Jedro

Za razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve (pri čemer velja opozoriti, da je izraz razveza tu uporabljen nenatančno, je v nasprotju s terminologijo citiranih členov, ne pa tudi njihovih naslovov, zaradi česar je smotrneje govoriti samo o razdrtju), morajo biti izpolnjeni pogoji: a) da gre za dvostransko vzajemno odplačno pogodbo, b) da obveznosti iz pogodbe ena stranka ni izpolnila, c) da je le-to mogoče pripisati krivdi stranke, ki ni izpolnila, č) da je druga stranka izpolnila svoj del obveznosti in d) da je razdrtje pogodbe zahtevala na zakonsko predpisan način.

V primeru razdrtja pogodbe o združevanju sredstev lahko oškodovanec zahteva vrnitev vplačanih zneskov z ustreznimi zamudnimi obrestmi in plačilo "članarine" - pristopnine.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se: 1. Sodba v zavrnilnem delu (3. odst. pod I.) spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka mora vrniti tožeči stranki 300 DEM z zamudnimi obrestmi od 22.7.1992 do plačila po obrestni meri, po kakršni se obrestujejo devizne vpogledne vloge v DEM, oboje v tolarski vrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije, na dan plačila - v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Kar zahteva tožeča stranka več (tolarsko vrednost po prodajnem menjalnem tečaju Banke Slovenije), se zavrne.

2. Sklep o začasni odredbi se glede zamudnih obresti in glavnice 300 DEM razveljavi.

II. V ostalem se pritožbi zavrneta in se v nespremenjenih delih potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki 10.270,00 SIT stroškov pritožbenega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.5.1995 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo razsodilo, da mora tožena stranka vrniti tožeči stranki 187.500,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo; zavrnilo je ugovor tožene stranke proti sklepu o začasni odredbi, le-to pa še dopolnilo s tem, da se blokirajo sredstva na določenem in kateremkoli drugem žiro računu tožene stranke v višini celotnega vtoževanega zneska, ta sredstva pa se prenesejo na depozitne račune. Ugotovilo je namreč, da je tožnik upravičeno odstopil od pogodbe o združevanju sredstev, ker je bilo očitno, da tožena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti - odobritve kredita v "čim krajšem času", posledica odstopa od pogodbe pa je vrnitev danega z obrestmi. Ni pa ugodilo zahtevku za vrnitev članarine v vrednosti 300 DEM, ker je bila ta z včlanjanjem in sklenitvijo pogodbe dejansko konzumirana, sicer pa se ob izstopu iz združenja članarina ne vrača. V zvezi z začasno odredbo pa je zavzelo stališče, da je verjetnost tožbenega zahtevka izkazana s to obsodilno sodbo, nevarnost za tožnikovo plačilo pa je v tem, da finančni položaj tožene stranke ni dober. Toženi stranki je naložilo plačilo vseh stroškov, saj tožena stranka le delno ni uspela z zavrnjenim delom.

Proti zavrnilnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka, pri čemer uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Predlaga, da sodišče ugodi zahtevku v celoti, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe v napadanem delu. Proti obsodilnemu delu sodbe in odločbi o začasni odredbi pa se pritožuje tožena stranka iz vseh treh razlogov, pri čemer predlaga razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu in vrnitev zadeve v novo odločanje, sklep pa naj se razveljavi in zavrne predlog za izdajo začasne odredbe, še podrejeno pa predlaga, naj se izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadeva v novo odločanje.

Tožeča stranka trdi, da "članarina" ni plačilo, da bi postala članica zavoda, marveč da bi pridobila kredit. Ne gre namreč za nobeno društvo oziroma klub. Znesek 300 DEM je bil takojšen zaslužek tožene stranke. Pravna posledica razdrtja pogodbe je vrnitev prejetega.

Tožena stranka pa očita sodišču, da ni zaslišalo njenega predstavnika, kar je izrecno zahtevala. Dodaten rok za izpolnitev obveznosti je bil neprimeren in odločno prekratek. Tožeča stranka je predčasno zahtevala izpolnitev pogodbe. Tožena stranka je neprofitna organizacija in odvisna od pristopa novih članov in zato se je doba za odobritev kreditnih sredstev gibala od šest do štirideset mesecev.

Pravilnik je sestavni del pogodbe in zato je bilo to dejstvo tožeči stranki znano. Zahteve tožeče stranke za sklenitev kreditne pogodbe so bile neupravičene, saj nimajo ne zakonite ne pogodbene podlage.

