Jedro

Določba, ki je bila v ZObr dodana z novelo C in po kateri delavcu, ki poklicno opravlja vojaško službo ali kot civilna oseba dela v vojski, na podlagi pravnomočne obsodbe na kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, oziroma kaznivo dejanje, za katero je bil obsojen na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju nad tri mesece, preneha delovno razmerje z dveh vročitev ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe, predstavlja pravno posledico obsodbe v smislu 99. člena KZ. Zaradi načela prepovedi retroaktivnosti se za storilca smejo uporabiti samo tiste pravne posledice obsodbe, ki so bile v zakonu določene v času storitve kaznivega dejanja. To pomeni, da je sklep o prenehanju tožnikovega delovnega razmerja nezakonit, saj je tožnik kaznivo dejanje storil pred uveljavitvijo ZObr-C.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep tožene stranke št. 182-03-265/2005-1 z dne 16.9.2005 in ugotovilo, da tožeči stranki delovno razmerje ni prenehalo in traja še naprej z vsemi pravicami in obveznostmi. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, ji za čas od 15.10.2005 v delovno knjižico vpisati delovno dobo, jo prijaviti nazaj v zavarovanje in ji iz naslova plače za obdobje od 15.10.2005 do prevzema nazaj na delo obračunati bruto plačo s količnikom in z vsemi dodatki, ki jih je tožeča stranka imela pred izdajo sklepa št. 182-03-265/2005-1 z dne 16.9.2005, od obračunane bruto plače pa odvesti davke in prispevke ter tožeči stranki izplačati neto plačo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega petega dne v mesecu od dne 15.10.2005. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 86.296,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Odločitev sodišča prve stopnje, ki se sklicuje na obrazložitev, da v noveli Zakona o obrambi (ZObr-C - Ur. l. RS, št. 47/02) v zvezi s pravnimi posledicami obsodbe poleg 88. člena ni nobenih drugih določil ter da je zato potrebno v konkretnem primeru uporabiti le določila Kazenskega zakonika (KZ - Ur. l. RS, št. 63/94 in nadaljnji), je napačna. V 5. alinei 3. odst. 88. člena Zakona o obrambi (ZObr - UPB1, Ur. l. RS, št. 103/04, uradno prečiščeno besedilo) je določeno, da kdor želi poklicno opravljati vojaško službo, mora med drugim izpolnjevati tudi pogoj, da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bil obsojen na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. Nadalje je v 7. odst. istega člena določeno, da če je bil delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo oziroma kot civilna oseba dela v vojski, obsojen zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena ZObr, mora sodišče pravnomočno sodbo poslati ministrstvu. Delavcu v tem primeru preneha delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Tožena stranka se ne strinja z obrazložitvijo izpodbijane sodbe, da je za presojo pomemben zgolj čas storitve kaznivega dejanja, saj zgoraj citirani 7. odst. 88. člena ZObr predstavlja ustrezno pravno podlago, na podlagi katere je tožena stranka izdala tožeči stranki izpodbijani sklep o prenehanju delovnega razmerja. Ta določba ne velja za nazaj, saj šele od njene uveljavitve dalje daje pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja tistim delavcem, ki so bili obsojeni zaradi kaznivega dejanja. Iz navedene določbe jasno izhaja, da je bistven datum pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in ne datum storitve kaznivega dejanja. V konkretnem primeru je datum pravnomočnosti obsodbe (t.j. 18.2.2003) nastopil po uveljavitvi ZObr-C, zaradi česar ni mogoče govoriti o retroaktivni uporabi zakona. Tožena stranka je bila dolžna upoštevati veljavna določila ZObr, saj tožeča stranka zaradi obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne izpolnjuje več pogojev za opravljanje vojaške službe. Zakonodajalec lahko spremeni pogoje za opravljanje določenega poklica tudi za osebe, ki ta poklic v času spremembe že opravljajo. Iz 8. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 17.12.2004 izhaja, da je bila tožeča stranka seznanjena z vsebino 88. člena ZObr ter se je strinjala, da ji v primeru neizpolnjevanja pogojev delodajalec enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje navaja, da KZ kot krovni zakon na področju pravnih posledic obsodbe določa, da le-te ne morejo nastati, če je bila storilcu za kaznivo dejanje izrečena denarna kazen, pogojna obsodba ali sodni opomin, in če mu je bila kazen odpuščena, kar pomeni, da lahko nastanejo le, če je bila storilcu izrečena kazen zapora ali mladoletniškega zapora. Na podlagi navedenega zaključuje, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo nezakonito, saj mu je bila s pravnomočno sodbo izrečena pogojna obsodba. Tožena stranka navaja, da je KZ praviloma resnično tisti pravni vir, ki daje splošno pooblastilo s tem, ko določa, kakšne pravne posledice obsodbe se smejo določiti in ob katerih pogojih. Vendar pa to ne pomeni, da ne bi mogel tudi kakšen drug specialni zakon določiti pogojev za opravljanje določenega poklica ter posledic, (med drugim tudi posledic obsodbe za kaznivo dejanje), ki izhajajo iz neizpolnjevanja teh pogojev. Glede na posebnosti, ki so vezane na opravljanje vojaške službe in s tem povezanim statusom vojaške osebe, je posebna ureditev v ZObr upravičena. Tožena stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je na podlagi 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. tč. 2. odst. 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Na podlagi izvedenega preizkusa je ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja materialnopravno pravilno odločitev, zato je tovrstni pritožbeni očitek neutemeljen, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane.

Z novelo ZObr-C, ki je bila objavljena v Uradnem listu RS št. 47/02, veljati pa je pričela dne 13.6.2002, je bilo, poleg ostalih zahtevanih pogojev, za poklicno opravljanje vojaške službe v 5. alinei 3. odst. 88. člena določeno, da oseba ni bila pravnomočno obsojena zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti in da ni bila obsojena na nepogojno zaporno kazen za kakšno drugo kaznivo dejanje v trajanju več kot treh mesecev. V skladu s 7. odst. 88. člena istega zakona je moralo sodišče v primeru, da je bil delavec, ki poklicno opravlja vojaško službo oz. kot civilna oseba dela v vojski, obsojen zaradi kaznivega dejanja oz. na kazen iz 5. alinee 3. odst. 88. člena Zobr, pravnomočno sodbo poslati ministrstvu, delavcu pa je v tem primeru prenehalo delovno razmerje z dnem vročitve ugotovitvenega sklepa o prenehanju delovnega razmerja na podlagi pravnomočne sodbe. Tožeči stranki, ki je bila zaposlena na dolžnosti nižjega vojaškega uslužbenca, je bila zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenimi (II. odst. 278. člena KZ v zvezi z I. odst. istega člena), ki se preganja po uradni dolžnosti in ga je tožeča stranka storila dne 11.11.2000, dne 18.2.2003 pravnomočno izrečena pogojna obsodba in v njej določena kazen 5 mesecev zapora in preizkusna doba dveh let (opr. št. K 118/2000). Tožena stranka je dne 15.9.2005 prejela pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Novem mestu (opr. št. K 118/2000) ter na njeni podlagi, upoštevaje določilo 7. odst. 88. člena ZObr, tožeči stranki izdala sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.9.2005. Zoper slednjega je tožeča stranka vložila dne 27.10.2005 ugovor, o katerem pa tožena stranka ni odločila.

Pritožba sicer pravilno navaja, da se glede na posebnosti opravljanja vojaške službe s specialnim zakonom (ZObr) lahko določijo pogoji za opravljanje določenega poklica ter posledice, ki izhajajo iz neizpolnjevanja teh pogojev. Vendar pa pritožbeno sodišče poudarja, da je prenehanje delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja (7. odst. 88. člena ZObr v zvezi z 5. alineo 3. odst. istega člena) potrebno tolmačiti kot pravno posledico obsodbe v smislu 99. člena KZ, saj ta ukrep dejansko predstavlja uporabo pravne prisile zoper tožečo stranko zaradi storjenega kaznivega dejanja. Vrste pravnih posledic obsodbe so opredeljene v 1. odst. 99. člena KZ, v skladu s katerim ima obsodba za določena kazniva dejanja ali na določene kazni lahko za pravno posledico prenehanje oz. izgubo določenih pravic (sem KZ uvršča prenehanje opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe) ali pa prepoved pridobitve določenih pravic (sem KZ uvršča prepoved opravljanja določenih javnih funkcij ali pooblastil uradne osebe, prepoved pridobitve določenega poklica ter prepoved pridobitve določenih dovoljenj ali odobritev, ki jih dajejo državni organi s svojo odločbo). Ker pravne posledice obsodbe delujejo kot nadaljevanje prisile, ki je izražena v določanju kaznivih dejanj in predpisovanju kazni zanje, so podrejene istim izhodiščem kot čiste kazenskopravne določbe (cit. Ivan Bele: Kazenski zakonik s komentarjem, splošni del; GV Založba, l. 2001, str. 540).

Kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pritožba neutemeljeno navaja, da 7. odst. 88. člena ZObr predstavlja ustrezno pravno podlago za prenehanje delovnega razmerja tožeče stranke. V 3. odst. 99. člena KZ je določeno, da se pravne posledice obsodbe lahko predpišejo le z zakonom. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da so zakoni, ki določajo pravne posledice obsodbe, med njimi tudi ZObr, v razmerju do KZ stranski kazenski zakon sui generis, pri čemer se za rešitev vprašanj glede uporabe pravnih posledic obsodbe (v obravnavanem primeru je to prenehanje delovnega razmerja zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti), ki jih tak stranski zakon izrecno ne ureja, uporabljajo splošna določila KZ o pravnih posledicah obsodbe (99. - 101. člen KZ).

Pritožbenemu očitku, češ da je za izrek ukrepa po 7. odst. 88. člena ZObr bistven datum pravnomočne obsodbe zaradi kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ne pa čas storitve kaznivega dejanja, ni mogoče slediti. V KZ je namreč uzakonjena prepoved retroaktivne veljavnosti zakonov, ki določajo pravne posledice, saj se skladno z 4. odst. 99. člena KZ sme za storilca uporabiti samo tista pravna posledica obsodbe, ki je bila z zakonom določena ob času storitve kaznivega dejanja. Izpodbijana sodba zato pravilno ugotavlja, da čas pravnomočnosti obsodbe v obravnavani zadevi sploh ni pomemben. Ker je tožeča stranka storila kaznivo dejanje dne 11.11.2000, medtem ko je novela ZObr-C, s katero je bila določena pravna posledica obsodbe iz 7. odst. 88. člena ZObr, pričela veljati šele 13.6.2002, tožena stranka zoper tožečo stranko zaradi prepovedi retroaktivnosti iz 4. odst. 99. člena KZ ni mogla zakonito uporabiti pravne posledice obsodbe iz 7. odst. 88. člena ZObr. Pritožba zato neutemeljeno navaja, da je bila tožena stranka dolžna upoštevati veljavna določila ZObr, češ da tožeča stranka zaradi pravnomočne obsodbe za kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, ni več izpolnjevala pogojev za opravljanje vojaške službe.

Prvostopenjsko sodišče je na podlagi navedenega materialnopravno pravilno zaključilo, da je tožeči stranki delovno razmerje prenehalo nezakonito ter v posledici takšne ugotovitve razveljavilo sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 16.9.2005 ter ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu zahtevku. Sklicevanje pritožbe, češ da se je tožeča stranka s podpisom pogodbe o zaposlitvi z dne 17.12.2004 strinjala, da ji tožena stranka v primeru, če preneha izpolnjevati posebne pogoje iz 88. člena ZObr, enostransko odpove pogodbo o zaposlitvi (1. alinea 8. člena pogodbe o zaposlitvi), v ničemer ne vpliva na drugačno odločitev v tej zadevi. Tožena stranka namreč lahko tožeči stranki, ne glede na citirano določilo pogodbe o zaposlitvi, slednjo odpove le v primerih in pod pogoji, ki so določeni z veljavno zakonodajo, tožeča stranka pa ima pravico v sodnem postopku zahtevati presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sicer pa iz spisa izhaja, da je tožena stranka zaradi storitve dejanja z dne 11.11.2000, zaradi katerega je bil zoper tožečo stranko uveden kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja grdega ravnanja s podrejenimi, zoper slednjo skladno z določili ZObr in Zakona o delavcih v državnih organih (ZDDO - Ur. l. RS, št. 15/90 in nadaljnji) uvedla dne 26.1.2001 disciplinski postopek ter jo do dokončne odločitve v disciplinskem postopku začasno odstranila z dela. Če bi tožena stranka v disciplinskem postopku dokazala, da je tožeča stranka z dejanjem z dne 11.11.2000 težje kršila vojaško disciplino (4. odst. 57. člena ZObr), bi ji lahko na podlagi 5. odst. 58. člena tega zakona izrekla disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Tako pa je iz odločbe tožene stranke št. 188-01-3/01-8 z dne 18.6.2001 razvidno, da je bil disciplinski postopek zoper tožečo stranko zaradi zastaranja ustavljen, v posledici česar je bil tudi odpravljen ukrep začasne odstranitve z dela, tožeči stranki pa priznano izplačilo razlike v plači. Ker v skladu z vsem obrazloženim s pritožbo uveljavljan razlog ni podan, jo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.