Jedro

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da so povsem pravilne ugotovitve sodišče prve stopnje, da je Odvetniška družba A. zastopala pravno osebo B., d. o. o., in ne obtoženega Č. Č. (kot takratnega zakonitega zastopnika te družbe), kar je, kljub drugačnemu stališču pritožbe, relevantno, saj gre za ločena pravna subjekta. Ko je bil nad družbo B., d. o. o., uveden stečajni postopek (dne 27.8.2019), je, glede na določilo 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prenehalo tako pooblastilo Odvetniški družbi A. kot tudi zakonitemu zastopniku Č. Č. ter je stečajna upraviteljica D. D. postala tista, ki je pridobila pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov. Slednja ni ponovno pooblastila Odvetniške družbe A., zato je družba B., d. o. o., postala nekdanja stranka te odvetniške pisarne. Načelo odvetniške zaupnosti nedvomno velja tudi za nekdanje stranke.

Stečajna upraviteljica, ki ji je odvetnik posredoval podatke (četrti odstavek 291. člena ZFPPIPP), je bila zakonita zastopnica pravne osebe v stečaju kot subjekta zaupnega razmerja z Odvetniško družbo A. Tako je še vedno šlo zgolj za komunikacijo v interni sferi med odvetnikom in njegovo (isto) nekdanjo stranko, družbo B., d. o. o., pri čemer je ob nastopu stečaja prišlo zgolj do menjave zakonitega zastopnika. Pri tem nekdanji direktor družbe, obtoženi Č.Č. kot fizična oseba, ni bil več subjekt zaupnega razmerja. Odvetnik C. C. v ničemer ni bil zavezan k ohranitvi tajnosti podatkov do svoje (še vedno iste) stranke, saj podatkov ni posredoval nobenemu tretjemu subjektu izven sfere zaupnega razmerja. Sklicevanje na odvetniško zaupnost kot razlog za izločitev dokazov posledično ni utemeljeno, saj do izstopa iz sfere zaupnosti med Odvetniško družbo A. in družbo B., d. o. o., s posredovanjem podatkov stečajni upraviteljici sploh ni prišlo.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju na podlagi drugega odstavka 83. člena v zvezi z 285.e členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo predlog obtoženega Č. Č. za izločitev dokazov, podan po zagovorniku na predobravnavnem naroku dne 28.3.2023.

2.Zoper navedeni sklep so se pritožili obtoženčevi zagovorniki iz razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka (1. točka prvega odstavka 370. člena ZKP) in kršitve obtoženčevih človekovih pravic, ki so varovane z Ustavo RS. Predlagali so, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da obtoženčevemu predlogu za izločitev dokazov ugodi, oziroma podredno, da sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je o predlogu za izločitev dokazov enkrat že odločalo, tj. s sklepom z dne 15.5.2023, ki je bil razveljavljen s sklepom višjega sodišča z dne 31.8.2023. Tokrat je prvostopenjsko sodišče presodilo, da predlog obrambe za izločitev dokazov ni utemeljen. Sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa v smeri pritožbenih navedb in upoštevaje podatke iz kazenskega spisa ni imelo pomislekov glede pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje, da so dokazi, katerih izločitev predlaga obramba, zakoniti.

