Jedro

Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,1 bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Gano doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja.

V kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti bi sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja, ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno, ker je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, po 1. alineji 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

2. V obrazložitvi odločbe toženka povzema, kaj je tožnik povedal pri podaji prošnje in kaj na osebnem razgovoru. Povedal je, da je v Gani je živel skupaj s starši, petimi brati in sestro. Družino je preživljal s tem, kar je zaslužil kot varilec ter z denarjem od boksarskih dvobojev. Njegove težave so se začele leta 2017. Bili so revni, zato si je večkrat izposodil denar, ki ga je do zadnjega primera tudi vedno vrnil. Po zadnji izposoji pa tega ni zmogel, zato so ga na dom prišli terjat za vračilo. Decembra 2017 ga je eden izmed izsiljevalcev, ki so prišli na njegov dom, potisnil, nakar ga je tožnik udaril tako močno, da je ta fant padel v nezavest. Preostali izsiljevalci so nezavestnega odpeljali v bolnišnico, tožnik pa je pobegnil iz hiše in čez tri tedne zapustil Gano. Izsiljevalcev policiji ni prijavil, saj se je zavedal, da mora denar vrniti. Tudi v kakšen drug kraj v Gani ne more, saj bi ga policija tam našla. Iščejo ga, ker je fant, katerega je udaril, v komi in predvideva, da je bolnišnica obvestila policijo. Brat mu je povedal, da so tožnika izsiljevalci še nekajkrat iskali na domu, o stanju tistega fanta pa bratu tožnika niso želeli nič povedati, saj so iskali le tožnika. Sam misli, da je tisti fant umrl. Če bi se vrnil v izvorno državo bi ga zaprli, predvidena kazen je deset let zapora. Zapori v Gani so v slabem stanju, hrane ni, sam pa denarja za odvetnika nima.

3. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da v kolikor gre verjeti razlogom tožnika za zapustitev izvorne države, potem ti niso takšne narave, da bi predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite, saj je očitno, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo in ni mogoče govoriti o preganjanju zaradi katerega od razlogov iz Ženevske konvencije. Tožnik je iz Alžirije odšel, ker beži pred roko pravice. Institut priznanja mednarodne zaščite je namenjen tistim, ki imajo težave zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini, kar pa tožnik ni uveljavljal. Tožnik vzročne zveze med dejanji in razlogi preganjanja ni izkazal. Toženka nadalje ugotavlja, da je tožnik le pavšalno navajal, da naj bi bila zaporna kazen za pretep deset let, in niti ne ve, kaj se s pretepenim fantom dogaja. Ne ve niti, ali je bil zoper njega sprožen kakšen postopek. Toženka zato meni, da tožniku v primeru vrnitve v izvorno državo ne preti resna škoda. Poleg tega iz splošno dostopnih informacij ne izhaja, da bi v izvorni državi obstajala situacija mednarodnega ali oboroženega spopada.

4. Nadalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da tožnikove istovetnosti ni bilo moč nesporno ugotoviti, saj tekom postopka ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko v izvirniku. Vendar do dokaza o nasprotnem toženka šteje, da tožnik prihaja iz glavnega mesta Gane, Akre, in pripada etnični skupini Hausa. Na podlagi javno dostopnih informacij toženka ugotavlja, da se v Gani nahaja etnična skupina Hausa v sicer manjšem številu. Uradni jezik je angleščina, ki ga tožnik tudi govori, pogovorni jezik pa tudi Hausa. Muslimanov, katerim tožnik po navedbah pripada, je v Gani približno 15 %.

5. Tožnik vlaga tožbo zoper izdano odločbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka, neuporabe oziroma nepravilne uporabe materialnega prava ter zaradi nepopolno oziroma zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi in prošnji tožnika za mednarodno zaščito ugodi oziroma podredno zadevo vrne v ponovni postopek.

