Jedro

Če je bilo stanovanje kupljeno v času trajanja zakonske zveze velja zanj zakonska presumpcija iz 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). To dejstvo pa ne preprečuje konkretne izvršbe, v kateri upnik zahteva izvršbo na zastavljeni stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice z dne 11.03.2004, predlogu dolžnice za odlog prodaje ni ugodilo in zavrnilo je predlog dolžnice za popravo cenitve nepremičnine. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da dolžnica kot tretja dolžnica ugovarja, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki bi ji preprečevala izvrša, ni obrazložila. Takšen ugovor ni utemeljen, zato ga je na podlagi 3.odst. 58.čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) zavrnilo. Do navedb, da zastavna pravica na stanovanju ni mogla nastati, pa je zavzelo stališče že Višje sodišče v Kopru v sklepu z dne 21.01.2003, v katerem je dolžnici pojasnilo, da izvršilni naslov izvršilno sodišče veže,v presojo njegove utemeljenosti se ni pristojno spuščati. Predlog za odlog izvršbe je zavrnilo, ker dolžnica ni izkazala posebno upravičenega razloga iz 2.odst. 71.čl. ZIZ. Zahtevek za "pravo cenitev" pa prepozen in tudi neutemeljen. Dolžnico je poučilo, da se bo na prodajnem naroku z odredbo ponovno ugotovila vrednost nepremičnine, če bo dolžnica predložila mnenje sodnega cenilca o tržni vrednosti nepremičnine in z njim verjetno izkazala, da se je vrednost nepremičnine od prejšnje ugotovitve vrednosti do dneva prodaje precej spremenila. Proti temu sklepu je vložila dolžnica pritožbo. V pritožbi zatrjuje, da je vložila ugovor kot ugovor tretjega. Ugovor ni bil neobrazložen, saj je v njem navedla razloge, ki njeno pravico dokazujejo več kot za verjetno. Dokazov pa ji ni bilo treba predložiti, ker so že v spisu. Izvršba se vodi zoper dolžnico zato, ker je na podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju naslovnega sodišča opr.št. D 1/99 edina dedinja po prvem dolžniku R.D. Ta sklep je v spisu, saj sicer proti njej sploh ne bi bila mogoča izvršba. Dolžnica je vdova po pokojnem R.D. Zato ji ni treba dokazovati dejstva, da je bila pred njegovo smrtjo njegova žena. V spisu je kupoprodajna pogodba z dne 18.11.1991, s katero je bilo kupljeno stanovanje, ki je predmet izvršbe. Pogodba je bila vložena v spis s pritožbo z dne 23.11.2001. To stanovanje je bilo kupljeno sedem let pred pokojnikovo smrtjo, zato je s tem najmanj verjetno izkazano, da je bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze med njim in dolžnico. Ne more biti niti dvoma o tem, da je v času naakupa stanovanja obstajala zakonska zveza, ker je iz v spis vloženega sklepa o dedovanju razvidno, da so trije otroci, ki se vsi pišejo D., otroci dolžnice in pokojnega in vsi so rojeni pred letom 1991. Zato dolžnici tudi obstoja zakonske zveze v času nakupa stanovanja ni treba posebej dokazovati, saj to dejstvo izhaja iz pravnomočne sodne odločbe, ki je v spisu. Da je delež dolžnice na stanovanju, kupljenem v zakonu enak deležu pokojnika, torej do 1/2, pa je zakonska domneva, ki je prav tako ni potrebno izrecno dokazovati. Iz samega dejstva, da teče izvršilni postopek proti dolžnici kot vdovi po pokojnem D. izhaja zato najmanj verjetnost njene pravice na tem stanovanju. Ta pravica pa je razvidna tudi iz sklepa o dedovanju. Dolžnica ni zakrivila, da ta njena pravica ni mogla biti znana tretjim, kot izhaja iz pogodbe o zastavi, ker to stanovanje ni bilo vpisano v zemljiško knjigo. Tako se pokaže, da je dolžnica izkazala za verjetno, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, čeprav ni predlagala in predložila dokazov, ker so vsi ti dokazi sodišču znani. Sodišče bi zato moralo ugovor vročiti upniku, da se o njem izjavi, ne pa ga zavrniti. Neutemeljeno je zavrnilo tudi dolžničin predlog, da se odloži prodaja. Dolžnica ni predlagala odložitev izvršbe, ampak le odložitev enega od izvršilnih dejanj. To pa predvsem zaradi smotrnosti. Predlaga razveljavitev sklepa in ponovno odločanje o zadevi s tem, da se do rešitve pritožbe in morebitne pravde na ugotovitev nedopustnosti izvršbe prodaja odloži ali vsaj drugo razpisano prodajo nepremičnine za 05.04.2004, prekliče. Pritožba ni utemeljena. Pritožnica je v tem postopku dolžnica, saj je po smrti prvega dolžnika obveznost prešla nanjo kot dedinjo. Zato je vprašljiva njena vloga, ki jo je naslovila kot ugovor tretjega. Tudi če se to dejstvo zanemari, pa vzdrži zaključek izpodbijanega sklepa, da dolžnica v ugovoru ni izkazala za verjetno, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Stanovanje, ki je predmet te izvršbe, je pokojni mož tožnice zastavil za kredit. Če je to stanovanje bilo kupljeno v času trajanja zakonske zveze drži pritožbena navedba, da velja zanj zakonska presumpcija iz 59.čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR). Vendar to dejstvo ne preprečuje konkretne izvršbe, v kateri upnik zahteva izvršbo na zastavljeni stvari. Pritožnica ne trdi, da je zastavna pogodba neveljavna. V ugovoru je sicer navajala, da njen mož ni mogel zastaviti celega stanovanja, ker ni bil edini lastnik, vendar bi v takem primeru, če je torej ravnal v nasprotju s 1.odst. 52.čl. ZZZDR, lahko zahtevala samo razveljavitev pogodbe o zastavi stanovanja, sklenjene med njenim možem in upnikom. Dokazati bi morala, da upnik ni bil v dobri veri, ko je sklepal z njenim možem pogodbo o zastavni pravici. Dejstvo, da zatrjuje na stanovanju solastninsko pravico, pa na ta postopek ne vpliva, saj lahko upnik zastavno pravico, ki jo je pridobil na podlagi sporazuma strank v skladu z določbami 251 a do 251 f čl. Zakona o izvršilnem postopku (ZIP) in ki ima moč sodne poravnave in je torej izvršilni naslov, uveljavlja tudi proti dolžnici, pa čeprav zatrjuje, da je polovica stanovanja njenega. Zastavni upnik ima namreč ob zapadlosti terjatve pravico poplačati se iz zastavljene stvari ne glede na to, čigav je v danem trenutku objekt zastavne pravice, saj mora vsakokratni lastnik zastavljene stvari trpeti takšen način poplačila. Zato trditve dolžnice niso bile takšne, da bi jih bilo mogoče šteti kot obrazložene in s tem utemeljene. Obrazložitev, ki jo ponavlja pritožba namreč ni takšna, da bi dokazovala nedopustnost izvršbe na zastavljeno stvar. Sodišče prve stopnje je iz tega razloga pravilno odločilo z izpodbijanim sklepom. Pravilna je tudi odločitev, da dolžnica ni izkazala pogojev za odlog izvršbe, zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2.odst. 365.čl. ZPP v zvezi s členom 15 ZIZ).