Jedro

Protipravno ravnanje tožene stranke se kaže v opustitvi unovčitve bančnih garancij, ki so bile izdane tudi za poplačilo podizvajalcev. Zaveza tožene stranke je jasna, če prejme zahtevek podizvajalca, da naj se ga poplača iz bančne garancije - potrebno je pristopiti k unovčenju bančne garancije (če je ta veljavna in to v pravdi niti ni bilo sporno), saj ta ne določa vrstnega reda poplačil na način, da bi se iz nje poplačeval podizvajalec šele potem, ko bi se iztekli roki za jamčevanje toženi stranki za dobro izvedbo del. Diskrecijska pravica do unovčitve bančne garancije je omejena s pravico podizvajalca do poplačila iz bančne garancije, tako da diskrecijska pravica ni absolutna in se mora uresničevati sorazmerno s pravico, ki jo iz bančne garancije ima podizvajalec. Drugačno ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 6. členu OZ in v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ.

Verodostojna listina se, tako kot je opredeljena v 23. členu ZIZ, običajno izdaja v posledici obstoja pogodbenega razmerja med upnikom in dolžnikom, če že zakon ne bi dopuščal izjem in različnih pravnih situacij. Tako je že pri izpisku iz poslovnih knjig lahko drugače, saj upnik lahko v poslovne knjige vnese tudi svojo terjatev do dolžnika iz neposlovnega razmerja in že ni mogoče govoriti o tem, da gre za neverodostojno listino.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka sklepa in glede izpodbijanih III. in IV. točke izreka sodbe se zavrne in se v tem obsegu potrdita izpodbijani sklep in sodba.

II. Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 5.636,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom I Pg 202/2012 z dne 3. 6. 2015 izreklo: “I. Dovoli se sprememba tožbe za plačilo dodatnih 32.688,55 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 8. 2013 dalje do plačila. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 209720/2011 z dne 29. 12. 2011, po katerem je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 938.772,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne terjatve iz začasnih situacij dalje do plačila in 1.091,00 EUR izvršilnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2012 dalje do plačila, se razveljavi. III. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 971.460,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi: - od 938.772,11 EUR od 11. 12. 2010 dalje do plačila in - od 32.688,55 EUR od 18. 8. 2013 dalje do plačila. IV. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki 18.753,34 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh, v nasprotnem primeru z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.”

2. Zoper I. točko izreka sklepa in III. ter IV. točko izreka sodbe je po svoji pooblaščeni odvetniški družbi pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), torej zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in s sodbo odloči tako, da v I., III. in IV. točki celoti zavrne zahtevek tožeče stranke oziroma podredno, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Tožena stranka v vsakem primeru predlaga, da pritožbeno sodišče odloči, da je dolžna tožeča stranka toženi stranki povrniti priglašene stroške pravdnega in pritožbenega postopka, v petnajstih dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka, do plačila.

3. Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

4. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila.

5. Tožeča stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne ter obveže toženo stranko na plačilo stroškov tega odgovora na pritožbo.

6. Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

7. Pritožba ni utemeljena.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja: (-) da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na neposrednem zahtevku po 631. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) in določilih Zakona o javnem naročanju z Uredbo; (-) da se zahtevek nanaša na sklenjene podizvajalske pogodbe z glavnim izvajalcem S. d.d. št. K1-244/06 z dne 23. 5. 2006, K1-409/06 z dne 26. 7. 2006, K1-740/06 z dne 11. 12. 2006, KI-741/06 z dne 11. 12. 2006 ter K1-379/08 z dne 29. 8. 2008, te pa se nanašajo na pogodbe, ki jih je z glavnim izvajalcem sklenila tožena stranka kot naročnik: D. št. 103/05 z dne 9. 2. 2006, št. 112/05 z dne 12. 10. 2005 in št. 668/06 z dne 7. 7. 2006; (-) da so pogodbe med S. d.d in toženo stranko sklenjene pred uveljavitvijo ZJN-2, zato tožeča stranka ni imela pravne podlage za uveljavljanje neposrednega zahtevka po ZJN-2; (-) da je tožeča stranka v zvezi z neposrednim zahtevkom po 631. členu OZ izkazala: - da je 10. 12. 2010 na toženo stranko naslovila zahtevek za neposredno plačilo (A 118) in z njim kot podizvajalka zahtevala poravnavo obveznosti od naročnika zaradi neplačila glavnega izvajalca, - da je zahtevku predložila vse podizvajalske pogodbe, soglasje toženca - dovoljenje, da lahko tožnica pri delih sodeluje kot podizvajalec, s strani glavnega izvajalca potrjenih 5 končnih situacij (za vsako podizvajalsko pogodbo), v katerih so podatki vseh izdanih začasnih situacijah tako po vrednosti kot po vsebini opravljenih del po posamezni pogodbi in s strani glavnega izvajalca 10. 12. 2010 potrjen IOP obrazec po stanju na dan 30. 11. 2010, ki izkazuje višino neplačanih zneskov posameznih začasnih situacij, - da je na zahtevo tožene stranke tožeča stranka zahtevek 2. 2. 2011 dopolnila še z izpolnitvijo e-obrazcev po posameznih podizvajalskih pogodbah in predložitvijo neplačanega računa št. 70/2009 (A 23), naknadno pa je na zahtevo tožene stranke z dne 3. 3. 2011 (A 123) predložila še s strani glavnega izvajalca potrjen IOP po stanju na dan 31. 12. 2010 (A 124); (-) da ne drži trditev tožene stranke, da na podlagi nepopolnega zahtevka ni imela podlage za plačilo, saj ga je tožeča stranka dopolnjevala v skladu z njegovimi potrebami (zahtevami) za odločanje; (-) da ne drži trditev, da je tožena stranka neposredni zahtevek tožeče stranke z dopisom zavrnila (kot je zatrjevano v ugovoru zoper izvršilni sklep), ker da iz predloženih dokumentov ni bilo mogoče razbrati, na katero obdobje in kateri avtocestni odsek se terjana začasna situacija nanaša, saj takšnega dopisa tožena stranka ni predložila; (-) da tožena stranka neposrednega plačila ni izvedla v nobenem delu zahtevka; (-) da je bila tožeča stranka podizvajalec glavnega izvajalca del S. d.d. in da za glavnega izvajalca terjatev tožnice, katere plačilo zahteva z direktnim zahtevkom, ni sporna, kar je izkazano tudi s priznanjem iste terjatve v stečajnem postopku nad glavnim izvajalcem (A 6), kjer je tožeča stranka to terjatev prijavila;(-) da terjatev tožeče stranke do S. d.d. tako po posameznih pogodbah, kot izhaja iz obračunsko prevzemnih zapisnikov in potrjenih IOP obrazcev (iz naslova varščin in tekočega dolga) znaša: - po pogodbi K. 1-741/06 v višini 159.064,66 EUR, - po pogodbi K1-740/06 v višini 94.961,81 EUR, - po pogodbi K1-244/06 v višini 268.756,17 EUR, - po pogodbi K1-379/08 v višini 190.470,26 EUR, - po pogodbi K1-406/06 v višini 208.355,07 EUR, skupaj torej 921.607,97 EUR; (-) da je S. d.d. v obračunsko prevzemnih zapisnikih posebej potrdil zneske zadržanih sredstev (varščina po 12. členu podizvajalskih pogodbi v višini 10 % začasne situacije), katerih seštevek iz vseh pogodb znaša 535.260,10 EUR (48.261,88 EUR, 90.514,26 EUR, 206.877,77 EUR, 94.620,39 EUR in 94.985,40 EUR) in posebej neplačan del tekočega dolga, ki po vseh pogodbah skupaj znaša 386.348,27 EUR (110.802,78 EUR, 4.447,55 EUR, 61.878,40 EUR, 95.849,87 EUR, 113.369,67 EUR); (-) da nesporni dolg glavnega izvajalca po obračunsko prevzemnih zapisnikih tako znaša skupaj 921.608,37 EUR; (-) da potrjena IOP obrazca po stanju na dan 30. 11. 2010 in 31. 12. 2010 vsebujeta tudi računa št. 70/2008 z dne 27. 3. 2008 za 7.406,14 EUR (A 132; v izvršilnem predlogu in IOP označeno kot “preknjižba”) in št. 70/2009 z dne 26. 6. 2009 v višini 9.756,00 EUR (A 23), zato priznana terjatev tožnice ob upoštevanju obeh računov znaša 938.770,11 EUR oziroma kot znaša minimalno odstopanje iz IOP obrazcev 938.772,11 EUR, kar je tudi vtoževano po izvršilnem predlogu; (-) da je v času vložitve neposrednega zahtevka 10. 12. 2010 v celoti zapadla terjatev tožeče stranke iz naslova tekočega dolga iz vseh podizvajalskih pogodb v višini 386.348,27 EUR, saj so dotlej dospele v plačilo vse začasne situacije (v roku 60 dni od njene potrditve), nadalje je v februarju 2011 zapadla tudi polovica zadržanih sredstev (varščina po 12. členu podizvajalskih pogodb) v višini 267.630,05 EUR (od vseh 535.260,10 EUR), medtem ko je preostali del varščin po 13. členu pogodb zapadel v plačilo šele v letu 2013 (oziroma za pogodbi K1-409/06 in K1-741/06 glede pogodbe D. 103/06 zapadlost še ni določena, kar pa ne pomeni, da iz razloga na strani tožnice); (-) da je v času vložitve neposrednega zahtevka 10. 12. 2010 bilo torej zapadlih terjatev tožeče stranke iz vseh pogodb v višini 653.978,32 EUR, oziroma z upoštevanjem računa št. 70/2009 v višini 663.734,32 EUR; (-) da je glede dospelosti zadržanih sredstev med glavnim izvajalcem in toženo stranka izvedenka ugotovila, da so se po 10. 12. 2010 sprostila zadržana sredstva po pogodbi št. 103/06 v znesku 408.864,05 EUR, kar pa je tožena stranka na podlagi 631. člena OZ nakazala O. d.o.o. (195.404,78 EUR dne 4. 2. 2013 in 213.459,27 EUR dne 2. 8. 2011); (-) da iz izvedenskega mnenja še izhaja, da tožena stranka po svojih pogodbah s stranskim intervenientom zadržuje po pogodbi št. 1122/05 64.000,00 EUR, po pogodbi št. 103/06 zaradi tožbe O., s katero so v sporu, 350.815,12 EUR in po pogodbi št. 668/06 še 571.578,81 EUR, da pa je tožena stranka po prejemu zahtevka tožeče stranke 10. 12. 2010 svojemu izvajalcu S. d.d. po pogodbi 103/06 plačala skupaj 1.083.396,80 EUR (vse O. d.o.o.) in po pogodbi 668/06 znesek 132.089,78 EUR; (-) da so po prejemu neposrednega zahtevka tožeče stranke zapadle v plačilo po pogodbi št. 103/06 takšne terjatve S. d.d. v skupni višini 1.313.301,37 EUR (751.122,60 EUR za plačilo 46. začasne situacije, 300.659,90 EUR za 47. situacijo in 261.518,87 EUR za 48. situacijo), na podlagi pogodbe 668/06 znašajo kasneje zapadle terjatve S. d.d. skupaj 151.195,62 EUR (146.766,42 EUR za 46. začasno situacijo in 4.429,20 EUR za 56. začasno situacijo); (-) da je izvedensko mnenje potrdilo navedbe tožene stranke, da so bile v času prejema zahtevka tožeče stranke 10. 12. 2010 poravnane vse zapadle terjatve do glavnega izvajalca S. d.d. (sedaj v stečaju), ki so se nanašale na njene tekoče obveznosti iz začasnih situacij; (-) izkazana pa je koneksnost terjatev.

