Jedro

Z možnostjo izdaje začasne odredbe se v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.

Sodišče prve stopnje je narobe presodilo, da v obravnavani zadevi ni podana težko popravljiva škoda, ker je napačno razlagalo njeno vsebino iz 32. člena ZUS- 1. Svojo presojo je namreč utemeljilo na stališču, da bi morala pritožnika dokazati dejstvo, da bi bilo z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v izvajanje njunih dejavnosti. Vendar pa za to ni zakonske podlage, saj navedena določba ZUS-1 ne zahteva utemeljevanja nadaljnje škode, pa tudi ne njene kvalificirane teže ali oblike.

Toženka je sicer v odgovoru na navedeni predlog za izdajo začasne odredbe (na pritožbo kot navedeno ni odgovorila) sicer navajala, da prereka navedbe pritožnikov, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je prerekala zgolj pavšalno in zato navedenih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana.

Če je sodišče prve stopnje štelo navedbe pritožnikov za pomanjkljive, bi moralo zagotoviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu.

V obravnavani zadevi toženka ne na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku ne poda nobene navedbe v smeri, zakaj bi bil javni interes sploh prizadet z zadržanjem izpodbijanega akta. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, ne pa sodišče po uradni dolžnosti. V postopku tudi ni sodelovala stranka z interesom, katere interes bi bil z izdajo začasne odredbe lahko prizadet. Zato ovire za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso podane.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1270/2024-7 z dne 24. 7. 2024 se spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in se izvršitev odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in energijo, Inšpekcije za okolje, št. 06182-905/2023-25 z dne 29. 3. 2024 odloži do pravnomočne odločitve o tožbi v tem upravnem sporu.

II. Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zoper odločbo Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in energijo, Inšpekcije za okolje, št. 06182-905/2023-25 z dne 29. 3. 2024, v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje, podnebje in energijo, št. 0612- 43/2023- 2570-5 z dne 10. 6. 2024. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo naložil prvemu tožniku kot zavezancu, da mora v roku do 30. 9. 2024 zagotoviti, da za razsvetljavo zunanjih površin športnega parka A. v ... uporablja svetilke, katerih delež svetlobnega toka, ki sega navzgor, je enak 0 % oziroma ne presega 5 %, če se površine nahajajo na poselitvenem območju (1. točka izreka), ter odločil, da mora prvi tožnik o odpravljeni nepravilnosti takoj obvestiti inšpektorja (2. točka izreka), da se stroški postopka zavrnejo kot neutemeljeni in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. in 4. točka izreka). Drugostopenjski organ je pritožbo in zahtevo za povračilo stroškov pritožbenega postopka prvega tožnika in stranke z interesom B. zavrnil. Hkrati s tožbo sta tožnika vložila tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katero sta predlagala, naj sodišče do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev odločbe.

2. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe z izpodbijanim sklepom zavrnilo (I. točka izreka), odločitev o stroških postopka pa pridržalo za končno sodno odločbo (II. točka izreka). V obrazložitvi je navedlo, da tožnika z ugovorom napačne uporabe materialnega prava, s katerim zatrjujeta nezakonitost izpodbijane odločbe, ne moreta doseči izdaje začasne odredbe po Zakonu o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Ker je sodišče presodilo, da tožnika nista izkazala težko popravljive škode, se ni spuščalo v vprašanje prizadetosti koristi nasprotnih strank in javne koristi. Tožnika namreč za trditve, da je treba zamenjati obstoječo razsvetljavo, kar naj bi posledično vodilo do izvedbe gradbenih del, kot tudi, da bo za to treba zagotoviti od 2 do 3 MIO EUR, nista ponudila in ne predlagala nobenih dokazov. Prav tako ni jasno, kaj naj bi navedeni znesek pomenil v razmerju do njunega poslovanja. Na ravni pavšalnosti so ostale tudi trditve o nenadomestljivi škodi za klub v primeru izpada iz lige, saj ni navedeno niti, za kateri (verjetno nogometni) klub gre. Za hipotetična in neizkazana navajanja gre tudi glede zatrjevane potrebe po pridobitvi gradbenega in uporabnega dovoljenja, kot tudi glede poteka časa za njuno izdajo.

