- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sklep I U 402/2021-31
ECLI:SI:UPRS:2025:I.U.402.2021.31 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Ker opredelitev lekarniške dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog že iz tega razloga ni izkazan.
Iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica tožnice, da opravlja lekarniško dejavnost brez vsake omejitve. Tožnica že sama zapiše, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU.
Izrek
Predlog za obnovo postopka se zavrže.
Obrazložitev
1.Sodišče je s sodbo opr.št. I U 402/2021-25 z dne 16. 8. 2023 zavrnilo tožbo tožnice zoper odločbo Občinske uprave Občine Dobrepolje št. 1600-0001/2019-20 z dne 5. 11. 2020, v zvezi z odločbo župana Občine Dobrepolje št. 1600-0001/2019-26 z dne 15. 2. 2021, s katero je toženka zavrnila vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za poslovanje podružnice lekarne na območju Občine Dobrepolje, ker je ugotovila, da za to niso izpolnjeni zakonsko predpisani pogoji. Mreža lekarniške dejavnosti je na toženikem območju že urejena, prav tako na območju že deluje podružnica, zato tam ni mogoče organizirati še dodatne, tožničine podružnice. Sodišče se je strinjalo s takšno razlago predpisa ter pojasnilo, da je treba določbi drugega odstavka 39. člena Zakona o lekarniški dejavnosti (v nadaljevanju ZLD-1) in tretjega odstavka 10. člena ZLD-1 razlagati na način, da ima koncesionar materialno upravičenje podati vlogo za izdajo dovoljenja podružnice lekarne samo na območju občine, kjer ima podeljeno koncesijo, ne pa tudi na območju druge občine (izven meja občine koncedenta). Sodišče je ob tem zavrnilo tožničine očitke o diskriminatornem obravnavanju, kršitvah pravic do svobode ustanavljanja iz 74. člena Ustave RS in pravice do ustanavljanja iz 49. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU).
2.Tožnica je naknadno vložila predlog za obnovo postopka, zaključenega s citirano sodbo. V njem navaja, da je sodišče kot odločilno podlago za svojo sodbo sprejelo okoliščino, da tožnica nima podeljene koncesije za opravljanje lekarniške dejavnosti v zadevni občini, kar pomeni ugotavljanje dejanskega stanja v smislu drugega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodba Sodišča EU (SEU), C-715/23 z dne 10. 7. 2025, neposredno posega v to pravno posledico. Sodba v času odločanja ni obstajala, zato je tožnica brez lastne krivde ni mogla predložiti. Sodišče mora zato, sledeč načelu lojalnega sodelovanja in načelu učinkovitosti prava EU, dopustiti predlog za obnovo postopka kot pravočasen.
3.V nadaljevanju je še navedla, da je sodišče napačno štelo, da gre pri lekarniški dejavnosti za negospodarske storitve, ki so v diskreciji toženke, in da zato pravo Evropske unije (EU) ni uporabljivo. Da je takšna presoja zmotna, kaže že citirana sodba SEU, C 715/23 z dne 10. 7. 2025, ki naj bi potrjevala, da je lekarniška koncesija gospodarska dejavnost. Iz te sodbe naj bi po njenem prepričanju tudi izhajalo, da so lekarniške storitve lahko predmet javnega naročanja, ki so predmet Direktive 2014/23/EU
oziroma v določenih pogojih tudi Direktive 2014/24/EU.
Cilji teh direktiv gospodarskim subjektom ne preprečujejo, da na lastno iniciativo izvajajo lekarniško dejavnost, če izpolnjujejo za to predpisane pogoje. Posledično naj bi sodba SEU, C-715/23, pričala o tem, da se lekarniške storitve lahko izvajajo brez koncesije. Iz te sodbe naj bi tudi izhajalo, da so javni lekarniški zavodi gospodarski subjekti in da je treba upoštevati načelo enakega dostopa znotraj istega pravnega reda. Ker sodba v času odločanja sodišča še ni obstajala, kršitve prava EU pa so nacionalni organi dolžni odpraviti za nazaj, je predlagala, da sodišče ugotovi, da so podani razlogi za obnovo in predlog pošlje nasprotni stranki.
4.Predlog za obnovo postopka ni dopusten.
