22. 11. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki ga zastopa B. B. B., odvetnica v Z., na seji senata 7. novembra 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Višjega sodišča v Celju št. Cp 1387/2003 z dne 1. 12. 2004 v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Celju št. P 664/2001 z dne 7. 5. 2003 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v pravdnem postopku delno ugodilo tožbenemu zahtevku pritožnika (v pravdi tožnika) in ugotovilo, da je solastnik stanovanja do ene polovice. V delu, v katerem je zahteval ugotovitev, da je lastnik tudi preostale polovice, pa je njegov zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank (ker sta ga pridobili z delom v času trajanja zakonske zveze med njima) in ocenilo, da sta njuna lastninska deleža na njem enaka. Višje sodišče je zavrnilo pritožbi obeh pravdnih strank. Soglašalo je s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je stanovanje njuno skupno premoženje. Dodalo pa je, da za ugoditev zahtevku za ugotovitev polovičnega solastniškega deleža na stanovanju poleg te pravne osnove obstaja še drug pravni temelj, in sicer "skupen nakup spornega stanovanja". Pojasnilo je, zakaj je glede na slednji temelj po njegovi oceni pravno pomembno dejstvo, da je bila toženka kot nekdanja imetnica stanovanjske pravice pri nakupu upravičena do 60 % popusta.

2.Zoper izpodbijano odločitev vlaga pritožnik ustavno pritožbo. V njej zatrjuje kršitev 2., 14., 22., 25. in 125. člena Ustave. Pojasnjuje, da je Višje sodišče v prvem delu svoje obrazložitve soglašalo z ugotovitvami prvostopenjskega sodišča o tem, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, medtem ko je v nadaljevanju obrazložitve lastništvo stanovanja utemeljevalo s prispevki iz posebnega premoženja vsake od njiju. Ti dve pravni stališči sta si po njegovem mnenju nasprotujoči. Zaradi tega naj bi bila sodba Višjega sodišča nejasna in sama s seboj v nasprotju, s čimer naj bi bila kršena njegova pravica do enakega varstva pravic. Prav tako naj bi Višje sodišče arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse. To naj bi storilo pri opredeljevanju skupnega in posebnega premoženja zakoncev (ker naj bi štelo, da je lahko premoženje skupno in posebno hkrati) ter pri opredelitvi imetništva stanovanjske pravice in ugodnosti nakupa stanovanja po Stanovanjskem zakonu (Uradni list RS, št. 18/91-I in nasl. – SZ) kot posebnega premoženja (toženke). Višje sodišče naj bi se v obrazložitvi tudi ne opredelilo do pritožbenih navedb pravdnih strank.

B.

3.Ustavno sodišče v skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano odločitvijo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Zato pritožnik ustavne pritožbe ne more utemeljiti s sklicevanjem na 2. in na 125. člen Ustave, ker ta neposredno ne urejata človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

4.Očitek, da se Višje sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb pravdnih strank, s čimer naj bi kršilo 22. in 25. člen Ustave, ni obrazložen, zato za utemeljitev zatrjevanih kršitev ne zadošča. Pritožnik namreč ne pojasni, katere izmed njegovih v pritožbi postavljenih trditev naj bi sodišče prezrlo.

5.Višje sodišče je potrdilo odločitev prvostopenjskega sodišča o polovičnem solastninskem deležu pritožnika na stanovanju. Pritrdilo je nosilnim razlogom prvostopenjske sodbe o obstoju skupnega premoženja, odločitev pa je utemeljilo na še enem, dodatnem pravnem izhodišču (o pravnoposlovni pridobitvi). V tem vidi pritožnik nejasnosti in protislovja, ki po njegovem mnenju pomenijo kršitev 22. člena Ustave, ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Vendar zgolj s tem, ko je Višje sodišče svojo odločitev utemeljilo na dveh različnih pravnih podlagah, za odločitev (o pritožnikovem solastništvu polovice stanovanja) pa zadošča že ena od njiju, zatrjevane pravice ni kršilo. Pač pa bi glede na to moral pritožnik za uspeh z ustavno pritožbo izkazati, da sta z ustavnega vidika nesprejemljivi obe pravni stališči. Vendar se njegovi očitki o kršitvi 22. člena Ustave zaradi arbitrarnega odstopa od ustaljene sodne prakse (pri vrednotenju stanovanjske pravice in pri opredeljevanju skupnega ter posebnega premoženja) nanašajo le na eno od obeh pravnih stališč. Stališču, ki odločitev utemeljuje z obstojem skupnega premoženja, pa pritožnik v ustavni pritožbi ne nasprotuje. Zato Ustavnemu sodišču te zatrjevane kršitve ni bilo treba preizkusiti.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana mag. Marija Krisper Kramberger in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić