Jedro

Pri pravici do solidarnostne pomoči v primeru elementarne (naravne) nesreče ni bistveno, kolikšna je osnovna plača delavca.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna toženka tožniku plačati znesek 577,51 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2018 do plačila in da mu je dolžna plačati stroške postopka v znesku 522,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka I izreka sodbe). Odločilo je, da toženka sama krije svoje stroške postopka (točka II izreka sodbe). S sklepom je toženki naložilo plačilo dodatnih stroškov postopka v znesku 52,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper navedena sodbo in sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Za izplačilo solidarnostne pomoči ne zadošča dejstvo, da je prišlo do primera, predvidenega v 4. točki 40. člena KPND, kot je zmotno štelo sodišče prve stopnje. Izpolnjen mora biti namen, da delavec s solidarnostno pomočjo lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji. KPND je bila sprejeta v času veljavnosti ZTPDR in ZDR/90, ki sta poudarjala načelo solidarnosti. Namen solidarnostne pomoči je, četudi v KPND ni izrecno omenjen, bistven za odločitev, ali je tožnikov zahtevek utemeljen. Ob upoštevanju namena solidarnostne pomoči je v KPND določen cenzus glede višine plače, ki se sicer v primeru elementarne nesreče ne upošteva. Vrhovno sodišče RS je v sodbi VIII Ips 126/2013 poudarilo namen solidarnostne pomoči, šlo je za vprašanje upravičenosti do solidarnostne pomoči ob smrti ožjega družinskega člana. Sodišče prve stopnje pri izpodbijani odločitvi namena solidarnostne pomoči ni upoštevalo, kar ni pravilno, in ni ugotavljalo, ali je elementarna nesreča vplivala na tožnika. Neutemeljeno se je sklicevalo na strokovni članek. Zavzelo je stališče, da solidarnostna pomoč ni pogojena s socialnimi razmerami delavca, s čimer je zavzelo drugačno stališče, kot je v sklepu VS RS VIII R 63/2000. Komisija za razlago KPND je sprejela razlago, da je treba upoštevati namen solidarnostne pomoči, pri čemer sodišče prve stopnje te razlage neutemeljeno ni upoštevalo. Z razlago se je le izrecno navedel namen solidarnostne pomoči, ki izvira že iz same določbe KPND. Komisija za razlago KPND ni prekoračila svojih pristojnosti. Razlaga odraža voljo pogodbenih strank KPND. Toženka je pred sodiščem prve stopnje pritrdila tožnikovi navedbi, da toča dne 8. 6. 2018 pomeni elementarno nesrečo. Kljub temu za izplačilo solidarnostne pomoči ni podlage, saj ni ugotovljeno, da bi bil izpolnjen namen, da bi tožnik lažje premostil težave, ki niso nastale po njegovi volji. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na sodbo VDSS Pdp 1647/2001, kjer je šlo za solidarnostno pomoč zaradi daljše bolezni. Jasno je, da daljša bolezen prizadene delavca, za točo pa bi bilo treba to šele ugotoviti. Sodišče prve stopnje je zmotno porazdelilo dokazno breme. Tožnik bi moral dokazati, da je prišlo do elementarne nesreče, ki je povzročila škodo na njegovem premoženju. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tega, ali skupno lastništvo vozila zadošča za izplačilo solidarnostne pomoči, niti ni ugotavljalo, ali ni solidarnostne pomoči prejela tožnikova žena. V tem delu je nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana sodbo in sklep spremeni, tako da zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno ju razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe toženke. Navaja, da toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Pravdni stranki sta se glavni obravnavi odpovedali, kar pomeni, da so bila za odločitev bistvena dejstva nesporna. Ali je tožnikova žena prejela solidarnostno pomoč, za odločitev ni bistveno. Prav tako ni bistveno premoženjsko oziroma socialno stanje tožnika. Toženka je tožnikovo zahtevo za izplačilo solidarnostne pomoči zavrnila zaradi nejasnega lastništva vozila, šele v sodnem postopku izpostavlja namen solidarnostne pomoči. Sodišče prve stopnje se je do njenih navedb opredelilo. Izpodbijana odločitev ni v nasprotju z namenom solidarnostne pomoči, kot neutemeljeno navaja toženka. Neutemeljeno se je pred sodiščem prve stopnje sklicevala na sodbo VS RS VIII Ips 211/2015, iz obrazložitve katere med drugim izhaja, da je solidarnostna pomoč pomoč iz naslova zaposlitve. Tožnik je zaposlen pri toženki, vozilo, ki je bilo poškodovano zaradi toče dne 8. 6. 2018, je skupno premoženje njega in njegove žene. Pridobljeno je bilo v času trajanja zakonske zveze. Vpis tožnikove žene kot lastnice v prometnem dovoljenju nima stvarnopravnih posledic (prim. sodba in sklep VS RS II Ips 803/2007). Dokazno breme, da ne gre za skupno premoženje, je bilo na toženki. Toženka si prizadeva za diskriminatorno obravnavo glede na to, ali je delavec vpisan kot lastnik v prometnem dovoljenju. To ni dopustno. Neutemeljeno se sklicuje na stališča Vrhovnega sodišča RS v sklepu VIII R 63/2000, ki je bil izdan v sporu o pristojnosti. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijana sodbo in sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 365. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijana sodba in sklep nimata pomanjkljivosti, da se ne bi mogla preizkusiti, kot tudi ne drugih absolutnih bistvenih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev in jo ustrezno utemeljilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje in glede na bistvene pritožbene navedbe dodaja:

