Jedro

Če je tožeča stranka na isti strani letaka citirala vir, iz katerega izhaja njena trditev, da so najcenejši v Sloveniji, potem ji ni mogoče očitati zavajanja, saj je trditev podana ob hkratnem navajanju vira in torej velja ob predpostavki, da ima tudi vir resnične podatke. V inšpekcijskem postopku pa se ni izkazalo, da bi kdorkoli v Sloveniji te artikle prodajal ceneje. Zgolj zaradi enega samega izdelka, pri katerem je bila informacija nesporno nepravilna pa prvostopenjski organ ne more generalno prepovedati poslovne prakse s trditvijo „Najcenejši v Sloveniji!“ za vse izdelke.

Tožeča stranka je v letaku oglaševala cene z že upoštevanim bonusom, zraven pa niso navedene redne cene. Če ni zraven navedene redne cene, kupec ne more enostavno ugotoviti, kako priti do redne cene, saj je potreben opraviti ustrezen izračun, kar pa pomeni zavajajočo opustitev iz 6. člena ZVPNPP.

Obrazložitev

1. Tožbi se deloma ugodi tako, da se odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Ljubljana, št. 0610-1036/2009-15-30026 z dne 15. 4. 2009 v točki 1. odpravi in se v tem delu vrne organu prve stopnje v ponovni postopek.

2. V preostalem delu se tožba zavrne.

3. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

OBRAZLOŽITEV:

Z izpodbijano prvostopenjsko odločbo je tržni inšpektorat pod točko 1. izreka prepovedal tožeči stranki v prodajnih katalogih podjetja A. ter na internetni strani uporabo nepoštene poslovne prakse s trditvijo „Najcenejši v Sloveniji!“. Pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe pa je tožeči stranki v prodajnih katalogih podjetja A. ter na internetni strani prepovedal uporabo nepoštene poslovne prakse z navedbo samo cen z upoštevanim bonusom brez navedbe rednih prodajnih cen. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je tržna inšpektorica opravila inšpekcijski pregled internetne strani ter objavljenih katalogov „Podjetje A. najcenejše v Sloveniji!“, „... bonus“ in „100xNajceneje pri nas!„. Po ugotovitvah prvostopenjskega organa je bilo sporno oglaševanje v letaku „... bonus z veljavnostjo od 25. 2. - 3. 3. 2009 na strani 6 pod sloganom „Najcenejši v Sloveniji!“. Primerjalni podatki o ceni za artikel majoneza Hellmanns 234g so bili za trgovine E.Leclerc, Tuš in Koloniale iz aprila 2008, za Mercator pa podatek iz septembra 2008. Po podatkih o ceni iz programa GFK Slovenija, ki jih je posredovala tožeča stranka, je za artikel žitna kašica Čoko navedena cena za maso 1kg, zato je narejen preračun cene na maso 200g. Glede tega kataloga je tožeča stranka le delno predložila dokaze, da so trije izbrani izdelki iz navedenega kataloga (majoneza Hellmanns, čaj brusnice Podravka in žitna kašica Čoko) cenejši od konkurence. Nadalje je po ugotovitvah prvostopenjskega organa sporno tudi oglaševanje v letaku „... 4/09, za pusta hrusta“ z veljavnostjo od 18. 2. - 2. 3. 2009 oziroma do prodaje zalog na strani 16 pod sloganom „Najcenejši v Sloveniji!“. Sporno oglaševanje cen v tem katalogu je po ugotovitvah prvostopenjskega organa za sadni jogurt Mu, 1.3% več okusov, Ljubljanske Mlekarne, 500ml, za izdelek domači svaljki, zamrznjeno, ŽITO, 1kg, za izdelek Munchmallow, Jaffa, Crvenka, 105g, za izdelek paradižnikovi koščki Vallfrutta, 2 x 330g in za Čaj za odpornost, Teekane, 32g. Glede izdelka sadni jogurt Mu je bilo ugotovljeno, da se je prodajal v obdobju od 12. 11. 2008 do 19. 11. 2008 v trgovini Jager po ceni 0,69 EUR, kar je nižja cena, kot je oglaševana cena za enak izdelek v spornem letaku. Tožeča stranka je za te izdelke le delno predložila dokaze, da so naključni izbrani izdelki iz tega kataloga cenejši od konkurence. Za artikel paradižnikovi koščki Vallfrutta sploh ni zagotovila podatkov o cenah pri konkurenci. Domači svaljki in domači kroketi sta različna izdelka, katerih cena je različna, kot izhaja iz spletne trgovine in primerjava cen ni primerna. Tožeča stranka je v upravnem postopku pojasnila, da je izdelek, ki je uvrščen v akcijo „Najcenejši v Sloveniji!“ preverjeno cenejši od enakega izdelka, ki je bil od 1. 7. 2008 do 4. 2. 2009 objavljen v različnih akcijskih letakih oziroma vsakokrat, preden izdelek uvrstijo v akcijo „Najcenejši v Sloveniji!“ preverijo to v programu Gfk Leaflet Monitor, ali je izdelek dejansko najcenejši ali ne. To je verodostojen dokaz, za kar so se svojim kupcem zavezali, da bodo preko neodvisne organizacije preverili cene. Ne držijo navedbe prvostopenjskega organa, da so dostavili le delne dokaze za svoje trditve. Glede izdelka žitna kašica Čoko menijo, da preračun glede teže izdelka ni dopusten, ker izdelki, ki so pakirani v večjih in manjših embalažah, nikakor ne morejo imeti enake cene. Nadalje je v inšpekcijskem postopku tožeča stranka priznala, da se je izdelek sadni jogurt Mu prodajal po nižji ceni v prodajalni Jager. Tožeča stranka se je tudi strinjala z navedbo prvostopenjskega organa, da so svaljki in kroketi različna izdelka. Glede izdelka Valfrutta je tožeča stranka v inšpekcijskem postopku pojasnila, da so oni edini, ki prodajajo ta izdelek. Prav zato ne gre za zavajanje, saj ima takšen izdelek dejansko najnižjo ceno od vseh trgovcev in je tako najcenejši v Sloveniji. Glede čaja primerjava izdelkov, ki jih je opravil prvostopenjski organ po mnenju tožeče stranke ni korektna, ker je preračunal na maso 32g, pri tem pa ni upošteval dejstva, da gre za različne čaje, ki nikakor ne morejo imeti enake cene. Prvostopenjski organ meni, da je tožeča stranka le delno predložila dokaze za trditev, da so oglaševani izdelki v obeh letakih najcenejši v Sloveniji. Glede majoneze Hellmanns po dostavljenih popisnih listih iz septembra 2008 izhaja, da jo je trgovina Mercator prodajala po dražji ceni, vendar je po mnenju prvostopenjskega organa to le delno dokazilo, ki potrjuje oglaševani slogan „Najcenejši v Sloveniji!“, saj ni mogoče na podlagi ene cene enega konkurenta trditi, da je izdelek najcenejši v Sloveniji pri tožeči stranki. Glede žitne kašice Čoko je iz dostavljenega izpisa Gfk Leaflet Monitorja za obdobje od 1. 7. 2008 do 4. 3. 2009 razvidno, da se je prodajala samo pri tožeči stranki. Po mnenju prvostopenjskega organa s tem tožeča stranka ni predložila dokazov na podlagi 2. odstavka 14. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (Uradni list RS št. 53/07, v nadaljevanju ZVPNPP), ki bi potrjevali oglaševani slogan „Najcenejši v Sloveniji!“. Ta cena namreč ne more biti primerjana pri drugih prodajalcih, ker je tožeča stranka edini prodajalec v Sloveniji. Glede sadnega jogurta Mu je bilo ugotovljeno, da ga trgovinske verige Jager prodajajo po nižji ceni. Zaradi tega ne drži, da je najcenejši v Sloveniji. Pri artiklu domači svaljki zmrznjeno je tožeča stranka dostavila dokazila, ki potrjujejo oglaševani slogan le za trgovino E.Leclerc. To pomeni po mnenju prvostopenjskega organa le delno dokazilo v smislu 2. odstavka 14. člena ZVPNPP). Ni mogoče trditi, da je izdelek najcenejši v Sloveniji, ker je izdelek dražji v eni trgovini, ta pa predstavlja le del tržnega deleža pregledane panoge v Sloveniji. Tudi za artikel Munchmallow, Jaffa, Crvenka je tožeča stranka dostavila dokazila, ki potrjujejo oglaševani slogan le za trgovino E.Leclerc. To pa je le delno dokazilo v smislu 14. člena ZVPNPP). Artikel paradižnikovi koščki Valfrutta se po izjavi tožeče stranke in njenega dobavitelja prodaja samo v trgovinah tožeče stranke. Zaradi tega tožeča stranka ni dostavila dokazila, ki potrjujejo oglaševani slogan, saj ni mogoče trditi, da je najcenejši artikel v Sloveniji, če cena sploh ne more biti primerjana pri drugih prodajalcih. Glede artikla čaj za odpornost Immuni tea Teekanne je tožeča stranka dostavila dokazila, ki potrjuje oglaševani slogan le za trgovine Mercator, to pa je le delno dokazilo v smislu 14. člena Zakona, saj ni mogoče trditi, da je izdelek najcenejši v Sloveniji samo zato, ker je dražji v eni trgovini, ki predstavlja le en del tržnega deleža pregledane panoge v Sloveniji. Ker je tožeča stranka dostavila pomanjkljive dokaze, je treba na podlagi določila 2. odstavka 14. člena ZVPNPP) šteti, da so sporne navedbe neresnične. Nadalje se prvostopenjski organ sklicuje na sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. PR 15010/2007 z dne 2. 2. 2009, kjer je navedeno, da je cilj oglaševanja vedno prodaja izdelka ali storitve. Pri tem mora ponudnik blaga ali storitve potrošniku v predpogodbenem stadiju zagotoviti bistvene informacije o storitvi ali izdelku. Potrošnik mora imeti na voljo tiste informacije, ki jih potrebuje, da lahko oceni ponudbo, torej informacijo, ki je bistvena za njegovo odločitev. Zavajajoče oglaševanje ni nujno v celoti neresnično. Tudi oglas, ki prikazuje le del resnice, lahko zavaja in ustvarja napačen vtis o ponudbi. Glede sklicevanja tožeče stranke, da je v dokaz svojih trditev predložila izpiske iz Gfk Leaflet Monitor prvostopenjski organ meni, da v tem programu cene določenih izdelkov niso navedene. Ni mogoče sklepati, da če cene konkurentov niso navedene v tem programu, da to pomeni, da je cena pri tožeči stranki najnižja v Sloveniji. Če določen konkurent posameznega artikla ne oglašuje preko letaka, njegova cena ni zajeta v tem programu. Nadalje se prvostopenjski organ med drugim sklicuje na določilo 4. točke 1. odstavka 5. člena ZVPNPP), ki določa, da se poslovna praksa šteje za zavajajočo, če vsebuje napačne informacije in je neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel in sicer: 4. glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti. Prvostopenjski organ meni, da slogan „Najcenejši v Sloveniji!“ zavaja ali utegne zavajati potrošnika ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel, saj tožeča stranka trdi, da so oglaševani izdelki pod tem sloganom najcenejši v njegovih trgovinah, ne da bi dokazala resničnost svojih trditev glede na cenovno ponudbo drugih trgovcev za enake izdelke. Prav tako pa prvostopenjski organ ugotavlja, da je informacija o cenah v letakih tožeče stranke točna glede več naštetih elementov, saj so cene izdelkov v trgovinah tožeče stranke pri pregledanih artiklih resnično nižje od cen enega konkurenčnega trgovca, v enem primeru (sadni jogurt) je cena višja kot v trgovini Jager, v dveh primerih (paradižnikovi koščki Vallfrutta in žitna kašica Čoko) pa tožeča stranka ni predložila dokazov o najnižji ceni v Sloveniji. Tožeča stranka ugotavlja, da primerjava z enimi, dvema ali trema konkurenčnimi trgovci še ne pomeni, da v Sloveniji ni kakšnega drugega trgovca, ki ima nižje cene. Zaradi tega trditev, da so oglaševani izdelki najcenejši v Sloveniji, ni točna.

