Jedro

Tožena stranka je ugotovila le približno lokacijo, ki je sicer določljiva, vendar pa ni ugotovitve o tem, na katerih parcelnih številkah nepremičnin so postavljeni taksni predmeti in ali so te nepremičnine javne površine, ki so v lasti občine. Od navedenih pomanjkljivo ugotovljenih okoliščin pa je odvisno, ali nastane obravnavana taksna obveznost. Izpodbijana odločba je pomanjkljiva tudi glede obrazložitve, v katero cono spadajo obravnavani taksni predmeti glede na lokacijo.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, 2. točka izreka odločbe Občinske uprave Občine Izola številka 3502?39/2020 z dne 14. 2. 2020 se odpravi in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v višini 347,70 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

_Potek upravnega postopka_

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ tožnici dovolil uporabo taksnih predmetov na območju Občine Izola za določen čas od 1. 1. 2020 do vključno 31. 1. 2020 (1. točka izreka) in zanje odmeril takso v višini 16.200,00 EUR (2. točka izreka), ki jo mora tožnica poravnati do 29. 2. 2020 na transakcijski račun občine (3. točka izreka). Odločil je še, da bo predlagana izvršba, če tožnica občinske takse ne bo plačala v določenem roku (4. točka izreka) in ugotovil, da stroški postopka niso nastali (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve je razvidno, da je prvostopenjski organ v zvezi z odmero takse za leto 2020 v skrajšanem ugotovitvenem postopku ugotovil, da je taksni predmet šest tabel na treh obojestranskih jumbo plakatih površine 12,00 m2 ... v Izoli. Glede na obdobje uporabe (od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020) in površino taksnih predmetov je uporabil letni pavšani znesek v višini 2.000,00 EUR, kar je pomnožil s številom tabel in količnikom 1,35 glede na lokacijo. Ugotovil je, da je skupni znesek občinske takse za leto 2020 v obravnavani zadevi 16.200,00 EUR.

3. Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo.

_Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu_

4. Tožnica vlaga tožbo zoper 2. točko izreka izpodbijane odločbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb upravnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločb odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

5. Iz tožbenih navedb je razvidno, da izpodbijana odločba temelji na Odloku o taksi za oglaševanje prodaje blaga in storitev v občini Izola (Uradne objave Občina Izola številka 18/2017; v nadaljevanju Odlok), ki ni v skladu s 14., 33., 67. in 74. členom Ustave. Tožnica trdi, da se je taksna obveznost povišala za skoraj 50 % za isto število taksnih predmetov na isti lokaciji v enem letu zaradi Odloka, ki je začel veljati 5. 12. 2017 in je razveljavil prej veljavni Odlok o občinskih taksah v občini Izola (v nadaljevanju Odlok o občinskih taksah). Tožnici je bilo ob enakem dejanskem stanju na podlagi prej veljavnega Odloka o občinskih taksah odmerjena taksa v višini 8.805,89 EUR. Po sedaj veljavnem Odloku pa je višja za 7.394,11 EUR, kar je 83,97 %. Tožnica mora torej plačati skoraj dvakrat višjo takso, za kar ni utemeljenih razlogov, tako povišanje pa je nesorazmerno.

6. Z višje odmerjeno takso je poseženo v tožničino premoženjsko sfero iz 33. člena Ustave, posredno pa v pravico do podjetništva iz 74. člena Ustave, saj tožnica po taksnih predmetih izvaja svojo temeljno dejavnost, ki je zaradi plačevanja visoke komunalne takse ogrožena. Tožničin prihodek od oddajanja reklamnih panojev je približno 1.100,00 EUR letno na reklami pano, brez upoštevanja stroškov vzdrževanja in upravljanja panojev.

