Jedro

Dovoljenje za prebivanje v RS se tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu RS. Glede na to, da je tožnik 100 % lastnik podjetja in hkrati direktor tega podjetja, bi moral vedeti vsaj osnovne podatke o tem podjetju, vedel pa ni ne svojega lastniškega deleža, ne pri katerem sodišču je bilo registrirano in kdaj je bilo vpisano v register, kot tudi ne podatkov glede direktorja in prokurista. Ob vsem tem je toženka v zadostni meri obrazložila, zakaj obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne namerava prebivati v RS v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za prvo prebivanje. Pri svoji odločitvi se sklicuje na določilo 5. alineje prvega odstavka 55. člena Zakona o tujcih (v nadaljevanju ZTuj-2), ki med drugim določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Tujec je vložil vlogo za izdajo prvega dovoljenja iz razloga zaposlitve ali dela, bil je zaslišan na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Sarajevu, tožena stranka pa na podlagi zapisnika o njegovem zaslišanju in uradne evidence AJPES-a ugotavlja, da tožnik ne pozna osnovnih podatkov o podjetju ADNES, kjer naj bi delal, čeprav je iz AJPES-a razvidno, da je v tem podjetju direktor. Tožnik ne pozna natančne višine osnovnega vložka, ne pozna imen prokuristov v svojem podjetju oziroma dejstva, da prokuristi sploh imajo podeljena pooblastila. Glede na nasprotujoče si izjave, predložena dokazila in podatke iz uradnih evidenc tožena stranka ugotavlja, da obstaja sum, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, kar predstavlja zadosten razlog za domnevo, da se ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije.

Tožnik v tožbi navaja, da mu bo podjetje pomagal voditi njegov oče in tudi glede odpiranja podjetja, določanja direktorjev ter prokuristov se je dogovarjal on, vendar se je odločil, da bo podjetje napisal na tožnikovo ime. Podpisano ima tudi že pogodbo o poslovnem sodelovanju s podjetjem A., ki jo prilaga k tožbi. V ta namen je tudi opravil dokapitalizacijo podjetja na 9.000,00 EUR. Z B.B. pa je dogovorjeno, da bo vodila vso papirologijo, zato ima podjetje sedež na njenem naslovu. Smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo primerja tožnikove izjave iz zaslišanja z uradno evidenco AJPES-a in meni, da bi tožnik kot lastnik podjetja v Republiki Sloveniji, ki istočasno nastopa tudi kot direktor v tem podjetju moral poznati vsebino vseh aktov, ki jih sprejema, v skladu s pravnim redom Republike Slovenije in s tem tudi delovanje svojega podjetja. Glede na nasprotujoče si izjave, predložena dokazila in podatke iz uradnih evidenc pa je bilo ugotovljeno, da obstaja sum, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje. Glede priložene pogodbe o poslovnem sodelovanju pa tožena stranka navaja, da do izdaje odločbe s to pogodbo ni razpolagala in se zato do nje ne more opredeliti. Sicer pa le-ta ne vpliva na sprejeto odločitev o zavrnitvi izdaje prvega dovoljenja za prebivanje. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 22. 4. 2013 ponovno pojasnjuje, zakaj meni, da bi mu bilo potrebno dovoljenje za prvo prebivanje izdati, češ da ima namen prebivati in delati v Republiki Sloveniji.

Tožba ni utemeljena.

ZTuj-2 v 5. alineji prvega odstavka 55. člena določa, da se dovoljenje za prebivanje v Republiki Sloveniji tujcu ne izda, če obstajajo razlogi za domnevo, da se tujec ne bo podrejal pravnemu redu Republike Slovenije. Sodišče je ocenilo, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je podan navedeni razlog za zavrnitev dovoljenja. Glede navedenega sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na utemeljitev iz odločbe tožene stranke.

Sodišče ne more slediti tožbenim navedbam, da tožnik osnovnih podatkov o podjetju ne pozna, ker da je vse urejal njegov oče, saj je treba upoštevati, da je tožnik 100 % lastnik podjetja C. in hkrati direktor tega podjetja. Glede na navedeno bi moral vedeti vsaj osnovne podatke, tako pa ni vedel svojega lastniškega deleža, ni vedel, pri katerem sodišču je bilo podjetje registrirano in kdaj je bilo vpisano v register, ni vedel podatkov glede direktorja in prokurista. Ob vsem tem je tožena stranka v zadostni meri obrazložila, zakaj po njenem mnenju obstajajo razlogi za domnevo, da tožnik ne namerava prebivati v Republiki Sloveniji v skladu z namenom, za katerega je zaprosil za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, saj bi sicer vedel osnovne podatke o podjetju, kjer naj bi delal. K tožbi priložene Pogodbe o poslovnem sodelovanju pa sodišče ne more upoštevati, ker gre za tožbeno novoto. Skladno z 52. členom ZUS-1 se namreč lahko nova dejstva in novi dokazi upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. Tožnik pa ni navedel, zakaj tega dokumenta ni predložil že v upravnem postopku.

Sodišče je odločilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.