Jedro

Toženka pravilno šteje, da prosilcu ne pripada pravna pomoč za katerokoli pravno storitev oziroma za strokovno pomoč v nekem postopku že zato, ker izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP. Organ za BPP je dolžan upoštevati tudi, da zadeva, zaradi katere prosilec prosi za BPP, ni očitno nerazumna oziroma mora oceniti, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vložiti pravno sredstvo. Ne gre za odločanje o utemeljenosti pravnega sredstva, ki ga želi vložiti prosilec za BPP. Gre za oceno, ali je glede na konkretne okoliščine primera, z razlogi kot jih prosilec zatrjuje, razumno pričakovati uspeh v konkretnem postopku, ali pa iz prošnje izhaja, da to ni verjetno. Gre torej za tehtanje, ali razlogi, ki jih v okoliščinah posameznega primera navaja prosilec, (vsaj) verjetno govorijo v prid uspehu v postopku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je toženka kot neutemeljeno zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). V obrazložitvi navaja, da je prosilec dne 1. 2. 2019 vložil prošnjo za dodelitev BPP za vložitev pritožbe na Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 35342/2013 z dne 4. 9. 2014, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 35342/2016 z dne 7. 8. 2015, v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 35342/2013 z dne 18. 2. 2016, v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up - 399/16-9 z dne 18. 12. 2018. Po podrobni proučitvi kazenskega spisa toženka ugotavlja, da se je tožnik zavestno in prostovoljno odpovedal sodelovanju v tem postopku, potem ko je bil ustrezno poučen o svojih pravicah in posledicah take odločitve. To so potrdila tudi vsa instančna sodišča. Prav tako šteje za neutemeljene navedbe, da bi moral biti tožniku zagotovljen zagovornik. Za kaznivo dejanje, za katerega je bil tožnik obsojen, ni predvidena obvezna obramba. Tožnik je vložil prošnjo za dodelitev BPP, vendar je bila zavrnjena, kar je potrdilo Upravno sodišče Republike Slovenije. Trditev tožnika, da bi mu država morala zagotoviti zagovornika je prazna, neutemeljena in pavšalna. Glede na to toženka zaključuje, da je potrebno prošnjo prosilca A. A. na podlagi 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrniti, saj je zadeva očitno nerazumna.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je toženka presegla svoje pristojnosti in se spustila v vnaprejšnje, vsebinsko odločanje o pravnem sredstvu, ki ga namerava tožnik vložiti in v zvezi s katerim potrebuje BPP. Toženka je zaključila, da je prošnja neutemeljena, ker so slovenska sodišča odločila tako, kot so, tj. da do kršitve ni prišlo in so zato po stališču toženke, ki je del tega sodstva, odločitve pravilne, tožnik pa naj ne bi imel izgledov za uspeh. Bistvo pritožbe na ESČP je ravno v tem, da to sodišče presoja, ali je prišlo do kršitve katere od človekovih pravic, zajetih v EKČP, s strani države pogodbenice. Sama vsebina odločitve slovenskih sodišč ne pomeni, da kršitve ni in da ESČP o njej ne bo odločalo, ravno nasprotno, drugačno stališče slovenskih sodišč je predpogoj, da se pritožba vloži. Izčrpanost pravnih sredstev je pogoj za vložitev pritožbe na ESČP, vendar pa ni na toženki, da bi sama presojala, ali je do kršitve res prišlo. Zato je nesprejemljivo, da toženka kot podlago za svojo odločitev o očitni nerazumnosti zahteve izpostavlja vsebino odločitve slovenskih sodišč, ki so se postavila na stališče, da do kršitve 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) ni prišlo. Toženka se ne more postavljati v vlogo sodnikov ESČP in ugotavljati