7. Po tožničinem mnenju ni poseženo v njene pravice zaradi plačevanja takse, ampak zaradi njenega zvišanja, ki mora biti sorazmerno. Posledice posega so za tožnico hude in resno ogrožajo njeno poslovanje, saj z dobičkom, ki ga pridobiva z oddajanjem oglasnih površin, ne zmore pokrivati komunalne takse v višini, ki ji je bila odmerjena na podlagi Odloka. Posledice neplačila takse so stroge, saj se taksa prisilno izterja, nadzorni organ pa lahko na podlagi 14. člena Odloka odredi odstranitev taksnih predmetov, kar lahko tožnici povzroči hudo gospodarsko škodo1. Odlok torej invazivno posega v pravico iz 33. in 74. člena Ustave.

8. Obravnavano povišanje takse je po tožničinih trditvah namenjeno le povečanju čistega prihodka tožene stranke, saj povišanje takse znatno odstopa od rasti cene življenjskih stroškov. Stopnja inflacije od leta 2003 do 2017 je bila višja za 34,5 %, Odlok pa je občinsko takso povišal za 83,97 %, kar je skoraj trikrat več od rasti življenjskih stroškov. S sprejemom Odloka je porušeno ravnovesje med interesom tožene stranke po zaračunavanju občinskih taks in tožničinimi interesi učinkovite uporabe taksnih predmetov in opravljanja dejavnosti. Po Odloku se taksa glede na dejansko kvadraturo taksnega predmeta odmeri samo za objekte s površino do 4 m2, za objekte večje od 10 m2 pa se določi pavšalno v letnem znesku. Za taksne predmete, ki merijo od 10 m2 do 12 m2, se plačuje pavšalna letna tarifa v znesku 2.000,00 EUR, kar je štirikrat več kot za objekte s površino od 4 m2 do 10 m2. Pavšalna tarifa v znesku 2.000,00 EUR za objekte s površino 12 m2 je skoraj dvakrat višja, kot bi bila tarifa za objekt s površino 12 m2, če bi se tarifa računala na podlagi dejanske kvadrature. Z Odlokom je podana kršitev načela enakosti, saj razlikovanje ne sme biti arbitrarno, zato mora predpis v okviru svojega namena izbrati sredstva, ki so sorazmerna glede na ugotovljeno različnost položajev, ki so podlaga za normativno razlikovanje. Višina dodatne obremenitve mora biti v razumnem sorazmerju s kriterijem, na podlagi katerega se odmeri.

9. Tožnica toženi stranki očita tudi bistvene kršitve določb upravnega postopka, saj izpodbijana odločba, ki vsebuje predvsem citiranje pravnih predpisov brez ugotovitve dejanskega stanja, ni obrazložena v bistvenem delu. Po mnenju tožnice ni ugotovitev, na katerih nepremičninah so postavljeni taksni predmeti, ali se te površine štejejo za javno mesto in zakaj je tožena stranka taksne predmete umestila v cono A. Tožnica ni imela možnosti izjave o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe, pri čemer tožena stranka ni pojasnila, zakaj je vodila skrajšani postopek.

10. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnici odmerila takso za uporabo taksnih predmetov, in sicer za 3 panoje ? obojestranske jumbo plakate na lokaciji ... v Izoli, torej 6 taksnih objektov v izmeri 12 m2 za obdobje od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020 v skupnem znesku 16.200,00 EUR. Sporni taksni predmeti so v 10 metrskem pasu od razmejitvene ceste, s čimer je bila tožnica seznanjena v letu 2017. Tožnica po mnenju tožene stranke ne izpodbija svojega statusa taksnega zavezanca, lokacije, taksnih predmetov in obdobja. Zato je tožnica prepozna z navedbami o pomanjkljivih ugotovitvah tožene stranke, na katerih nepremičninah so postavljene reklamne table in ali se te površine štejejo za javno mesto.

11. V zvezi z nesorazmernim povišanjem takse tožena stranka navaja, da se usklajuje vrednost taksne tarife z gibanjem rasti cen življenjskih potrebščin ter da je prišlo do splošnega zvišanja cen izdelkov in storitev od začetka marca 2003 do konca novembra 2017 za 34,5 %. Zato tožnica ne more očitati toženi stranki, da Odlok intenzivno posega v njeno pravico do zasebne lastnine in svobodne pobude. Tožena stranka zavrača tožničine trditve o nesorazmernem povišanju takse in nedopustnem posegu v njene ustavne pravice in se sklicuje na odločitev Upravnega sodišča v zadevi I U 705/2019 z dne 27. 8. 2020. V nadaljevanju trdi, da je prišlo do splošnega zvišanja cen izdelkov in storitev, kar je prispevalo k spremembi taksne tarife, in da je cona A turistično najbolj obiskano območje, zato je zvišanje količnika v tej coni primerno.

