Jedro

Načelo dispozitivnosti, kot eden najpomembnejših institutov civilnega procesnega prava, je pravilo (2. in 3. čl. ZPP), načelo oficialnosti pa le izjema. Izjeme pa morajo biti posebej in jasno urejene in jih je treba tolmačiti restriktivno. Drugi odstavek 408. člena tako določa, da sodišče v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami ni vezano na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka. Zakon ne določa, da lahko sodišče o zakonskih zamudnih obrestih odloča brez postavljenega zahtevka.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se glasi: "Preživnina, določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 182/97 z dne 9.10.1997 se zniža tako, da mora tožnik od vložitve tožbe dne 17.5.1999 dalje za vsakega od mld. otrok N. C. in T. C. plačevati do 28.2.2000 po 16.490,00 SIT, od 1.3.2000 do 30.9.2000 po 17.182,00 SIT, od 1.10.2000 do 31.5.2001 po 18.402,00 SIT, od 1.6.2001 do 31.3.2002 po 19.341,00 SIT, od 1.4.2002 do 31.3.2003 po 20.482,00 SIT, od 1.4.2003 do 31.3.2004 po 22.366,00 SIT, od 1.4.2004 do 31.3.2005 po 24.290,00 SIT, od 1.4.2005 do 31.5.2005 po 26.087,00 SIT, od 1.6.2005 dalje pa po 27.000,00 SIT mesečno, do prve uskladitve preživnin z indeksom rasti cen življenjskih stroškov v Republiki Sloveniji, odtlej pa v zneskih, določenih z vsakokratnim obvestilom pristojnega Centra za socialno delo o uskladitvi preživnin, in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče pa najkasneje do 18. dne v mesecu za tekoči mesec preko poštne nakaznice zakoniti zastopnici tožencev J. C.".

2. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Tožnik in zakonita zastopnica toženih strank sta se v letu 1997 razvezala, ob tem pa je bilo tožniku naloženo plačevanje preživnine za vsakega otroka po 20.000,00 SIT mesečno (sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 182/97). Maja 1999 je tožnik s tožbo zahteval odpravo preživnine zaradi spremenjenih okoliščin. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 1.10.2003 zahtevek za odpravo preživnine v celoti zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da tožnik pogojev za odpravo preživnine ni izkazal,da bi kvečjemu lahko obstajali pogoji za znižanje, česar pa ni zahteval. Višje sodišče je na pritožbo tožnika to odločitev razveljavilo. Strinjalo se je z ugotovitvijo, da pogojev za odpravo preživnine ni, vendar je navedlo, da bi moralo sodišče prve stopnje v okviru postavljenega tožbenega zahtevka ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za znižanje preživnine. Po določilu 2. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP) sodišče res ne sme prisoditi stranki več ali nekaj drugega, kot je zahtevala, lahko pa ji prisodi manj.

V ponovljenem postopku je tožnik vztrajal pri zahtevku za odpravo preživnine, hkrati pa je postavil še podrejeni zahtevek, naj se mu preživnina za vsakega od otrok zniža na 15.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje. Sodišče prve stopnje je ponovno zavrnilo zahtevek za odpravo preživnine, ugodilo pa je podrejenemu zahtevku za znižanje le-te na 15.000,00 SIT od vložitve tožbe dalje. Pri tem pa je upoštevalo vsakokratno valorizacijo, tako da je tožniku od 1.4.2005 dalje naložilo plačevanje preživnine v znesku 23.570,90 SIT za vsakega otroka.