Tudi postavljeni dodatni roki so bili neupravičeni, saj je tožena stranka izplačevla kredite po vrstnem redu in odvisno od priliva sredstev. Tožena stranka bi sicer lahko odstopila od pogodbe, vendar ne bi mogla zahtevati plačila obresti in članarine. Zato ni mogoče uporabiti 132. člena ZOR. Tožena stranka je razglasila moratorij za izplačila članom, ki so odstopili od pogodb. Nepravilna je stroškovna odločitev, saj tožena stranka ni uspela z osmino zahtevka. V zvezi z začasno odredbo poudarja, da so ji blokirana likvidna sredstva in da je to ovira pri njeni redni dejavnosti. Temeljno sodišče je blokiralo že 20 milijonov SIT in takšne blokade jo lahko spravijo v stečaj.

Tožeča stranka bi morala dokazati, da toženi stranki začasna odredba ne bi povzročila škode. Nov žiro račun je morala tožena stranka odpreti po odločbi SDK. Sodba in začasna odredba sta sami s seboj v nasprotju, saj je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 300 DEM, sredstva v tej višini pa je blokiralo.

Pritožba tožeče stranke je pretežno utemeljena, pritožba tožene stranke proti sklepu pa le delno, medtem ko proti obsodilnemu delu sodbe ni utemeljena.

O tožnikovi pritožbi Ob dejstvu, da je pogodba med strankama razdrta, kakor to izhaja ob ne povsem enotnih in preciznih izrazih iz obrazložitve izpodbijane sodbe in kakor bo o tem pozneje razloženo temu pritrdilno stališče pritožbenega sodišča, velja uporabiti tudi za "članarino", ki jo je plačal tožnik ob sklenitvi pogodbe s tožencem določbo 2. odst. 132. člena ZOR - da ima stranka iz razdrte pogodbe pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Res je sicer v 1. alinei 8. člena toženčevega Pravilnika o splošnih pogojih poslovanja sklada vzajemne pomoči občanom in podjetij iz Slovenije (pravilnik) določeno, da mora član ob podpisu pogodbe o združevanju sredstev (pogodba) plačati članarino, vrednoteno v tolarski protivrednosti DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije (BS) na dan podpisa pogodbe, v 3. odst. 3. člena le-te, sklenjene med strankama pa znaša ta članarina 300 DEM.

Drugih določb o članarini listini ne vsebujeta izvzemši določbo v primeru odstopa člana od pogodbe Zavod članarine ne vrne (1. odst. 20. člena pravilnika in 2. odst. 11. člena pogodbe). Ob tožnikovi trditvi, da pri vplačilu 300 DEM ni šlo za nikakršno članarino, mora sodišče dognati pravno naravo tega plačila. Po prepričanju pritožbenega sodišča ga ni mogoče opredeliti kot članarino. Ne iz pogodbe ne iz pravilnika, ne iz toženčevih trditev in tudi ne iz predpisov ni mogoče razbrati za kakšno članstvo tožnika pri tožencu naj bi šlo. Toženec je ustanovljen kot zavod, Zakon o zavodih (Ur.l.RS št. 12/91) pa ne predvideva nobenih članov ali članstva v zavodih, saj bi bilo to v nasprotju z njihovo naravo, na podlagi obeh listin pa tožnik tudi ni pridobil statusa člana toženca s pravicami, ki gredo članom v kakšni organizaciji (aktivna in pasivna volilna pravica, samoupravljalske pravice ipd.). To jasno izhaja že iz 1. člena pogodbe, kjer ni kot njen namen opredeljeno kakšno članstvo, marveč gre za združevanje sredstev člana (torej v drugačnem kot običajnem pomenu člana društva, kluba, organizacije ipd.) v zavod za dodelitev vzajemne brezobrestne pomoči. Tudi toženec sam te "članarine" ni štel kot članarino, saj je pritožbenemu sodišču iz druge podobne pravde (VI P 150/94) znano, da je moral član, ki je sklenil zapored dve pogodbi, za pridobitev posojila dvakrat plačati članarino. Članarine se plačujejo mesečno, letno, večletno, doživljenjsko ipd., ne v pogodbi ne v pravilniku, kot rečeno pa ni takšnih določb. Spričo vsega povedanega tudi ni šlo za kakšno pristopnino, marveč za del cene posojila, ki naj bi ga dobil tožnik.