9. Glede na dejanske ugotovitve je sodišče prve stopnje presodilo, da za vtoževani zahtevek ne obstoji pravna podlaga iz 631. člena OZ, čeprav je tožeča kot podizvajalka sicer dokazala s strani glavnega izvajalca priznani dolg in svojo dospelo zapadlo terjatev do glavnega izvajalca, vendar pa ne hkratne dospelosti terjatve glavnega izvajalca do toženca kot naročnika, ker je potrdila izvedenka finančne stroke, da v času vložitve neposrednega zahtevka v razmerju do glavnega izvajalca ni obstajal noben (dospel) dolg tožene stranke. Tožena stranka je izvajalcu poravnala vse tekoče obveznosti, medtem ko zadržana sredstva, ki jih je po glavnih pogodbah zadrževal nadzor, v času postavitve neposrednega zahtevka še niso zapadla v plačilo. Za zadržana sredstva po osnovnih pogodbah (103/06, 1122/05 in 668/06) v zakonu ni podlage, da bi pravica do pridržka tožene stranke prenehala s tem, ko ga podizvajalec obvesti o svojem zahtevku po 631. člena OZ. Ker v času zahteve po 631. členu OZ nista hkrati obstajali dospeli terjatvi tožeče stranke do S. d.d. in S. d.d. do tožene stranke, tožeča stranka svoje terjatve na tej podlagi ne more uspešno uveljavljati.

10. Sodišče prve stopnje je glede na uveljavljeno odškodninsko odgovornost tožene stranke zaradi neunovčenih bančnih garancij ugotovilo naslednje dejansko stanje: (-) da je nesporno, da so bile izdane bančne garancije za dobro izvedbo del in za plačilo obveznosti podizvajalcem za primer, če jih glavni izvajalec iz kateregakoli ne bi poravnal ob zapadlosti; (-) da so bile bančne garancije zahtevane v javnem razpisu, torej so bile s strani tožene stranke pogoj, da je ponudnik storitev lahko konkuriral na razpisu, in predmet sklenjenih pogodb 103/06, 668/06 in 1122/05 (9. člen); (-) da bančne garancije nikoli niso bile unovčene in se je njihova veljavnost zgolj podaljševala z dodatki; (-) da je tožeča stranka zanje vedela, saj je bil v času vložitve direktnega zahtevka 10. 12. 2010 problem neplačila podizvajalcem s strani S. d.d. že javno izpostavljen (dopis GZS z dne 19. 1. 2011, naslovljen na toženo stranko, poziv Ministrstva za finance z dne 9. 3. 2011), zato je lahko utemeljeno sklepala, da bančne garancije zanjo pomenijo dodatno zavarovanje, da bo iz sklenjenega posla v celoti poplačana, na neplačane podizvajalce je toženo stranko opozarjala tudi skupna iniciativa podizvajalcev, v kateri je tožeča stranka, kot je izpovedala njena direktorica, aktivno sodelovala; (-) čeprav je tožena stranka vedela, da podizvajalci niso bili poplačani, prejela je tudi direktni zahtevek tožeče stranke, pa unovčitve bančnih garancij ni zahtevala; (-) da ni dobra izvedba del edini namen, za katerega je bila bančna garanacija izdana; (-) da je škoda enaka tožbenemu zahtevku in razvidna iz s strani S. d.d. pripoznanega dolga iz obračunsko prevzemnih zapisnikov v skupni višini 921.607,97 EUR, z upoštevanjem obeh računov (št. 70/2008 v višini 7.406,14 EUR in št. 70/2009 v višini 9.756,00 EUR) iz potrjenega IOP po stanju z dne 31. 12. 2010 pa v višini 938.772,11 EU; (-) da škodo predstavlja tudi terjatev po tožbenem zahtevka za plačilo 32.683,55 EUR in se terjatve tožeče stranke navezujejo na njegove pogodbe s stranskim intervenientom.

11. Sodišče prve stopnje je ugodilo odškodninskemu zahtevku tožeče stranke.

12. Pritožba trdi, da sodišče prve stopnje z ničemer ni obrazložilo domnevne protipravnosti ravnanja tožene stranke, ki naj bi izhajala iz tega, ker ni vnovčila bančnih garancij, ko pa sodišče sočasno ugotovi, da tožena stranka ni bila dolžna izpolniti zahtevka tožeče stranke niti po ZJN-2 niti po 631. členu OZ in da v ničemer ne obrazloži, da bi obstajale aktivnosti tožeče stranke še pred pravdo in s katerimi bi terjala unovčitev bančnih garancij za svoje poplačilo.

13. Pritožbeni očitek v smislu zgoraj navedene neobrazloženosti izpodbijane sodbe je neutemeljen in zato se sodišču prve stopnje ni pripetila očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje obširno in natančno obrazložilo (62. in nadaljnje točke obrazložitve izpodbijane sodbe), da je tožena stranka zahtevala in tudi pridobila s strani svojega pogodbenega partnerja, izvajalca S. d.d., ki je hkrati naročnik tožeče stranke kot podizvajalca, bančne garancije za dobro izvedbo del in za plačilo obveznosti podizvajalcem za primer, če jih glavni izvajalec iz kateregakoli razloga ne bi poravnal ob zapadlosti, pri čemer je bistveno, da se je z eno bančno garancijo zagotavljalo oboje, kar niti ni pritožbeno sporno, nasprotno, pritožba celo sama pove, da so se bančne garancije na splošno nanašale na vse podizvajalce.

15. Sodišče prve stopnje je nadalje obrazložilo, da je tožeča stranka že pred pravdo skupaj z ostalimi podizvajalci zahtevala od tožene stranke, da jo poplača iz bančne garancije, ker ni prejela plačilo za opravljeno delo s s strani naročnika S. d.d., tožena stranka pa teh trditev ni prerekala in so vse pritožbene navedbe v zvezi z izostalostjo zahtevka po poplačilu iz bančne garancije pritožbena novota.

