Jedro

Ker je tožnik pridobil lastninsko pravico na nepremičnini na podlagi pravnomočnega sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, torej na izviren način, dejstvo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo (ki ima v tem primeru zgolj deklaratorno naravo), na katerega se v ponovljeni tožbi sklicuje tožnik, ne pomeni dejstva, ki bi predstavljalo drugačno dejansko stanje.

Izrek

Pritožbam se ugodi in se sodbo sodišča prve stopnje v celoti razveljavi in se tožba zavrže. Tožeča stranka je dolžna povrniti toženim strankam v roku 15.dni 3.574,80 EUR stroškov postopka, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženim strankam v roku 15. dni 2.285,76 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu zahtevku in razsodilo, da so se tožene stranke dolžne izseliti iz nepremičnine – stanovanjske hiše C. n. O. ... v C. ter vseh drugih nepremičnin na tem naslovu ter nepremičnine parcele št. ..., parcele ... in parcele št. ..., vse vpisane pri vložku št. ... k.o. O. in sicer v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe proste oseb in stvari izročiti v neposredno posest tožeči stranki, v bodoče pa opustiti vsa nadaljnja poseganja v te nepremičnine. Toženim strankam je naložilo, da povrnejo tožeči stranki 2.891,16 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po preteku izpolnitvenega roka. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik postal lastnik te nepremičnine na podlagi sklepa o izročitvi nepremičnine v izvršilnem postopku. Lastninsko pravico je pridobil na originalen način, v skladu z določbo 192. člena ZIZ. Prvotožena stranka, ki je pridobila za 1/2 lastninsko pravico kot skupno premoženje, ustvarjeno v času izvenzakonske skupnosti, je svoja lastninska upravičenja izgubila. Zahtevku je ugodilo v skladu z 92. členom SPZ. Sodišče je še zaključilo, da toženim strankam ni uspelo dokazati, da imajo pravni naslov za uporabo teh nepremičnin. O ugovoru toženih strank, da gre za že razsojeno stvar je sodišče navedlo, da je izrek tožbenega zahtevka v pravdni zadevi, ki se je vodila pred Okrajnim sodiščem v Celju pod opr. št. P 466/2008 in pred Višjim sodiščem v Celju opr. št. Cp 794/2009, enak kot v tej pravdni zadevi, vendar je sodišče poleg sodbe ali vsebine tožbenega zahtevka, upoštevalo tudi dejansko podlago. Tožnik je v pravdni zadevi P 466/2008 zatrjeval, da je lastnik navedenih nepremičnin na podlagi sklepa tukajšnjega sodišča opr. št. In 1997/00232 z dne 2. 10. 2007, ob vložitvi te tožbe pa je zatrjeval, da je postal lastnik na podlagi tega sklepa in v zvezi s sklepom zemljiškoknjižnega sodišča Dn 345/2008, s katerim je bila njegova lastninska pravica vknjižena v zemljiško knjigo. Sodišče je zaključilo, da je tožnik v novi tožbi zatrjeval drugačno dejansko stanje kot ob vložitvi prve tožbe, ker je bilo tudi zemljiškoknjižno stanje drugačno, zato ugovoru pravnomočno razsojene stvari ni ugodilo.

Ker je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke, je toženim strankam naložilo, da povrnejo tožeči stranki povzročene stroške postopka.

Tožene stranke so vložile pravočasno pritožbo, v kateri uveljavljajo vse tri pritožbene razloge iz 338. člena ZPP ter kršitev ustavnih pravic. Sodišče bi moralo ugoditi ugovoru že razsojene stvari, zato bi moralo tožbo zavreči. O identičnemu tožbenemu zahtevku je bilo pravnomočno razsojeno s sodbo Okrajnega sodišča v Celju opr. št. P 466/2008 z dne 5. 5. 2009 in Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 794/2009 z dne 17. 12. 2009, s katero je bil zahtevek zavrnjen. Podana je absolutno bistvena kršitev določb postopka, saj so si razlogi v sodbi v nasprotju v delu, ko sodišče navede, da je tožnik sedaj vpisan v zemljiško knjigo kot lastnik, nato pa navaja, da pri originalnem načinu pridobitve lastninske pravice ni potreben vpis v zemljiško knjigo. Meni, da bi tožnik lahko dejstvo vpisa v zemljiško knjigo uveljavljal kvečjemu po pravilih, ki veljajo za obnovo postopka P 466/2008. Višje sodišče je v sodbi, s katero je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je zahtevek na izselitev zavrnilo, obrazložilo, zakaj tožnik ne more uspeti z zahtevkom, saj si konkurirata dve, na originalen način, pridobljeni lastninski pravici, zato tožnik ne more z uspehom zanikati solastninske pravice prvotožene stranke. Sodišču očita, da je napačno zaključilo, da sta postala sklep o izročitvi nepremičnine in sklep o domiku pravnomočna, saj oba sklepa prvi toženki nista bila vročena. Sklicuje se tudi na odločbo Ustavnega sodišča RS Up 2324/08 z dne 16. 12. 2000, iz katere izhaja, da bi zaradi toženkinega varstva lastninske pravice morala biti toženki zagotovljena pravna sredstva. V zaključkih sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik pred toženko pridobil lastninsko pravico, vidi kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave ter 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Sodišču očita neutemeljen odstop od sodne prakse in se pri tem sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up 128/03 z dne 6. 9. 2004. Prva toženka je pridobila lastninsko pravico prej kot tožnik, zato ima močnejši naslov. Če je sodišče že dopustilo tožbo bi moralo zahtevek zavrniti tudi iz razlogov tožnikove slabe vere. Meni, da gre za napako v izvršilnem postopku, ker je izvršilno sodišče na dražbi prodalo več kot bi smelo in gre za odgovornost Republike Slovenije. Zato predlaga, da le-ta prizna napako in tožniku izplača odškodnino. Sodišču pa očita tudi napačno ugotovitev dejanskega stanja v delu, ko sodišče zaključuje, da toženci nimajo pravnega naslova za bivanje v nepremičnini in se sklicuje na neodplačno ustno sklenjeno najemno pogodbo. Sodišče bi tudi moralo prekiniti pravdni postopek glede na vloženo ustavno pritožbo v zvezi z zemljiškoknjižno odločitvijo in pri tem tudi upoštevati socialno stisko tožencev. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi ter sodbo spremeni tako, da tožbo tožeče stranke zavrže ali pa da zahtevek zavrne kot neutemeljen ali pa da se sodba razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Ne držijo navedbe pritožnikov o tem, da tožnik nima pravnega naslova za izročitveni zahtevek v skladu z 92. členom Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Tožnik je upravičen, da od tožencev, ki imajo stvar v posesti (kar ni sporno) zahteva, da mu to nepremičnino izročijo. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je tožnik dokazal, da je lastnik stvari, vseh nepremičnin, kot je tudi dokazal, da imajo toženci to nepremičnino v dejanski oblasti, kar ni bilo sporno. Tožnik je dokazal, da je pridobil lastninsko pravico na originalen način v izvršilnem postopku, ki je tekel pri Okrajnem sodišču v Celju in sicer s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu, v skladu z 192. členom ZIZ. Potem, ko je ta sklep postal pravnomočen, se na pridobitelja v zemljiško knjigo vpiše lastninska pravica ter izbrišejo pravice in bremena, za katera je to odločeno s sklepom o domiku. 193. člen ZIZ varuje kupčeve pravice, saj določa, da razveljavitev ali sprememba sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu nimata vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu ZIZ.

Razglabljanje pritožnikov o tem, da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da je postal sklep o izročitvi nepremičnine pravnomočen v tem postopku ni utemeljeno. Toženka bi morala, seveda pravočasno, takšne ugovore podati v izvršilnem postopku ali z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi. Sicer pa toženci teh trditev v postopku na prvi stopnji niso podali, zato jih tudi v pritožbenem postopku ne morejo uspešno uveljavljati (člen 337 ZPP).