3. Tožnika (v nadaljevanju pritožnika) sta zoper navedeni sklep vložila pritožbo. V njej zatrjujeta, da je ugovor, da izpodbijana inšpekcijska odločba nima zakonske podlage, bistven za izdajo začasne odredbe in ni šele vprašanje odločanja o glavni stvari. Ker zakonske podlage ni, tudi inšpekcijski postopek ni zakonit, s tem pa je posledično vsak poseg in vsaka omejitev pravic posameznikov nedopustna. Nezmožnost treninga in nastopa dveh prvoligaških nogometnih klubov od skupaj desetih klubov je zelo resna škoda, ki je ni mogoče popraviti. Glede spremembe razsvetljave tožnika nimata in v tako kratkem času tudi ne moreta pridobiti dokumentacije o nameravanih delih in predračunov. Nujna posledica izpodbijane odločbe je, da od 30. 9. 2024 ne bo več mogoče izvajati treningov in tekem. Višino investicije bo mogoče dokazno podpreti šele v postopku pridobitve gradbenega dovoljenja. Proračunski prihodki občine B. so 38 MIO EUR, kar izkazuje, da je znesek 3 MIO EUR za razsvetljavo športnega parka bistven. Tožnika prilagata dopis Nogometnega kluba C. o pomenu obratovanja stadiona. Tožnika ponovno izpostavljata, da inšpekcijski organ sploh ni opravil meritev sevanja svetlobe. S problematiko prepovedi je bila seznanjena tudi Nogometna zveza Slovenije. Vrhovnemu sodišču zato predlagata, naj izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe v celoti ugodi. Zahtevata tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

4. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

**K I. točki izreka**

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju pa mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 pa lahko tožnik iz razlogov iz prejšnjega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.

7. Začasna odredba je torej namenjena varstvu pravnega položaja tožnika pred posegom toženke, ki bi pomenil poslabšanje tega položaja, še preden bi o zakonitosti spornega posega presodilo sodišče v upravnem sporu. Prisilno izvrševanje obveznosti, ki jih je enostransko naložila drugi ena od strank v sodnem sporu, še preden je o zakonitosti take obveznosti in njene izvršitve pravnomočno odločilo sodišče, je po svojem bistvu poseg v zahtevo po učinkovitem sodnem varstvu (23. člen Ustave). Z možnostjo izdaje začasne odredbe se zato v upravnem sporu preprečuje, da bi sicer sodno varstvo pravic tožnika postalo neučinkovito celo v primeru kasnejšega uspeha v upravnem sporu, ko bi sodišče s svojo pravnomočno sodbo njegovi tožbi ugodilo.1 Izdaja začasne odredbe ne pomeni, da je z izpodbijanim upravnim aktom naložena obveznost prenehala, temveč da se bo lahko izvršila šele po pravnomočnem zaključku sodnega postopka.

8. Bistven pogoj za izdajo začasne odredbe je po 32. členu ZUS-1 nastanek težko popravljive škode. Taka pa bo v primeru, ko kljub uspehu v upravnem sporu ne bo mogoče doseči (ali pa le z nesorazmernimi težavami) vzpostavitve prejšnjega stanja. Zato mora tožnik izkazati, da v primeru uspeha s tožbo brez izdane začasne odredbe ne bo dosežen cilj konkretnega upravnega spora oziroma bo uspeh s tožbo zaradi nastale težko popravljive škode zanj ostal brez pomena.2

9. V obravnavani zadevi sta pritožnika že na prvi stopnji utemeljevala, da bo za izvršitev z izpodbijano odločbo naloženih ukrepov (zmanjšanja svetlobnega toka, ki seva navzgor) potrebnih 2 do 3 MIO EUR sredstev. Obstoječe razsvetljave namreč ni mogoče zamenjati z zamenjavo svetil, temveč bo potrebno podreti obstoječe stebre in zgraditi nove, ker je treba namestiti svetila na povsem drugačen način, kot so nameščena danes, to pa zaradi njihovih spremenjenih značilnosti terja zelo obsežna in draga gradbena dela. Prav tako bi bilo potrebno za čas od 30. 9. 2024 do konca izgradnje nove razsvetljave prekiniti izvajanje vseh športnih dogodkov na samem stadionu ter v času gradnje tudi treningov, saj bi bilo celotno igrišče neuporabno. Posledično bi klubi izgubili možnost tako treninga, kot tudi nastopanja. Po navedbah pritožnikov bi bilo treba za izvršitev inšpekcijske odločbe pridobiti tudi novo gradbeno dovoljenje in po koncu gradnje uporabno dovoljenje, kar še dodatno podaljšuje čas, ki je potreben za z izpodbijano odločbo naloženo spremembo razsvetljave. Pritožnika poudarjata, da športni park, na katerega se nanaša odločba, predvsem pa stadion, ne bi bila uporabna vsaj 2 do 3 leta, če sodišče ne bi zadržalo izvršitve izpodbijane odločbe. Tudi v primeru, da bi se ugotovilo, da je odločba nezakonita, bi prišlo do težko popravljive škode, saj navedenih treningov in posledic ne bi bilo mogoče nadomestiti, prav tako pa bi bila v takem primeru celotna investicija nepotrebna.

