Jedro

Ogrožanje miru občanov kot posledica kaznivega dejanja po čl. 222 KZS, pri katerem je bil en oškodovanec celo lahko telesno poškodovan, je podano tudi takrat, če je bilo dejanje nasilniškega obnašanja storjeno na samotnem kraju. Ni potrebno, da so vznemirjene tudi druge osebe, pač pa zadostuje, da je vznemirjena oseba, ki je bila žrtev nasilniškega obnašanja storilcev.

Izrek

Pritožbi zagovornikov pooblaščenca in drugoobtoženca se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o kazenskih sankcijah spremeni tako, da se: prvoobtožencu izrečena kazen zniža na ______________________ 4 (štiri) mesece zapora, drugoobtožencu v pogojni obsodbi določena kazen zniža ______________ na 3 (tri) mesece zapora.

V ostalem pa se pritožba zagovornikov obtožencev zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženca sta dolžna nerazdelno povrniti oškodovancema A in B pritožbenega postopka v znesku 9.600,00 tolarjev.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo sta bila obtoženca spoznana za kriva kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po čl. 222/II KZ RS. Prvoobtožencu je sodišče prve stopnje izreklo kazen 5 mesecev zapora, drugoobtožencu pa je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po čl. 222/II KZ RS določilo kazen 4 mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Obtožencema so bili naloženi v plačilo stroški kazenskega postopka.

Proti sodbi sta se pritožila zagovornika obtožencev, ki v uvodu pritožbe navajata, da uveljavljata vse v čl. 363 ZKP naštete pritožbene razloge. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom.

Pooblaščenca oškodovancev pa v odgovoru na pritožbo predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, obdolžencema pa naloži plačilo stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba zagovornikov obtožencev zoper odločbo o krivdi ni utemeljena.

Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih izvajanj je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje popolnoma in pravilno razjasnilo. Pritožbeno zatrjevanje, da iz potrdila, ki ga je izdal dr. Z. o poškodbah, ki jih je ugotovil pri oškodovancu A, ne izhaja, da je ta oškodovanec poleg ostalih poškodb utrpel tudi zlom nosne kosti ter da tudi temu oškodovancu ni dal napotnice za dodatni pregled, je povsem v nasprotju z zbranim dokaznim gradivom. Pritožba namreč povsem prezre, da je bil oškodovanec A napoten na rentgensko slikanje, ki je bilo dne 19.7.1991 opravljeno na kirurškem oddelku bolnice na Jesenicah, kjer se je izkazalo, da je oškodovanec poleg ostalih poškodb utrpel tudi zlom nosne kosti. Zato ni bilo prav nobene potrebe, da bi bil dr. Z. na glavni obravnavi zaslišan kot priča, zlasti še, ker je izvedenec medicinske stroke dr. L. po pregledu zdravstvene dokumentacije obeh oškodovancev izdelal pismeno izvedeniško mnenje, ki ga je obrazložil tudi na glavni obravnavi dne 9.2.1993. Nobenega dvoma torej ni o tem, da sta oškodovanca A in B utrpela poškodbe, opisane v mnenju izvedenca in ki so povzete v izrek izpodbijane sodbe. Prav tako je v nasprotju z razlogi izpodbijane sodbe pritožbena trditev, da je sodišče prve stopnje ocenilo izpovedbo priče C kot neresnično, saj iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, da C, ki je tudi sam povedal, da ni prisostvoval kakršnemukoli konfliktu, v kritičnem času ni bilo na kraju kaznivega dejanja. Sicer pa sta oba oškodovanca, o katerih izpovedbi tudi pritožbeno sodišče prav nič ne dvomi, povedala, da C tedaj ni bilo na kraju dejanja, pač pa, da so bili na kraju dejanja oba obtoženca in njun brat D, katerega v svojih izpovedbah nista obremenjevala. Na podlagi izpovedb oškodovancev, ki sta posredno podprti tudi z izpovedbama priče E in F, ki sta slišala vpitje iz smeri parcel obtožencev in oškodovancev, pa je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da se je dejanje pripetilo tako, kot sta ga opisala oba oškodovanca.