12. V pripravljalni vlogi tožena stranka dodaja, da se s predpisano metodo spodbuja oglaševanje s čim manjšim posegom v okolje. Za oglaševanje na velikih predmetih, ki tržijo oglasni prostor, se taksna obremenitev povečuje. Glede na število jumbo plakatov v občini Izola je jasno, da gre za ekskluzivno rabo tovrstnih medijev oglaševanja, temu ustrezno je določena višina takse z upoštevanjem koristi, ki jih taksni zavezanec lahko pridobiva s posebno rabo javne površine. Trditveno in dokazno breme glede zatrjevane nesorazmernosti je na tožnici, pri čemer nižji dohodek ni dokaz nesorazmernosti višine takse. Tožnici možnost pridobivanja dohodka ni bila odvzeta.

13. Trdi še, da panoji stojijo na parc. št. ... k.o. Izola (ID ...), ki je v zemljiški knjigi označena kot zemljiška parcela Občine Izola, na kateri je zaznamba grajenega javnega dobra lokalnega pomena, parc. št. ... k.o. Izola (ID ...), ki je v zemljiški knjigi vknjižena kot javno dobro ter parc. št. ... k.o. Izola (ID ...), na kateri je vknjižena družbena lastnina v uporabi Občine Izola (prej je bila to parc. št. ..., k.o. Izola). Vsi trije taksni predmeti so na območju znotraj 10 metrskega pasu: pri prvem je zunanji rob, ki je najdlje oddaljen od cestne parcele, na razdalji 9,4 metrov, pri drugem je 6,5 metrov od cestne parcele in pri tretjem 5 metrov. Torej so vsi trije taksni predmeti znotraj 10 metrskega pasu ... ceste, ki razmejuje cono A od cone B, zato je pravilno uporabljen višji količnik za izračun 1,35. _Sodna presoja_ **K I. točki izreka**

14. Tožba je utemeljena.

15. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da iz tožbenih navedb jasno izdaja, da tožnica izpodbija 2. točko izpodbijane odločbe. Zato je predmet tega upravnega spora odločitev tožene stranke o višini odmerjene občinske takse.

16. V zvezi s tem med strankama ni sporno, da: - je tožnica taksna zavezanka; - so taksni predmet trije obojestranski jumbo panoji; - je oglaševalskih panojev šest; - je površina vsakega oglaševalskega panoja 12 m2; - da so panoji nasproti ... pred prvim krožiščem, ... v Izoli med prvim in drugim krožiščem ter ... v Izoli iz smeri ... med drugim in tretjim krožiščem, - je bila taksa odmerjena za leto 2020. Sporno je, ali je tožena stranka v zvezi z odmero oziroma izračunom višine takse ugotovila vsa pravno pomembna dejstva in ustrezno obrazložila svojo odločitev.

17. Pravna podlaga za odmero občinske takse v obravnavani zadevi je Odlok, ki v prvem odstavku 10. člena določa, da se višina takse na podlagi 2., 3. in 4. člena tega Odloka določi tako, da se najprej ugotovi skupna površina strani table ali reklamnega objekta. Če ta presega 4 m2, se uporabi pavšalna vrednost po taksni tarifi za posamično stran table ali reklamnega objekta. Skupno vrednost se pomnoži s količnikom cone taksnega predmeta.