Glede odločitve pod točko 2. izreka izpodbijane odločbe pa prvostopenjski organ ugotavlja, da so oglaševane cene v letaku „S podjetjem A. šparamo! 2000 x blokirane cene! Enake ali celo nižje cene najmanj do 6. 7. 2009“ cene z obračunanim bonusom in ni navedena redna prodajna cena, po kateri potrošnik izdelek kupi pri blagajni. Redna cena pa je bistvena informacija, ki jo povprečni potrošnik potrebuje za sprejem odločitve ob poznavanju vseh pomembnih dejstev. Drugi odstavek 6. člena ZVPNPP) namreč določa, da se za zavajajočo opustitev šteje tudi, če podjetje ob upoštevanju vidikov, opisanih v prejšnjem odstavku, prikriva ali nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času navede bistvene informacije iz prejšnjega odstavka ali... Tožeča stranka je sama navedla, da dejansko ni podana redna prodajna cena, vendar pa da je potrošniku povsem jasno, da so z velikimi črkami objavili, da gre za blokirane cene z upoštevanim bonusom, tako da naj bi bilo kupcu jasno, da bo odstotek bonusa prejel v obliki dobropisa oziroma kupona, ki ga bo lahko unovčil pri naslednjem nakupu. Glede takega oglaševanja prvostopenjski organ meni, da ima potrošnik za izračun redne cene na voljo ceno z upoštevanim bonusom in odstotek bonusa. Pri takih podatkih pa bi potrošnik izračunal nižjo redno ceno kot je dejanska. Redna cena je bistvena informacija, ki jo potrošnik potrebuje za sprejem odločitev o poslu. Tožeča stranka od povprečnega potrošnika pričakuje, da bo za 484 cen, navedenih v pregledanem katalogu izračunal redno ceno po križnem računu. Povprečni potrošnik pa potrebuje za sprejem odločitve o poslu redno prodajno ceno, saj bo na blagajni moral plačati redno ceno, obračunani bonus pa bo lahko unovčil šele pri naslednjem nakupu. Tako je tožeča stranka v spornem katalogu izpustila bistveno informacijo, to pa je redna prodajna cena. Razen tega tožeča stranka sugerira potrošniku izračun redne prodajne cene iz razpoložljivih podatkov, to je odstotek bonusa in cena z upoštevanim bonusom, ki pa je napačen in potrošnika utegne zavesti glede dejanske redne prodajne cene.

Tožeča stranka se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožila, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Tožeča stranka v tožbi navaja, da je slogan „Najcenejši v Sloveniji!“ jasno dopolnjen z natančno obrazložitvijo pomena slogana, to pa je: »Najcenejši izdelek v Sloveniji smo preverili v programu Gfk Leaflet Monitor (izvajalec Gfk Slovenija) in je preverjeno cenejši od enakega izdelka, ki je bil od 1. 7. 2008 do 4. 2. 2009 objavljen v različnih akcijskih letakih«. Glede na tako odprta in nezavajajoča pojasnila pa velja, da potrošnik ni zaveden, ampak prejme popolno in resnično informacijo in ne le njen del. Tožeča stranka nadalje navaja, da akcija „Najcenejši v Sloveniji!“ potrošniku nedvoumno pojasni, kako se določen izdelek uvrsti v to akcijo. Izdelek se namreč preveri v programu Gfk Leaflet Monitor in je preverjeno cenejši od enakega izdelka, ki je bil od določenega datuma do določenega datuma objavljen v različnih akcijskih letakih. Tako se lahko preveri v programu ali je izdelek dejansko najcenejši ali ne. Obenem se kupcu tudi predoči podatek, od kdaj do kdaj ima izdelek najnižjo ceno ravno pri tožeči stranki. S tem je tožeča stranka ponudila verodostojen dokaz o najnižjih cenah, za tak dokaz pa je mogoče šteti le navedeni program. Tožeča stranka se je svojim kupcem zavezala, da bo preko neodvisne organizacije preverjala cene, zato tudi to dejstvo jasno kaže, da so ugotovitve izpodbijane odločbe glede neresničnosti nepravilne. Glede izdelkov žitna kašica Čoko, pasirani paradižnik Valfrutta, majoneza Hellmanns, domači svaljki – zmrznjeni, Munchmallow Crvenka, čaj Teekanne pa je treba poudariti, da pretvorba cen oziroma preračun glede na težo izdelka ni dopusten, saj je v ceni izdelka vedno vključena tudi cena embalaže in drugi stroški, ki je jasno pri večjem pakiranju nižja in je tako cenovno vedno ugodneje kupiti večji izdelek. Primerjava je vedno vključevala analizo cene enakega izdelka. Nadalje tožeča stranka navaja, da če je ona edini ponudnik določene vrste izdelkov, ni mogoče govoriti o zavajajoči poslovni praksi, saj nedvomno velja, da je takšen izdelek najcenejši v Sloveniji. Res pa je, da se je izključno en artikel tožeče stranke (sadni jogurt) prodajal po višji ceni od prodajaln Jager, vendar je pri tem potrebno navesti, da je ta izdelek v tej poslovalnici le z okusom brusnice in ne v vseh okusih. Navedena akcijska cena se je tako nanašala le na konkreten izdelek z okusom brusnice in zato ne more biti upoštevna, saj cena ni zajemala vseh okusov izdelka, ki ga je tožeča stranka želela primerjati in ki jih je bilo potrebno primerjati. Navedena trgovska veriga je prisotna le v nekaterih delih Slovenije in ne v vseh delih Slovenije. Korist, ki jo dobijo kupci pri nakupu tega izdelka, je omejena le na zelo ozek krog potrošnikov. Do napake je prišlo torej le v enem samem primeru in to na strani delavcev tožeče stranke, ki so očitno spregledali navedbe cene v izpisih Gfk Leaflet Monitor. Tožena stranka ne more zgolj na podlagi ene same pomanjkljivosti generalizirati in posploševati ter na tak način poslovno prakso tožeče stranke označiti za nepošteno oziroma zavajajočo ter jo prepovedati. Ni mogoče trditi, da je tožeča stranka v vseh obravnavanih primerih ravnala napačno, ni mogoče zgolj na enem samem ugotovljenem primeru kršitve ustvarjati zaključkov, da trditev „Najcenejši v Sloveniji!“ velja za generalno nepošteno poslovno prakso, razen tega pa je tožeča stranka v svojih letakih in na spletnih straneh natančno pojasnila vsebino termina „Najcenejši v Sloveniji!“ in na tak način svoje kupce natančno informirala o pomeni reklamnega slogana. Glede odločitve Okrajnega sodišča v Ljubljani pa tožeča stranka navaja, da ni bila nikjer objavljena in je glede na to ni mogoče preveriti. Glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe pa tožeča stranka meni, da ne gre za zavajujočo poslovno prakso, saj je povsem jasno, da gre za blokirane cene z upoštevanim bonusom, kar je v letakih tudi jasno objavljeno z velikimi črkami, tako da je kupcu jasno, da bo odstotek bonusa prejel v obliki dobropisa oziroma kupona, ki ga bo lahko unovčil pri naslednjem nakupu. Slikovno je predstavljeno, na kakšen način so pridobljene cene z upoštevanim bonusom, pri vsakem stolpcu izdelkov pa je naveden tudi odstotek prejetega bonusa in je redna cena povprečnemu kupcu povsem jasna in nedvoumna. Namen takšnega oglasa je predstaviti cene izdelkov, ki imajo blokirano ceno in na katere ponujajo tudi bonuse, nikakor pa ne zavajanje kupcev. Vsak potrošnik lahko na zelo enostaven način ugotovi, kolikšna je redna cena oglaševanega izdelka, ki je na prodajnih policah tudi povsem jasno navedena, tako da je kupcu nedvomno znana in ni mogoče zatrjevati, da bi zaradi tega sprejel odločitev o poslu, ki je sicer ne bi. Tožeča stranka predlaga, da v kolikor sodišče meni, da je potrebno izvesti še dodatne dokaze, pa ti niso bili predloženi, naj razpiše glavno obravnavo. Predlaga zaslišanje prič A.A., B.B. in C.C.. Tožeča stranka predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi in naj naloži toženi stranki povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje.