5.Tožnica svoj predlog za obnovo postopka opira na prvo točko prvega odstavka 96. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), po kateri se postopek, ki je bil pravnomočno končan s sodno odločbo, na predlog stranke obnovi, če stranka zve za nova dejstva ali če najde nove dokaze ali dobi možnost uporabiti nove dokaze, na podlagi katerih bi bil spor zanjo ugodneje rešen, če bi se nanje sklicevala ali če bi jih uporabila v prejšnjem postopku.
6.ZUS-1 v 97. členu določa roke za vložitev predloga za obnovo postopka in sicer se obnova postopka lahko zahteva najpozneje v 30 dneh, odkar je stranka izvedela za obnovitveni razlog oziroma odkar bi ga lahko uporabila. Če je izvedela za obnovitveni razlog, preden je bil postopek pri tem sodišču končan, pa ga ni mogla uporabiti v tem postopku, lahko zahteva obnovo v 30 dneh od dneva, ko ji je bila vročena odločba (prvi odstavek). Po petih letih od pravnomočnosti odločbe se obnova ne more več zahtevati, razen če se obnova postopka zahteva iz razloga po 6. točki prvega odstavka 96. člena tega zakona (drugi odstavek).
7.V tem primeru je bila sodba izdana 16. 8. 2023 in je istega dne tudi postala pravnomočna. Predlog je torej vložen pravočasno. Sodišče v nadaljevanju tako presoja, ali so izpolnjeni še drugi formalni pogoji za vsebinsko obravnavo predloga.
8.V tem primeru naj bi novo dejstvo predstavljala sodba, C-715/23 z dne 10.a7.a7. 2025, po kateri je lekarni61ka koncesija gospodarska koncesija, ki jo je treba presojati po Direktivi 2014/23/EU in ki je podrejena na0delom 0clenov 49 in 56 PDEU. To po prepri0danju to7enice pomeni, da pogojevanje dostopa do izvajanja teh storitev brez utemeljitve razlogov v splo61nem interesu in spo61tovanja na0dela sorazmernosti ni skladno s pravom EU. Sodi610de pa naj bi v izpodbijani sodbi 61telo, da 7eli to7enica opravljati negospodarske storitve, ki so v diskreciji to7enke.
9.To, da gre pri lekarni61ki dejavnosti v primeru, kot je bil obravnavani v sodbi, za gospodarsko dejavnost, je to7enica uveljavljala 7ee med postopkom. Prav tako je to7enica 7ee med postopkom zatrjevala kr61itev 49. 0dlena PDEU. Ker pa opredelitev lekarni61ke dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti ni dejstvo, ampak pravna presoja, navedeni obnovitveni razlog 7ee iz tega razloga ni izkazan.
10.0Cetudi pa bi bila opredelitev lekarni61ke dejavnosti kot gospodarske ali negospodarske dejavnosti dejstvo, pa to ne bi bilo novo, saj se je sodi610de o tem izreklo v sodbi, upo61tevaj0d to7ebne ugovore. Navedlo je, da 61teje to7ebni o0ditek, da je lekarni61ka dejavnosti po sodni praksi SEU, druga0de kot po ZLD-1, gospodarska dejavnost, za katero veljajo zahteve iz 74. 0drena Ustave, za nerelevanten za odlo0ditev v tej zadevi. Poudarilo je, da je za varovanje ustavnega polo7aja zasebnikov, ki izvajajo lekarni61ko dejavnost, nepomembno, da je po prvem odstavku 5. 0drena ZLD-1 lekarni61ka dejavnost javna zdravstvena slu7ba, saj se jamstva iz 74. 0drena Ustave nana0dijo tudi na zasebnike, ki opravljajo lekarni61ko dejavnost. Na tem (in ostalih) podro0djih pa je mo7eno omejiti svobodo ustanavljanja, 0de ima omejitev podlago v nujnih razlogih v splo61nem interesu, 0de zagotavlja uresni0ditev 7elenega cilja in ne presega tega, kar je nujno za dosego tega cilja (test sorazmernosti).
11.V nadaljevanju je sodi610de presojalo, ali obstaja javna korist, zaradi katere je svoboda opravljanja storitev oziroma svobodna gospodarska pobuda na podro0dju lekarni61ke dejavnosti lahko omejena in ali je ta sorazmerna, ter pri61lo do zaklju0dka, da je temu tako. Opozorilo je, da je tudi SEU v zadevah C- 570/07, C-571/07 7e presodilo, da so geografske omejitve, med katere sodi tudi obravnavana, dopustne, 0de gre za nujne razloge, utemeljene v splo61nem interesu, primerne za njegovo doseganje in sorazmerne. 61telo je, da so predpisi, ki omejujejo 61tevilo lekarn, da so enakomerno porazdeljene, primerni za uresni0ditev cilja zagotavljanja zanesljive in kakovostne preskrbe prebivalstva z zdravili, da se prepre0di podvajanje struktur in zagotovi pokrivanje celotnega ozemlja.