To odločitev sedaj izpodbijata le toženca po svoji zakoniti zastopnici, ki je pritožbo vložila po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Toženca se strinjata z oceno njunih potreb med 60.000,00 in 65.000,00 SIT mesečno. Izpodbijata pa ugotovitev sodišča prve stopnje o višini dohodkov obeh preživninskih zavezancev. Navajata, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dohodkov zakonite zastopnice nepravilno upoštevalo tudi otroški dodatek in posledično nepravilno ugotovilo, da so njeni dohodki višji kot tožnikovi. Otroški dodatek ni dohodek staršev, temveč ga je treba odšteti od zneska, ki je potreben za preživljanje otrok. Ob upoštevanju dejstev, da naj bi stroški za preživljanje tožencev znašali 125.000,00 SIT mesečno in da je od teh stroškov treba odšteti otroški dodatek v višini 43.778,00 SIT, je za njuno preživljanje treba zagotoviti še 81.200,00SIT. Ob upoštevanju zadnje valorizirane preživnine, ki naj bi znašala 23.570,90 SIT, naj bi tako tožnik prispeval le nekoliko več kot polovico za preživljanje mladoletnih otrok. Takšna porazdelitev pa ni pravilna, saj sodišče pri tem ni upoštevalo, da mora zakonita zastopnica skrbeti za oba toženca, da je invalidka tretje kategorije in da je rodila še enega otroka. Poleg tega je sodišče prve stopnje v korist tožnika nepravilno upoštevalo stroške prevoza v višini 50.000,00 SIT. Sodba v tem delu nima razlogov oziroma so ugotovitve glede tega v nasprotju z listinami. Nazadnje toženca še menita, da bi jima moralo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti na podlagi 408. čl. ZPP prisoditi tudi zakonske zamudne obresti za primer tožnikove zamude pri plačilu posameznih obrokov preživnine.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani del sodbe preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Toženca nimata prav, ko sodbi očitata pomanjkanje razlogov oziroma njihovo nasprotje z listinami o tem, da ima tožnik višje stroške prevoza na delo (v približnem znesku 50.000,00 SIT), kot mu jih povrne delodajalec. Tožnik je v dokaz tej trditvi predložil potrdilo AP Ljubljana d.d. z dne 22. 10. 2004 (list. št. A42), ki izkazuje, da znašata ceni delavskih mesečnih vozovnic na relacijah Ljubljana - P. G. in Ljubljana - Š. L. skupaj 47.520,00 SIT. Iz njegovih plačilnih listin pa izhaja, da mu delodajalec stroške prevoza dejansko povrača v nižjem znesku. Sodišče prve stopnje je te dokaze izvedlo in pravilno ravnalo, ko je pri ugotavljanju tožnikovih premoženjskih zmožnostih to dejstvo upoštevalo njemu v korist. Pritožba pa je neutemeljena tudi v delu, s katerim sodišču prve stopnje očita kršitev 408. čl. ZPP, ker tožencema po uradni dolžnosti ni priznalo zakonskih zamudnih obresti od nepravočasno plačanih preživninskih obrokov. Določilo 408. čl. ZPP pomeni odmik od načela dispozitivnosti v civilnih pravdnih postopkih in uveljavitev načela oficialnosti. Tak odmik je v sporih iz družinskopravnih razmerij razumljiv in izhaja iz tega, da je tudi v materialnem družinskem pravu dispozitivnost strank omejena. Vendar pa je treba poudariti, da je načelo dispozitivnosti, kot eden najpomembnejših institutov civilnega procesnega prava, pravilo (2. in 3. čl. ZPP), načelo oficialnosti pa le izjema. Izjeme pa morajo biti posebej in jasno urejene in jih je treba tolmačiti restriktivno. Drugi odst. 408. čl. tako določa, da sodišče v sporih o varstvu, vzgoji in preživljanju otrok ter v sporih o stikih otrok s starši in z drugimi osebami ni vezano na postavljene zahtevke, kadar tako določa zakon, pa lahko o tem odloči tudi brez postavljenega zahtevka. Zakon ne določa, da lahko sodišče o zakonskih zamudnih obrestih odloča brez postavljenega zahtevka, zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da so podani razlogi za znižanje preživninske obveznosti. Predvsem zaradi izboljšanja materialnega položaja na strani zakonite zastopnice toženih strank, ki v času prve določitve preživnine ni bila zaposlena in je morala plačevati najemnino za stanovanje, sedaj pa ima redno zaposlitev, živi pa tudi v novi partnerski skupnosti, zaradi česar ji najemnine ni treba več plačevati.

Imata pa toženca prav, da je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju dohodkov njune matere nepravilno upoštevalo tudi otroški dodatek in posledično nepravilno ugotovilo, da so njeni dohodki celo nekoliko višji kot tožnikovi. V sodni praksi je uveljavljeno načelo, da se z otroškim dodatkom, kot obliko državne pomoči za preživljanje, vzgojo in izobraževanje otrok, delno pokrijejo otrokove potrebe, zato je ta dohodek treba odšteti od ugotovljenih otrokovih potreb, nato pa preživninsko breme za nepokrite potrebe otroka porazdeliti med oba starša v skladu z njunimi preživninskimi zmožnostmi, pri čemer pa je treba upoštevati tudi dejstvo, kdo od obeh staršev nosi večje breme varstva in vzgoje otrok, na kar ravno tako utemeljeno opozarjata toženca v svoji pritožbi.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da znašajo potrebe posameznega otroka ob sojenju približno 62.500,00 SIT. Del teh potreb je pokritih z otroškim dodatkom (približno 20.000,00 SIT na vsakega od otrok), tako da znašajo nepokrite potrebe posameznega otroka približno 40.000,00 SIT. Tožnik je po zadnji revalorizaciji z izpodbijano sodbo znižane preživnine dolžan kriti te potrebe v višini 23.570,00 SIT, zakonita zastopnica pa v približnem znesku 17.000,00 SIT. Tožnik trenutno zasluži približno 129.000,00 SIT mesečno, kar pomeni, da mu po poplačilu preživninske obveznosti za oba otroka ostane še 82.000,00 SIT oziroma ob upoštevanju dejstva, da ima stroške prevoza na delo nekoliko višje, kot mu jih povrne delodajalec (razlika je približno 16.000,00 SIT), 66.000,00 SIT. Na drugi strani mati toženih strank zasluži med 97.000,00 in 98.000,00 SIT mesečno, tako da ji po poplačilu njene preživninske obveznosti ostane še približno 63.500,00 SIT. Tak rezultat pa po oceni pritožbenega sodišča ne ustreza razmerju med sedanjimi preživninskimi zmožnostmi obeh zavezancev, saj upošteva le razmerje med dohodki obeh strank, ne pa tudi okoliščine, da je zakonita zastopnica tista, ki v pretežni meri nosi breme vzgoje in preživljanja obeh otrok in da mora sedaj preživljati še otroka, ki se ji je rodil v novi partnerski zvezi.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožencev delno ugodilo in preživnino, ki je bila določena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I P 182/97 in je po zadnji revalorizaciji znašala 33.001,00 SIT za vsakega izmed njiju, znižalo na 27.000,00 SIT na dan izdaje sodbe (4. točka 358. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je ta znesek nato še ustrezno devaloriziralo za obdobje od izdaje sodbe do vložitve tožbe.

Ker je višje sodišče odločitev sodišča prve stopnje spremenilo, je moralo odločiti tudi o stroških vsega postopka (2. odst. 165. čl. ZPP). Vendar pa ta sprememba po oceni pritožbenega sodišča na odločitev sodišča prve stopnje, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka, ne vpliva. Kljub tej spremembi je pritožbeno sodišče namreč po prostem preudarku presodilo, da je prav, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je odpadla, saj jih toženi stranki nista priglasili.