Po povedanem se pokaže, da je prvo sodišče zmotno materialnopravno presodilo tu obravnavano vprašanje. Tožnik s sklenitvijo pogodbe in plačilom 300 DEM ni postal član tožene stranke v smislu članstva v neki organizaciji in ne konkretno v zavodu, ker tega niti zakon ne omogoča in tako iz tega razloga in prej naštetih ni šlo za članarino, kar vse pomeni, da ob uporabi zakonskih določb o učinkih razdrte pogodbe obravnavana "članarina" ne more imeti drugačne pravne usode, kakor druga tožnikova plačila v smislu izpolnjevanja sklenjene pogodbe. Tako ni mogoče uporabiti prej citiranih določb 11. člena pogodbe in 20. člena pravilnika, da v primeru odstopa člana od pogodbe toženec ni dolžan vrniti "zneska, plačanega za članarino".

Ker v obravnavanem primeru ne gre za samovoljen odstop od pogodbe v smislu prej citiranih pogodbenih določil, marveč za razdrtje pogodbe zaradi neizpolnitve toženčevih obveznosti in ker sploh ne gre za članarino, mora toženec vrniti, kar je na podlagi pogodbe prejel (2. odst. 132. člena ZOR). Kadar se v takšnem primeru vrača denar, mora stranka, ki vrača denar, plačati zamudne obresti od dneva, ko je prejela plačilo (5. odst. 132. člena ZOR). Tako gredo tožniku tudi zamudne obresti od 22.7.1992 dalje - toej od dneva vplačila naprej do plačila. Vendar pa ne gresta ne glavnica ne obresti po obrestni meri, kot se obrestujejo devizne vpogledne vloge v DEM v tolarski vrednosti po prodajnem menjalnem tečaju BS, kot zahteva tožnik, marveč po srednjem tečaju BS, kot sta se stranki dogovorili z devizno klavzulo (3. odst. 3. člena pogodbe).

Zaradi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke ugodilo in sodbo v delu, ki ga izpodbija ta stranka po pooblastilu iz 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je zahtevku pretežno ugodilo, kot je bilo razloženo in kot je to razvidno iz izreka sodbe.

O pritožbi tožene stranke proti sodbi V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, kar zadeva sodbo, ta pritožba ne pove, pa tudi pritožbeno sodišče samo ni odkrilo po uradni dolžnosti kakšne takšne kršitve absolutne narave.

Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje za pravilno rešitev tega spora dovolj popolno in tudi pravilno ugotovilo. Res ni zaslišalo predstavnika tožene stranke, vendar mu to ni bilo potrebno storiti, saj si je lahko na podlagi listinskih dokazov ustvarilo dovolj popolno in pravilno podobo dejanskega stanja. Sicer pa pritožba niti ne pove, kaj posebnega bi lahko povedala ta priča in kar ne bi bilo zajeto z listinami. Končno tudi ne pove, v čem naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno, po drugi strani pa se tudi pritožbenemu sodišču samemu ni porodil kakšen dvom o resničnosti dejstev, na katera se opira izpodbijana sodba (2. odst. 370. člena ZPP).

Ta obravnavani del sodbe je pravilen tudi v materialnopravnem pogledu. Jedro spora med strankama je plačilo zamudnih obresti od vplačil posameznih tožnikovih vlog do poteka treh mesecev po tožnikovem odstopu od pogodbe. Da mora toženec vrniti vplačane zneske v teh mesecih po izjavi o odstopu, se očitno zaveda in temu ne nasprotuje, saj pojasnjuje, da tega ni prostovoljno storil le zaradi razglasitve moratorija. Takšne enostranske razglasitve moratorija seveda sodišče ne more upoštevati, saj bi moralo zanj obstajati soglasje nasprotne stranke. Torej že po 1. odst. 11. člena pogodbe je dolžnost toženca, da povrne tožniku v treh mesecih vse plačane zneske. Pri tem se torej niti ni potrebno opirati na določbe ZOR.