16. Pritožbeno sodišče pritožbenih novot ne sme obravnavati( 337.člen ZPP), tožena stranka pa niti ne navede, zakaj trditev kot jih sedaj postavlja s pritožbo ni mogla podati do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ne drži pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, v čem je protipravno ravnaje tožene stranke, ki je tožeči stranki povzročilo vtoževano škodo.

18. V čem pa naj bi bila zatrjevana protispisnost oziroma bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo pritožba tudi očita, pa pritožba konkretno ne obrazloži. 19. Tako je sodišče prve stopnje obširno pojasnilo in obrazložilo (62. točka in 63. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da je nesporno, da so bile izdane bančne garancije za dobro izvedbo del in za plačilo obveznosti podizvajalcem za primer, če jih glavni izvajalec iz kateregakoli ne bi poravnal ob zapadlosti (vse izdane garancije je z njihovo vrednostjo, oznako, datumi izdaje, veljavnosti in dodatki v izvedenskem mnenju popisala izvedenka); bile so zahtevane v javnem razpisu, torej so bile s strani tožene stranke pogoj, da je ponudnik storitev lahko konkuriral na razpisu, in predmet sklenjenih pogodb 103/06, 668/06 in 1122/05 (9. člen). Bančne garancije nikoli niso bile unovčene in se je njihova veljavnost zgolj podaljševala. Tožeča stranka je za bančne garancije vedela in je lahko utemeljeno sklepala, da bančne garancije zanjo pomenijo dodatno zavarovanje, da bo iz sklenjenega posla v celoti poplačana (če ne bodo izpolnjeni pogoji direktnega zahtevka po 631. členu OZ). Na neplačane podizvajalce je toženo stranko opozarjala tudi skupna iniciativa podizvajalcev, v kateri je tožeča stranka, kot je izpovedala njena direktorica, aktivno sodelovala. Kljub temu, da je tožena stranka vedela, da podizvajalci niso bili poplačani (prejela je tudi direktni zahtevek tožeče stranke), pa unovčitve bančnih garancij ni zahtevala, čeprav so bile izdane tudi za ta namen (v skladu z zahtevo razpisnih pogojev in 9. členom sklenjenih pogodb 103/06, 668/06 in 1122/05). Nedopustno ravnanje tožene stranke je v tem, da je vedela za zapadle neplačane terjatve tožeče stranke iz neposrednega zahtevka, vedela je, da je bila tožeča stranka nominirani podizvajalec, vedela je za obstoj, namen in veljavnost bančnih garancij, kljub temu pa jih ni unovčila.

20. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje natančno obrazložilo protipravno ravnanje tožene stranke, ki izhaja iz neunovčitve bančnih garancij.

21. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni presoji sodišča prve stopnje, da obstaja protipravno ravnanje tožene stranke, ker ni unovčila bančnih garancij in zmotno je nadaljnje stališče pritožbe, da škodnega ravnanja ni bilo, če tožena stranka ni bila zavezana plačati tožeči stranki niti po ZJN-2 niti po 631. členu OZ.

22. Pritožba zmotno povezuje izpolnjevanje pogojev za plačilo podizvajalcem po ZJN-2 in po 631. členu OZ s pogoji za plačilo iz bančne garancije. Pogoji za plačilo so identični toliko, da mora podizvajalec opraviti delo, plačilo katerega je zavarovano z bančno garancijo in da mora terjatev biti dospela in neplačana s strani podizvajalčevega naročnika, neobstoj dolga glavnega naročnika do njegovega pogodbenega partnerja, ki je sočasno podizvajalčev naročnik, pa ne pomeni izključitev zaveze prejemnika bančne garancije, da to unovči za poplačilo podizvajalca. Iz bančne garancije se ne poplačuje dolg naročnika do izvajalca, kar pravno pomeni realizacijo plačila po pogojih iz 631. člena OZ ali po pogojih iz ZJN-2, temveč se realizira zavarovanje plačila, ki ga je izvajalec z bančno garancijo zagotovil podizvajalcu kot svojemu pogodbenemu partnerju, pri čemer je tako zavarovanje zahteval glavni naročnik z lastnimi razpisnimi pogoji v okviru javnega naročila in se s temi razpisnimi pogoji hkrati zavezal podizvajalcem, da bo bančno garancijo unovčil, če podizvajalci ne bodo poplačani. Z unovčenjem bančne garancije glavni naročnik svojemu izvajalcu ne plača dvakrat, saj ne plačuje iz lastnega premoženja in svojega dolga, temveč plačuje zavezanec za plačilo iz bančne garancije, ki pa je garancijo izdal na prošnjo in na podlagi plačila izvajalca del. 23. Tako so po povedanem pravilni dejanski in materialno pravni zaključki sodišča prve stopnje, da se kaže protipravno ravnanje tožene stranke v opustitvi unovčitve bančnih garancij, ki so bile izdane tudi za poplačilo podizvajalcev, kar je tožeča stranka in vse pritožbene navedbe, da so bančne garancije bile izdane predvsem in zlasti za zavarovanje lastnih pogodbenih interesov tožene stranke, so neupoštevne. Zaveza tožene stranke je jasna, če prejme zahtevek podizvajalca, da naj se ga poplača iz bančne garancije- potrebno je pristopiti k unovčenju bančne garancije (če je ta veljavna in to v pravdi niti ni bilo sporno), saj ta ne določa vrstnega reda poplačil na način, da bi se iz nje poplačeval podizvajalec šele potem, ko bi se iztekli roki za jamčevanje toženi stranki za dobro izvedbo del. Takšnega pogoja niti ne more vsebovati, saj se je z iztekom rokov za jamčevanje za dobro izvedbo del iztekla veljavnost bančne garancije.

