Jedro

Za obravnavano fazo postopka – uvedba postopka omejitve lastninske pravice, katerega del je tudi ugotavljanje podanosti javne koristi, za ugotovitev konkretne javne koristi za uresničitev namena, zaradi katerega se lastninska pravica omejuje, zadostuje, da je nepremičnina navedena kot del ureditvenega območja. Namen prve faze razlastitvenih postopkov je zaznamba uvedbe postopka v zemljiško knjigo in s tem varstvo tretjih oseb.

Za ugotovitev konkretne javne koristi v fazi uvedbe postopka omejitve lastninske pravice pa je navedba parcele v Uredbi o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x400 kV Beričevo-Krško, zadostna podlaga za zaključek, da je javna korist izkazana.

V drugi fazi postopka bo treba upoštevati, da stvarna služnost vselej bremeni služečo nepremičnino kot celoto, čeprav je lahko izvrševanje vsebine služnosti omejeno samo na del služeče nepremičnine. Vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo se opravi z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Za vknjižbo pa ne zadošča, da bi se navedlo samo vrsto pravice. Vsebino je treba natančno opisati.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka na podlagi izkazane javne koristi uvedel postopek za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist na zemljiščih parc. št. 3094, 3095, 3096, 3097, 3099/1, 3099/2, 3100, vpisane v vl. št. 1456 k.o. … in na nepremičninah parc. št. 3102/1, 3102/2, 3102/3, vpisane v vl. št. 1656 k.o. …, zoper zemljiškoknjižnega lastnika A.A., zaradi gradnje daljnovoda DV 2x400 kV Beričevo – Krško, v korist družbe A. d.o.o.; v 2. točki izreka navedel, da je dokončnost odločbe podlaga za zaznambo uvedbe postopka za obremenitev lastninske pravice na nepremičninah s trajno služnostjo v javno korist, ki je predmet te odločbe, v zemljiški knjigi; v 3. točki izreka, da dokler postopek obremenitve lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist ni pravnomočno končan, ni dopusten promet z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje, razen prodaje razlastitvenemu upravičencu oziroma prodaja tretji osebi, če se razlastitveni upravičenec s tem strinja, pravni posel, sklenjen v nasprotju s to določbo, je ničen. V obrazložitvi je navedel, da je predlagatelj A. z lastnikom poskušal neuspešno doseči sporazumno rešitev, zato je predlagal prisilno omejitev lastninske pravice. Izgradnja daljnovoda na predvideni lokaciji je predvidena v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu s sprejeto Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x400 kV Beričevo – Krško, iz katere je razviden potek daljnovoda in predvidena obremenitev vseh prizadetih parcel. Na ustni obravnavi je razlastitveni zavezanec ugovarjal višini odškodnine, ki je bila ponujena s strani A. Predložil je poročilo cenilca z bistveno višjo višino primerne odškodnine. Menil je tudi, da cenitveno poročilo predlagajoče stranke ne upošteva vseh vplivov daljnovoda, med drugim tudi na dejavnost, ki jo opravlja, saj se ukvarja s turistično kmetijo. Razlastitveni upravičenec je tudi ugovarjal, da se postopek izvede kot nujni po 104. členu Zakona o urejanju prostora (ZUreP-1). V nadaljevanju navaja, da je predlog za omejitev lastninske pravice utemeljen tako po določbah ZUreP-1, kot po določbah Energetskega zakona (EZ) in mu je zato ugodil, kot izhaja iz izreka.

Drugostopni organ je pritožbi tožnika delno ugodil in v 2. točki izreka prvostopne odločbe črtal vse ostalo tako, da ostane le prvi stavek (1. točka izreka); v preostalem delu je pustil izpodbijano odločbo v veljavi (2. točka izreka); odločil, da je A. dolžna A.A. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 213,36 EUR v 15 dneh od prejema te odločbe brezobrestno, po poteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka); višji stroškovni zahtevek pa zavrnil kot neutemeljen (4. točka izreka). V obrazložitvi k 1. točki izreka navaja, da izrek, ki je podlaga za zaznambo uvedbe postopka za obremenitev lastninske pravice v zemljiški knjigi, izhaja iz drugega odstavka 100. člena ZUreP-1, zato ugotavlja, da odločitev v črtanem delu nima pravne podlage. V obrazložitvi k 2. točki izreka zavrača ugovor, da je razlastitveni upravičenec predlog za razlastitev podal prepozno, prvostopni organ je obrazložil, da je javna korist izkazana na podlagi 59. člena EZ ter 93. člena ZUreP-1. Obrazložil pa je tudi 3. in 4. točko izreka.