Zanesljiva je torej ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se obtoženca najprej lotila oškodovanega A, kateremu sta tudi prizadejala lahke telesne poškodbe, nato pa sta se fizično lotila še B, ki je svojemu očetu, staremu 55 let, prihitel na pomoč.

Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da so v ravnanju obeh obtožencev podani vsi znaki kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po čl. 222/II KZ RS, saj iz njunega ravnanja, opisanega v izreku izpodbijane sodbe, sledi, da sta se dejansko izživljala nad ljudmi in pri tem eno osebo lahko telesno poškodovala, drugi pa povzročila sledove poškodb, kakor tudi, da je prvoobtoženec nagnjen k takemu obnašanju, saj je bil zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja že obsojen.

Zmotno pa je tudi mnenje, da ne gre za kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja zato, ker naj ne bi bil ogrožen širši krog ljudi in ker naj ne bi bil kršen javni red in mir, ker se je dogodek pripetil na samotnem kraju. Z ravnanjem obtožencev sta bili ogroženi dve osebi, pri čemer za ogrožanje miru občanov kot zakonitega znaka tega kaznivega dejanja ni potrebno, da so zaradi storilčevega nasilniškega obnašanja vznemirjene tudi druge osebe.

Pač pa je deloma utemeljena pritožba zagovornikov zoper odločbi o kazenski sankciji.

Sodišče prve stopnje je namreč pri izreku kazenskih sankcij ugotovilo pri obeh obdolžencih kot obteževalno, da sta bila že večkrat kaznovana zaradi prekrškov zoper javni red in mir. Ta ugotovitev pa ni pravilna, na kar utemeljeno opozarja pritožba, saj je iz poročil sodnika za prekrške razvidno, da zoper prvoobtoženca ni bil pravnomočno končan še noben postopek pri sodniku za prekrške, medtem ko je bil drugoobtoženec doslej le enkrat pravnomočno kaznovan zaradi prekrška zoper javni red in mir.

Pritožbeno sodišče je zato, ker navedena obteževalna okoliščina ni podana, ugodilo pritožbi zoper odločbi o kazenski sankciji in je prvoobtožencu kazen zapora znižalo na 4 mesece zapora, drugoobtožencu pa je v pogojni obsodbi določeno kazen znižalo na 3 mesece zapora.

Pritožbeno sodišče je ocenilo,, da bosta izrečeni kazenski sankciji na obtoženca vzgojno vplivali. Ocenilo pa je tudi, da ni nobenih razlogov za izrek pogojne obsodbe tudi prvoobtožencu, saj je povsem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre za agresivno osebo, ki je bila doslej že dvakrat obsojena zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, ki se celo kot predmetni učitelj telesne vzgoje ukvarja z vzgojo mladine. Tudi okoliščina, da je prvoobtoženec leta 1989 prejel bronasto Bloudkovo značko za delo na področju telesne kulture, ne more vplivati na izrek milejše vrste kazenske sankcije.

Očitno je namreč, da na obtoženca denarni kazni, na katere je bil zaradi kaznivih dejanj obsojen, nista dovolj vzgojno vplivali, zaradi česar je mogoče utemeljeno pričakovati, da bo le z zaporno kaznijo dosežen namen kaznovan, zlasti pa, da bo obtoženec v prihodnje prenehal s fizičnim obračunavanjem z drugimi ljudmi.

Ker sta zagovornika obtoženca s pritožbo deloma uspela, pritožbeno sodišče ni naložilo obtožencema v plačilo povprečnine kot stroškov pritožbenega postopka, dolžna pa sta nerazdelno povrniti oškodovancema pritožbene stroške, ki so jima v zvezi z odgovorom na pritožbo nastali v pritožbenem postopku.