24. Pritožba tako zmotno trdi, da je tožena stranka edina upravičenka iz bančne garancije.

25. Pritožba sama pa je že odgovorila, da ima tožena stranka diskrecijsko pravico, da se odloči, če bo bančno garancijo unovčila za poplačilo podizvajalca, vendar pa pritožba spregleda, da diskrecijska pravica nosi tudi negativne posledice, saj je diskrecijska pravica do unovčitve bančne garancije omejena s pravico podizvajalca do poplačila iz bančne garancije, tako da diskrecijska pravica ni absolutna in se mora uresničevati sorazmerno s pravico, ki jo iz bančne garancije ima podizvajalec. Drugačno ravnanje je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja po 6. členu OZ in v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode po 10. členu OZ.

26. Tožena stranka zaradi stališča o absolutnih učinkih diskrecijske pravice v zvezi z unovčenjem bančnih garancij, teh po prejemku zahtevka tožeče stranke, da se jo naj poplača iz bančne garancije, ni unovčila, posledično pa tožeča stranka ni poplačana za svoje opravljeno delo in sodišče prve stopnje je pravilno presodilo in pojasnilo, da je neposreden vzrok za nastalo škodo, ki jo predstavlja nepoplačana terjatev tožeče stranke, ravno v tem, da tožena stranka ni unovčila bančne garancije.

27. Pritožba tako po povedanem tudi ni utemeljena, kolikor meni, da sodišče prve stopnje sploh ni obrazložilo vzročne zveze med protipravnim ravnanjem tožene stranke in zatrjevano škodo.

28. Na pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, ko je zaključilo, da je tožeča stranka pri toženi stranki zahtevala poplačilo iz bančne garancije, je pritožbeno sodišče že odgovorilo in pojasnilo, da gre za pritožbeno novoto, kot je pritožbena novota pritožbeno zatrjevanje, da odškodninski zahtevek še ni zapadel, ker škoda še ni znana, saj stečajni postopek nad S. d.d. še ni zaključen in se ne ve v kakšnem znesku bo tožeča stranka poplačana iz stečajne mase.

29. Višina škode je res materialnopravno vprašanje, vendar bi morala tožena stranka postaviti trditve, da višina škode ob zaključku naroka za glavno obravnavo še ni znana, zato tožbeni zahtevek še ni zapadel in je preuranjen, vendar pa takih trditev v postopku pred sodiščem prve stopnje ni postavila niti tožena stranka niti stranski intervenient na njeni strani, sodišče prve stopnje pa materialnopravna vprašanja presoja na podlagi trditev pravdnih strank, ki pa jih v zvezi s spornostjo višine odškodninske terjatve zaradi nezaključenega stečajnega postopka ni bilo, drugačno pritožbena zatrjevanja pa so pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne sme obravnavati ( 337. člen ZPP).

30. Tožbeni zahtevek ne more biti preuranjen niti iz razloga, ker gre med stečajnim dolžnikom in toženo stranka za nepristno solidarnost, do katere pride tedaj, ko pravni naslov ni za oba zavezanca isti, oba pa sta dolžna plačati isto. Upnik solidarne obveznosti sme izpolnitev zahtevati od vsakega od solidarnih dolžnikov (395. člen OZ). Dolžnik, ki je izpolnil, sme zahtevati od vsakega sodolžnika, da mu povrne del obveznosti, ki pade nanj (prvi odstavek 404. člen OZ). Tedaj je potrebno upoštevati tudi ureditev po tretjem odstavku 404. člena OZ, ki določa, da se dolg ki pade na sodolžnika, od katerega ni mogoče dobiti povračila, sorazmerno porazdeli na vse ostale sodolžnike. Navedeno pomeni, da je upnik lahko od enega od solidarnega dolžnikov poplačan v celoti, če je drug solidarni dolžnik plačilno nesposoben, tisti, ki je plačal pa sme nato od plačilno nesposobnega ustrezno regresirati plačani znesek.

31. Prav tako so pritožbene novote trditve, da je odškodninski zahtevek zastaral, saj je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje konkretizirala ugovor zastaranja le glede na pravno podlago po ZJN-2 in 631. členu OZ, ne pa glede zastaranja odškodninske terjatve. Pritožba pa ne zmore ponoviti “obširnih” navedb iz postopka pred sodiščem prve stopnje v zvezi z ugovorom zastaranja, kar bi morala, da bi bila konkretizirana in bi se pritožbeno sodišče lahko glede nje izjasnilo.

32. Pritožba na ravni konkretnosti ne izpodbija presoje sodišče prve stopnje, da ni zastaran zahtevek, ki temelji na odškodninski odgovornosti (50. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) saj je tožeča stranka podredni zahtevek, ki ga je pozneje uveljavljala kot primarnega in edinega, postavila 16. 8. 2012, vendar v višini kot po predlogu za izvršbo modificiran glede zakonskih zamudnih in ga opredelila tudi na pravni podlagi odškodninske odgovornosti tožene stranke. Ker velja za odškodninske terjatve triletni zastaralni rok od kar je oškodovanec zvedel za škodo in povzročitelja škode skladno s 352. členom OZ in ker je tožeča stranka za nastanek škode zvedela šele s tem, ko ji tožena stranka ni plačala neposrednega zahtevka v letu 2011 na podlagi poziva za unovčitev bančne garancije, povzročitelj škode pa je tožena stranka, se pokaže 16. 8. 2012 postavljen zahtevek za odškodninsko terjatev za pravočasen.

33. Če pa pritožba graja materialno pravne zaključke sodišča prve stopnje, da ni zastarala vtoževana terjatev tožeče stranke, ker je bila pripoznana s strani S. d.d. pa je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen, ker pritožbeno sodišče soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da v okoliščinah konkretnega primera, ko gre za obširna gradbena dela, šteje za pripoznavo dolga tudi tista izjava, ki jo da pooblaščeni nadzorni delavec izvajalca del pri izvedbi pogodbenih del in ne nujno zakoniti zastopnik izvajalca del, pri katerem gre za veliko gospodarsko družbo.

34. Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek o zmotnem materialnopravnem zaključku sodišča prve stopnje, da po začetku stečajnega postopka nad izvajalcem del ni dopustno unovčevanje bančnih garancij, ker bi se s tem siromašila stečajna masa na škodo ostalih upnikov stečajnega dolžnika, saj tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ne nastopa kot stečajni upnik in tožena stranka ni stečajni dolžnik, zato niso upoštevna načela enakomernega poplačila stečajnih upnikov, tožena stranka pa z unovčitvijo bančnih garancij tudi ne bi postala upnik stečajnega dolžnika S. d.d., da bi bila iz tega naslova prikrajšana, temveč postane upnik izdajatelj bančne garancije, če bi plačal po bančni garanciji. Tako so pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava neutemeljene.

35. Pritožba je tudi neutemeljena, kolikor očita sodišču prve stopnje protispisnost oziroma bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP(1), saj pritožba ne konkretizira, v čem se kaže očitana kršitev, tako da je ni mogoče preizkusiti. O protispisnosti je mogoče govoriti le tedaj, če sodišče napačno povzame listine ali zapisnike zaslišanju strank in izvedencev, ne pa kadar te listine napačno dokazno oceni oziroma tolmači ali se na katero od listin ne sklicuje.(2) Takšnih konkretnih zatrjevanj pa pritožba ne ponudi.

36. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dopustilo spremembo tožbe, ne pa da bi glede utemeljenosti dovolitve spremembe podalo kakršnekoli razloge in se mu naj bi tako pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

37. Sodišče prve stopnje je razlogovalo in k takemu razlogovanju se v celoti kot pravilnemu pridružuje pritožbeno sodišče, da več pravnih podlag, ki jih je navedla tožeča stranka v dopolnitvi tožbe in kasneje, ne predstavljajo spremembe tožbe. Zahtevek je tožeča stranka utemeljevala po 631. členu OZ, pravilih javnega naročanja oziroma Uredbe in z odškodninsko podlago, vsi pa izvirajo iz enakega historičnega dogodka, ki se nanaša na enako dejansko podlago -razlagajo vprašanje, zakaj naj bi bila tožnica upravičena do plačila s strani tožene stranke čeprav ni bil njen pogodbeni partner. Kot pravilno pojasni sodišče prve stopnje, je vsem skupno dejstvo, da je tožeča stranka opravila delo za glavnega izvajalca in za svoje delo ni prejela plačila. Vsaka pravna podlaga ima svoje bistvene značilnosti, vendar njihove navedbe, ko gre za isti historični dogodek in zneskovno isti zahtevek, v skladu z drugim odstavkom 185. člena ZPP ne pomenijo spremembe tožbe. Če bi držala nasprotna trditev toženca, bi to določilo (da tožba ni spremenjena, če stranka spremeni pravno podlago) izgubilo svoj smisel. 38. Sodišče je tako podalo razloge v zvezi z zatrjevano spremembo tožbe in se mu ni pripetila bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedenih razlogov, kot jih je pravilno podalo sodišče prve stopnje, pa pritožba niti ne izpodbija.

39. Pač pa pritožba meni, da iz navedb tožeče stranke, ki jim je povsem nekritično sledilo tudi naslovno sodišče v izpodbijani sodbi, jasno izhaja da slednja svojega zahtevka primarno ne opira na določbo 631. člena OZ oziroma na drugo pogodbeno ali kvazi-pogodbeno podlago, temveč na določila o splošni (neposlovni) odškodninski odgovornosti. Pritožba trdi, da je takšen zahtevek tožeče stranke nedopusten, saj predstavlja zlorabo izvršilnega postopka. Izvršbo na podlagi verodostojne listine je namreč mogoče vložiti le na pogodbeni podlagi (saj ima verodostojna listina že po definiciji svoj temelj lahko le v pogodbi).Tožena stranka pa poudarja, da s tožečo stranko ni bila nikdar v nobenem pravno-poslovnem razmerju ter da ji verodostojne listine, na katere se v predlogu za izvršbo sklicuje tožeča stranka niso bile nikdar predložene in da se v nobenem primeru ne glasijo nanjo (med strankama ne more biti spora, da se vse predložene situacije glasijo na družbo S. d.d.). Posledično v razmerju med tožečo in toženo stranko ne gre za verodostojne listine v smislu 23. člena ZIZ in sodišče izvršbe niti ne bi smelo dovoliti, ugovoru dolžnika (to je tožene stranke bi moralo ugoditi) in predlog za izvršbo zavrniti. Tako stališče je že zavzelo tudi Višje sodišče v Kopru v sklepu opr. št. II Ip 945/2010 z dne 14. 1. 2011, iz katerega izhaja: “Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se računa, na katera se sklicuje upnik ne glasita nanj, pogodbe št. 3 pa ni mogoče šteti za javno listino, ne po zakonu overjeno listino in posledično ne gre za verodostojno listino v smislu 23. člena ZIZ, na podlagi katere bi bilo mogoče dovoliti izvršbo (24. člen ZIZ). Vse to pomeni, da bo moral upnik najprej v pravdi izposlovati izvršilni naslov zoper dolžnika in šele nato predlagati izvršbo”. Sodišče je upnikov predlog za izvršbo v konkretnem primeru tako zavrnilo. Pritožba opozarja še na stališče Vrhovnega sodišča RS, ki je v sodbi II Ips 268/2008 z dne 26. 5. 2011 poudarilo, da je vprašanje, ki se zastavlja, ali postopek po vložitvi ugovora izgubi lastnost posebnega postopka in zanj veljajo pravila za redni postopek, ali pa sprememba tožbe ni dopustna, ker je predmet razpravljanja po vloženem ugovoru samo zahtevek, o katerem je bilo odločeno s plačilnim nalogom. Sodna praksa se je pri tem spremenila in se nova sodna praksa nagiba k stališču, da je sprememba tožbe sicer dopustna, vendar le zaradi dejstev, ki so nastala kasneje (po vložitvi predloga). V konkretnem primeru pa so vsa dejstva obstajala že v času vložitve predloga za izvršbo in glede na to, da je sodišče prve stopnje v predmetnem postopku odloča le o tem, ali naj sklep o izvršbi ostane v veljavi ter glede na to, da sklep o izvršbi ni bil izdan na podlagi verodostojnih listin v smislu 23. člena ZIZ, bi bilo potrebno tožbeni zahtevek že samo iz tega razloga zavrniti. Navedena kršitev tako predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

