Jedro

Ker tožnik opreme, kupljene po znižani davčni stopnji ni uporabljal za svojo dejavnost, mu je davčni organ utemeljeno odmeril prometni davek po polni davčni stopnji.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Davčnega urada A, po kateri mora zaradi odprave nepravilnosti pri svojem poslovanju plačati davek od prometa proizvodov v znesku 414 004,00 SIT, in sicer po tarifni številki 1 Tarife davka od prometa proizvodov po stopnji 20% od davčne osnove 2 760 026,00 SIT, skupaj s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na prvi odstavek 7. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 35/98 - v nadaljevanju: ZPD) in ga v celoti citira. Sklicuje se še na 10. člen istega zakona, po katerem lahko zasebniki pod pogoji in na način iz 7. člena kupujejo opremo in nadomestne dele zanjo po znižani davčni stopnji. Določeno je tudi, kaj se po ZPD šteje za opremo in na kakšen način se mora nabaviti ter tudi, da mora kupec opremo uporabljati v svoji dejavnosti in jo evidentirati v poslovnih knjigah. Po drugem odstavku 11. člena ZPD pa velja, da mora davčni zavezanec, ki je nenamensko uporabil opremo, kupljeno po znižani davčni stopnji, prej kot v dveh letih po nabavi, plačati razliko med davkom po znižani in davkom po polni davčni stopnji, s pripadajočimi obrestmi. Oprema je porabljena namensko, če jo davčni zavezanec uporablja v okviru dejavnosti ter če jo proda, podari ali zamenja s kom, ki mu lahko da izjavo, da gre za opremo po 10. členu zakona. Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik navedena sredstva, to je počitniško prikolico Adria, predprostor za prikolico in televizor, nabavil kot opremo po 10. členu ZPD po znižani davčni stopnji. Pri tem je bil seznanjen s pogoji, ki jih določa 11. člen ZPD. Kljub temu opreme ni uporabljal namensko, torej v okviru svoje dejavnosti, saj za opravljanje trgovinske dejavnosti ter za popravila električnih gospodinjskih aparatov, za kar je registriran, tudi po mnenju tožene stranke ne potrebuje počitniške prikolice s predprostorom. Meni še, da so smešne tožnikove trditve, da se s prikolico vozi po terenu in popravlja aparate, saj mora biti prikolica, na katero je pritrjen predprostor, locirana na enem mestu. Poleg tega je splošno znano, da je Slovenija tako majhna, da je mogoče pot z enega konca na drugega opraviti v dveh do treh urah in zato ni potrebe, da bi s seboj vozil prikolico kot potujočo pisarno oziroma prenočišče. Iz dopolnilnega zapisnika izhaja, da se prikolica v času pregleda ni nahajala niti na sedežu zavezanca niti na terenu, ampak je bila po izjavi tožnika garažirana pri njegovi materi. Iz zapisnika še izhaja tožnikova izjava, da je počitniško prikolico s predprostorom v poletni sezoni 1999 koristil za počitnikovanje na otoku B. Da bi tam sklepal kakšne posle, pa iz predložene dokumentacije tudi ni razvidno. Zato je po mnenju tožene stranke prvostopni organ utemeljeno odmeril prometni davek po polni davčni stopnji in zamudne obresti, saj iz podatkov spisa izhaja, da tožnik navedenih sredstev ne uporablja za svojo dejavnost. Brezpredmetna pa je tudi trditev, da je bil prometni davek odmerjen na podlagi predpisa, ki je bil z Zakonom o davku na dodano vrednost razveljavljen. Oprema je bila nabavljena v času od 1. 1. 1999 do 30. 6. 1999, takrat pa je ZPD še veljal in so zato ob nakupu za tožnika še veljali pogoji, določeni s tem zakonom. Res je bil sicer prometni davek odmerjen šele v letu 2001, vendar pa je šlo za odmero za leto 1999, ko je, kot že rečeno, še veljal ZPD in predpisi, sprejeti na njegovi podlagi.

Tožnik je vložil najprej tožbo zaradi molka tožene stranke o pritožbi in jo nato, po njeni izdaji, razširil tudi na spodbijano odločbo. Toži iz vseh tožbenih razlogov po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - v nadaljevanju: ZUS) ter sodišču predlaga, da tožbi ugodi in napadeno odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek oziroma podrejeno, da odpravi izpodbijano odločbo in samo odloči o stvari, toženi stranki pa naloži, da tožeči povrne njene stroške postopka. Navaja, da se z navedbami tožene stranke strinja le v delu, ki se nanaša na nabavo televizorja, nikakor pa ne v tistem delu, ki se nanaša na priklopno vozilo Adria in predprostor za priklopno vozilo. Priklopno vozilo namreč potrebuje tožeča stranka za nemoteno opravljanje svoje dejavnosti servisiranja, ki je pretežno na terenu in ji služi za pisarno in prenočišče, predprostor pa se uporablja kot skladišče za opremo oziroma orodje, ki ga potrebuje za dejavnost na terenu. Dejstvo, da tožnik ni registriran za oddajanje počitniške prikolice v najem, je torej brezpredmetna, saj prikolica in predprostor sploh nista bila nabavljena s tem namenom. Nabavljena sta bila za opravljanje dejavnosti servisiranja, ki je terensko. Gre za popravila v garancijskem roku, pa tudi za servisiranje po posebnih pogodbah. V vseh primerih pa tožnik storitve opravlja tam, kjer se oprema nahaja oziroma je instalirana, to pa posledično pomeni, da je delo, povezano s servisiranjem, izključno terensko in da torej priklopno vozilo in predprostor uporablja za registrirano dejavnost. Podrejeno, iz previdnosti, pa tožnik še navaja, da je s 1. 7. 1999 začel veljati ZDDV, ki je razveljavil ZPD in je torej tožena stranka davek odmerila na podlagi predpisa, ki je nehal veljati, zato je njena odločitev brez pravne podlage.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo kot zastopnik javnega interesa udeležbe v postopku ni priglasilo.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja s tožnikom, ko pravi, da za nakup po znižani davčni stopnji ni potrebno, da je registriran prav za oddajanje počitniških prikolic v najem. Obenem pa ima prav tožena stranka, ko poudari, da mora kupec opremo, kupljeno na opisan način, uporabljati v svoji dejavnosti in jo evidentirati v poslovnih knjigah. Še zlasti to velja za primer, kakršen je obravnavani, ko gre za nakup počitniške prikolice oziroma prikolice za kampiranje s predprostorom, katere osnovni namen ni poslovni in dobi takšen značaj šele z ustrezno uporabo. Takšno uporabo sicer tožnik zatrjuje ves upravni postopek in tudi v tožbi, je pa, čeprav je dokazno breme na njegovi strani, z ničemer ne izkaže. Njegova izjava, dana v postopku kontrole, celo kaže nasprotno - da je prikolico uporabljal za počitnikovanje na B in torej za njen osnovni namen, ki ni poslovni. Zato je tudi po presoji sodišča prvostopni davčni organ ravnal pravilno, ko je tožniku odmeril prometni davek po polni davčni stopnji in zamudne obresti, tožena stranka pa, ko je takšno odločitev potrdila. Pravilno je tudi zavrnila tožnikov ugovor, ki se nanaša na veljavnost uporabljenih predpisov. Zato se sodišče na njeno obrazložitev v tem delu samo sklicuje.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo.