Jedro

Med strankama je bilo vzpostavljeno trajno dolžniško razmerje, v katerem je tožeča stranka toženi stranki od leta 1994 dovoljevala brezplačno uporabo njene nepremičnine za mednarodni promet tovornjakov. Trajno dolžniško razmerje lahko katerakoli stranka prekine z odpovedjo in to ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času.

Nepremičnina tožeče stranke se je uporabljala za mednarodni promet tovornjakov, pri čemer vsakokratni voznik tovornjaka navedene nepremičnine oziroma ceste ni uporabljal po svoji volji, temveč ga je, glede na to, da je šlo za cesto preko mejnega prehoda, tja usmerila tožena stranka, zato je le-ta (in ne vsakokratni voznik tovornjaka) tista, ki je bila okoriščena z uporabo tuje nepremičnine in tista, ki je tožečo stranko prikrajšala za možnost uporabe ter razpolaganja z njeno nepremičnino.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka razveljavi za 12.276,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 dalje in v 4. točki izreka za pravdne stroške ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi 2. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka), sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 191699/2009 z dne 18. 12. 2009 v celoti razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka), postopek glede plačila zneska 258.907,32 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi ustavilo (3. točka izreka) in tožeči stranki naložilo, da toženi stranki povrne njene pravdne stroške v znesku 1.492,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje do plačila (4. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka od tožene stranke zahteva plačilo ustrezne uporabnine, in sicer iz naslova neupravičene obogatitve. Prvostopenjsko sodišče je po presoji pritožbenega sodišča napačno ugotovilo, da tožeča stranka trditvenega bremena v zvezi z obogatitvijo tožene stranke in prikrajšanjem tožeče stranke ni zmogla, ker je obogatitev in prikrajšanje sicer zatrjevala, ni pa ju konkretizirala. Zatrjevala je namreč le, da je bila prikrajšana pri možnosti uporabe zemljišča, saj s svojim zemljiščem ni mogla razpolagati oziroma ga uporabljati v delu, v katerem je po njem potekal mednarodni promet, tožena stranka pa obogatena, saj je brez soglasja tožeče stranke razširila območje mednarodnega mejnega prehoda na njeno nepremičnino.

6. Iz listin v spisu izhaja, da je tožeča stranka toženi stranki z dopisoma z dne 8. 8. 2006 (A2) in 1. 9. 2006 (A3) predlagala, da glede sporne nepremičnine skleneta najemno ali prodajno pogodbo, konkretno pa z navedenima dopisoma trajnega razmerja brezplačne uporabe te iste nepremičnine ni odpovedala. Slednje je storila šele z dopisom z dne 17.10. 2006 (A4) s katerim toženo stranko obvešča, da bo 2. 11. 2006 z zaporo preprečila promet preko njene nepremičnine. Od tega datuma dalje je torej tožeča stranka jasno izrazila voljo, da (brezplačne) uporabe njene nepremičnine ne dovoljuje več. S tem pa je odpadla pravna podlaga za brezplačno uporabo njene nepremičnine s strani tožene stranke.

7. Prvostopenjsko sodišče sicer pravilno ugotovi, da bi morala tožeča stranka za uspeh obogatitvenega zahtevka dokazati vse štiri predpostavke, ki morajo biti izpolnjene za uspešno uveljavljanje zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve: obogatitev, prikrajšanje, vzročno zvezo in odsotnost pravnega temelja. Vendar zmotno zaključi, da tožeča stranka trditvenega bremena v zvezi z obogatitvijo tožene stranke in prikrajšanjem tožeče stranke ni zmogla. Nepremičnina tožeče stranke se je namreč uporabljala za mednarodni promet tovornjakov, pri čemer vsakokratni voznik tovornjaka navedene nepremičnine oziroma ceste ni uporabljal po svoji volji, temveč ga je, glede na to, da je šlo za cesto preko mejnega prehoda med Slovenijo in Italijo, tja usmerila tožena stranka, zato je le-ta (in ne vsakokratni voznik tovornjaka) tista, ki je bila okoriščena z uporabo tuje nepremičnine in tista, ki je tožečo stranko prikrajšala za možnost uporabe ter razpolaganja z njeno nepremičnino. Nadalje je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je po sporni nepremičnini oziroma delu nepremičnine tožeče stranke potekal mednarodni promet tovornjakov že od leta 1994, česar tožeča stranka v postopku na prvi stopnji ni prerekala. V pritožbi sicer zatrjuje, da za promet tovornjakov preko njene nepremičnine ni imela interesa, izrecno pa dejstva, da je promet dejansko potekal po njeni nepremičnini že od leta 1994, tudi v pritožbi ne prereka.

8. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo med strankama vzpostavljeno trajno dolžniško razmerje, v katerem je tožeča stranka toženi stranki od leta 1994 dovoljevala brezplačno uporabo njene nepremičnine za mednarodni promet tovornjakov. Trajno dolžniško razmerje lahko katerakoli stranka prekine z odpovedjo in to ob vsakem, vendar ne ob neprimernem času (333. člen Obligacijskega zakonika – OZ).

9. Glede na zgoraj navedeno, je nedvomno, da je tožena stranka sporno nepremičnino tožeče stranke uporabljala brez pravne podlage od 2. 11. 2006 dalje, zaradi česar je bila tožena stranka s tem, ko je uporabljala tujo nepremičnino in za to ni plačevala nobenega nadomestila obogatena, tožeča stranka pa zaradi nezmožnosti razpolaganja in uporabe svoje nepremičnine prikrajšana. Tožbeni zahtevek je tako po temelju utemeljen za čas od 2. 11. 2006 dalje, zaradi česar mora tožena stranka tožeči stranki povrniti korist, ki jo je imela po navedenem datumu zaradi brezplačne uporabe nepremičnine tožeče stranke v svojo korist (198. člen OZ). Za obdobje po navedenem datumu je zato pritožba utemeljena.

10. Prvostopenjsko sodišče je torej zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Zaradi ugotovitve višine uporabnine za čas po 2. 11. 2006, je bilo treba izpodbijano sodbo v 2. točki izreka razveljaviti za 12.276,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2006 ter posledično tudi v 4. točki izreka (stroškovna odločitev) (355. člen ZPP). V preostalem delu (za plačilo uporabnine za čas pred 2. 11. 2006) pa je sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP je pritožbeno sodišče odločanje o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločitev v zadevi.