Razrešiti je torej potrebno vprašanje, ali gredo tožniku tudi zamudne obresti od posameznih vplačil, kar naj bi bila posledica učinkov razdrte pogodbe. Ugotovitev prvega sodišča, da je šlo za razdrto pogodbo, je pravilna. Če naj se šteje neka pogodba za razdrto zaradi neizpolnitve (124. do 132. člen ZOR v podpoglavju III. Razveza pogodbe zaradi neizpolnitve, pri čemer velja opozoriti, da je izraz razveza tu uporabljen nenatančno, je v nasprotju s terminologijo citiranih členov, ne pa njihovih naslovov, zaradi česar je smotrneje govoriti samo o razdrtju), morajo biti izpolnjeni pogoji: a) da gre za dvostransko vzajemno odplačno pogodbo, b) da obveznosti iz pogodbe ena stranka ni izpolnila, c) da je le-to mogoče pripisati krivdi stranke, ki ni izpolnila, č) da je druga stranka izpolnila svoj del obveznosti in d) da je razdrtje pogodbe zahtevala na zakonsko predpisan način. Glede prvega pogoja bržkone ni nič spornega. Tožnik se je obvezal plačati nepovratnih 300 DEM in plačevati po 12.500,00 SIT najmanj 6 mesecev, toženec pa se je obvezal, da bo v čimkrajšem roku po tej dobi izplačal vzajemno pomoč v znesku 500,000,00 SIT. Gre za pogodbo, katere pravočasna izpolnitev na toženčevi strani ni njena bistvena sestavina in torej ne gre za fiksen posel. Izraza "v čim krajšem roku" namreč ni mogoče šteti kot določen rok v duhu 125. člena ZOR. Pri pogoju b) pa se pojavi vprašanje, ali je že minil izpolnitveni rok. Gre za pravilno razlago izraza "v čim krajšem roku" (5. člen pogodbe in 9. člen pravilnika). Gre za nejasno določilo, za katerega razlago je potrebno uporabiti interpretacijsko zakonsko napotilo iz 100. člena ZOR, saj gre tu za formularno pogodbo, ki jo je sestavil in ponudil toženec. V takšnem primeru je potrebno nejasno določilo razlagati v korist druge, praviloma in tudi v tem primeru šibkejše stranke - tožnika. Ta je očitno razumel pogodbo tako, da mu bo odobreno posojilo takoj po 6-mesečnem plačevanju obrokov, saj je takrat takoj zaprosil za pojasnilo. Tako so si predstavljali očitno tudi drugi "člani", saj je toženec navajal v svojem ugovoru, da je več članov odstopilo od pogodb, prav tako pa tudi iz njegovega obvestila o razglasitvi moratorija. Pravilno je prvo sodišče štelo, da drugačne razlage ne dopuščajo niti skrajni pogodbeni rok za združevanje srestev, ki znaša toliko mesecev, kolikor znaša doba vračila kreditov (9. člen pravilnika, pogodba pa tega roka nima). Že sama formulacija tega člena ("sklad se zavezuje izplačati kredit članu v čim krajšem roku, vendar pa mora član združevati sredstva v skladu najmanj šest mesecev oz. toliko mesecev kolikor znaša doba vračila kredita") dopušča le tako razlago, da se "čim krajši rok" nanaša na razdobje po 6-mesečnem združevanju sredstev, ne pa na kakšno kasnejše obdobje ali celo na obdobje po maksimalnem združevanju sredstev. Slednje ni le nesmiselna določba, marveč mora veljati kot nezapisana, saj je nemoralna, ker v takšnem primeru sploh ne bi šlo za posojilo in bi vlagatelj dobil povrnjeno le plačano vsoto brez obresti in to pri inflaciji, ki je v naši državi še občutna in trajna. Rok za izpolnitev je torej glede na to obravnavano pogodbeno določilo za toženo stranko potekel, ne da bi ta izpolnila svojo obveznost. Pogoj b) je torej izpolnjen, kar velja tudi za pogoj pod c). Krivda se domneva, toženec pa domnevo lahko izpodbije, kar skuša s svojimi pritožbenimi trditvami o tem, da gre pri njem za neprofitno organizacijo, da je odvisen od pristopa novih članov, da je izplačeval kredite po vrstnem redu ipd. Ni mogoče sklepati, da bi šlo za neprofitno organizacijo, saj se je ustanovila kot zavod, po Zakonu o zavodih pa se lahko zavod ustanovi, če so zagotovljena sredstva za ustanovitev in začetek dela zavoda (7. člen tega zakona).

