Jedro

Tožnik je v prostorih tožene stranke z namenom ustrahovanja in vznemirjanja zagrozil sodelavki, da bo napadel njeno življenje in telo, v tej zvezi jo je udaril s paketom, v katerih so bile vrečke, v predel lic in ušesa, ter ji ob tem tudi zagrozil, da jo bo udaril še s čim drugim, s čimer je v celoti izpolnil znake kaznivega dejanja grožnje iz določbe 135. člena KZ-1. Z opisanim ravnanjem je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Njegov napad na sodelavko je pomenil enega od najtežjih prekrškov, ki ga je mogoče storiti v delovnem razmerju. Zato je bil podan utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. in 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 2. 2013, s katero je tožniku prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, razveljavi, zaradi česar nima pravnega učinka; zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnika poklicati nazaj na delo, da mu mora za čas od nezakonite izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi od dne 11. 2. 2013 dalje naprej izplačati plačo, kot da bi delal, in sicer to do 18. dne v mesecu za vsak pretekli mesec, od bruto zneskov plače obračunati in plačati z zakonom določene prispevke za socialno varnost ter davek od osebnih prejemkov, neto razlike pa izplačati tožniku s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posameznega zneska od 18. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v roku 15 dni pod izvršbo; kot zavrnilo je zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. Navaja, da je sodišču dovolj pojasnil okoliščine dogodka, zaradi katerega mu je bila odpovedana pogodba o zaposlitvi. Ni imel namena, da bi sodelavko A.A. kakorkoli zadel s paketom, v katerem so bile papirnate vrečke. Ogled kraja in rekonstrukcija dogodka bi lahko pokazala verodostojno sliko, kaj se je takrat v resnici dogajalo. V postopku se ni ugotavljalo, zakaj je bila sodelavka A.A. premeščena na drugo delovno mesto. Sodišče bi jo moralo zaslišati, če je bila takrat dejansko ogrožena. Sodišče je glede tega dalo prevelik pomen izpovedbi nadrejenega delavca B.B. Pri toženi stranki dela okrog 80 ljudi in nobeden od sodelavcev ni imel na njegovo delo nobenih pripomb. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni utemeljena, pri čemer so razlogi za njeno podajo nejasni in v medsebojnem nasprotju. Sodišče ni obrazložilo vseh znakov kaznivega dejanja, ki je bilo podlaga za izredno odpoved. Kritičnega dne je bil močno pod stresom, saj ga je A.A. venomer opominjala glede dela, zaradi česar je proti njej vrgel paket z vrečkami. A.A. ga je prejela in ga vrgla nazaj, nato je delo dokončala in šele kasneje odšla k nadrejenemu delavcu, ki mu je povedala povsem svojo zgodbo. Njegovo ravnanje nima nobenih znakov kaznivega dejanja grožnje, pri čemer dejstvo, da je bila takrat A.A. vznemirjena, ne pomeni, da so bili v njegovem primeru izpolnjeni znaki očitanega kaznivega dejanja, prav tako pa vržen paket z vrečkami ne pomeni napada na njeno telo. Poleg tega navaja, da v zadevi ni izpolnjen pogoj, da zaradi očitane kršitve nadaljevanje delovnega razmerja med strankama ni več mogoče. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče v sporu pravilno razsodilo. Izredna odpoved je bila tožniku podana pravočasno. Tožnik je bil z očitanimi seznanjen in je okoliščine dogodka pojasnil na zagovoru. S tem, ko je A.A. vrgel paket z vrečkami, je resno ogrozil njeno varnost, poleg tega pa ji je grozil tudi besedno. Za povzročeno konfliktno situacijo je v celoti odgovoren. Tožnik je že prej kršil delovne obveznosti in se neprimerno obnašal do sodelavcev, zaradi česar mu je bil izrečen tudi opomin pred odpovedjo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje izpodbijana sodba v odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Sodišče prve stopnje je na ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Poleg tega tako v zvezi z izvedenim postopkom kot z izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve, na katere je opozorila pritožba in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe še odgovarja: Sodišče skladno z določbo drugega odstavka 213. člena ZPP prosto odloči, katere dokaze bo izvedlo za ugotovitev odločilnih dejstev. V tej zvezi lahko zavrne tiste dokaze, za katere ugotovi, da niso pomembni za odločitev. Če ne izvede predlaganega dokaza, takšna opustitev ne pomeni nobene postopkovne kršitve, temveč je to lahko razlog za sklicevanje stranke na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo predložene listinske dokaze ter zaslišalo tožnika kot stranko in na strani tožene stranke vodjo proizvodnje B.B. Ostalih dokazov ni izvajalo, ker je že na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je dejansko stanja v sporu dovolj razčiščeno. Pritožba sicer izpostavlja na nujnost izvedbe dokaza z ogledom kraja tožniku očitane kršitve in rekonstrukcije dogodka, vendar je sodišče prve stopnje glede takšnega predloga pojasnilo, da gre v očitanem primeru za dogodek, ki ga je tožnik na zaslišanju obrazložil, pri čemer je dovolj jasno opisal okoliščine, kaj se je takrat dogajalo, zaradi česar bi izvajanje navedenih dokazov zgolj podaljšalo postopek, predvsem pa ne bi v ničemer pripomoglo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja in s tem k sprejeti sodni presoji. Poleg tega je sodišče prve stopnje obrazložilo zavrnitev dokaza za zaslišanje prič A.A. in C.C., saj je že na podlagi tako izpovedbe tožnika kot izpovedbe vodje proizvodnje B.B. ugotovilo zadostno stopnjo verjetnosti dogodka, ki utemeljuje obstoj očitane kršitve. Enako velja tudi glede zavrnitve dokaza, da tožena stranka predloži paket z vrečkami. Tožnik je to stvar določno opisal, na tej podlagi pa je dobilo sodišče prve stopnje dostojno predstavo o tem, kaj je kritičnega dne vrgel proti sodelavki A.A. V tej zvezi je tudi pritožbeno sodišče na stališču, da njeno neposredno zaslišanje ne bi doprineslo k drugačni presoji. Glede samega dogodka je namreč vodja proizvodnje B.B. izpovedal, da se je A.A. po dogodku oglasila pri njemu, bila je zgrožena in ni hotela delati več s tožnikom, pri čemer je iz zapisnika o njeni izpovedbi, podani v postopku izredne odpovedi dne 1. 2. 2013, razvidno, da je bila takrat vsa v šoku in se je tresla. Dogodek jo je tako šokiral, da je komaj podpisala zapisnik, ki ga je sestavil vodja proizvodnje. Pritožbeno sodišče glede na takšne ugotovitve ne najde nobenih razlogov, da ne bi sprejelo dokazne ocene sodišča prve stopnje kot pravilne, ki v odločilnih dejstvih utemeljuje obstoj očitane kršitve, na podlagi katere je tožena stranka izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi. Zato kakršnokoli zavzemanje pritožbe, da v sporu dejansko stanje ni popolno ugotovljeno in da bi moralo sodišče prve stopnje slediti izvedbi vseh predlaganih dokazov, ne more biti upoštevno.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih dokazih ugotovilo, da je tožena stranka po pravilno izvedenem postopku ter iz utemeljenih odpovednih razlogov izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu proizvodnega delavca. Pritožbeno sodišče se s takšno ugotovitvijo v izpodbijani sodbi v celoti strinja.

