Jedro

Za nastajanje skupnega premoženja ne zadostuje le formalni obstoj zakonske zveze (ali mrtva zakonska zveza), temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, pri čemer delež toženke na skupnem premoženju v ponovnem sojenju ne sme biti manjši od 7/10. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Oris zadeve in povzetek odločitve sodišča prve stopnje: Tožnik zahteva, naj sodišče ugotovi, da spada stanovanje 8.E, vpisano v podvložku št. 1235/9 k.o. Š. v skupno premoženje pravdnih strank – sedaj razvezanih zakoncev, in da znaša njegov delež eno polovico.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da stanovanje predstavlja skupno premoženje ter da delež tožnika na njem znaša 3/10, delež toženke pa 7/10. Pritožbeni razlogi, predlog in povzetek ključnih pritožbenih navedb: Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da se sodišče v izpodbijani sodbi ni argumentirano opredelilo do njenega ugovora, da ekonomska skupnost med pravdnima strankama ni obstajala. Iz obrazložitve namreč izhaja, da je sodišče štelo, da je ekonomska skupnost pravdnih strank obstajala ves čas trajanja zakonske zveze, vendar pa iz sodbe ni razvidno, s čim sodišče utemeljuje svoj zaključek. Zgolj formalen obstoj zakonske zveze ni neizpodbiten dokaz obstoja ekonomske skupnosti. Ker izpodbijana sodba o tem vprašanju nima razlogov, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

O pravni podlagi: Premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, je njuno skupno premoženje (2. odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (1); v nadaljevanju ZZZDR). Za nastajanje skupnega premoženja pa ne zadostuje le formalni obstoj zakonske zveze (ali mrtva zakonska zveza), temveč morata zakonca delati in pridobivati v dejansko obstoječi življenjski in ekonomski skupnosti (2). Gre za pravni standard, pri napolnitvi katerega je Vrhovno sodišče RS izpostavljalo številne elemente: notranjo komponento skupnosti, medsebojno naklonjenost partnerjev, skupno bivanje, finance, gospodinjstvo, zakonsko posteljo, skupno skrb za otroke in druge zunanje pokazatelje. Pomembna je tudi volja, vzpostaviti skupno življenje in sodelovati v ekonomski in emocionalni skupnosti (3).

O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje: Toženka je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdila, da ekonomska skupnost med zakoncema ni nikdar obstajala, saj je poleg tega, da je sama skrbela za otroka in gospodinjstvo tudi sama pokrivala vse stroške skupnega življenja. Trdila je še, da je tožnik vse svoje dohodke zadržal zase in jih porabil nesmotrno. V zvezi s svojimi trditvami je toženka predlagala tudi izvedbo dokazov.

Do toženkinih trditev (ki so argumentirane in so lahko pravno odločilne) pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo. V sodbi je nerazumljivo zapisalo le, da “toženka navedb, da s tožnikom nista nikoli živela v ekonomski skupnosti, ne šteje za dokazane“. Če naj bi takšna obrazložitev pomenila, da toženka svojih trditev ni dokazala, je dokazni zaključek brez vsakršne (racionalne) argumentacije. Dokazna ocena mora biti preverljivo obrazložena, obrazložitev pa mora biti takšna, da s poglobljeno, umno in razumno argumentacijo prepriča bodisi stranke bodisi sodišče druge stopnje. (4) Obrazložitev izpodbijane sodbe v tem delu, kot utemeljeno opozarja pritožnica, ne ustreza opisanim zahtevam oz. standardom 8. člena ZPP, še več - obrazložitve sploh ni.

Odločitev višjega sodišča in podlaga zanjo: Pritožba je torej utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v skladu z 2. odstavkom 354. člena Zakona o pravdnem postopku (5) (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 14. točko 2. odstavka 339. člena ZPP ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj gre za kršitev, ki je sodišče druge stopnje ne more odpraviti samo. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, saj glede na opisano odločitev niso bistvenega pomena.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti bistveno kršitev določb pravdnega postopka in o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Višje sodišče glede na to, da se tožnik zoper sodbo ni pritožil in glede na določbo 359. člena ZPP še opozarja, da v ponovljenem postopku, če bi sodišče prve stopnje ponovno ugotovilo, da nepremičnina sodi v skupno premoženje pravdnih strank, delež toženke na skupnem premoženju ne sme biti manjši od 7/10. Ker je pritožbeno sodišče sodbo razveljavilo in je zadevo vrnilo v novo sojenje, je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 69/2004-UPB1. (2) Prim. odločbe VS RS II Ips 335/2003, II Ips 416/2003 in II Ips 731/2009. (3) Prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2767/2009. (4) J. Zobec v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, L. Ude in drugi, Založba Uradni list in GV založba, 2005, str. 91. (5) Ur. l RS, št. 73/2007-ZPP-UPB3 in 45/2008.