40. Kot ugotavlja pritožbeno sodišče, se v bistvenem pritožba v zvezi z izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine sklicuje na to, da je tožeča stranka tožbeni zahtevek uveljavlja na določilih o splošni (neposlovni) odškodninski odgovornosti, tako da je zlorabila izvršilni postopek, saj je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine mogoče vložiti le na podlagi listin, ki izhajajo iz pogodbenega razmerja med strankama.

41. Pritožbeni očitek bi držal(3), saj se verodostojna listina, tako kot je opredeljena v 23. členu ZIZ običajno izdaja v posledici obstoja pogodbenega razmerja med upnikom in dolžnikom, če že zakon ne bi dopuščal izjem in različnih pravnih situacij. Tako je že pri izpisku iz poslovnih knjig lahko drugače, saj upnik lahko v poslovne knjige vnese tudi svojo terjatev do dolžnika iz neposlovnega razmerja in že ni mogoče govoriti o tem, da gre za neverodostojno listino. Pred vložitvijo predloga za izvršbo lahko pride do cesije terjatve novemu upniku, novi upnik pa bo razpolagal le z verodostojno listino iz prvotnega pogodbenega razmerja in na podlagi nje bo vložil predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, pa mu ni mogoče očitati zlorabe izvršilnega postopka.

42. V fazi izdaje sklepa o izvršbi na podlagi verodostojnih listin, ki jih niti ni potrebno predložiti k predlogu, je sodišče dolžno izdati sklep o izvršbi, dolžnik pa mu lahko ugovarja in zatrjuje, da listina, na podlagi katere je vložen predlog za izvršbo ni verodostojna listina ali da ne izkazuje poslovnega razmerja med upnikom in dolžnikom, pa sodišče znova ne bo smelo zavrniti predloga za izvršbo, temveč ugovor šteti kot obrazložen ugovor(4) in sklep o izvršbi razveljaviti v izvršilnem delu, v preostalem pa odločiti da se postopek nadaljuje kot postopek pred stvarno in krajevno pristojnim sodiščem prve stopnje kot s tožbo.(5)

43. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje, pred katerim je vložen predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ob izpolnjenih formalnih pogojih mora izdati sklep o izvršbi in če mu dolžnik obrazloženo ugovarja se postopek nadaljuje kot s tožbo. O zlorabi izvršilnega postopka bi bilo mogoče govoriti le tedaj, če bi izvršilni postopek tekel v nasprotju z zakonsko ureditvijo in bi toženi stranki bila onemogočen aktivna udeležba v tem postopku. Za tako situacijo pa ne gre.

44. Pritožba tudi zmotno meni, da bi sodišče prve stopnje moralo zavrniti tožbeni zahtevek iz razloga, ker je tožeča stranka uveljavljala tožbeni zahtevek na podlagi dejstev, ki so obstajala ob vložitvi predloga za izvršbo in bi moralo sodišče prve stopnje odločati le o tem ali se sklep o izvršbi vzdrži v veljavi in glede na to, da ni bil izdan na podlagi verodostojne listine po 23. členu ZIZ, bi moralo tožbeni zahtevek zavrniti.

45. Takšno pritožbeno stališče je zmotno, saj vložitev predloga za izvršbo na podlagi listine, ki ni verodostojna listina, ne pomeni, da je tožbeni zahtevek samo zaradi tega neutemeljen.

46. V postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine se namreč po ugovoru smiselno uporabljajo določila členov 431 do 441 ZPP, ki urejajo izdajo plačilnega naloga.

47. Če stranka poda ugovor, da ni bilo zakonskih pogojev za izdajo plačilnega naloga(6) ali da so ovire za nadaljnji postopek, odloči sodišče o takem ugovoru. Če spozna, da je ugovor utemeljen, razveljavi s sklepom plačilni nalog in začne po pravnomočnosti sklepa z obravnavanjem glavne stvari, če je treba, da se opravi obravnava.

48. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje ne more zavrniti tožbenega zahtevka zgolj iz razloga, ker je predlog za izvršbo vložen na podlagi listine, ki ni verodostojna listina, temveč mora odločati o utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi izvedenega dokaznega postopka.

49. Če pa sodišče ne razveljavi sklepa o izvršbi, čeprav se ugotovi, da ni bil izdan na podlagi verodostojne listine, pa to ne predstavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki bi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe(7).

50. Pritožba se po navedenem pokaže kot neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje obrazložilo svojo odločitev glede spremembe tožbe.

51. Poleg tega pa se izpodbijana I. točka izreka sklepa nanaša na dovoljeno spremembo tožbe, kot jo je sodišče prve stopnje dovolilo in obrazložilo v 65. točki obrazložitve izpodbijane sodbe in gre za spremembo tožbe na podlagi dejstev, ki so nastala po vložitvi predloga za izvršbo, teh razlogov pa pritožba ne izpodbija konkretno, tako da je že zato pritožba neutemeljena.

52. Sodna praksa stoji na stališču, da je tudi v postopku, ki se je začel s predlogom za izvršbo in se nadaljuje kot pravdni postopek, dopustna sprememba tožbe ne glede na to, kdaj so dejstva, ki so podlaga za spremembo tožbe, nastala(8).