Tožnik v tožbi vztraja pri ugovoru, da je organ odločal o prepozni zahtevi razlastitvenega upravičenca in se strinja s stališčem drugostopnega organa. Meni, da je rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 prekluziven, zaradi česar bi moral organ vlogo zavreči. Državni lokacijski načrt je stopil v veljavo 18. 1. 2006, kar pomeni, da se je štiriletni rok iztekel dne 18. 1. 2010, predlog pa je bil vložen 23. 8. 2010. Tožnik pa izpostavlja tudi, da Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x400 kV Beričevo – Krško sploh ne določa, v kolikšnem obsegu je dopustna razlastitev oziroma obremenitev lastninske pravice na posameznih nepremičninah, ki upoštevaje njeno vsebino, v celoti oziroma delno sodijo v ureditveno območje državnega lokacijskega načrta. Navedeno pomeni, da se razlastitveni upravičenec zaradi uredbine nedorečenosti ne opredeli do tega, katere nepremičnine sodijo v ureditveno območje državnega lokacijskega načrta v celoti in katere delno, glede slednjih pa tudi ne glede tega v katerem delu in v kakšnem obsegu, zato ne more izkazati javnega interesa za razlastitev oziroma obremenitev lastninske pravice na teh nepremičninah. Tožnik zaradi preabstraktnosti uredbe tako ne more vedeti, ali je prvostopenjski upravni organ pri izdaji izpodbijane odločbe sploh pravilno ugotovil obstoj javnega interesa ter lastninsko pravico obremenil v še dopustnem obsegu, saj njegove odločbe zaradi navedenega ni mogoče preizkusiti, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Predlaga odpravo prvostopne odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Stranka z interesom v odgovoru na tožbo zavrača ugovor prepoznosti, glede obstoja javnega interesa, preohlapnosti določb Uredbe in nemožnosti preizkusa pa meni, da so navedbe neutemeljene, saj Uredba natančno določa, katere parcele bodo na kakšen način omejene, ali gre za koridor, za dostopne poti, za stojna mesta, za križanja z drugimi objekti ipd., pri čemer ima tudi zelo natančna določila, koliko je širok koridor, kolikšna je površina stojnih mest, širina dostopnih poti itd. Glede detajlnih parametrov pa je nemogoče, da bi jih določala Uredba, saj so odvisni od projektantov, investitorja in končno tudi lastnika, kateremu se investitor vselej prilagaja. Končno tretji odstavek 93. člena ZUreP-1 ureja, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine izkazana, če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Meni, da je dovolj, da je nepremičnina predvidena v Uredbi in je nemogoče reči, da je preohlapna, da bi se lahko ugotavljalo javno korist. Tožnikova zemljišča so v Uredbi navedena na več mestih. Na vseh je natančno navedeno, za kakšno ureditveno območje gre, v nadaljevanju Uredbe, še dosti bolj detajlno pa v samem državnem lokacijskem načrtu, pa je pojasnjeno, v kakšnem obsegu in okvirih se posamezna območja urejajo. Predlaga zavrnitev tožbe in zahteva povrnitev stroškov.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma tožnik uveljavlja, da je bila zahteva za razlastitev, glede na prekluziven rok iz 95. člena ZureP-1, vložena prepozno. Drugi odstavek 95. člena ZUreP-1 je določal, da mora razlastitveni upravičenec zahtevo za razlastitev vložiti najkasneje v roku 4 let po uveljavitvi akta iz tretjega odstavka 93. člena tega zakona, ki je podlaga za razlastitev (državni ali občinski lokacijski načrt). Po prvem odstavku 103. člena ZPNačrt so se z dnem uveljavitve tega zakona (28. 4. 2007) prenehale uporabljati določbe 1. - 16. člena, drugega odstavka 95. člena, 167. - 180. člena in 182. - 191. člena ZUreP-1 v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. V zvezi s prvim odstavkom 103. člena ZPNačrt se je v upravnosodni praksi izoblikovalo stališče, da z uveljavitvijo ZPNačrt – glede na navedeno določbo, ni več časovne omejitve za vlaganje zahtev za razlastitev. Namreč dostavek v prvem odstavku 103. člena ZPNačrt „v delu, ki se nanaša na prostorsko načrtovanje v smislu tega zakona ter na opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek“ v zvezi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 ne daje odgovora, v čem se ta določba več ne uporablja. V drugem odstavku 95. člena ZUreP-1 se namreč ni urejalo prostorsko načrtovanje, niti opremljanje stavbnih zemljišč ali komunalni prispevek, temveč je bil z njim določen rok, v katerem je bilo treba vložiti zahtevo za razlastitev. Jezikovni pomen tega dostavka je v povezavi z drugim odstavkom 95. člena ZUreP-1 presežen z uporabo argumenta teleološke redukcije celotnega določila prvega odstavka 103. člena ZPNačrt. Vsi ostali členi ZUreP-1, ki se na podlagi te določbe prenehajo uporabljati, so se nanašali na prostorsko načrtovanje, opremljanje stavbnih zemljišč in komunalni prispevek. Določba je torej namenjena usklajevanju z novim sistemom prostorskega načrtovanja. Če pa je zakonodajalec tudi drugi odstavek 95. člena vključil v prvi odstavek 103. člena ZPNačrt, to pomeni, da se ta določba preneha uporabljati v tistem, kar je njegova vsebina. To pa je rok za vložitev zahtev za razlastitev.