Tožena stranka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

K točki 1. izreka: Tožba je delno utemeljena.

S prvostopenjsko odločbo je tržni inšpektorat pod točko 1. prepovedal tožeči stranki oglaševanje izdelkov s sloganom „Najcenejši v Sloveniji!“. Pri svoji odločitvi se med drugim sklicuje na 2. odstavek 14. člena ZVPNPP, ki določa, da če podjetje ne predloži dokazov o resničnosti spornih navedb v njegovi poslovni praksi ali če predloži pomanjkljive dokaze, se šteje, da sporne navedbe v njegovi poslovni praksi niso resnične. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da se je pri dokazih, ki jih je predložila tožeča stranka, le pri enem artiklu (sadni jogurt) izkazalo, da navedbe v oglaševanju niso bile točne, saj se je enak izdelek v trgovinah Jager prodajal ceneje kot pri tožeči stranki. Sodišče v tem delu ne pritrjuje navedbam tožeče stranke, da bi bilo treba upoštevati okoliščine, da se je akcijska cena nanašala le na konkreten izdelek z okusom brusnice, da je navedena trgovska veriga prisotna le v nekaterih delih Slovenije in da je do napake je prišlo na strani delavcev tožeče stranke, ki so očitno spregledali navedbe cene v izpisih Gfk Leaflet Monitor. Nesporno je dejstvo, da je bil izdelek v trgovinah Jager cenejši in da zato informacija ni bila točna. Odprto torej ostaja vprašanje, ali tožeča stranka za svoje trditve glede ostalih izdelkov res ni predložila dovolj dokazov. Prvostopenjski organ meni, da je pri artiklih majoneza Hellmanns, domači svaljki, Munchmallow Jaffa, ter čaj Imunni tea Teekanne tožeča stranka predložila dokaz, ki kaže na eno podjetje, kjer so ti izdelki dražji, to pa naj bi bilo premalo za trditev, da so ti izdelki pri tožeči stranki najcenejši. Glede izdelkov žitna kašica Čoko in paradižnikovi koščki Vallfrutta pa prvostopenjski organ meni, da tožeča stranka ni dostavila dokazila, da so najcenejši v Sloveniji, saj ni mogoče trditi, da so najcenejši, če cena sploh ne more biti primerjana pri drugih prodajalcih, ker je tožeča stranka edini prodajalec v Sloveniji. Glede slednjih dveh izdelkov sodišče meni, da če je tožeča stranka edini prodajalec določenega izdelka v Sloveniji, je hkrati ta izdelek tudi najcenejši v Sloveniji, saj če ni nobenega drugega prodajalca, potem tudi nihče ni dražji od tožeče stranke. Če pa določenega izdelka nobena trgovina ne prodaja dražje, to pomeni, da je pri tožeči stranki najcenejši. Tako ostanejo sporni izdelki majoneza Hellmanns, domači svaljki, artikel Munchmallow Jaffa in čaj Teekanne (cene sadnih jogurtov niso sporne, ker saj so bili v trgovini Jager nesporno cenejši). Pri tem je po mnenju sodišča odprto vprašanje, ali je za te izdelke oglaševanje resnično zavajajoče, če iz vira, ki ga tožeča stranka sama v letakih citira, izhaja, da naj bi bili ti izdelki pri tožeči stranki najcenejši. V upravnem spisu se nahajata oba sporna reklamna letaka. Sodišče ugotavlja, da je pri obeh letakih na isti strani kot slogan „Najcenejši v Sloveniji!“, navedeno, da je tožeča stranka najcenejši izdelek preverila v programu Gfk Leaflet Monitor in je preverjeno cenejši od enakega izdelka, ki je bil v določenem obdobju objavljen v različnih akcijskih letakih. Sodišče meni, da če je tožeča stranka na isti strani citirala vir, iz katerega izhaja njena trditev, potem ji ni mogoče očitati zavajanja, saj je trditev podana ob hkratnem navajanju vira, torej trditev velja ob predpostavki, da ima tudi vir resnične podatke, v inšpekcijskem postopku pa se (razen pri sadnem jogurtu) ni izkazalo, da bi kdorkoli v Sloveniji te artikle prodajal ceneje. Po mnenju sodišča torej trditev ob hkratnem navajanju vira za to trditev ne pomeni zavajanja. Tako stališče sodišča tudi ni v nasprotju s citatom iz sodbe okrajnega sodišča, ki jo navaja prvostopenjski organ. V zvezi z zgoraj navedenimi pojasnili v katalogih sodišče tudi ne soglaša s stališčem drugostopenjskega organa, ki v obrazložitvi svoje odločbe navaja, da ni mogoče pričakovati, da bo potrošnik prebral oziroma iskal drobni tisk na dnu strani reklamnega oglasa, saj je sodišče po pregledu katalogov, ki sta v spisu, ugotovilo, da pojasnila ni mogoče spregledati, saj je na isti strani takoj pod slikami, pa četudi v nekoliko manjšem tisku.