6. Toženki očita, da se ni opredelila do težkega življenja tožnika v Gani in njegovih navedb, da so revni ter do tega, ali je imel dostop do sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb. Njegovo izjavo, da je zaradi denarnih dolgov zapustil državo, je nepravilno štela kot očitno neutemeljeno. Napačno je štela, da tožnik ne beži pred preganjanjem ali resno škodo. Toženka je zgolj pavšalno zapisala, da tožniku ne preti resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1. Tožnik res z gotovostjo ne ve, kaj se je zgodilo s fantom, ki ga je udaril, vendar z veliko stopnjo verjetnosti predvideva, da je bolnišnica podala prijavo, kar je verjetno običajen postopek. Meni, da se toženka ni opredelila do tožnikovih navedb, da so osebe prišle na njegov dom in je tožnik ravnal v silobranu. Prav tako se ni opredelila do stanja v ganskih zaporih, čeprav je tožnik povedal, da so tam razmere grozljive, niti do tega, da si odvetnika tožnik ne more privoščiti, kar pomeni, da ne bo imel pravice do pravičnega sojenja. Toženka bi se morala opredeliti tudi do tožnikove izjave, da je v Gani predpisana desetletna zaporna kazen za pretep. To so vse pomembne okoliščine, saj nečloveško ravnanje predstavlja razlog za odobritev mednarodne zaščite. Nepravilen je tudi zaključek toženke, da ne obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega in notranjega oboroženega spopada, saj ni uporabila informacij o stanju v Gani glede morebitnih spopadov (I Up 466/2009, I U 705/2011). Toženki očita še, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito pooblaščenec ni imel možnosti tožniku postavljati vprašanja.

7. V odgovoru na tožbo, se toženka v celoti sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in zavrača očitke tožnika. Navaja, da se je v odločbi opredelila do razlogov, ki jih je za mednarodno zaščito navajal tožnik. Poudarja, da tožnik nikoli ni izjavil, da bi imel v izvorni državi težave zaradi svoje rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. V kolikor gre verjeti njegovim izjavam, potem njegov strah izvira iz strahu pred posledicami, ker je z udarcem poškodoval izterjevalca denarja, ta strah pa ni povezan z razlogi, ki jih za mednarodno zaščito določa ZMZ-1. Toženka je v postopku odločala na podlagi tožnikove trditvene podlage, dejstvo, da je nekdo reven pa ni razlog, da se mu prizna mednarodna zaščita. V zvezi z očitkom tožnika, da pooblaščenki pri podaji prošnje za mednarodno zaščito ni bila dana možnost tožniku postavljati vprašanja, pa pove, da je to možnost vsekakor imela na osebnem razgovoru.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki jo je sprejela v pospešenem postopku, pravilno in zakonito zavrnila tožnikovo prošnjo z dne 10. 9. 2018 za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1 kot očitno neutemeljeno.

10. Na podlagi 1. do 9. alineje 52. člena ZMZ-1 se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, med drugim tudi, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (1. alineja).

11. Med strankama v obravnavani zadevi ni sporno, da je tožnik državljan Republike Gane, kot to navaja tožnik, toženka pa o teh navedbah ne dvomi, kljub temu da tožnik svoje identitete ni izkazal z veljavnim osebnim dokumentom s sliko. Tožnik je tekom postopka pred sodiščem predložil še nekatere listine, da je bil boksar, in rojstni list. Sodišče se posebej v zvezi s predloženimi listinami ni opredeljevalo, saj izpodbijana odloča svojih razlogov za zavrnitev prošnje na slednjem ni gradila.

12. Pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite so določeni v drugem in tretjem odstavku 20. člena ZMZ-1. Skladno z drugim odstavkom 20. člena ZMZ-1 v zvezi z 1.A členom Ženevske konvencije o statusu beguncev se status begunca prizna državljanu tretje države, ki se zaradi zaradi utemeljenega strahu pred preganjanem iz razloga pripadnosti določeni rasi ali etnični skupini, določeni veroizpovedi, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja zunaj države, kjer je imela običajno prebivališče, in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Status subsidiarne zaščite pa se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen ZMZ-1 in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena ZMZ-1. Skladno z določili prve do pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo odloči o prošnji bodisi v rednem postopku, bodisi v pospešenem postopku. Z določilom pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 je tako zakonodajalec med drugim določil, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz določbe 52. člena ZMZ-1. 13. Tožnik je kot glavni razlog zaradi katerega je zapustil matično državo navajal, da je udaril nekoga izmed fantov, ki so prišli od njega terjat izposojeni denar, in sedaj ga je strah pred prestajanjem zaporne kazni. Na izrecno vprašanje pooblaščenke, kakšni so zapori v Gani pa še povedal, da so tam razmere grozljive, slaba je nastanitev in ni hrane. Tožnik svojega navajanja ni v ničemer konkretiziral, ne v postopku pred toženko, ne v tožbi. Sodišče pritrjuje ugotovitvam toženke, da so njegove navedbe ostale preskope, poleg tega, da so povsem pavšalne in neizkazane. Tožnik ni ne zatrjeval, še manj pa izkazal, da bi bil zaradi pretepa v kakršnemkoli postopku, niti ga policija v zvezi z dejanjem ni iskala. V kolikor ima stike z domačimi (povedal je, da mu je brat sporočil, da so ga izterjevalci še po njegovem odhodu iskali na domu) bi, v kolikor bi temu bilo tako, slednje vsaj zatrjeval. Sodišče ob tem poudarja, da je primarno na strani tožnika trditveno in tudi dokazno breme (kolikor gre za dokaze, s katerimi razpolaga tožnik), da izpolnjuje pogoje za priznanje mednarodne zaščite. Po presoji sodišča tožnik v konkretnem primeru svojemu dokaznemu bremenu ni zadostil. Zgolj z nejasnimi in neoprijemljivimi trditvami podanimi pred toženko in sicer, da je v Gani nekoga tako udaril, da je ta padel v komo (v prošnji za mednarodno zaščito z dne 21. 9. 2018, stran 7), oziroma, da je bolnišnica o dejanju prav gotovo obvestila policijo, pa do tega, da misli, da je tisti fant umrl, vendar tega nočejo povedati njegovi družini (3. in 4. stran zapisnika o osebnem razgovoru z dne 22. 11. 2018) ter nekonkretiziranimi navedbami o stanju zaporov, tožnik ne more biti uspešen. V skladu z določilom 21. člena ZMZ-1 je namreč tožnik tisti, ki poda ustrezno trditveno podlago. Sodišče še dodaja, da v kolikor je po navedbah tožnika zagrožena kazen za povzročitev poškodbe v pretepu desetletni zapor, je moč ugotoviti le, da kot taka prav gotovo ni nesorazmerna (26. člen ZMZ-1). Glede tožbenega očitka, da se toženka ni opredelila do dejanja tožnika, ki je bilo glede na tožnikove navedbe storjeno v silobranu, pa sodišče sodi, da v konkretnem primeru niti ni naloga toženke, da se opredeljuje do presoje kaznivih dejanj z upoštevanjem zatrjevanih olajševalnih okoliščin. Upoštevaje navedeno sodišče ocenjuje, da je toženka navedla jasne, prepričljive in logične razloge, zakaj je odločila, da tožnik ni upravičen do mednarodne zaščite, ki jim sodišče pritrjuje.

14. Po pregledu upravnega spisa sodišče ugotavlja, da je toženka tožniku na ustrezen način, tudi z aktivnim sodelovanjem uradne osebe pri postavljanju vprašanj, omogočila, da se izjasni glede vseh okoliščin, ki bi utegnile vplivati na priznanje mednarodne zaščite, in se nato opredelila do vseh njegovih pravno pomembnih navedb ter jih zavrnila s pravilno oceno kot nepomembne oziroma zanemarljivega pomena za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, s čimer so tudi po mnenju sodišča podani razlogi iz 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Pristojni organ namreč tudi v pospešenem postopku izvede ugotovitveni postopek, le da gre za posebno obliko skrajšanega ugotovitvenega postopka, v katerem pristojni organ preverja, ali so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena (prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Up 149/2016 z dne 1. 3. 2017). Pristojni organ mora tudi v pospešenem postopku pravilno in popolno ugotoviti relevantno dejansko stanje, vendar je po presoji sodišča, glede na obrazložitev izpodbijane odločbe, ki je skladna s podatki upravnih spisov, toženka v obravnavani zadevi navedeno tudi storila. Vse tožnikove relevantne navedbe je toženka dokazno ocenila in se opredelila do tožnikovih izjav, kar izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je dejansko stanje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka je pravilno ocenila, da so izpolnjene okoliščine, iz katerih glede na zakonske pogoje izhaja, da je tožnikova prošnja za mednarodno zaščito očitno neutemeljena, saj ni podano dejansko stanje, ki ustreza definiciji preganjanja iz 26. člena ZMZ-1. 15. Sodišče se prav tako strinja z razlogi in zaključkom toženke, da v obravnavani zadevi ni mogoče zaključiti, da bi tožniku ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 28. člena ZMZ-1 po katerem zajema resna škoda: - smrtno kazen ali usmrtitev; - mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi; - resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih, česar tudi tožnik z zgolj pavšalnimi tožbenimi navedbami ni uspel izpodbiti.

16. Tožnik v tožbi še pravi, da če oseba nima sredstev za zagotavljanje osnovnih potreb, gre lahko za kršitev 3. člena EKČP in se ob tem sklicuje na sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice. Sodna praksa ESČP, ki bi lahko bila relevantna za subsidiarno zaščito zaradi bivanjskih razmer v Gani se ne nanaša na situacijo, ko stranki grozi smrtna kazen ali usmrtitev (1. alineja 28. člena ZMZ-1). V Gani tudi ni notranjega oboroženega spopada z visoko stopnjo diskriminatornega nasilja, da bi lahko prišla v poštev določba 3. alineje 28. člena ZMZ-1. Določba 2. alineje 28. člena ZMZ-1, ki (lahko) v zadevah varstva prosilcev za mednarodno zaščito ustreza določbi 3. člena EKČP,1 pa bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Gano doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.2 Vendar pa bi v kontekstu prava EU o mednarodni zaščiti sodna praksa ESČP lahko bila relevantna z vidika subsidiarne zaščite iz 2. alineje 28. člena ZMZ-1, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,3 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.4

17. Zatrjevana revščina oziroma ekonomska nezmožnost tožnika, ki je star 37 let, po presoji sodišča ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov, zato toženka tudi ni imela obveznosti, da bi slednje stanje preverjala z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika pogojev za subsidiarno zaščito. Ne glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika, pa tožnik v konkretnem primeru očitno tudi ni izkazal pogojev (zgolj) za varstvo načela nevračanja, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.

18. Kot neutemeljen sodišče presoja tudi tožbeni ugovor, da so bila kršena pravila postopka tudi zato, ker pooblaščenka tožniku ob podaji prošnje za mednarodno zaščito ni mogla postavljati vprašanj. Strinja se s toženko, da tožniku ni bila kršena pravica do izjave, saj mu je bila ta možnost dana kasneje ob osebnem razgovoru.

19. Po povedanem je bilo v obravnavani zadevi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno, materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno, sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu tožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo kot neutemeljeno.

20. V konkretnem primeru je sodišče odločilo brez glavne obravnave in ni ustno zaslišalo tožnika, glede na ustaljeno upravno sodno prakso glede odločanja v tovrstnih zadevah in je tožbene navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po stališču Ustavnega sodišča, kot med drugim izhaja iz njegove odločbe št. Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006 (10. odstavek obrazložitve) mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi.“ Tudi po stališču Vrhovnega sodišča, izraženem v zadevi št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012, mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev. Vendar tega v konkretnem primeru tožnik s svojimi navedbami ni izkazal, zato je sodišče odločilo brez oprave glavne obravnave in pri tem upoštevalo tudi sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) glede sojenja na glavni obravnavi, po kateri mora biti ustna obravnava izvedena vsaj na eni stopnji sojenja, če so v zadevi sporna dejstva in stranka izrecno zahteva izvedbo konkretnega dokaza, kar bi lahko razjasnilo sporno vprašanje, razen če gre zgolj za pravno-tehnično odločitev, ki nima pomena za širšo javnost, pri čemer je pomembno tudi to, ali bi sojenje na glavni obravnavi po nepotrebnem podaljšalo sodne postopke in povečalo potrebne stroške. Sodišče v konkretnem primeru meni, da obseg sodne presoje zakonitosti izpodbijanega akta, ki zajema tako dejanska kot pravna vprašanja in zgoraj navedeni razlogi za odločanje brez glavne obravnave v tem primeru ne odstopajo od sodne prakse ESČP. 1 Glej na primer: C-465/07, Elgafaji, 17. 2. 2009, odst. 28. 2 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 3 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41. 4 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283 ter sodbo Sodišča EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31, 35-36, 41.