Na pritožnikove navedbe o tem, da tožnik ni na originalen način in izključno po 193. členu ZIZ pridobil lastninske pravice in na izpodbijanje zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je prva toženka izgubila lastninsko pravico, je odgovorilo že sodišče prve stopnje v sodbi P 466/2008, ko je svojo odločitev argumentiralo tudi z odločbami Ustavnega sodišča UP 717/03, 148/04, U-I 258/04, Up 482/04, Up 633/04, Up 665/05 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije III Ips 157/98. Na te odločbe se je po mnenju pritožbenega sodišča ponovno pravilno oprlo tudi v tej sodbi. Očitno je, da tožena stranka teh odločb ni prebrala v celoti, saj ni možno, da bi jih drugače napačno interpretirala. Ustavno sodišče je v zadevi Up 713/03 navedlo, da je sodišče v izvršilnem postopku že izdalo sklep, s katerim je kupcu izročilo nepremičnino, glede katere pritožnica zatrjuje svojo lastninsko pravico in ker je sklep o izročitvi nepremičnine kupcu postal pravnomočen, je le-ta na originalen način pridobil lastninsko pravico na nepremičnini, ki jo je kupil na dražbi. Zato je pritožnica kot prejšnja lastnica v skladu z določbo 193. člena ZIZ izgubila vsa upravičenja. Podobno je bilo tudi argumentirano v zadevah Up 666/05 in Up 148/04 in ostalih.

Pritožniki se tudi neutemeljeno sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča Up 128/03 in sodišču očitajo odstop od ustaljene sodne prakse, kar kaže na to, da jo niti niso v celoti prebrali. Ta odločba namreč potrjuje argumentacijo sodišča prve stopnje o tem, da je tožnik pridobil lastninsko pravico in da jo je prva toženka izgubila. Ustavno sodišče je v tem sklepu, ko je sprejelo Ustavno pritožbo v obravnavo, zapisalo, da je bil v tej zadevi v izvršilnem postopku že izdan sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, ki pa še ni pravnomočen. Zato je Ustavno sodišče odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži opravljanje izvršbe, ki se pri Okrajnem sodišču x vodi pod opr. št. In … Namreč v primeru nadaljevanja izvršilnega postopka bi s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupec na originalen način pridobil lastninsko pravico. Morebitna pozitivna rešitev pritožničine ustavne pritožbe ne bi več mogla vzpostaviti prejšnjega lastninskega stanja in bi s tem izgubila svoj namen. Iz te odločbe ustavnega sodišča torej jasno izhaja, da kupec, potem, ko postane odločba o izročitvi nepremičnine kupcu, na nepremičnini pridobi lastninsko pravico, s tem trenutkom pa vsi ostali le-to izgubijo. Ko je Ustavno sodišče odločalo o ustavnosti odločb sodišč prve in druge stopnje in VS RS se je ukvarjalo z drugačnim dejanskim stanjem. Šlo je za zadevo, v kateri je tožnica vložila tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe, Ustavno sodišče pa je tehtalo njeno na originalen način pridobljeno lastninsko pravico s pravicami upnika v izvršilnem postopku, ki je šele s sklepom o izvršbi pridobil zastavno pravico. Zato se pritožniki napačno sklicuje na to odločbo za potrditev svoje argumentacije, oziroma pozabljajo, da je bila ta odločba izdana v izvršilnem postopku in v tisti fazi postopka, ko sklep o izročitvi nepremičnine še ni postal pravnomočen. Do te faze postopka bi namreč tudi prva toženka še lahko varovala svoje pravice.

Tudi pritožnikovo sklicevanje na neenotno sodno prakso in na odločbo Ustavnega sodišča Up 2324/08-31, ni utemeljeno. Ustavno sodišče je to odločbo sprejelo v izvršilnem postopku, v katerem je ustavna pritožnica zatrjevala, da je pridobila lastninsko pravico, sodišče pa je ugotovilo, da jo je pridobila na že obremenjeni nepremičnini. Ta odločba obravnava samo položaj stranke v postopku in sicer ali gre za tretjega ali pa za stranko, odločba pa je bila sprejeta v izvršilnem postopku. Zato pritožnik ne more utemeljeno uveljavljati kršitev postopka v tej pravdni zadevi, pač pa bi lahko takšne pravice uveljavljal le v izvršilnem postopku. Zato ne drži, da je sodišče s takšno odločitvijo kršilo pravice prve toženke niti ustavne pravice. Pritožbene trditve, da ustavna odločba Up 128/03 daje argumentacijo za zaključke, da ni podlage, da bi sklep o izročitvi nepremičnine, ki je izdan le zoper Č. E. in učinkuje le zoper njega učinkoval tudi zoper G. B., niso utemeljene. To ne drži. Bistveno za ta postopek je, da je postal sklep o izročitvi nepremičnine pravnomočen, pravnomočnost sanira napake, s pravnomočnostjo sklepa pa je prva toženka izgubila svojo lastninsko pravico. Zato tudi pritožbene navedbe o tem, da ta sklep ne more učinkovati zoper G. B., v tem postopku ne morejo biti utemeljene. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe obširno obrazložilo, zakaj je le-ta izgubila lastninsko pravico in zakaj je tožnik pridobil lastninsko pravico na originalen način. Pri tem je pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zaključilo, da toženci nimajo kakšne druge pravne podlage za to, da takšno nepremičnino uporabljajo in jo koristijo, s tem pa odgovorilo na toženčeve navedbe o tem, da je bil ustno vzpostavljen položaj najemnega razmerja. Tudi v tem delu je obrazložitev sodišča prve stopnje zadostna in pritožba zato ni utemeljena.