5.V pritožbi zagovorniki ponavljajo stališče, podano na predobravnavnem naroku dne 28.3.2023, in sicer, da je treba iz spisa izločiti vse listine, ki se se nanašajo na podatke, pridobljene glede poslovanja Odvetniške družbe A. s fiduciarnega računa, ki jih je odvetnik C. C. posredoval stečajni upraviteljici družbe B., d. o. o., D. D., slednja pa je nato te podatke posredovala organom pregona in je 10. 7. 2020 na Okrožno državno tožilstvo v Celju podala kazensko ovadbo. Del obtožbenega očitka obtoženemu Č. Č. je namreč tudi v tem, da naj bi slednji poplačilo oškodovane družbe E., d. o. o., onemogočil z dne 28. 2. 2012 izvršenim prenakazilom sredstev družbe B., d. o. o., v skupni višini 340.000,00 EUR na fiduciarni račun Odvetniške družbe A., ta denarna sredstva pa nato (z nadaljnjimi transakcijami prek fiduciarnega računa) uporabljal za svojo korist. Po mnenju obrambe gre tako za dokaz, ki predstavlja podatek, varovan v okviru odvetniške zaupnosti, obenem pa ni bil prostovoljno izročen organom pregona v tem postopku. Odvetnik se je s temi podatki seznanil pri opravljanju poklica, pri čemer ni pomembno, ali ima oziroma nima s stranko sklenjenega pisnega ali ustnega pooblastilnega razmerja, zaradi česar velja dolžnost ta dejstva ohraniti kot tajnost (5. točka prvega odstavka 236. člena ZKP). Iz tega razloga je po mnenju obrambe treba te listine, posledično pa tudi vse listine, ki se opirajo na ta dokaz, izločiti iz spisa na podlagi drugega odstavka 83. člena ZKP.

6.Tem stališčem obrambe pritožbeno sodišče ne pritrjuje. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo v sklepu z dne 31.8.2023, je v konkretnem primeru ključno vprašanje pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave, ki izhaja iz zaupnega razmerja med odvetnikom in stranko ter odseva v dolžnostih varovanja poklicne tajnosti iz 6. člena Zakona o odvetništvu in 51. člena Kodeksa odvetniške poklicne etike. Tako pritožbeno sodišče ocenjuje, da so povsem pravilne ugotovitve sodišče prve stopnje, da je Odvetniška družba A. zastopala pravno osebo B., d. o. o., in ne obtoženega Č. Č. (kot takratnega zakonitega zastopnika te družbe), kar je, kljub drugačnemu stališču pritožbe, relevantno, saj gre za ločena pravna subjekta. Ko je bil nad družbo B., d. o. o., uveden stečajni postopek (dne 27.8.2019), je, glede na določilo 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), prenehalo tako pooblastilo Odvetniški družbi A. kot tudi zakonitemu zastopniku Č. Č. ter je stečajna upraviteljica D. D. postala tista, ki je pridobila pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika in vodenje njegovih poslov (tako pravilno tudi 14. točka prvostopenjskega sklepa). Slednja ni ponovno pooblastila Odvetniške družbe A., zato je družba B., d. o. o., postala nekdanja stranka te odvetniške pisarne. Načelo odvetniške zaupnosti nedvomno velja tudi za nekdanje stranke. Temu po vsebini pritrjuje tudi sama pritožba, ki sicer neosnovano graja, da se pri tem prvostopenjsko sodišče zmotno sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Kp 11256/2021, v resnici pa to izhaja iz odločbe US RS U-I-115/14, Up-218/14 (točka 9 pritožbe). Te pritožbene navedbe so zmotne, saj je namreč bistveno, da iz sodne prakse izhaja, da se načelo odvetniške zaupnosti nanaša tudi na nekdanje stranke, in do napačnega povzemanja judikature ni prišlo. Stečajna upraviteljica, ki ji je odvetnik posredoval podatke (četrti odstavek 291. člena ZFPPIPP), je bila tako zakonita zastopnica pravne osebe v stečaju kot subjekta zaupnega razmerja z Odvetniško družbo A. Tako je še vedno šlo zgolj za komunikacijo v interni sferi med odvetnikom in njegovo (isto) nekdanjo stranko, družbo B., d. o. o., pri čemer je ob nastopu stečaja prišlo zgolj do menjave zakonitega zastopnika. Pri tem nekdanji direktor družbe, obtoženi Č.Č. kot fizična oseba, ni bil več subjekt zaupnega razmerja. Odvetnik C. C. v ničemer ni bil zavezan k ohranitvi tajnosti podatkov do svoje (še vedno iste) stranke, saj podatkov ni posredoval nobenemu tretjemu subjektu izven sfere zaupnega razmerja. Sklicevanje na odvetniško zaupnost kot razlog za izločitev dokazov posledično ni utemeljeno, saj do izstopa iz sfere zaupnosti med Odvetniško družbo A. in družbo B., d. o. o., s posredovanjem podatkov stečajni upraviteljici sploh ni prišlo.