6. Pravica do solidarnostne pomoči je predmet kolektivnega urejanja. Za tožnika je urejena v 4. točki 40. člena Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (KPND; Ur. l. RS, št. 18/91 in nasl.) v zvezi s 13. členom Aneksa h Kolektivni pogodbi za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 40/2012). KPND daje pravico do solidarnostne pomoči delavcu v naslednjih primerih: - smrt delavca ali ožjega družinskega člana; - težja invalidnost; - daljša bolezen; - elementarna nesreča ali požar. Solidarnostna pomoč znaša 577,51 EUR, in sicer je do nje upravičen delavec, če njegova osnovna plača v mesecu, ko se je zgodil primer, ne presega oziroma ne bi presegala višine minimalne plače. V primeru požara in naravne nesreče, kot ju določajo predpisi s področja varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, omejitve iz prejšnjega stavka ne veljajo (prvi in drugi odstavek 13. člena Aneksa).

7. Iz navedenih določb jasno izhaja, da pri pravici do solidarnostne pomoči v primeru elementarne (naravne) nesreče ni bistveno, kolikšna je osnovna plača delavca. Takšne razlage tudi ne daje Razlaga Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 81/2000), če bi bila upoštevna. Ta v 4. točki določa, da je solidarnostna pomoč po 4. točki 40. člena KPND vezana na s kolektivno pogodbo določeni dogodek in se izplača z namenom, da delavec lažje premosti težave, ki niso nastale po njegovi volji.

8. Toženka neutemeljeno izpostavlja, češ da sodišče prve stopnje pri odločanju ni upoštevalo namena solidarnostne pomoči oziroma da ni povezave med primerom – elementarno (naravno) nesrečo, konkretno točo – in tožnikom. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in med pravdnima strankama niti ni bilo sporno, je zaradi toče dne 8. 6. 2018 prišlo do poškodb na vozilu kot tudi na nepremičninah, katerih lastnik je tožnik. Zaradi slednjega je pravzaprav nebistveno, ali vozilo sodi v skupno premoženje tožnika in njegove žene in ali je bila zaradi poškodb na vozilu tožnikovi ženi izplačana solidarnostna pomoč.

9. Sodna praksa, ki jo izpostavlja toženka v pritožbi (sodba VS RS VIII Ips 126/2013 in sklep VS RS VIII R 63/2000), je bila sprejeta v zadevah, kjer je šlo za drugačna dejanska in pravna vprašanja. V zadevi VIII Ips 126/2013 je delavec uveljavljal pravico do solidarnostne pomoči v primeru smrti ožjega družinskega člana, v zadevi VIII R 63/2000 pa je šlo za vprašanje stvarne pristojnosti v sporu, v katerem so v primeru smrti delavca pravico do solidarnostne pomoči uveljavljali njegovi dediči. 10. Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijana sodbo in sklep, s katerim je sodišče prve stopnje upoštevaje uspeh v postopku toženki naložilo plačilo dodatnih stroškov postopka (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

11. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspela (154. člena ZPP), tožnik pa sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ki ni bistveno pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in se zato ne šteje za pravdo potreben strošek (prvi odstavek 155. člena ZPP).