Glede oglaševanja cene sadnega jogurta pa sodišče meni, da zgolj zaradi enega samega izdelka, pri katerem je bila informacija nesporno nepravilna, zaradi tega prvostopenjski organ v izreku izpodbijane odločbe ne more generalno prepovedati poslovne prakse s trditvijo „Najcenejši v Sloveniji!“ za vse izdelke. Prvostopenjski organ bi moral izrek odločbe v tem delu oblikovati tako, da bi se nanašal na izdelek, kjer je bilo nesporno dokazano, da oglaševanje ni ustrezalo dejanskemu stanju. V ponovljenem postopku bo moral prvostopenjski organ pri ponovnem odločanju to upoštevati. Sodišče torej meni, da je bilo glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe sicer dejansko stanje popolno ugotovljeno, vendar je bila opravljena napačna dokazna ocena in posledično temu je tudi izrek odločbe v tem delu napačen. Sodišče je zato ta del odločbe odpravilo iz razlogov po 2. točki 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS št. 105/06 – v nadaljevanju ZUS-1).

K točki 2. izreka: Sodišče meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna glede točke 2. izpodbijane odločbe. 6. člen ZVPNPP) v 2. alinei 2. odstavka določa, da se za zavajajočo opustitev šteje tudi, če podjetje ob upoštevanju vidikov, opisanih v prejšnjem odstavku, prikriva ali nejasno, nerazumljivo, dvoumno ali ob neprimernem času navede bistvene informacije iz prejšnjega odstavka. V tem upravnem sporu ni sporno, da je tožeča stranka v letaku „S podjetjem A. šparamo, 2000 x blokirane cene“ oglaševala cene z že upoštevanim bonusom, zraven pa niso navedene redne cene. Le pri dveh izdelkih je prikazan izračun, kako se iz redne cene pride do nižje cene, to je prikazano le primeroma, v ostalih primerih pa bi moral potrošnik to sam opraviti, od potrošnika pa po mnenju sodišča ni mogoče pričakovati, da bo ob tolikšnem številu izdelkov preračunaval, kakšna je redna cena, zato da jo bo potem lahko primerjal s ceno z upoštevanim bonusom. Kot smiselno izhaja iz zgoraj navedene določbe, mora biti informacija jasna in razumljiva, to pa je tudi po mnenju sodišča le v tem primeru, če sta hkrati navedeni dve ceni in sicer tako redna cena kot tudi cena z upoštevanim popustom. Če ni zraven navedene redne cene, po mnenju sodišča kupec ne more enostavno ugotoviti, kako priti do redne cene, saj je potreben opraviti ustrezen izračun. Iz navedenih razlogov je zato odločitev prvostopenjskega organa v tem delu pravilna in je zato sodišče tožbo v tem delu na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

Sodišče v tej zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ker je ocenilo, da dejansko stanje ni sporno, ampak je v celotni zadevi sporna le dokazna ocena, tožeča stranka pa je v tožbi glavno obravnavo izrecno predlagala le v primeru, če bi sodišče menilo, da je treba izvesti še dodatne dokaze, K točki 3. izreka: Ker je sodišče tožbi v enem delu ugodilo in v tem delu upravni akt odpravilo, pripada tožeči stranki skladno s 3. odstavkom 25. člena ZUS-1 pavšalni znesek povračila stroškov upravnega spora, v skladu z 2. odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, ki določa, da če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350,00 EUR.