Tako se je pritožbeno sodišče moralo ukvarjati le še s pritožbenimi navedbami o tem, da je sodišče napačno zaključilo, da o takšnem zahtevku še ni bilo odločeno, torej z ugovorom ali gre za pravnomočno razsojeno stvar. V tem delu je pritožba utemeljena. Presoja o obstoju že pravnomočno odločene zadeve kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse identična, če sta podani subjektivna istovetnost in objektivna istovetnost. Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde; če je dejanska podlaga različna ne gre za res iudicata (Odločba VS RS II Ips 163/2008).

Po drugem odstavku 219. člena ZPP je dolžnost sodišča, da mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je stvar že pravnomočno razsojena. Če sodišče prve stopnje odloči o že razsojeni stvari je podana kršitev iz 12. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in zaradi katere mora sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti in tožbo zavreči. Sodišče prve stopnje je obrazložilo zavrnitev tega ugovora z nekoliko drugačnim dejanskim stanjem, ki je bilo zatrjevano v tem postopku. Navedlo je, da je tožnik v tožbi v postopku opr. št. P 466/2008 zatrjeval, da je lastnik teh nepremičnin na podlagi sklepa opr. št. In 1997/00232 z dne 2. 10. 2007, to je pravnomočnega sklepa o domiku nepremičnine. Ob vložitvi te tožbe pa je tožnik zatrjeval, da je postal lastnik te nepremičnine poleg že navedenega sklepa v prejšnjem postopku še v zvezi z zemljiškoknjižnim sklepom Dn 345/2008, s katerim je bila nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana na njegovo ime. Na podlagi tega je sodišče zaključilo, da je v tem postopku tožnik zatrjeval drugačno dejansko stanje kot ob vložitvi prve tožbe, ker je bilo zemljiškoknjižno stanje drugačno. To pa po mnenju pritožbenega sodišča ne drži. Sodišče prve stopnje je nepravilno štelo, da vpis lastninske pravice na tožnika v zemljiško knjigo, ki je bil opravljen po izdaji prve sodbe, predstavlja drugačno dejansko podlago, zato ne gre za odločanje o isti zadevi. V obeh zadevah je tožnikov zahtevek temeljil na njegovi lastninski pravici, ki jo je pridobil s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine, v skladu s 192. členom ZIZ. Pritožniki sicer nimajo prav, ko navajajo, da je pri presoji identitete tožbenega zahtevka pomemben le zahtevek, saj se zahtevek vedno presoja tudi glede na dejansko podlago. Tako bi lahko tožnik na primer zahteval izselitev in izročitev na podlagi različnega dejanskega stanja. Res je, da je o tem, kdaj sta dva zahtevka identična več teorij, vendar pa večina teoretikov, pa tudi sodna praksa, sledijo procesni teoriji o spornem predmetu, po kateri sta za odločitev identitete zahtevka odločilna tožbena podlaga in dejansko stanje. Ko pa sodba postane pravnomočna pa se izrek sodbe (ki nadomešča tožbeni predlog) nanaša na dejansko stanje, kakršno je obstajalo ob koncu glavne obravnave. Prvi odstavek 319. člena ZPP določa, da postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe. Zato obrazložitev sodbe “sodeluje” v pravnomočnosti izreka, kolikor je to potrebno za presojo ali je bilo o tem zahtevku že odločeno (Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga stran 184 in nadaljnje).