12.Glede na navedeno je treba trditev to7enice, da naj bilo to, da opravlja gospodarsko dejavnost in ne negospodarske storitve, novo dejstvo, kot neutemeljeno zavrniti.
13.To7nica nadalje trdi, da naj bi iz sodbe C-715/23 izhajalo, da cilji Direktiv 2014/23/EU in 2014/24/EU ne prepre0dujejo, da gospodarski subjekti na lastno iniciativo izvajajo lekarni61ko dejavnost brez koncesije, 0de izpolnjujejo za to predpisane pogoje. Sodba naj bi dokazovala, da to7nica ne sme biti administrativno onemogo0dena pri izvajanju gospodarske dejavnosti, ker ni pridobila koncesije to7enke.
14.S tem to7nica zatrjuje, da naj bi bila nacionalna zakonodaja, po kateri se lekarni61ka dejavnost opravlja v javnih zavodih in na podlagi koncesije, v neskladju s pravom EU, kar po 96. 0clenu ZUS-1 ni razlog z obnovo postopka. To7nica izredno pravno sredstvo v tem delu v bistvu utemeljuje s tem, da so nacionalni organi tudi za nazaj dol7eni odpraviti kr61itve prava EU, in sicer ne glede na sicer61nja nacionalna procesna pravila v zvezi s pravnimi sredstvi. Temeljna na0dela prava EU, tj. na0delo lojalnega sodelovanja in u0dinkovitosti prava EU naj bi nalagala, da sodi610de dopusti obnovo postopka. Obnovo naj bi bilo treba dopustiti iz razlogov po 3.a 0clenu Ustave.
15.V zvezi s tem je treba ugotoviti, da je SEU res 7ee ve0dkrat odlo0dilo, da ima nacionalno sodi610de, ki v okviru svojih pristojnosti uporablja dolo0dbe prava Unije, kadar so dolo0dbe njegovega nacionalnega prava v nasprotju s pravicami, ki jih zagotavlja Listina, dol7enost zagotoviti polni u0delek teh dolo0db, pri 0demu lahko po potrebi odlo0di, da ne bo uporabilo neskladne dolo0dbe nacionalne zakonodaje - tudi naknadne -, ne da bi mu bilo treba zahtevati ali 0dekati predhodno odpravo te dolo0dbe po zakonodajni poti ali kak63nem drugem ustavnem postopku. Vsaka dolo0dba nacionalnega pravnega reda in vsaka zakonodajna, upravna ali sodna praksa, katere u0delek bi bil zmanj61anje u0deinkovitosti prava Unije s tem, da bi se sodi610du, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla mo7nost, da ob tej uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske dolo0dbe, ki bi lahko ovirale polni u0delek predpisov Unije, namre0d ne bi bila skladna z zahtevami, ki so nelo0dljivo povezane s samo naravo prava Unije.
16.Pri tem pa iz sodbe C-715/23 ne izhaja pravica to7nice, da opravlja lekarni61ko dejavnost brez vsake omejitve. To7nica 7ee sama zapi61e, da cilji direktiv ne nasprotujejo temu, da koncesija ne bi bila predpisana. Torej ne gre za pravico, ki bi jo subjektom neomejeno zagotavljalo pravo EU. Omejitve pri opravljanju dejavnosti se, kot sama navaja, tudi po PDEU lahko predpi61ejo, in sicer iz razlogov javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, izrecno dolo0denih v 0clenu 51 in 52 PDEU, poleg tega je s sodno prakso opredeljeno, da so izjeme dopustne tudi iz nujnih razlogov v splo61nem interesu. Dr7i, da morajo omejitve izpolnjevati pogoje v zvezi s sorazmernostjo oziroma primernostjo in nediskriminatornostjo. Kot je bilo 7ee navedeno, je sodi610de skladnost izjeme od svobode opravljanja storitev oziroma svobodne gospodarske pobude presojalo 7ee v sodbi in tedaj ugotovilo, da ureditev ni neskladna z Ustavo niti pravom EU. Pri tem SEU v sodbi C-715/23 sploh ni odločalo o morebitni neskladnosti posameznih nacionalnih omejitev pri opravljanju lekarni61ke dejavnosti. Predmet odlo0danja je bila razlaga 0clena 4(2) in 19 Direktive 2014/23/EU, ki ju je SEU razlo7eilo tako, da dejavnost poslovanja lekarne, katere bistveni del je izdajanje zdravil za uporabo v humani medicini za pla0dilo, in sicer na recept ali brez njega, ter svetovanje glede pravilne in varne uporabe teh zdravil, ne spada pod pojem "negospodarske storitve splo61nega pomena", ampak pod pojem "socialne in druge posebne storitve" iz 0clena 19. Kot pa je sodi610de 7ee pojasnilo, razlaga prava ni novo dejstvo v smislu 1. to0dke prvega odstavka 96. 0clena ZUS-1.