18. Prvostopenjski organ je v obrazložitvi odločbe ugotovil, da je šest taksnih predmetov površine 12 m2, ki jih tožnica želi uporabljati od 1. 1. 2020 do 31. 12. 2020, ... v Izoli, ter da je glede na obdobje uporabe in površino osnova za izračun pavšalna letna taksa v višini 2.000,00 EUR, ki jo je pomnožil s količnikom lokacije 1,35 in številom taksnih predmetov. Iz obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa pa izhaja, da tožnica lokacije ne izpodbija in da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je lokacija, kjer želi tožnica postaviti jumbo plakate2, v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 2. člena odloka določena kot cona A, ki zajema staro mestno jedro Izole, ki je na jugu omejeno s Prešernovo cesto ter cesto na Belveder in za katero je določen količnik 1,35. Ugotovil je še, da je prvostopenjski organ glede na skupno površino jumbo plakata, ki presega 4 m2, pravilno uporabil 10. člen Odloka, saj je za vsak jumbo plakat odmeril pavšalno takso 2.000,00 EUR. Upoštevaje pavšalno takso, število taksnih predmetov (6 kom), in faktor lokacije (1,35), je občinska taksa pravilno odmerjena.

19. Sodišče se strinja s tožnico, da iz obrazložitve izpodbijane odločbe ni razvidna ugotovitev tožene stranke, da so taksni predmeti postavljeni na javni površini; na pomanjkljivo ugotovitev teh dejstev tožnica opozorila že v pritožbi, do česar se tožena stranka do tega ni opredelila. Iz v peti alineji ugotovljenega nespornega dejstva je razvidno, da je tožena stranka ugotovila le približno lokacijo, ki je sicer določljiva, vendar pa ni ugotovitve o tem, na katerih parcelnih številkah nepremičnin so postavljeni taksni predmeti in ali so te nepremičnine javne površine, ki so v lasti občine. Od navedenih pomanjkljivo ugotovljenih okoliščin pa je odvisno, ali nastane obravnavana taksna obveznost po prvem odstavku 3. člena Odloka, ki določa njen nastanek, če se oglašuje na: 1. javnih površinah v lasti občine, kot so javne cesta, ulice, trgi, tržnice, igrišča, parkirišča, pokopališča, parki, zelenice, rekreacijske površine in podobno; 2. infrastrukturi ter urbani opremi občinskih javnih služb; 3. stavbah in zemljiščih v lasti občine in 4. drugih območjih, če tako določi zakon. To posledično pomeni, da je v navedenem delu izpodbijane odločbe nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

20. V nadaljevanju sodišče ugotavlja še, da je izpodbijana odločba pomanjkljiva tudi glede obrazložitve, v katero cono spadajo obravnavani taksni predmeti glede na lokacijo. V skladu s prvo alinejo prvega odstavka 2. člena Odloka se taksa za oglaševanje odmerja po celotnem območju občine Izola, pri čemer je v coni A staro mestno jedro Izole, ki je na jugu omejeno s Prešernovo cesto ter cesto na Belveder; količnik za izračun takse znaša 1,35. V skladu z drugo alinejo prvega odstavka 2. člena Odloka pa cona B zajema območje industrijske cone, Livad, Jagodja, na severu meji na Prešernovo cesto, na jugu na obalno cesto; količnik za izračun takse pa znaša 1,00. To pomeni, da je Prešernova cesta meja med cono A in cono B, kljub temu pa iz obrazložitve ni razvidno, zakaj so taksni predmeti v coni A. Od umestitve lokacije v cono A ali cono B je namreč odvisno, ali se pri izračunu takse uporabi količnik 1,35 ali 1,00, kar vpliva na pravilnost izračuna višine odmerjene takse.

21. Ob takem stanju stvari izpodbijana odločitev ni obrazložena na način, da bi jo bilo mogoče preizkusiti, saj nima sestavin, ki so predpisane z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Na podlagi 214. člena ZUP mora obrazložitev upravne odločbe namreč obsegati navedbo o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbo določb predpisov, na katere se opira določba in razloge, ki jih glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, kakor tudi razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku.