Slednje pa je bilo pri tožencu v tem, da izpolnjuje svoje obveznosti do pogodbenikov po pogodbeno najkrajšem združevanju njihovih sredstev. Po zakonu in po naravi posla bi torej toženec moral poskrbeti za začetni kapital in če tega morda ni storil, se to pripiše njemu v krivdo. Nadalje, po 6. členu pogodbe ima toženec pravico prosto in kot dober gospodar razpolagati z združenimi sredstvi, se pravi s kapitalom, ki ob takšnem razpolaganju tudi prinaša koristi. Končno je moral vsak pogodbenik plačati 300 DEM in še 5-odstotno provizijo pri izplačilu kredita (kar bi po današnjih cenah navrglo tožencu v primeru tožnika približno 54.000,00 SIT).

Toženec tudi ni ravnal vestno in pošteno v duhu 12. člena ZOR.

Pravilnik predvideva prednostno listo članov za pridobitev kredita, ki se pripravi do vsakega 10. v mesecu, položaj člana na tem seznamu pa je odvisen od datuma podpisa pogodbe o združevanju sredstev. Ta seznam je javen in izobešen na oglasni deski in član ima pravico do ugovora (27. in 28. člen pravilnika). Toženec tega prednostnega seznama sploh ne omenja, na tožnikove pozive k sklenitvi pogodbe pa očitno tudi ni reagiral tako, da bi ga seznanjal, na katerem mestu prednostnega seznama je. Tožnik je po šestih takšnih opominih obupal in izjavil, da odstopa od pogodbe. Končno se toženec tudi ne more uspešno ekskulpirati s trditvijo, da je bil odvisen od pristopa novih članov, saj, četudi bi bilo to res, takšnega rizika ne more prevaliti na sopogodbenika, ki redno izpolnjuje svoje obveznosti. Pogodba in pravilnik ne omogočata sklepanja o aleatornosti razmerja, ki naj bi nastalo med strankama oz. da bi bilo dogovorjeno, da bo posojilo odobreno, če in ko bo zbranih dovolj sredstev. V obravnavanem primeru očitno celo ni zadostovala dvojna doba minimalnega združevanja sredstev, da bi tožnik lahko dobil posojilo. Toženec mu je domala po letu dni, odkar je začel plačevati prispevke, namesto kredita ponujal depozit združenih sredstev, kot to izhaja iz toženčevega dopisa z dne 21.8.1993. Povedano je že bilo, da je tožnik izpolnil svoj del obveznosti (pogoj pod č), pa tudi njegovo enostransko razdrtje pogodbe je bilo izvedeno v skladu z zakonom, kar pomeni, da je izpolnjen tudi zadnji izmed prej naštetih pogojev d). Od toženca je zahteval izpolnitev pogodbe - sklenitev posojilne pogodbe, in to ob primernem roku, ki je ustrezal naravi toženčeve obveznosti in drugim okoliščinam pogodbenega razmerja med strankama, kot je bilo to že razloženo. Ker ni šlo, kot rečeno, za fiksni posel, je bil za razdrtje pogodbe potreben še dodatni primerni rok za izpolnitev (drugi odst. 126. člena ZOR), ki ga je tožnik slejkoprej dal tožencu, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, s tem, da je ponavljal svoje zahteve za sklenitev pogodbe kar 6x ob vsakem mesečnem plačilu prispevka. Nesprejemljiva je pritožbena trditev, češ da takšen dodatni rok ni bil primeren, saj je znašal 6 mesecev, torej takšno dobo, kot je bila po pogodbi kot minimalna dogovorjena za združevanje sredstev in pridobitev posojila. Pravni standard "primernega dodatnega roka" je sodišče prve stopnje torej pravilno razlagalo in ga uporabilo. Rezultat vseh razgrnjenih ugotovitev je torej, da je tožnik na pravno utemeljen in zakonit način razdrl pogodbo s tožencem.

Nesprejemljive so še pritožbene trditve o tem, da je tožena stranka izplačevala kredite po vrstnem redu in odvisno od priliva sredstev, saj ni te trditve z ničemer izkazala (219. člen in prvi odst. 352. člena ZPP). Zbledele so tudi trditve o polletnem moratoriju za izplačila članom, ki so odstopili od pogodbe, saj je ta čas že minil, toženec pa ni izpolnil niti svoje obveznosti za vrnitev združenih sredstev brez obresti, čemur sicer ne nasprotuje.

Zaradi razdrte pogodbe je sodišče tudi pravilno uporabilo zakonske določbe o učinkih takšne pogodbe, med katerimi je tudi plačilo zamudnih obresti od dneva, ko je toženec prejel posamezna plačila (5. odst. 132. člena ZOR).

