Jedro

Tožnik je podal predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari zadržalo učinkovanje izdane, a ne vročene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala tožniku. V skladu s 1. odstavkom 272. člena ZIZ, sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in če verjetno izkaže tudi eno od nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka istega člena. V tej fazi postopka ni izkazana verjetnost tožnikovih trditev, da mu sploh ni bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma so močnejši razlogi, ki govorijo v prid temu, da je vročitev bila opravljena. Ker ni podan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je izkazanost verjetnosti obstoja terjatve, tožnikov predlog za izdajo navedene začasne odredbe, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijan sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari zadržalo učinkovanje izdane, a ne vročene izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka tožniku podala 20. 6. 2013, ter s katero bi se toženi stranki zaradi odvrnitve nenadomestljive škode na zdravju in preprečitve nujno potrebnega nadaljevanja zdravljenja prepovedalo odjaviti tožnika iz zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter se ji naloži, da tožniku omogoči vse pravice iz dela, vključno z opravljanjem dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 2. 2001 ter mu obračunava bruto plačo vsaj v višini minimalne plače in plačuje ustrezno neto plačo za vsak mesec do zaključka postopka o glavni stvari; v primeru kršitve začasne odredbe pa bi tožena stranka bila dolžna plačati denarno kazen za vsak dan nespoštovanja začasne odredbe v višini 100,00 EUR; s tem, da bi začasna odredba veljala do pravnomočno končanega postopka o glavni stvari, pritožba zoper sklep o začasni odredbi pa ne bi zadržala njene izvršitve. Zavrnjen je bil tudi predlog, da se toženi stranki naloži, da tožniku povrne stroške izdaje začasne odredbe.

Zoper takšen sklep se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da mu dne 21. 6. 2013 ni bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, saj podpis na poštni povratnici ni njegov ali od katerega člana njegove družine. Tožnik predlaga, da se podpis na poštni povratnici primerja s podpisom na pooblastilu, ki ga je tožnik dal za vložitev tožbe v tem sporu. Tožnik je o vročitvi opravil poizvedbe na pošti A., vendar do dneva vložitve pritožbe še ni prejel odgovora. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ni bila vročena pooblaščenki tožnika, temveč odvetniški pripravnici, ki je zaposlena pri odvetniku B.B., ki ima samostojno odvetniško pisarno, ločeno od odvetniške pisarne tožnikove pooblaščenke. Pošiljka je bila tako vročena odvetniku B.B., ki jo je vrnil na naslov pooblaščenke tožene stranke, saj ni bil pooblaščen za zastopanje tožnika. Navedeno pomeni, da je izkazana verjetnost terjatve, saj do vročitve izredne odpovedi sploh ni prišlo. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi predlogu za izdajo začasne odredbe, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik sicer uveljavlja pritožbeni razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, vendar pri tem ne navaja katerih določb ZPP sodišče prve stopnje ni uporabilo, ali pa jih je uporabilo nepravilno, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče preizkusilo le, ali je podana katera od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, vendar takšnih kršitev ni ugotovilo.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V postopku izdaje začasne odredbe sodišče ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja ali je tožnik svoje terjatve v celoti dokazal, temveč le ugotavlja, ali je izkazal za verjetno, da terjatev obstoji oziroma ali je izkazal verjetnost obstoja drugih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Drugi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na tako določen rok za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da odločitev o začasni odredbi ne more temeljiti na popolno ugotovljenem dejanskem stanju glede vseh okoliščin, od katerih je odvisna odločitev o glavni stvari, temveč se dejansko stanje in s tem tudi odločilna dejstva presojajo le s stališča, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve oziroma verjetnost predpostavk za izdajo začasne odredbe. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se izpodbijani sklep lahko opira le na navedbe v tožbi oziroma odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe ter na listine, ki so priložene obema vlogama.

Glede na tako omejen način ugotavljanja dejanskega stanja v postopku izdaje začasne odredbe, sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi pri odločanju o tem, ali je tožnik izkazal verjetnost obstoja terjatve, napačno ugotovilo, da tožnik ni izkazal verjetnosti svoje trditve, da vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na naslovu njegovega prebivališča ni bila opravljena. Tožena stranka je vročitev dokazovala s kopijo poštne povratnice (priloga B16). Poštna povratnica je javna listina, ki izkazuje resničnost tistega kar je v njej navedeno. Seveda je vedno možno dokazovati, da je njena vsebina neresnična. Tega se očitno zaveda tudi tožnik, ki je, kakor zatrjuje v pritožbi, že opravil poizvedbe o vročitvi na pošti A.. O tem, da je neko dejstvo izkazano za verjetno, lahko govorimo takrat, kadar razlogi, ki govorijo za njegov obstoj, prevladujejo nad tistimi, ki govorijo proti obstoju tega dejstva. Tožbeno zatrjevanje, da odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku ni bila vročena ter pritožbeno zatrjevanje, da se podpis na povratnici razlikuje od tistega, ki je na tri dni kasneje danem pooblastilu tožnikovi pooblaščenki, ne izkazujeta verjetnosti, da vročitev sploh ni bila pravilno opravljena. Nenazadnje je podpis na sporni vročilnici identičen podpisom na ostalih povratnicah, ki so v spisu in s katerimi je tožena stranka dokazovala vročitvi, ki sta bili opravljeni 28. 5. 2013 in 6. 6. 2013. Šele v nadaljnjem postopku, potem ko se bodo opravile tudi poizvedbe pri pošti A. (v kolikor jih bo katera od strank predlagala), bo možno z gotovostjo sklepati o tem, ali je bila vročitev izredne odpovedi 21. 6. 2013 pravilno opravljena ali ne. V tej fazi pa ni izkazana verjetnost tožnikovih trditev, da mu sploh ni bila vročena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma so močnejši razlogi, ki govorijo v prid temu, da je vročitev bila opravljena.

Sodišče prve stopnje se v izpodbijanem sklepu ni opredeljevalo glede tega, ali je bila pravilno opravljena vročitev tožnikovi pooblaščenki. Zato se o tem vprašanju ne izreka niti pritožbeno sodišče, zlasti še ob dejstvu, da tožnik z navedbami o nepravilni vročitvi, opravljeni na njegovem domačem naslovu, ni izkazal verjetnost obstoja terjatve, drugih razlogov za verjetnost terjatve, pa tožnik v pritožbi niti ne uveljavlja.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo predlagane začasne odredbe. V skladu s 1. odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ; Ur. l. RS, št. 51/1998 s spremembami), sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala in če verjetno izkaže tudi eno od nadaljnjih predpostavk iz drugega odstavka istega člena. Ob ugotovitvi, da ni podan temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe, to je izkazanost verjetnosti obstoja terjatve, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno ugotavljati ali je tožnik za verjetno izkazal, kakšno od nadaljnjih predpostavk iz 2. odstavka 272. člena ZIZ.

Tudi sicer predlagana začasna odredba po svoji vsebini ni najbolj primerna za zavarovanje vtoževane nedenarne terjatve. Začasna odredba z zadržanjem učinkovanja prenehanja pogodbe o zaposlitvi lahko pride v poštev le, če prenehanje pogodbe o zaposlitvi še ni pričelo učinkovati. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi prične učinkovati z dnem njene vročitve delavcu. Res je sicer, da je med strankama sporno ali je bila vročitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pravilno opravljena, vendar v kolikor je bila vročitev tožniku opravljena 21. 6. 2013 oziroma v kolikor je bila pravilno opravljena njegovi pooblaščenki, potem je ta odpoved že pričela učinkovati.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.