Jedro

Terjatev upnika do dolžnika je bila pravnomočno ugotovljena v sodnem postopku, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo izvedenega poštenega izvršilnega postopka, v katerem bi določili upnika, dolžnika, in višino dolga.

Poseg na dolžnikovo premoženje v okviru s sklepom o izvršbi dovoljenih sredstev izvršbe je v obsegu, ki je potreben za plačilo upnikove terjatve, ki je predmet izvršbe, zakonit in utemeljen ter ne pomeni kršitve dolžnikove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma kršitve pravice do varstva lastnine iz 1. člena Protokola k EKČP. V izvršilnem postopku je kontradiktornost vzpostavljena šele po izdaji sklepa o izvršbi, v ugovornem postopku. Sodišče sklep o izvršbi namreč izda na podlagi predloga upnika, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZIZ, predlog za izvršbo pa se dolžniku vroči hkrati s sklepom o izvršbi (drugi odstavek 45. člena ZIZ). S tem ni kršena dolžnikova pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj lahko dolžnik, zoper sklep o izvršbi vloži ugovor, s katerim lahko, če izkaže obstoj razlogov, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ), doseže razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo. V zvezi z odločanjem o predlogu za izvršbo zato ni predvidena izvedba naroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnika zoper sklep o izvršbi.

2. Zoper tako odločitev se dolžnik pravočasno pritožuje in navaja, da je bil ugovor utemeljen, saj gre za kršitev temeljne človekove pravice do poštenega sojenja. Izvedenega ni bilo nobenega poštenega izvršilnega postopka, v katerem bi določili upnika, dolžnika in višino dolga. Sodišče ni upoštevalo 24. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustava), ki zagotavlja javnost sojenja, kar predstavlja tudi kršitev 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter kršitev bistvenih določb pravdnega postopka. Sodišče je dolžno izvesti pošten izvršilni postopek, da se ugotovi resnično dejansko stanje in se izvedejo možni dogovori glede dolga, kar ni enako kot pisno komuniciranje strank preko sodišča. Upnik želi poseči v zasebno lastnino, ki jo ščiti 33. člen Ustave in 1. člen prvega Protokola k EKČP. Treba je upoštevati še 6. člen EKČP, ki daje pravico do poštenega sojenja, torej do javnega sojenja, pravico do obrambe in zagovora ter pravico do izvajanja dokazov v svojo korist. Sodišče je upoštevalo samo obremenilne dokaze, ne pa razbremenilnih, saj teh dolžnik ni imel možnosti predstaviti. Sodišče ni ugotovilo dejanskega stanja, da je ugoditev rubežu na premičnine in denarne prejemke pri organizaciji za plačilni promet brez sodbe sodišča, da je dolžnik, nezakonita in predstavlja poseg v lastninsko pravico. Dolžnik v pritožbi citira še člene Ustave in EKČP ter sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki je po njegovem mnenju pomembna za odločitev v obravnavani zadevi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je preizkusilo pravilnost izpodbijanega sklepa v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ).