10. Toženka je sicer v odgovoru na navedeni predlog za izdajo začasne odredbe (na pritožbo kot navedeno ni odgovorila) sicer navajala, da prereka navedbe pritožnikov, vendar pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da jih je prerekala zgolj pavšalno in zato navedenih dejstev ni mogoče šteti za spornih, temveč štejejo za priznana (214. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).3 Toženka namreč ni podala prav nobenih navedb, s katerimi bi argumentirano nasprotovala zatrjevanim dejstvom: tako ni niti nasprotovala niti zahtevnosti izvedbe gradbenih del za izvršitev odločbe, niti potrebi po pridobitvi gradbenega in uporabnega dovoljenja za to, niti času, ki bi bil za navedeno potreben (npr. s tem, da bi navajala, da je za izvršitev možna drugačna tehnična izvedba z menjavo svetilk). Prav tako ni argumentirano nasprotovala temu, da zaradi naložene obveznosti na obravnavanih objektih ne bo mogoče izvajati dosedanjih športnih aktivnosti, temveč sama navaja, da bo treba na različnih objektih v športnem parku prilagoditi 89% razsvetljave (velika umetna trava, teniška igrišča, odbojkarska igrišča, ploščad, kopališče itd.). Prav tako ne ponudi nobenega argumentiranega ugovora glede tega, da zatrjevana škoda ne bo težko popravljiva, tako glede investicije kot glede izpada treningov.

11. Toženka sicer v zvezi s trditvami pritožnikov zatrjuje, da niso dovolj konkretizirane, vendar pa to stališče toženke ne pomeni vsebinsko argumentiranega nasprotovanja resničnosti navedenih dejstev, temveč ga je mogoče razumeti (kvečjemu) kot ugovor, da ta ne izpolnjujejo zakonskega dejanskega stanu, ki se zahteva za izdajo začasne odredbe po 32. členu ZUS-1. Tako navaja, da bi morala pritožnika v svojem predlogu bolj konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljujeta nastanek in višino škode, ter se natančno opredeliti do tega, katerih treningov in tekem ne bi bilo mogoče nadomestiti in da za višino stroškov investicije in za izvedbo obsežnejših gradbenih del nista predložila konkretnih dokazov (npr. projektne dokumentacije, predračuna predvidene investicije). Pri tem pa toženka niti ne navaja in niti ne utemeljuje, da so te navedbe neresnične oziroma zakaj bi bile neresnične, niti za to ne predlaga nobenih nasprotnih dokazov.

12. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča ni razlogov, da ne bi dejstev, ki jih zatrjujeta pritožnika, ugotovilo kot resničnih. Tako bo z izvršitvijo izpodbijanega akta v upravnem sporu prišlo do uporabe velikega obsega sredstev pritožnikov za investicijo in izvedbo gradbenih del, poleg tega pa tudi do nezmožnosti uporabe športnega parka oziroma stadiona za treninge in nastopanje v tem času za vsakogar, kar ne bi bilo mogoče povrniti oziroma nadomestiti, če bi se izkazalo, da je izpodbijana odločba nezakonita. Glede na to, da gre z izpodbijanim aktom torej med strankami nesporno za poseg v upravičenja, ki jih imata pritožnika, in ki bi pomenil dolgotrajno nezmožnost uporabe zadevnih objektov (športnega parka), poleg tega pa tudi za veliko finančno obremenitev za izvedbo del spremembe razsvetljave, ki je naložena z izpodbijanim aktom, gre za škodo, ki jo je mogoče odvrniti samo z izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži izpodbijani akt, s tem pa se zadržijo tudi dolžnost izpolniti naložene ukrepe in možnost njihove prisilne izvršitve. Ker pritožnika uveljavljata nastop posledic, ki bi bile kasneje nepopravljive kljub uspehu v tem upravnem sporu, Vrhovno sodišče sodi, da sta s tem dokazala tudi nastop razloga težko popravljive škode iz 32. člena ZUS-1. Kot utemeljeno navajata pritožnika, porabljenih finančnih sredstev namreč ne bi mogla dobiti povrnjenih, tudi če bi uspela v upravnem sporu dokazati, da so bili ukrepi naloženi nezakonito, prav tako pa tudi izgubljene možnosti uporabe navedenih objektov že po svoji naravi kasneje ne bi mogle biti povrnjene.

13. Sodišče prve stopnje je narobe presodilo, da v obravnavani zadevi ni podana težko popravljiva škoda, ker je napačno razlagalo njeno vsebino iz 32. člena ZUS- 1. Svojo presojo je namreč utemeljilo na stališču, da bi morala pritožnika dokazati dejstvo, da bi bilo z izpodbijanim aktom bistveno poseženo v izvajanje njunih dejavnosti. Vendar pa za to ni zakonske podlage, saj navedena določba ZUS-1 ne zahteva utemeljevanja nadaljnje škode, pa tudi ne njene kvalificirane teže ali oblike. Sodišče prve stopnje se je zmotno sklicevalo na stališča sodne prakse Vrhovnega sodišča, ki izhajajo iz drugačne vrste zadev.4 Od okoliščin primera je namreč odvisno, kako je treba razumeti vsebino pojma težko popravljive škode. Tako je situacija specifična npr. pri plačilu davčnih obveznosti, ki jih je v primeru uspeha v upravnem sporu sicer možno pridobiti nazaj iz proračuna države oziroma lokalnih skupnosti in je zato težko popravljiva škoda lahko predvsem tista, ki bi za tožečo stranko nastopila zaradi (takojšnjega) plačila te obveznosti (torej bistven poseg v njeno poslovanje).5 Tega pa ni mogoče razložiti kot splošno zahtevo za izdajo začasne odredbe v zadevah, ki se po svojih bistvenih značilnostih od navedenega razlikujejo.

14. Glede na navedeno tudi v obravnavani zadevi ni potrebno, da bi pritožnika za utemeljevanje izpolnjevanja pogojev za izdajo začasne odredbe podala dodatne, podrobnejše navedbe o tem, kakšna škoda bi jima nastala (kateri klubi uporabljajo navedene športne objekte itd.). Zato se sodišče prve stopnje tudi moti, da je njun predlog premalo konkretiziran, saj je očitno, da je temeljna in nesporna posledica izpodbijanega upravnega akta prav v tem, da bodo za izvedbo naloženega ukrepa, če bi ga bilo treba izvesti, potrebna obsežna in zahtevna gradbena dela, bistven in dolgotrajen poseg v možnost uporabe navedenih objektov in večmilijonski obseg sredstev, česar kasneje ne bi bilo mogoče povrniti, kar je samo po sebi težko popravljiva škoda v smislu 32. člena ZUS-1. 15. Ob tem Vrhovno sodišče pripominja, da če je sodišče prve stopnje štelo navedbe pritožnikov za pomanjkljive, bi moralo zagotoviti materialno procesno vodstvo po 285. členu ZPP, ki se po ustaljeni sodni praksi uporablja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu. Zahteve te zakonske določbe so jasne: "Predsednik senata postavlja vprašanja in skrbi na drug primeren način, da se pred obravnavo ali med njo navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih, da se ponudijo ali dopolnijo dokazila, ki se nanašajo na navedbe strank, in sploh da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembni za odločbo." Čeprav ima tudi navedena dolžnost svoje meje, ki jih je oblikovala sodna praksa, pa je v očitnem nasprotju z navedeno zakonsko določbo razlaga, po kateri bi navedena obveznost sodnika izostala v njenih bistvenih elementih, kaj šele v celoti, saj bi v tem primeru prišlo do kršitve ne le ZPP, temveč tudi ustavne pravice stranke iz 22. člena Ustave.6 Tako je jasno, da mora sodnik svoje pooblastilo uporabljati tako, da ohrani nepristranskost pri sojenju, vendar pa to seveda ne pomeni, da stranki, ki procesno vodstvo potrebuje, tega ne bo nudil v zakonsko predpisanem obsegu. Tudi razlag stališč Vrhovnega sodišča v okoliščinah posamičnih primerov ni pravilno posploševati na tak način, da bi to vodilo do neutemeljene omejitve navedene zakonske dolžnosti.7 Ker pa je sodišče prve stopnje kot navedeno zmotno izhajalo iz potrebe po nadaljnjem opredeljevanju in preciziranju dejstev s strani pritožnikov pri dokazovanju težko popravljive škode, ta kršitev pravil ZPP za odločitev ni relevantna.8

16. V obravnavani zadevi toženka ne na prvi stopnji, ne v pritožbenem postopku ne poda nobene navedbe v smeri, zakaj bi bil javni interes sploh prizadet z zadržanjem izpodbijanega akta. Navedeno pa je v postopku dolžna zatrjevati in dokazovati toženka, ne pa sodišče po uradni dolžnosti.9 V postopku tudi ni sodelovala stranka z interesom, katere interes bi bil z izdajo začasne odredbe lahko prizadet. Zato ovire za izdajo začasne odredbe iz 32. člena ZUS-1 niso podane.