17.To7nica tudi spregleda prakso SEU, po kateri pravo EU nacionalnemu sodi610du ne nalaga, da zavrne uporabo nacionalnih postopkovnih pravil, v skladu s katerimi postane odlo0dba pravnomo0dna, 0deprav bi bilo tako mogo0de odpraviti nacionalni polo7aj, ki ni zdru7eljiv s pravom EU. V skladu z na0delom enakovrednosti in u0deinkovitosti je to zahtevano le, 0de nacionalna postopkovna pravila, ki se uporabijo, vsebujejo mo7nost, da nacionalno sodi610de pod nekaterimi pogoji spremeni pravnomo0dno odlo0dbo, da bi polo7aj postal zdru7eljiv z nacionalnim pravom. Sodi610de tako, upo61tevaj0de prakso SEU, lahko spremeni pravnomo0dno sodbo, da bi bil polo7aj v skladu s pravom Unije, le 0de so izpolnjeni pogoji po nacionalnem procesnem pravu. Celo kadar pride do kr61itve prava EU, torej sodi610de te kr61itve v postopku obnove postopka po ZUS-1 ne bi moglo odpraviti, saj napa0dna uporaba predpisa ni razlog za obnovo postopka.
18.Iz enakih razlogov sodi610de zavra0da nadaljnjo trditev to7nice, da od nje ni mogo0de zahtevati koncesije, 0de isto0dasno na podro0dju to7enke deluje gospodarski subjekt, ki lekarni61ke storitve lahko opravlja brez koncesije, ne da bi to7enka za to dokazala nujne razloge v javnem interesu za razli0dno obravnavo. To7nica tudi to utemeljitev svojega predloga opira na sodbo C-715/23, iz katere naj bi izhajalo, da so javni lekarni61ki zavodi gospodarski subjekti in je zato treba upo61tevati na0delo enakega dostopa znotraj istega pravnega reda. Skladno z ustaljeno prakso SEU naj bi bilo za omejitve temeljnih svobo610din bistveno, da se na celotnem ozemlju Slovenije uporabljajo dosledno in sistemati0dno. Ne gre torej za novo dejstvo, ampak za uporabo materialnega prava. Sodi610de pa 7e v upravnem sporu kr61itev prava EU ni ugotovilo, zato potrebe po odpravi kr61itve, celo 0de bi bili iz tega razloga izpolnjeni pogoji za obnovo postopka po nacionalnem pravu, sploh ni.
19.Kot izhaja iz zgoraj navedenega, to7nica po presoji sodi610da ni izkazala, da je razlog za obnovo vsaj verjeten. Sodi610de je zato to7ni0din predlog, upo61tevaj0de 100. 0dlen ZUS-1, zavrglo.
-------------------------------
1Direktiva 2014/23/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o podeljevanju koncesijskih pogodb.
2Direktiva 2014/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. februarja 2014 o javnem naročanju in razveljavitvi Direktive 2004/18/ES.
3Glej C-617/10 z dne 26. 2. 2013, tč.45 in 46 in v njih navedene sodbe, C-314/08 z dne 19. 11. 2009, tč.82 do 84, C-188/10 in C-189/10 z dne 22. 6. 2022, tč. 43 in 44.
4Glej C-84/22 z dne 23. 11. 2023, tč. od 63 do 78, C-234/04 z dne 16. 3. 2006, tč. od 19 do 24, C-213/13 z dne 10. 7. 2014, tč. od 53 do 64.
5Sodišče zavrže predlog za obnovo s sklepom, če ugotovi, da je predlog vložila neupravičena oseba ali je bil vložen prepozno ali da stranka ni izkazala, da je zakoniti razlog za obnovo vsaj verjeten.