22. Če je obrazložitev upravne odločbe takšna, da te vsebine nima, stranki ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Po presoji sodišča bi morala tožena stranka navesti parcelne številke nepremičnin, na katerih so taksni predmeti, obrazložiti, ali so te nepremičnine v lasti občine, in ob ustrezno ugotovljenem dejanskem stanju na podlagi tretjega odstavka 2. člena Odloka pojasniti, zakaj spadajo v cono A ali cono B. V tem pogledu niso upoštevna niti dodatna pojasnila tožene stranke v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi glede pomanjkljivo ugotovljenih dejstev v zvezi s taksnimi predmeti3, saj je v obravnavani zadevi predmet spora le zakonitost izpodbijane odločbe, pomanjkljivosti njene obrazložitve pa ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo in pripravljali vlogi.4

23. Na drugačno sodno presojo ne vpliva niti sklicevanje tožene stranke na stališče sodišča v zadevi I U 705/2019 z dne 27. 8. 2020, saj je sodišče v navedeni zadevi ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila vsa odločilna dejstva v zvezi z odmero občinske takse, ki v obravnavani zadevi glede na navedeno niso bila ugotovljena. Zato ne gre za primerljivo zadevo.

24. Ob takih okoliščinah, ko v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko stanje ni bilo v zadostni meri ugotovljeno (2. točka 214. člena ZUP), izpodbijana odločba nima konkretnih razlogov za odločitev (3. točka 214. člena ZUP) in ne vsebuje razlogov, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločitev (5. točka 214. člena ZUP), ni možen preizkus zakonitosti z vidika pravilne uporabe 2. in 3. člena Odloka, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

25. Ker je glede na obrazloženo 2. točka izreka odločbe nepravilna in nezakonita, jo je sodišče na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 v tem delu odpravilo in zadevo v navedenem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti. V tem okviru bo treba skladno s prvim odstavkom 139. člena ZUP ugotavljati dejansko stanje in izvajati dokaze o vseh dejstvih, pomembnih za izdajo odločbe, tudi o tistih, ki v postopku še niso navedena. V zvezi s tem bo moral predvsem glede na pritožbene in tožbene navedbe o nesorazmernosti zvišanja takse, ki so odmerjene po novem Odloku, upoštevati tudi sprejeta stališča Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 53/2021 z dne 9. 3. 2022 in Upravnega sodišča v zadevi I U 386/2022-71 z dne 25. 4. 2023. Pred odločitvijo bo moral organ prve stopnje tožnici zagotoviti pravico do izjave. Ker je bilo potrebno izpodbijano odločbo iz navedenega razloga odpraviti, se sodišče do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

26. Sodišče ni odločalo v sporu polne jurisdikcije, saj podatki postopka glede na podano bistveno kršitev določb postopka za to ne dajejo zanesljive podlage, pri čemer tožnica ne utemeljuje, zakaj bi ji nov postopek pri pristojnem organu prizadel težko popravljivo škodo (prva točka prvega odstavka 65. člena ZUS-1).

27. Sodišče je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo treba očitno že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov tožbi ugoditi in odločbo odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom.

**K II. točki izreka**

28. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, se tožniku v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

29. Ker je bila zadeva rešena po sodniku brez glavne obravnave, tožnico pa je v postopku zastopala odvetniška družba, se ji priznajo stroški v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povišani za 22 % DDV, torej za 62,70 EUR. Tožena stranka je dolžna tožnici stroške povrniti v 15 dneh od vročitve sodbe.

30. Zakonske zamudne obresti od stroškov sodnega postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek pa bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah; ZST-1).

1 Škoda bi po tožničinih trditvah nastala z blokado sredstev, potencialno insolventnostjo, izgubo dobička od oddajanja oglasnih površin v najem, plačevanjem pogodbenih kazni naročnikom, okrnitvijo ugleda in izgubo zaupanja potencialnih partnerjev. 2 Lokacije taksnih predmetov so po ugotovitvah drugostopenjskega organa nasproti ... pred prvim krožiščem, ... v Izoli med prvim in drugim krožiščem ter ... v Izoli iz smeri ... med drugim in tretjim krožiščem. 3 Povzetek navedb tožene stranke je razviden iz 10. do 13. točke obrazložitve te sodbe. 4 Smiselno enako tudi E. Kerševan, V. Androjna, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 570, drugi odstavek.