17. Ker je po obrazloženem pritožba utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo tako, da je spremenilo sklep prve stopnje tako, da je ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe.

**K II. točki izreka**

18. Ker so stroški začasne odredbe del stroškov celotnega postopka, je Vrhovno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka tega sklepa (prvi odstavek 151. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Tako Ustavno sodišče že v sklepu Up-106/02 z dne 25. 4. 2002. Glej tudi Sklep Vrhovnega sodišča I Up 72/2020 z dne 21. 5. 2020 in druge. 2 Sklep Vrhovnega sodišča I Up 172/2024 z dne 2. 9. 2024. 3 Skladno z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 se dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana, razen če namen zanikanja teh dejstev izhaja iz siceršnjih navedb stranke. Navedena določba ZPP od stranke zahteva, da na konkretne navedbe nasprotne stranke odgovori s konkretnimi navedbami, kar velja tudi pri odločanju o začasni odredbi v upravnem sporu. Sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023. Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča I Up 174/2018 z dne 17. 10. 2018. 4 Ob stališču, da premoženjska škoda ne predstavlja težko popravljive škode, ki ga Vrhovno sodišče izrecno šteje za preseženega, se sodišče prve stopnje sklicuje tudi na sklepa Vrhovnega sodišča I Up 50/2023 (ki ni bil izdan) in I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023, v katerem se izrecno poudari, da je Vrhovno sodišče v svoji presoji že sprejelo, da je od okoliščin primera odvisno, ali materialna škoda lahko pomeni težko popravljivo škodo. 5 Tak je npr. sklep Vrhovnega sodišča I Up 247/2021 z dne 23. 12. 2021. 6 Ustavno sodišče izrecno poudarja, da pravica do izjavljanja, ki izvira iz 22. člena Ustave, od sodišča terja tudi, naj stranki omogoči spoznati, katera dejstva bo štelo za pravno odločilna, in naj jo spodbudi k predložitvi dokazov zanje (npr. odločba št. Up-809/14 z dne 12. 3. 2015). 7 Tudi s strani sodišča prve stopnje citirana sodna praksa Vrhovnega sodišča glede razlage 285. člena ZPP ne izključuje dolžnosti materialnega procesnega vodstva, temveč v posamičnih primerih to dolžnost precizira. Tako npr. Vrhovno sodišče v citirani sodbi II Ips 211/2018 z dne 5. 9. 2019 izrecno poudari: "V širšem smislu je materialno procesno vodstvo potrebno, če stranka ne navede odločilnih dejstev ali če poda nepopolne navedbe o pomembnih dejstvih; ni pa namenjeno šolskemu poučevanju strank. Prvenstveno je trditveno in dokazno breme na strankah, sodišče pa naj vzpostavi le morebitno nezakrivljeno porušeno ravnotežje med strankama, sicer pa ohranja svojo nevtralno vlogo." Tako ravnovesje pa se lahko v upravnem sporu poruši ravno tedaj, ko sodišče zapolnjuje nedoločen pravni pojem težko popravljive škode na podlagi 32. člena ZUS-1 z vsebino, katero je stranki treba razkriti, da se na to lahko odzove (odločba Ustavnega sodišča Up-809/14, zgoraj). 8 Sodišče prve stopnje se sicer sklicuje na sodbo in sklep Vrhovnega sodišča II Ips 150/2016 z dne 1. 9. 2016, v kateri je poudarjeno, da ko na manjkajoče trditve in dokaze opozori nasprotna stranka, dolžnost materialnega procesnega vodstva s strani sodišča ni kršena. Od stranke se namreč v tem primeru pričakuje, da so ji bila opozorila znana. Vendar je v obravnavani zadevi po podatkih sodnega spisa očitno, da je bil odgovor toženke na začasno odredbo pritožnikoma poslan šele istega dne, kot je bil izdan izpodbijani sklep, zato se nanj očitno nista mogla odzvati, saj jima prej te navedbe niso bile znane, sodišče prve stopnje pa jima tudi ni omogočilo potrebnega roka, da bi se nanje odzvala, če samo ni izvajalo procesnega vodstva. 9 Glej sklep Vrhovnega sodišča I Up 271/2023 z dne 30. 11. 2023, pa tudi I Up 38/2023 z dne 1. 3. 2023 in druge.