O toženčevi pritožbi proti sklepu Prvo sodišče je utemeljeno zavrnilo toženčev ugovor proti izdani začasni odredbi. Vse doslej povedano razkriva, da je bila zahteva tožnika in tudi vseh drugih tožečih strank, ki jih omenja pritožba, utemeljena in da torej "člani" toženca niso zakrivili njegovega slabega finančnega položaja pač pa njegovo poslovanje samo. S takšnimi trditvami toženec pravzaprav skuša izpodbiti izkaz verjetnosti obstoja terjatve, ki pa je bila ne samo verjetno izkazana marveč tudi dokazana z izpodbijano sodbo. V zakonu tudi nima opore pritožbena trditev, češ da bi morala tožeča stranka izkazati, da izdana odredba toženi stranki ne bo povzročila nobene škode, saj zakon o izvršilnem postopku kakšne takšne upnikove dolžnosti ne predpisuje. Zakon le določa, da upniku ni potrebno dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (2. odst. 265. člena ZIP). Iz te zakonske določbe pa ne izhaja tisto, kar trdi pritožba o dokazu, da ne bo škode. Končno so irelevantne pritožbene trditve o škodi, ki naj bi jo trpel toženec z začasno odredbo, saj zakon takšnega dejstva ne štej kot ovire za izdajo začasne odredbe.

Neutemeljena je tudi pritožba proti razširitvi začasne odredbe na določene in še druge žiro račune tožene stranke, saj je bil lahko le tako dosežen njen namen, odveč pa je res očitek prvega sodišča, češ da skuša toženec prek več žiro računov doseči, da bi tožniki težko prišli do poplačila svojih terjatev, saj to ni z ničemer izkazano, odprtje enega novega žiro računa pa je odredila SDK iz razloga, ker se je toženec organiziral kot zavod. Pravkar povedano pa seveda ne vpliva na zakonitost razširitve začasne odredbe.

Prav pa ima pritožba, da je sklep o začasni odredbi delno v nasprotju sam s seboj. Prvo sodišče navaja, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana z izdano sodbo, pri tem pa prezre, da je zahtevek za plačilo tolarske protivrednosti 300 DEM zavrnilo, kar pomeni, da je zavzelo stališče, da ta terjatev ni izkazana. V sklepu o začasni odredbi tudi ni opredeljeno, od kdaj naj bi tekle zakonite zamudne obresti od glavnice v višini 187.500,00 SIT, zaradi česar ni razumljivo, v kolikšnem obsegu naj bi se blokirala sredstva tožene stranke na njenih žiro računih. V obeh pravkar opisanih primerih gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka absolutne narave po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke proti sklepu delno ugodilo in razveljavilo sklep o začasni odredbi v obsegu, ki se nanaša na blokirana sredstva na žiro računih toženca v višini zakonitih zamudnih obresti in tolarske vrednosti 300 DEM. Zavrnilo pa je iz prej opisanih razlogov ostali del pritožbe proti sklepu o začasni odredbi in ga v nerazveljavljenem delu potrdilo (2. točka 380. člena ZPP). Za razveljvljeni del sklepa o začasni odrebi pa ni naložilo vrnitve zadeve v nov postopek (3. točka 380. člena ZPP), ker je ta postal nepotreben, saj je bila začasna odredba predlagana in je veljala do pravnomočne rešitve te pravdne zadeve, ki je postala pravnomočna s to sodbo pritožbenega sodišča. Tožeča stranka je s pritožbo skoraj v celoti uspela in zaradi spremembe sodbe tudi s skoraj celotnim svojim zahtevkom, kar pomeni, da toženčevi pritožbi proti odločbi o pravdnih stroških na prvi stopnji ni mogoče ugoditi. Tožeča stranka ni uspela le glede vrste tečaja, ki naj se uporabi za izračun tolarske vrednosti tuje valute (3. odst. 154. člena ZPP).

Ker je tožeča stranka skoraj v celoti uspela s pritožbo, ji mora tožena stranka povrniti pritožbene stroške v celoti, ki jih je sodišče odmerilo na podlagi stroškovnika v skladu z Zakonom o sodnih taksah ter s Tarifo o odvetniških storitvah, pri čemer ni upoštevalo le nagrade za prejem drugostopne odločbe, saj je bilo to opravilo priznano že z odločbo v izpodbijani sodbi.