7.V konkretnem postopku odvetnik C. C. ni bil zaslišan kot priča, zato ni bistveno sklicevanje na določbo 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP glede oprostitve dolžnosti pričevanja, ki lahko velja tudi za odvetnika, glede dejstev, za katera je izvedel pri opravljanju poklica. Pritožba sicer v točki 9 izpostavi, da se sodišče v svojem sklepu sklicuje na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Kp 11256/2021 z dne 12.8.2021, ki se (med drugim) nanaša ravno na zaslišanje odvetnika, obenem pa sodišče zaključi, da do kršitve zakonskega določila 236. člena ZKP ni moglo priti, zaradi česar naj bi bil sklep protisloven in obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo postopka. Vendar je bistvo zaključka prvega sodišča, glede česar se tudi opre na sklep opr. št. V Kp 11256/2021, zgolj to, da je poseg v zaupno sfero dopusten, če se ena od strank odpove temu privilegiju, kar je vsekakor tudi primerljivo in uporabljivo v konkretni zadevi (kar, kot že pojasnjeno, velja tudi za zaključek, da se načelo odvetniške zaupnosti nanaša tako na sedanje kot nekdanje stranke). Prvostopenjsko sodišče se tako na to odločitev Višjega sodišča v Ljubljani sploh ne sklicuje v luči 5. točke prvega odstavka 236. člena ZKP, kot želi napačno prikazati pritožba, temveč se nanjo povsem pravilno opre glede vprašanj, ki so relevantna tudi v predmetni zadevi.

1

8.Prvostopenjsko sodišče, upoštevaje vse navedeno, na str. 8 pravilno pojasni, da je prišlo do prostovoljnega izstopa iz sfere zaupnosti med Odvetniško družbo A. in družbo B., d. o. o. kvečjemu kasneje, in sicer takrat, ko je stečajna upraviteljica, kot zakonita zastopnica družbe, sama ter nedvomno prostovoljno na Okrožno državno tožilstvo v Celju (torej tretjemu, zunanjemu subjektu oziroma organu) podala kazensko ovadbo in posredovala sporno dokumentacijo. To pa je bila navsezadnje tudi dolžna storiti, saj je zaznala sum izvršitve kaznivega dejanja (skladno s 97. in 120.h členom ZFPPIPP je namreč upravitelj organ postopka zaradi insolventnosti, ki opravlja svoje naloge zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov, zoper katerega se lahko uvede tudi disciplinski postopek, kolikor pri opravljanju pristojnosti in nalog upravitelja krši obveznosti ter je zaradi kršitve obveznosti nastala škoda za premoženje insolventnega dolžnika, ki spada v stečajno maso). Tako so zaključki v 16. in 17. točki izpodbijanega sklepa o prostovoljnem izstopu iz sfere zaupnosti s strani družbe B., d. o. o., pravilni.

9.Tovrstnih argumentiranih zaključkov prvostopenjskega sodišča pritožba utemeljeno ne izpodbije. Pritožniki pravzaprav ne pojasnijo, zakaj (na kakšnem temelju) naj bi obtoženec Č.Č. pri poslovanju z odvetnikom popolnoma utemeljeno pričakoval zasebnost. Pri tem je seveda razumljivo, da je bil Č.Č. kot takratni zakoniti zastopnik družbe B., d. o. o., tisti, ki je komuniciral z odvetnikom C. C. in mu ne nazadnje podpisal pooblastilo, kar izpostavi pritožba, vendar to ne spremeni dejstva, da je bil odvetnik v zaupnem odnosu z družbo B., d. o. o. Po spremembi zakonitega zastopnika oziroma uvedbi stečaja je ta zaupni odnos v razmerju z nekdanjo stranko, družbo B., d. o. o., še vedno trajal, vendar ne v razmerju z obtoženim Č. Č. kot fizično osebo. Do izstopa iz sfere zaupnosti je prostovoljno prišlo, kot pojasnjeno, šele po posredovanju podatkov stečajne upraviteljice tožilstvu, čemur je sledila ovadba tudi zoper odvetnika. Odveč je tako tudi pritožbeno izpostavljanje, da je relevantno le to, ali je odvetnik za določeno dejstvo izvedel med opravljanjem poklica, pri čemer ni važno, ali ima ali nima s svojo stranko sklenjenega pisnega ali ustnega pooblastilnega razmerja, glede česar se pritožba sklicuje na sklep VSL, opr. št. VII Kp 44619/2016, saj te trditve ne vplivajo na odločilno dejstvo, da izstopa iz sfere zaupnosti s strani odvetnika C.C. ni bilo.

