Jedro

Pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja je vezana na sedanje ozemlje Republike Slovenije.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, dalje ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.1.2003, s katero je ta v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote G. z dne 12.7.2002 ter zavrnila tožnikov zahtevek. Z navedeno odločbo je organ prve stopnje na podlagi določb 4. odstavka 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 39/98, 43/99, 19/00, 28/00 in 64/01, v nadaljevanju: ZZVN) tožniku priznal status žrtve vojnega-begunca za čas od 15.11.1943 do 10.5.1945. Tožena stranka je prvostopenjsko odločbo odpravila zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, ker je menila, da 4. odstavek 2. člena ZZVN ne vključuje oseb, ki jim je bil nasilni ukrep povzročen na ozemlju bivše Kraljevine Jugoslavije. Pa tudi, če bi bil tožnik izpostavljen kateremu izmed ukrepov po določbah ZZVN mu glede na določbe 6. in 7. odstavka 2. člena ZZVN statusa žrtve vojnega nasilja ne bi bilo mogoče priznati, saj ni bilo izkazano, da je imel po prenehanju nasilnega ukrepa stalno bivališče v Republiki Sloveniji oziroma, da se je v Republiki Sloveniji nastanil z namenom stalnega bivanja najkasneje do 31.12.1945. Iz dokazov namreč izhaja, da je bil tožnik z družino dne 15.11.1943 pregnan iz vasi R. (Republika Hrvaška), kamor se je po kapitulaciji Nemčije 10.5.1945 tudi nesporno vrnil. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje ugotovitvam tožene stranke, da v konkretni zadevi niso izpolnjeni zakonski pogoji za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja. Poleg tega, da je morala biti oseba izpostavljena nasilnim dejanjem okupacijskih sil zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov v določenem časovnem obdobju, mora biti za priznanje statusa izpolnjen tudi pogoj, ki se nanaša na stalno prebivališče. Strinja se, da tožnik ni imel stalnega prebivališča na območju sedanje Republike Slovenije, ne ob izvajanju, in ne ob prenehanju prisilnih ukrepov okupatorja, prav tako pa se na območju Slovenije ni naselil z namenom stalnega prebivanja najkasneje do 31.12.1945. Zavrača pa tudi tožbene ugovore, da je bila vas R. od leta 1936 do 1946 ozemlje Slovenije, saj je pridobitev statusa vezana na sedanji državni teritorij Republike Slovenije.

Tožnik v pritožbi ponavlja tožbene navedbe. Ne strinja se z zaključki, da se do 31.12.1945 ni vrnil v Republiko Slovenijo, saj se je vrnil v R., ki je bil takrat del Slovenije. Šele z razmejitvenim sporazumom iz junija leta 1946 je bil namreč ta kraj priključen Hrvaški. Sodišču prve stopnje očita, da ni zadosti seznanjeno z zgodovinskimi dejstvi. Meni, da je upravičen do zahtevanega statusa, saj je tako v času pregnanstva, kot tudi vrnitve živel v takratni Republiki Sloveniji, kjer živi še danes.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Navaja, da tožniku statusa žrtve vojnega nasilja ni mogoče priznati iz razlogov, ki jih je navedla že v svoji odločbi in v odgovoru na tožbo. Strinja se z razlogi v izpodbijani sodbi in predlaga, da sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja je po določbah 1. člena ZZVN državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali nasilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Zakon pa v zvezi z nasilnimi dejanji in prisilnimi ukrepi iz 1., 3. in 5. odstavka 2. člena ter 4. člena kot pravno relevantno ozemlje, poleg ozemlja sedanje Republike Slovenije, določa tudi ozemlje dežele Furlanije Julijske Krajine v Republiki Italiji in ozemlje dežele Koroške v Republiki Avstriji, dodatno pa tudi katerokoli ozemlje na območju bivše Kraljevine Jugoslavije, če je imela oseba ob prenehanju prisilnega ukrepa ali nasilnega dejanja stalno prebivališče v Republiki Sloveniji (6. odstavek 2. člena ZZVN). V 7. odstavku istega člena je dodatno pojasnjeno, da je oseba imela stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, če se je na ozemlju Slovenije naselila z namenom stalnega prebivanja najkasneje do 31.12.1945. Če pa je imela oseba ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, je žrtev vojnega nasilja ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo nasilje zoper njo storjeno (2. odstavek 2. člena ZZVN).

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno pritrdilo odločitvi tožene stranke ter ob tem tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Tožnik ob pričetku izvajanja nasilnega ukrepa ni imel stalnega prebivališča na ozemlju sedanje Republike Slovenije, saj je kraj R., od koder je bila njegova družina pregnana, del Republike Hrvaške. Zato bi bil upravičen do statusa žrtve vojnega nasilja le na podlagi določbe 6. odstavka 2. člena ZZVN, torej kot slovenski državljan, nad katerim je bilo nasilje storjeno na ozemlju takratne Kraljevine Jugoslavije. Vendar pa navedena določba za priznanje statusa določa še dodaten pogoj, to je, da je oseba ob prenehanju vojnega nasilja imela stalno prebivališče na ozemlju Republike Slovenije. Ker v predmetni zadevi ni sporno, da se je tožnik z družino v maju 1945 vrnil v vas R. na ozemlje Republike Hrvaške in torej ob prenehanju nasilja ni imel stalnega prebivališča na ozemlju (sedanje) Republike Slovenije, mu statusa žrtve vojnega nasilja tudi na podlagi določb 6. in 7. odstavka 2. člena ZZVN ni mogoče priznati. Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča pa ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, da je bila vas R. do leta 1946 del Slovenije in da tožnik še danes živi v Sloveniji. Kot je bilo namreč pojasnjeno že zgoraj in kot je tudi pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje v svoji sodbi, je pridobitev statusa žrtve vojnega nasilja vezana na sedanji teritorij Republike Slovenije.

Pritožbeno sodišče je pritožbo zavrnilo na podlagi določb 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00), saj niso podani razlogi iz katerih se lahko sodba izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti.