve zato, ker je sodišče izvedencu naložilo le določitev povprečne tržne najemnine za zemljišče, medtem ko sta tožnika uveljavljala plačilo nadomestila za uporabo parc. št. 223/4 k. o. X, to je gospodarskega poslopja in dvorišča, skupno višino le-te je v nadaljevanju postopka sodišče z izvedencem tudi ugotovilo. Tožnika sta postavila določen zahtevek na plačilo uporabnine za predmetno nepremičnino v mesečnem znesku 50,00 EUR, ki je primerljiva tržni mesečni najemnini za najem gospodarskega poslopja in dvorišča, ki v naravi predstavljata nepremičnino parc. št. 223/4 k. o. X. Glede višine uporabnine je sodišče pravilno upoštevalo povprečno tržno najemnino za nepremičnino, ki vključuje tudi gospodarsko poslopje v skladu z načelom superficies solo cedit, zato toženca glede na pravnomočne odločitve (glej točko 9 obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) neutemeljeno še nadalje vztrajata, da sodišče ne bi smelo ugotavljati tržne najemnine za objekt oziroma gospodarsko poslopje, ker to ni od tožnikov.

8. Sodišče prve stopnje je višino povprečne tržne najemnine za sporno nepremičnino določilo z upoštevanjem mnenja izvedenca - cenilca gradbene stroke. Na mnenje sta imela toženca sicer pripombe, vendar je na vse pripombe izvedenec odgovoril in njune očitke zavrnil. Pojasnil je, da ni našel podatkov o povprečnih tržnih vrednostih stavbnih zemljišč, zato je povprečno tržno najemnino izračunal na podlagi povprečnih tržnih vrednosti stavbnih zemljišč in stavb, kar je bilo tudi skladno z zahtevkom tožnikov, ki sta (kot je bilo že navedeno) zahtevala uporabnino za stavbo in zemljišče. Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožnikoma ni uspelo dokazati, da ima sporna nepremičnina kakršnokoli vrednost iz naslova uporabe (pri čemer se toženca ves čas zmotno sklicujeta le na zemljišče, zaradi zmotne trditve, da gospodarsko poslopje ni od tožnikov). Izvedenec je pojasnil, da je upošteval podatke, ki so dosegljivi in preverljivi. Zaradi trditve, da ni mogoče izračunati zanesljive vrednosti, pa je tudi ponovno preveril svoje izračune.

9. Pri zatrjevanju, da sporno zemljišče oziroma nepremičnina nima konkretne uporabne vrednosti, toženca podrobneje opisujeta sporno nepremično. Vendar pa je izvedenec pri izračunu upošteval tudi te okoliščine, kot je upošteval tudi 19 % odstopanje od povprečnih vrednosti. Denarno je torej izvedenec povprečno vrednost ustrezno ovrednotil. Pritožba tako neutemeljeno navaja, da sodišče ne bi smelo upoštevati izračuna izvedenca, ki je uporabil podatke o evidentiranih tržnih prodajah eno in dvostanovanjskih hiš in o evidentiranih prodajah zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb glede na konkretne lastnosti sporne nepremičnine (majhna nepremičnina, utesnjenost, naklon, PTT vod …), saj je tudi na takšno pripombo, ki je bila podana že v postopku pred sodiščem prve stopnje, izvedenec odgovoril, in sicer je navedel, da so taka zemljišča na vaseh pridružena k neki stanovanjski stavbi, na njih stojijo pomožne stavbe, vse skupaj pa tvori t. i. gradbeno parcelo stanovanjske stavbe ali t. i. dvorišče in je bil izveden ustrezen nabor podatkov. Pri tem je pojasnil tudi, da je v praksi praviloma manjša nepremičnina več vredna po enoti (kot večja), pri čemer pa je upošteval povprečne vrednosti in zato površina ni bila pomembna.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi toženca dobroverno posest na sporni nepremičnini izgubila šele z odločbo Vrhovnega sodišča RS z dne 18. 6. 2015 oziroma njeno vročitvijo dne 17. 8. 2015. Takšno stališče je zmotno, saj dobroverni lastniški posestnik postane nedobroveren že od trenutka, ko mu je bila vročena tožba (v konkretnem primeru 17. 1. 2008), lastnik pa lahko dokazuje, da je postal nedobroveren že pred vročitvijo tožbe (osmi odstavek 95. člena SPZ). Tožnikoma je slednje tudi uspelo in je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da toženca od oktobra 2007 dalje nista bila več dobroverna.

11. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo pobotni ugovor tožencev. Neutemeljeno navajata, da je bil ta ustrezno substanciran, saj je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da toženca stroškov upravljanja, vzdrževanja in drugih stroškov nista konkretizirala. Le na splošno sta navedla, da sta plačevala stroške upravljanja, vzdrževanja in druge stroške, ki se nanašajo na sporno nepremičnino in so znašali najmanj 50,00 EUR na mesec (in v tem delu ugovor zneskovno opredelila na 1.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2007, od 1. 1. 2008 pa po 50,00 EUR mesečno z zamudnimi obrestmi). Navedeno ne predstavlja ustrezno substanciranega zahtevka oziroma ugovora. Glede na to, da sta na to opozorila v svoji vlogi že tožnika, pa s tem, ko sodišče ni še posebej opozarjalo tožencev na nesklepčnost, ni storilo zatrjevane relativno bistvene kršitve določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, saj glede na navedeno ni izkazano, da bi ta kršitev lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe.

12. Končno je pritožba neutemeljena tudi glede stroškovne odločitve. Sodišče prve stopnje je odločilo, da morata toženca tožnikoma povrniti njune pravdne stroške in pravilno pojasnilo, da sta toženca v pravdi skoraj v celoti propadla, to je po dveh tožbenih zahtevkih in v večjem delu tudi po tretjem tožbenem zahtevku in s pobotnim ugovorom. Toženca zato neutemeljeno navajata, da bi bilo treba drugače presojati uspeh pravdnih strank v postopku, ker naj bi tožnika glede uporabnine uspela le v manjšem odstotku, saj pri tem zanemarita ostale tožbene zahtevke, s katerimi toženca nista uspela.

13. Sodišče prve stopnje je odločitev o stroških obrazložilo s sklicevanjem na stroškovnike v spisu, tako da je odločitev mogoče preizkusiti in je tudi pritožbena navedba, da naj bi sodišče pri obrazložitvi v stroškovnem delu storilo bistveno kršitev določb postopka, neutemeljena.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

15. Toženca s pritožbo nista uspela, zato nosita sama svoje stroške pritožbenega postopka. Svoje stroške pritožbenega postopka nosita tudi tožnika, saj njun odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi sodišča druge stopnje in je bil tako nepotreben. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 154., 155. in 165. členu ZPP.