10.Pritožniki v nadaljevanju na str. 5 pritožbe izpostavijo 144. člen ZKP in zatrjujejo, da prvostopenjsko sodišče z označitvijo odvetnika kot osumljenca slednjemu neupravičeno krši privilegij zoper samoobtožbo, zaradi česar po mnenju obrambe zahteva stečajne upraviteljice za posredovanje podatkov ni bila upravičena. Vendar pri tem sami pritožniki potrjujejo, da iz spisa ne izhaja, da bi organi opravili kakršno koli dejanje zaradi razlogov za sum zoper odvetnika C. C., kar izhaja tudi iz izpodbijanega sklepa (18. točka). Razpravljanje o privilegiju zoper samoobtožbo je tako brezpredmetno in do njegove kršitve že pojmovno ni moglo priti, glede na to, da v nadaljevanju zoper odvetnika C. C. ni prišlo do kazenskega postopka. To velja še toliko bolj ob upoštevanju, da so privilegij zoper samoobtožbo dolžni zagotoviti državni organi v kazenskopravnem sistemu (torej v vertikalnem razmerju med državo in posameznikom), ne pa stečajna upraviteljica kot zakonita zastopnica določene gospodarske družbe. Navsezadnje obramba na predobravnavnem naroku dne 28.3.2023 izločitve dokazov sploh ni utemeljevala v vprašanju kršitve privilegija zoper samoobtožbo, temveč zgolj v (domnevni) kršitvi odvetniške zaupnosti.

11.Glede na vse obrazloženo pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da izpiski fiduciarnega računa Odvetniške družbe A. niso dokazi, ki bi bili pridobljeni s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin (torej 35. člena US RS), kakor tudi ne s kršitvijo določb kazenskega postopka, ter jih kot takih ni treba izločiti iz spisa (18. člen ZKP).

12.Ker torej po oceni pritožbenega sodišča dokazi niso nezakoniti, pa posledično ni niti sadežev zastrupljenega drevesa, od katerih bi veljale izjeme, zato je odveč razpravljanje o doktrini neizogibnega odkritja, ki se nanaša na zaključke prvostopenjskega sodišča, da bi lahko stečajna upraviteljica predlagala izdajo ustrezne odredbe, kolikor odvetnik C. C. njeni zahtevi ne bi ugodil, torej bi se ti podatki lahko vseeno pridobili, čemur zagovorniki nasprotujejo in navajajo, da stečajna upraviteljica z zahtevo za izdajo odredbe ne bi bila uspešna.

13.Ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP sodišče druge stopnje ni ugotovilo, pritožbeni razlogi pa niso podani, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

14.Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočno zaključenem kazenskem postopku.

-------------------------------

Citirani sklep VSL se sicer po vsebini nanaša na vprašanje posega v komunikacijsko zasebnost odvetnice, pri čemer je sodišče zaključilo, da odvetnica iz sfere zaupnosti prostovoljno ni izstopila, in predlogu zagovornice za izločitev dokazov ugodilo ter iz kazenskega spisa izločilo pogovor med obdolženim in odvetnico, prepise tega posnetka ter vse listine, ki vsebujejo prepis ali povzetek tega posnetka.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 18, 83, 83/2, 285e Zakon o odvetništvu (1993) - ZOdv - člen 6 Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (2007) - ZFPPIPP - člen 245

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.