53. Če pritožba meni, sklicujoč se na sodbo VS RS II Ips 268/2008 z dne 26. 5. 2011, da je sprememba tožbe dopustna v postopku, ki se je začel po predlogu za izdajo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine le, če temelji na kasneje nastalih dejstvih, da pa v okoliščinah konkretnega primera ne gre za takšno procesno situacijo, pa s tem pritožba samo potrjuje, da je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da uveljavljanje različnih pravnih podlag za isti historični dogodek, ne pomeni spremembo tožbe.

54. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema kot pravilno materialno pravno presojo sodišča prve stopnje, ki je glede na ugotovljeno dejansko stanje presodilo, da tožeča stranka utemeljeno uveljavlja odškodninski zahtevek na podlagi 131. člena OZ, saj je tožena stranka odgovorna za nastalo škodo, ki jo predstavljajo neplačani zneski za opravljeno delo po izstavljenih situacijah, ki jih ni plačal njen naročnik, zato je utemeljeno pričakovala plačila iz bančnih garancij, ki bi jih morala dati unovčiti tožena stranka, ker so bančne garancije bile izdane tudi za poplačilo podizvajalcev, pa tega ni storila.

55. Pritožba ni konkretno izpodbijala višine vtoževanega zahtevka in tudi ne zaključkov sodišča prve stopnje o tem, kdaj je tožeči stranki nastala škoda, s pritožbenimi navedbami o nezapadlosti tožbenega zahtevka do konca naroka za glavno obravnavo po 311. členu ZPP pa ni bila uspešna.

56. Pritožba izrecno ne uveljavlja drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po drugem odstavku 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, vendar pa preizkus po uradni dolžnosti pokaže, da se takšne kršitve sodišču prve stopnje niso pripetile.

57. Tožena stranka ni konkretno izpodbijala odločitve sodišča prve stopnje glede stroškov postopka, preizkus po uradni dolžnosti pa ni pokazal morebitnih kršitev postopka ali zmotne uporabe materialnega prava.

58. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke glede izpodbijane I. točke izreka sklepa in III. in IV. točke izreka sodbe zavrnilo in v tem obsegu potrdilo izpodbijani sklep in sodbo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

O PRITOŽBENIH STROŠKIH

59. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama nositi svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena ZPP).

60. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 5636,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te odločbe, v primeru zamude pa za ves čas zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek 155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo nagrado za pravno sredstvo v višini 4600,00 EUR po tar. št. 3210 ZOdvT, materialne stroške v višini 20,00 EUR po tar. št.6002 ZOdvT in 22% DDV v znesku 1016,40 EUR. Odločitev glede zamudnih obresti temeljni na Načelnem pravnem mnenju VS RS z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): 15. točka drugega odstavka 339. člena se glasi: “Če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi.” Op. št. (2): Primerjaj sodba VS RS II Ips 17/2015 z dne 29. 10. 2015 , sodba VS RS II Ips 198/2015 z dne 5. 11. 2015. Op. št. (3): 23. člen ZIZ se glasi: “1) Izvršba za izterjavo denarne terjatve se dovoli tudi na podlagi verodostojne listine, če upnik v predlogu za izvršbo navede dan zapadlosti terjatve.2) Verodostojna listina je v smislu tega zakona faktura, menica in ček s protestom in povratnim računom, kadar je to potrebno za nastanek terjatve, javna listina, izpisek iz poslovnih knjig, overjen s strani odgovorne osebe, po zakonu overjena zasebna listina in listina, ki ima po posebnih predpisih naravo javne listine. Za fakturo se šteje tudi obračun obresti.3)Verodostojna listina v smislu tega zakona je tudi pisni obračun prejemkov iz delovnega razmerja v skladu z zakonom, ki ureja delovna razmerja.” Op. št. (4): 61. člen ZIZ se glasi: “1) Za ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine veljajo določbe 53. in 54. člena tega zakona, s tem, da znaša v meničnih in čekovnih sporih rok za ugovor tri dni. 2) Če se z ugovorom iz prejšnjega odstavka izpodbija sklep o izvršbi v delu, s katerim je dolžniku naloženo, da poravna terjatev, se šteje, da je ugovor v tem delu obrazložen, če dolžnik navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje in predlaga dokaze, s katerimi se ugotavljajo dejstva, ki jih navaja v ugovoru. 3) Ugovor iz prvega odstavka 56. člena tega zakona lahko dolžnik vloži tudi zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dovoljena izvršba, če temelji ugovor na dejstvu, ki se nanaša na samo terjatev, dejstvo pa je nastopilo po izdaji sklepa o izvršbi.4)V postopkih zoper dolžnike - menične zavezance na podlagi menice, je dopustno uveljavljati le ugovore po meničnem pravu.” Op. št. (5): Drugi odstavek 62. člena ZIZ se glasi: “Če dolžnik sklep o izvršbi izpodbija v celoti ali samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja. Sodišč nato nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog, če za to ni pristojno, pa se izreče za nepristojno in zadevo odstopi pristojnemu sodišču. Pri tem upošteva sporazum o krajevni pristojnosti, če ga je upnik uveljavljal in določno označil v predlogu za izvršbo oziroma če ga je dolžnik uveljavljal v ugovoru zoper sklep o izvršbi in mu ga priložil. Predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo razveljavljenega sklepa o izvršbi, se obravnava kot tožba v pravdnem postopku.” Op. št. (6): Določbi 431. člena ZPP in 432. člena ZPP določata zakonske pogoje za izdajo plačilnega naloga.

Op. št. (7): Primerjaj sodba in sklep VS RS II Ips 255/2010 z dne 19. 12. 2013. Op. št. (8): Primerjaj sklep VS RS II Ips 222/2012 z dne 7. 11. 2013, sodba VS RS III Ips 69/2011 z dne 21. 5. 2013.