ZPNačrt prostorskih aktov, sprejetih po ZUreP-1, ni razveljavil, niti v primeru, če občine v roku niso sprejele nove prostorske akte. V prvem odstavku 104. člena je določil, da se do izdaje podzakonskih predpisov na podlagi tega zakona uporabljajo, kolikor niso z njimi v nasprotju, podzakonski predpisi, sprejeti na podlagi ZUreP-1. Veljavni prostorski akti so torej še vedno podlaga za izkazovanje javnega interesa, ki opravičuje poseg v lastninsko pravico z razlastitvijo oziroma z omejitvijo lastninske pravice, kot v obravnavanem primeru. Za odvzem ali omejitev lastninske pravice pa se v posameznem postopku ugotavlja, če so za to izpolnjeni predpisani pogoji. V obravnavanem primeru je upravni organ ugotovil, da je javna korist izkazana z Uredbo o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod 2x400 kV Beričevo – Krško, iz katere je razvidno, da so v potek daljnovoda vključene vse parcele, za katere se predlaga omejitev lastninske pravice.

V nadaljevanju pa tožnik še ugovarja, da Uredba ne more biti podlaga za ugotovitev javne koristi, ker ne določa, v kakšnem obsegu je dopustna omejitev lastninske pravice – ne določa katere nepremičnine sodijo v ureditveno območje v celoti oziroma katere delno in glede teh tudi ne v katerem delu.

V tretjem odstavku 93. člena ZUreP-1 je določena zakonska domneva, da se šteje, da je javna korist za nepremičnine iz prvega odstavka tega člena izkazana (ali v EZ), če so predvidene v državnem oziroma občinskem lokacijskem načrtu. Sodišče soglaša z upravnim organom, da sporna Uredba izkazuje konkretno javno korist za obravnavano omejitev lastninske pravice (uporaba določb o razlastitvi na podlagi sedmega odstavka 110. člena ZUreP-1). Nepremičnine, ki so predmet odločbe, so navedene v 3. členu Uredbe, razdelek a, točka 2 – Ureditveno območje daljnovoda; stebra 10 in 11 pa v razdelku b, točka 2. Kaj obsega ureditveno območje iz 3. člena Uredbe, določa 4. člen, predvideno rabo zemljišč pa 5. člen. V navedenem je Uredba dovolj konkretna, da izkazuje javno korist in dopustnost predlagane omejitve lastninske pravice, čeprav ne določa natančno, na katerih delih navedenih nepremičnin bo dopustno izvrševati služnost, torej katere sodijo v ureditveno območje v celoti oziroma katere delno. Za obravnavano fazo postopka – uvedba postopka omejitve lastninske pravice, katerega del je tudi ugotavljanje podanosti javne koristi, za ugotovitev konkretne javne koristi za uresničitev namena, zaradi katerega se lastninska pravica omejuje, zadostuje, da je nepremičnina navedena kot del ureditvenega območja. Namen prve faze razlastitvenih postopkov je zaznamba uvedbe postopka v zemljiško knjigo in s tem varstvo tretjih oseb. Pravni učinki, ki nastopajo z zaznambo, so v prepovedi prometa z nepremičnino ali njeno bistveno spreminjanje – tretji odstavek 100. člena ZUreP-1 oziroma tretji odstavek 112. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK). V drugi fazi postopka pa bo treba upoštevati, da stvarna služnost vselej bremeni služečo nepremičnino kot celoto, čeprav je lahko izvrševanje vsebine služnosti omejeno samo na del služeče nepremičnine. Vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo se opravi z vknjižbo pri služeči nepremičnini. Za vknjižbo pa ne zadošča, da bi se navedlo samo vrsto pravice. Vsebino je treba natančno opisati. Splošno pravilo 14. člena ZZK-1 je nadgrajeno v 19. členu ZZK-1, ki posebej določa, da je treba pri vpisu stvarne služnosti, katere izvrševanje je omenjeno samo na del služečega zemljišča, prostorske meje natančno navesti. Odločba, izdana v drugi fazi postopka, je konstitutivna in šele ta bo ustvarila pravne učinke, ki bodo pomenili poseg v lastninsko pravico tožnika, v obsegu, ki bo iz nje izhajal. Za ugotovitev konkretne javne koristi v fazi uvedbe postopka omejitve lastninske pravice pa je navedba parcele v Uredbi, zadostna podlaga za zaključek, da je javna korist izkazana. Sodišče zato zavrača ugovor o absolutno bistveni kršitvi določb postopka, ker se naj bi pravilnosti ugotovljene javne koristi ne dalo preizkusiti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Izrek o stroških temelji na 25. členu ZUS-1, po katerem, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.