Jedro

Navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje z meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje ter uveljavljana zmotna ugotovitev dejanskega stanja, ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga iz 2. alineje 1. odstavka 32. člena ZDSS-1.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odločba tožene stranke številka 624.425 z dne 21. 5. 2007 odpravi in da ima tožnik kot uživalec pokojnine pravico do dodatka za pomoč in postrežbo v višini 100 % zneska od osnove iz 57. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/1999 in nadaljnji) od 14. 6. 2006 dalje. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da tožnik ne more opravljati primarnih osnovnih potreb, zato je upravičen do dodatka za pomoč in postrežbo (v nadaljevanju: dodatek) v višini 70 % najnižje pokojnine. Potrebe po 24-urni pomoči svojcev oziroma stalni strokovni negi najmanj zdravstvenega tehnika, ki bi ga upravičevale do najvišjega dodatka, sodišče ni ugotovilo.

2. Sodišče druge stopnje se je strinjalo z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo prvostopenjskega sodišča, zato je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. S sklicevanjem na določili 31. in 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004) je sklenilo, da revizije ne dopusti.

3. Zoper sklep sodišča druge stopnje o nedopustitvi revizije je tožnik vložil pritožbo. Uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja in posledično kršitev 5. točke 31. člena ZDSS-1 in 32. člena tega zakona. Že iz zdravstvene dokumentacije ob izdelavi mnenja invalidske komisije izhaja, da potrebuje 24-urni nadzor in stalno strokovno nego. Iz poročila D. o. S. C. je glede zdravstvenega stanja tožnika razvidno, da je najtežje prizadeta oseba in zato upravičen do najvišjega dodatka. Nesprejemljivo je stališče sodišča, da ne spada med najtežje prizadete osebe zato, ker ni hranjen po nazogastrični sondi in nima vstavljen urinski kateter. O najtežji prizadetosti bi bilo potrebno odločiti na podlagi stanja osebe, ne pa le na podlagi omenjenih dveh kriterijev.

4. Na podlagi 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) v zvezi z 19. členom ZDSS-1 in odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. U-I-55/2004-10 in Up-90/2004-15 z dne 6. 4. 2006 je bila pritožba vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi prvega odstavka 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti revizijo, ki sicer po 31. členu ZDSS-1 ne bi bila dovoljena, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju (1. alinea), ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo (2. alinea). Na podlagi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 je zoper sklep, s katerim sodišče druge stopnje ni dopustilo revizije, dopustna pritožba samo iz razloga po 2. alinei prvega odstavka citiranega člena.

7. Iz zakonskega besedila ne izhaja, da se z določbo 32. člena ZDSS-1 uvaja možnost splošne pritožbe zoper odločitev sodišča druge stopnje. Pritožba je dovoljena samo iz razlogov, določenih v zakonu, sodna presoja Vrhovnega sodišča pa je omejena izključno na vprašanje, ali je stranka dokazala obstoj razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Pritožbene navedbe, iz katerih izhaja nestrinjanje tožnika z meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje ter izrecno uveljavljana zmotna ugotovitev dejanskega stanja, zato ne predstavljajo dovoljenega pritožbenega razloga.

8. Tožnik v pritožbi niti ne zatrjuje niti ne dokazuje z navedbo konkretnih sodnih odločitev, da bi odločba sodišča druge stopnje odstopala od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistvenega pomena za odločitev, oziroma da v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Ker tožnik ni dokazal obstoja pritožbenega razloga iz 2. alinee prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je Vrhovno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.