obstoja kršitve, vendar je storila prav to. Vsebinsko je presojala uspeh pravnega sredstva, ki sploh še ni vloženo, s tem, da niti ne ve, s kakšnimi argumenti bo tožnik svojo pritožbo na ESČP utemeljeval in ga v zvezi s tem tudi ni pozvala na dopolnitev. Tožnik je prava nevešča oseba in si je želel, da bi se v postopku zagovarjal s pomočjo zagovornika, kar je v postopku tudi izrecno izpostavil, vendar si zagovornika ni mogel privoščiti. Zato je vložil prošnjo za BPP, ki pa mu je bila zavrnjena, češ da ne gre za tako zapleteno zadevo, da se ne bi mogel braniti sam, in da bo že sodišče pazilo na njegove pravice, kar pa se glede na izid postopka očitno ni zgodilo. V korist tožnika ni bil izveden noben dokaz, ampak so se izvajali izključno s strani tožilstva predlagani dokazi, niso se razčiščevala neskladja med izjavami prič, osnovnim in dopolnilnim izvedenskim mnenjem. Dejstvo je torej, da tožniku ni bila zagotovljena učinkovita obramba in pošteno sojenje. Navaja še, da toženka ni spoštovala načela zaslišanja stranke in pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila s svojimi ugotovitvami, niti mu ni dala možnosti, da se izjasni o okoliščinah, ki so bile odločilne za presojo, kar je še posebej nesprejemljivo, ker mu je očitala, da zlorablja možnost BBP za zadevo, v kateri sicer pravnega sredstva ne bi uporabil, če bi mu materialni položaj to dopuščal. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku prizna in odmeri vse stroške, toženki pa naloži tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnikovo stališče, da prosilcu, ki izpolnjuje finančni pogoj za dodelitev BPP, BPP že kar pripada, napačno. Obvezna obramba v kazenskem postopku ni bila predvidena in tožnik tega niti ne zatrjuje. Z odločbo Bpp 388/2013 z dne 15. 10. 2013 je bila njegova prošnja za dodelitev BPP v zadevi I K 35342/2013 zavrnjena. Tožnik je zoper to odločbo vložil tožbo, ki jo je Upravno sodišče dne 31. 12. 2013 zavrnilo. Iz tega izhaja, da tožniku BPP za pravno svetovanje in zastopanje v tem postopku ni pripadala. Če se s tem ni strinjal, bi moral zoper sodbo vložiti izredna pravna sredstva. Tožnik do zagovornika, plačanega s strani države, ni bil upravičen. Kot izhaja že iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je tožnik izjavil, da sodnikov tega sodišča ne priznava, da ga sodišče lahko vabi, vendar na sodišče ne bo več hodil. Na poziv sodišča, da bo na naslednjem naroku lahko postavljal vprašanja pričam, zaposlenim na CSD in oškodovanki, je povedal, da ne bo prišel in da naj sodišče dela kar hoče, ker ga ne zanima. Ob upoštevanju njegove starosti, izobrazbe in dejstva, da v tej zadevi ni bil prvič v kazenskem postopku, ni dvoma o tem, da se je zavestno in prostovoljno odpovedal sojenju v navzočnosti, pri čemer je bil o posledicah svoje odločitve pravilno poučen. Po skrbni proučitvi celotnega kazenskega spisa I K 35342/2013 toženka ni mogla priti do drugačnega zaključka, zato bi poizvedovanje pri prosilcu, kakšne razloge bo navajal v pritožbi pred ESČP, pripeljalo zgolj do nepotrebnega zavlačevanja postopka odločanja o prošnji prosilca v obravnavani zadevi. Pri tem je tožnik sodbe Okrožnega, Višjega in Vrhovnega sodišča in sklep Ustavnega sodišča celo sam predložil v spis. Predlaga zavrnitev tožbe in povračilo stroškov postopka.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Prvi odstavek 24. člena ZBPP določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem da: - zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in - je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena.