Iz izvedenih dokazov je namreč razvidno, da je tožena stranka dne 6. 2. 2013 izredno odpovedala tožniku pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu proizvodnega dela iz odpovednih razlogov po določbi prve in druge alineje prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe). Iz pisne obrazložitve izredne odpovedi je razvidno, da je tožnik dne 9. 1. 2013 ob 8.15 uri v prostorih tožene stranke z namenom ustrahovanja in vznemirjanja zagrozil sodelavki A.A., da bo napadel njeno življenje in telo, v tej zvezi jo je udaril s paketom, v katerih so bile vrečke, v predel lic in ušesa, ter ji ob tem tudi zagrozil, da jo bo udaril še s čim drugim, s čimer je v celoti izpolnil znake kaznivega dejanja grožnje iz določbe 135. člena Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in spremembe). Z navedeno kazensko določbo je predpisano, da kdor komu zato, da bi ga ustrahoval ali vznemiril, resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje, ali telo ali prostost, ali uničil njegovo premoženje velike vrednosti, ali bo ta dejanja storil zoper njegovo bližnjo osebo, se lahko kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do 6 mesecev. Dejstvo, da je tožnik takrat napadel sodelavko na način, kot je ugotovila tožena stranka, in ji pri tem celo zagrozil s ponovnim napadom ter še s čim drugim, je to povzročilo pri sodelavki strah in vznemirjanje tako, da s tožnikom zaradi nevarnosti ni hotela več delati.

Poleg tega je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik z očitanim ravnanjem naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po določbi 10. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 12. 1. 2012 bi se moral vzdržati vseh ravnanj, ki delodajalcu lahko škodujejo, ali bi lahko prišlo do oškodovanja njegovih interesov. V konkretnem primeru je pomenil njegov napad na sodelavko enega od najtežjih prekrškov, ki ga je mogoče storiti v delovnem razmerju. Tožena stranka je nadalje skladno z določbo prvega odstavka 110. člena ZDR pravilno ugotovila tudi drugi pogoj za podano izredno odpoved, da s tožnikom zaradi teže očitane kršitve delovne obveznosti ni mogoče več ohraniti delovnega razmerja. Glede tožnika je namreč že dne 8. 8. 2012 ugotovila, da je uperil nož zoper sodelavca D.D., kar po stališču pritožbenega sodišča utemeljuje bojazen, da bi s tovrstnimi kršitvami in grožnjami zoper sodelavce še nadaljeval oziroma jih celo uresničil. Neutemeljena je pritožba, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, s kakšnim ravnanjem je tožnik uresničil znake kaznivega dejanja grožnje in da je glede očitane kršitve dalo prevelik pomen izpovedbi vodji proizvodnje B.B. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba res bolj skopo obrazložena glede kršitve, ki ima znake očitanega kaznivega dejanja grožnje, vendar to ne pomeni, da glede tega sprejetih ugotovitev in odločitve v izpodbijani sodbi ni mogoče preizkusiti. Sodišče prve stopnje je v sodbi obrazložilo, da je predstavljala očitana kršitev ogrožujoče dejanje tožnika, ki izpolnjuje znake kaznivega dejanja grožnje, pri čemer je tožnik priznal, da je bil takrat njegov namen, da vrže paket z vrečkami v sodelavko, po izpovedbi vodje proizvodnje pa je bila sodelavka po takšnem dogodku zgrožena in ni hotela več delati s tožnikom, zaradi česar ga je vodja proizvodnje še isti dan predčasno napotil domov. Poleg tega je vodja proizvodnje izpovedal, da je bil tožnik v stalnem konfliktu tudi z ostalimi sodelavci in zaradi tega, ker je tožnik zmerjal cel kup sodelavcev, ni hotel nobeden več z njim delati, zaradi česar je moral vodja proizvodnje sodelavce, ki so skupaj delali na strojih, tudi neprestano menjavati. Pritožbeno sodišče glede tako izkazanih dejstev o tožnikovem obnašanju v spornem času v celoti pritrjuje stališču v izpodbijani sodbi, da je tožena stranka v konkretnem primeru pravilno postopala in tožniku skladno z obrazloženimi razlogi utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi.

Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Ker z njo ni bil uspešen, je pritožbeno sodišče odločilo, da sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).