5. V obravnavani zadevi je bila s sklepom o izvršbi I 82/2021 z dne 5. 5. 2021 zoper dolžnika dovoljena izvršba na podlagi izvršilnega naslova, in sicer pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici P 62/2020 z dne 22. 12. 2020. 6. Terjatev upnika do dolžnika je bila torej pravnomočno ugotovljena v sodnem postopku, zato je neutemeljena pritožbena navedba, da ni bilo izvedenega poštenega izvršilnega postopka, v katerem bi določili upnika, dolžnika, in višino dolga. Vse to je bilo pravnomočno ugotovljeno v predhodnem pravdnem postopku, izvršilno sodišče pa je na te ugotovitve pravdnega sodišča vezano in je v skladu s prvim odstavkom 1. člena ZIZ pristojno le še za prisilno izvršitev upnikove terjatve, kot je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa pojasnilo že sodišče prve stopnje. Poseg na dolžnikovo premoženje v okviru s sklepom o izvršbi dovoljenih sredstev izvršbe (tj. z izvršbo na dolžnikove premičnine, na dolžnikovo plačo in druge stalne denarne prejemke ter na dolžnikova denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet) je tako v obsegu, ki je potreben za plačilo upnikove terjatve, ki je predmet izvršbe, zakonit in utemeljen ter ne pomeni kršitve dolžnikove pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave oziroma kršitve pravice do varstva lastnine iz 1. člena Protokola k EKČP. Dolžnik pa se bo prisilnemu posegu na svoje premoženje in dodatnim stroškom izvršilnega postopka lahko izognil, če bo pravnomočno ugotovljeno terjatev upnika prostovoljno poravnal. 7. Dolžnik tudi neutemeljeno navaja, da v postopku ni imel možnosti predstaviti razbremenilnih dokazov in da ni imel pravice do obrambe. V pravnem pouku sklepa o izvršbi je bil namreč poučen o pravici do ugovora, o tem, da mora biti ugovor obrazložen tako, da v njem navede dejstva, s katerimi ga utemeljuje, in zanje predloži dokaze, in o posledicah vložitve neobrazloženega ugovora. Kot je pravilno ugotovilo in v izpodbijanem sklepu obrazložilo sodišče prve stopnje, dolžnik v ugovoru kljub takšnemu pravnemu pouku ni navedel dejstev, ki bi preprečevala izvršbo in zaradi katerih bi sodišče ugovor lahko štelo kot utemeljen (prvi odstavek 55. člena ZIZ). Takšen neobrazložen ugovor se že na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 53. člena ZIZ šteje kot neutemeljen in ga, ker že navedbe dolžnika ne dajejo podlage, da bi sodišče ugovoru lahko ugodilo, zaradi česar ni potrebe po izvedbi kontradiktornega postopka v zvezi z ugovorom, sodišče zavrne, ne da bi ga predhodno vročilo v odgovor upniku (tretji odstavek 53. člena ZIZ). Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa dolžniku to ustrezno pojasnilo, prav tako pa se je ustrezno opredelilo do njegovih navedb o kršitvi določb postopka ter ustavnih in konvencijskih pravic in dolžnikove ugovore v zvezi s tem pravilno kot neutemeljene zavrnilo.

8. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe o nepoštenem sojenju, ker v obravnavani zadevi ni bil izveden kontradiktoren postopek in ker je bilo odločeno brez javne obravnave. Kot je v izpodbijanem sklepu pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, je v izvršilnem postopku kontradiktornost vzpostavljena šele po izdaji sklepa o izvršbi, v ugovornem postopku. Sodišče sklep o izvršbi namreč izda na podlagi predloga upnika, če so za to izpolnjeni pogoji, določeni v ZIZ, predlog za izvršbo pa se dolžniku vroči hkrati s sklepom o izvršbi (drugi odstavek 45. člena ZIZ). S tem ni kršena dolžnikova pravica do izjave in pravica do kontradiktornega postopka pred sodiščem prve stopnje, saj lahko dolžnik, kot je bilo pojasnjeno že zgoraj, zoper sklep o izvršbi vloži ugovor, s katerim lahko, če izkaže obstoj razlogov, ki preprečujejo izvršbo (prvi odstavek 55. člena ZIZ), doseže razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev predloga za izvršbo. V zvezi z odločanjem o predlogu za izvršbo zato ni predvidena izvedba naroka. Tudi v ugovornem postopku pa je izvedba naroka predvidena le v primeru, ko se ugovor vroči v odgovor upniku (prvi odstavek 57. člena ZIZ) in upnik ugovoru nasprotuje, pri čemer tudi v tem primeru izvedba naroka ni obligatorna, ampak ga sodišče razpiše, če je to potrebno glede na okoliščine primera (drugi odstavek 58. člena ZIZ). Pri tem je zlasti bistveno, da mora dolžnik vsa dejstva in dokaze, na katere opira svoj ugovor, navesti v ugovoru, upnik pa najpozneje v odgovoru na ugovor, zaradi česar dopolnjevanje navedb in dokaznih predlogov na naroku v izvršilnem postopku ni dopustno, narok pa je namenjen zlasti izvedbi dokazov, ki jih je treba izvesti na naroku. V obravnavani zadevi, ko dolžnikov ugovor ne dosega standarda obrazloženosti iz drugega odstavka 53. člena ZIZ in ga je bilo treba že iz tega razloga zavrniti, ne da bi se predhodno vročil v odgovor upniku, izvedba javnega naroka ne bi imela nobenega pomena in tudi ni bila potrebna z vidika spoštovanja ustavno in konvencijsko zagotovljenih pravic. Dolžniku tako z opustitvijo izvedbe naroka (ki za obravnavani primer v določbah ZIZ niti ni predviden) niso bile kršene pravice iz 22., 24. in 14. člena Ustave ter 6. člena EKČP in je neutemeljeno ter za predmetni postopek tudi nerelevantno njegovo sklicevanje na odločbe ESČP, ki jih je citiral v pritožbi.

9. Po obrazloženem in ker tudi kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), ni ugotovilo, je pritožbeno sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).