V obeh zadevah je tožnik utemeljeval svoj zahtevek z 92. členom SPZ, ki ureja varstvo lastninske pravice. V obeh postopkih je tožnik dokazoval, da ima na tej nepremičnini lastninsko pravico, tožene stranke pa so zatrjevale, da ima prva toženka do 1/2 solastninsko pravico. Sporno v zadevi P 466/2008 kot tudi v tej zadevi je bilo, ali je tožnik dokazal svojo izključno lastninsko pravico. V tem okviru je v zadevi P 466/2008 odločalo sodišče prve stopnje in o tem ponovno odločalo v tem postopku. V obeh zadevah je sodišče prve stopnje na podlagi trditev tožnika in izvedenih dokazih zaključilo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico kot kupec nepremičnine v izvršilnem postopku (po 42. členu SPZ in na originalen način). Po tej določbi (sodni prodaji) se lastninska pravica ne pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, ampak že s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine kupcu. Vknjižba lastninske pravice torej ne pomeni pridobitve lastninske pravice, ampak ima le deklaratoren pomen. Zato dejstvo vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo, na katerega se v ponovljeni tožbi sklicuje tožnik in na njemu zatrjuje drugačno dejansko stanje, ne pomeni pravno pomembnega dejstva, torej dejstva, ki bi tvorilo drugačno dejansko stanje. Tako je tudi Ustavno sodišče RS v odločbi Up 35/98 navedlo, da po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine ZIP (pa sedaj tudi ZIZ) izrecno določa varstvo že pridobljene lastninske pravice, kljub morebitni kasnejši razveljavitvi sklepa o domiku zaradi nezakonitosti javne dražbe (na primer na podlagi ZVZ). Ali povedano na kratko – tožnik bi moral v zadevi P 466/2008, v kateri je pritožbeno sodišče spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi drugačne pravne podlage, vložiti izredno pravno sredstvo, ne more pa zaradi morebitne napačne odločitve vložiti novo tožbo, v kateri zatrjuje identično dejansko stanje (pravno pomembno).

Ugovor pravnomočno razsojene stvari je utemeljen, če nastopajo v zadevi iste stranke in če je v obeh zadevah podana tudi istovetnost zahtevka. Istovetnost zahtevka pa je podana tedaj, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde. Sporni predmet neke tekoče zadeve ne more biti enak kot sporni predmet v že odločeni zadevi. Za tak primer pa gre v tej zadevi. Tožbena zahtevka sta v obeh primerih identična (razen bodoče prepovedi), identične pa so tudi stranke postopka. Tudi pravno pomembna dejstva, ki so podlaga za odločanje so identična. V pravdni zadevi P 466/2008 je tožnik zahteval izselitev toženih strank in prepustitev v posest vse nepremičnine, enak pa je sedanji zahtevek, z dodatkom "v neposredno posest", ter še dodan prepovedni zahtevek- "v bodoče opustiti vsa nadaljnja poseganja". V obeh zadevah se je sodišče prve stopnje tudi ukvarjalo z trditvami tožencev o tem, da so že na podlagi stanovanjskega zakona pridobili pravico uporabe in zaključilo, da temu ni tako.

Ker torej zahtevek, o katerem je sodišče odločalo, temelji na identičnem dejanskem stanju kot tudi na enaki pravni podlagi, je ugovor razsojene stvari utemeljen. Iz tega razloga je moralo pritožbeno sodišče zaradi absolutno bistvene kršitve določb postopka, sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti, tožbo tožnika pa zavreči (ZPP čl. 339/2 točka 12).

Tožnik ni uspel z zahtevkom, zato sam nosi stroške tega postopka, toženi stranki pa je dolžan povrniti stroške, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo po stroškovniku in v skladu z veljavno Odvetniško tarifo (tar. št. 3100, 3102, 6001,1200). Toženim strankam je priznalo nagrado samo za en narok, saj ta tar. št. vsebuje nagrado za vse naroke in ne za vsak narok posebej( VS RS II. Ips 56/2011, z dne 14.4.2011). Pritožniki so s pritožbo uspeli, zato jim je tožeča stranka dolžna povrniti priglašene stroške pritožbenega postopka, v skladu z veljavno OdvT (tar. št. 1200,3210, 6002, 6007) in po stroškovniku: dvakratna nagrada za postopek glede na večje število strank (tar. št. 1200), materialni stroški, 20% DDV.