6. Toženka pravilno šteje, da iz citiranega določila izhaja, da prosilcu ne pripada pravna pomoč za katerokoli pravno storitev oziroma za strokovno pomoč v nekem postopku že zato, ker izpolnjuje pogoje za dodelitev BPP po 13. členu ZBPP. Organ za BPP je dolžan upoštevati tudi, da zadeva, zaradi katere prosilec prosi za BPP, ni očitno nerazumna oziroma mora oceniti, ali ima prosilec verjetne izglede za uspeh tako, da je razumno začeti postopek, se ga udeleževati ali vložiti pravno sredstvo (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Ne gre za odločanje o utemeljenosti pravnega sredstva, ki ga želi vložiti prosilec za BPP. Gre za oceno, ali je glede na konkretne okoliščine primera, z razlogi kot jih prosilec zatrjuje, razumno pričakovati uspeh v konkretnem postopku, ali pa iz prošnje izhaja, da to ni verjetno. Gre torej za tehtanje, ali razlogi, ki jih v okoliščinah posameznega primera navaja prosilec, (vsaj) verjetno govorijo v prid uspehu v postopku.

7. Toženka je v postopku ugotovila naslednje dejansko stanje. Tožnik je bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Iz sodbe izhaja, da je bilo prosilcu sojeno v nenavzočnosti na narokih 22. 5. 2014, 26. 6. 2014 in 4. 9. 2014, je pa pristopil na narok 10. 4. 2014. Na tem naroku je podal svoj zagovor, izjavil, da sodnikov tega sodišča ne priznava, da ga sodišče lahko vabi, vendar na sodišče ne bo več hodil. Na pojasnilo sodišča, da bo na naslednjem naroku lahko postavljal vprašanja pričam in dajal pripombe, je povedal, da ne bo prišel, da naj sodišče dela kakor hoče, da ga ne zanima. S tem se je obdolženi po presoji sodišča izrecno odpovedal svoji pravici, da oškodovanki, pričam in sodnemu izvedencu postavlja vprašanja in jih sooča s svojim zagovorom. Na vse ostale naroke je bil pravilno vabljen, vabila so mu bila vročena, izostanka pa ni opravičil. Vnaprej je bil seznanjen z vsemi dokazi, ki so se izvajali na obravnavi, vključno z izvedenskim mnenjem, pa tudi s spremembo obtožnega predloga, pri čemer je bil posebej povabljen, da pristopi na narok, da se bo lahko izjavil o spremembi obtožnega predloga. Višje sodišče je pritožbo zavrnilo, saj je štelo zagovornikove očitke, da je bila obdolžencu kršena pravica do učinkovite obrambe in poštenega sojenja, ker mu je sodilo v nenavzočnosti, čeprav za to ni bilo pogojev, in ker mu ni bil dodeljen zagovornik potem, ko mu je bila prošnja za dodelitev BPP zavrnjena, kot neutemeljene. Izčrpno je obrazložilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih kršitev ni storilo, sodišče prve stopnje pa zaradi obdolženčeve odločitve niti ni smelo postopati, drugače kot je. Tudi Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo za varstvo zakonitosti, ker je ugotovilo, da so bili v zadevi podani pogoji za sojenje v nenavzočnosti obsojenca, saj se je pravici do aktivne obrambe veljavno odpovedal. Ustavno sodišče pa ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo, ker niso bili izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55 b. člena Zakona o ustavnem sodišču. Toženka nadalje ugotavlja, da iz citiranih odločitev sodišč izhaja, da se je tožnikov zagovornik postavil na stališče, da je bila obsojencu kršena pravica do učinkovite obrambe oziroma pravice do poštenega sojenja (29. člen Ustave RS), ker mu je bilo sojeno v nenavzočnosti in ker ni imel možnosti, da se brani s pomočjo zagovornika.

8. Po presoji sodišča je toženka glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, kateremu tožnik niti ne oporeka, pravilno ocenila, da iz okoliščin primera ne izhaja verjetnost, da je prišlo do zatrjevane kršitve pravice do učinkovite obrambe oziroma pravice do poštenega sojenja, zaradi česar tožnik nima verjetnih izgledov za uspeh. Očitek, da se je toženka s presojo verjetnosti obstoja kršitve postavila v vlogo sodnikov ESČP in se spustila v vsebinsko odločanje, je neupravičen. O kršitvi določil EKČP odloča zgolj ESČP in toženka v pristojnost tega sodišča ni v ničemer posegla. O morebitni kršitvi bo odločalo ESČP, toženka pa je morala glede na zakonsko določbo zgolj opraviti presojo verjetnosti uspeha pravnega sredstva, za katerega tožnik prosi, naj se mu dodeli BPP. Pri tej presoji je potrebno izhajati iz ocene, ali je verjetno, da je do zatrjevane kršitve prišlo. Iz okoliščin primera izhaja, da je bil tožnik poučen o poteku kazenskega postopka, o svojih pravicah v tem postopku, obveščen je bil o vseh obravnavah in izvajanju dokazov, vendar se jih ni udeležil. Prošnja za BPP mu je bila pravnomočno zavrnjena, obvezna obramba z zagovornikom pa za to dejanje ni predpisana.

9. Glede na navedeno se je toženka pri presoji dodelitve BPP utemeljeno oprla na prvo alinejo prvega odstavka 24. čl. ZBPP.

10. Tožnik nadalje ugovarja temu, da ga toženka pred izdajo odločbe ni seznanila s svojimi ugotovitvami in mu ni dala možnosti, da se o njih izjavi. Po drugem odstavku 34. člena ZBPP pristojni organ za BPP, če ta zakon ne določa drugače, postopa po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek. Po 144. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) lahko organ takoj odloči po skrajšanem postopku: 1. če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in dokazov, ki jih je navedla oziroma predložila stranka v svoji zahtevi, ali na podlagi splošno znanih dejstev oziroma dejstev, ki so organu znana; 2. če se da ugotoviti stanje zadeve na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima organ, in samo za to ni treba posebej zaslišati stranke za zavarovanje njenih pravic oziroma pravnih koristi; (...)

11. Kot navaja toženka, je tožnik k prošnji sam predložil vse sodbe sodišč, iz katerih je razvidno dejansko stanje, na katerem temelji odločitev. Poleg tega je vpogledala v kazenski spis, tj. v zadevo, v kateri je bil tožnik že udeležen (bil je obdolženec) in je imel možnost v tem postopku sodelovati, vsekakor pa je imel in ima pravico vpogleda vanj. Toženka je torej odločitev oprla zgolj na tisto dejansko stanje, ki je tožniku poznano, prav tako pa iz vlog v konkretnem kazenskem postopku oziroma iz sodb sodišč nedvoumno izhaja, katere kršitve v postopku tožnik zatrjuje. Glede na to, da se pritožba na ESČP lahko vloži zgolj glede domnevnih kršitev, za katere je pritožnik že izčrpal vsa sredstva pred domačimi sodišči in jih je torej v teh pravnih sredstvih zatrjeval, tudi ni bilo razlogov, da bi ga toženka pred izdajo odločbe pozivala naj vlogo dopolni tako, da obrazloži, katere razloge namerava navajati v pritožbi vloženi pri ESČP. Zato je toženka po presoji sodišča v tem primeru lahko odločila v skrajšanem postopku.

12. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen in da je tudi izpodbijana odločba pravilna ter na zakonu utemeljena. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da relevantno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno (prvi odstavek 59. člena ZUS-1). Tožnik je sicer predlagal zaslišanje strank in "po potrebi še druge dokaze". Vendar ni pojasnil, kaj naj bi bila dodana vrednost zaslišanja obeh strank, ki bi jo tožnik v postopku dokazovanja svojih trditev lahko pridobil. To še toliko bolj velja za "druge dokaze". Takšen predlog ni dovolj konkretiziran, saj ni pojasnjeno niti za katere dokaze gre, niti katere, v tem primeru relevantne dejanske okoliščine, naj bi se z izvajanjem teh dokazov ugotavljale.

13. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.