Jedro

Navedba, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali vseh v zahtevi navedenih olajševalnih okoliščin ter nakazovanje, da narekujejo izrek sodnega opomina, pomeni v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 180.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16.10.2003 obs. P.M. spoznalo za krivega kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odstavku 133. člena KZ ter mu po 50. členu istega zakonika izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štiri mesece zapora ter preizkusno dobo dve leti. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je zavezalo k povrnitvi stroškov kazenskega postopka in k plačilu 80.000,00 SIT povprečnine.

Oškodovanega K.Z. je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 10.2.2004 zagovornikovi pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbi o krivdi tako, da je iz opisa obsojencu očitanega kaznivega dejanja v izreku prvostopne sodbe izvzelo besede v 5. vrstici "na način, s katerim se lahko telo hudo poškoduje" in tiste za besedo "zoba" v 11. vrstici, za katero se vejica nadomesti s piko: "udarec s pestjo v predel obraznega dela glave pa je način poškodovanja, s katerim se telo lahko hudo poškoduje"; v odločbi o pravni opredelitvi tako, da je obsojencu očitano kaznivo dejanje, za katerega storitev se spozna za krivega, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe po 1. odstavku 133. člena KZ in v odločbi o kazenski sankciji tako, da je obsojencu v okviru izrečene pogojne obsodbe znižalo določeno kazen na tri mesece zapora s preizkusno dobo dveh let. V ostalem je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih in drugih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitev določb kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v nov postopek.

Obsojenec je dne 28.4.2004 sporočil sodišču, da bo dopolnil zagovornikovo zahtevo za varstvo zakonitosti. Dopolnitev je vložil dne 18.6.2004. Sodbo Višjega sodišča v Celju je sprejel dne 11.3.2004. Rok treh mesecev, ki je določen za vložitev zahteve v 3. odstavku 421. člena ZKP, je potekel 11.6.2004. Dopolnitev zahteve je bila glede na navedeno vložena prepozno in je zato ni bilo mogoče upoštevati.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo obsojenčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno. Napadeni sodbi namreč vsebujeta tako potrebne dokaze za krivdorek, kot tudi povsem logične zaključke o vseh odločilnih dejstvih. Očitek, da je sodba nezakonita zato, ker je obsojeni na sodišču prve stopnje nastopal brez zagovornika, ni utemeljen, saj je bil pred prvim zaslišanjem na glavni obravnavi 16.2.2002 poučen o pravici do zagovornika, vendar si ga obsojeni ni vzel. Prav tako ni bil podan noben razlog iz 70. člena ZKP, ki določa obvezno formalno obrambo, zaradi česar ni bila kršena določba iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Pravica do obrambe pa tudi ni bila kršena, saj je sodišče izvedlo vse pravno relevantne dokaze. Vse ostale okoliščine, ki jih vložnik zahteve zatrjuje v zvezi z izločitvijo sodnice, niso vplivale na zakonitost izdanih pravnomočnih sodb. Iz spisa izhaja, da sodišče ni odločilo v obsojenčevo škodo, čeprav je ta, kljub opozorilu razpravljajoče sodnice, naj počaka do konca obravnave, samovoljno zapustil razpravno dvorano. Zahteva ne more uspeti niti z nadaljnjim zatrjevanjem, da je krivdorek v nasprotju s samim seboj, ker naj bi bilo dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Določbe 2. odstavka 420. člena ZKP izrecno določajo, da zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in prav tako ne glede obsojencu izrečene kazenske sankcije.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Z navedbo, da je krivdorek izpodbijane prvostopne sodbe v nasprotju sam s seboj in z razlogi sodbe, vložnik zahteve uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Po njegovem stališču iz opredelitve, ki jo vsebuje izrek sodbe, nedvomno izhaja, da naj bi obsojenec dvakrat udaril oškodovanca, in sicer prvič z vedrom in drugič s pestjo, kar je v nasprotju z razlogi sodbe. Po oceni zahteve v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, kako je sodišče prišlo do ugotovitve, da je bila oškodovančeva zunanjost začasno prizadeta in začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Ta očitek je pavšalen, sodišče mora konkretno ugotoviti, za kakšno delo je oškodovanec nezmožen oziroma v čem konkretno je bila njegova zunanjost prizadeta. S tem vložnik zahteve nakazuje, da pravnomočna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih.

V izreku pravnomočne sodbe je med ostalim obsojencu očitano, da je oškodovanca s plastičnim vedrom za smeti udaril po obrazu, nato pa še s pestjo v predel ust. Glede načina nastanka poškodb ter njihovega obsega se je sodišče prve stopnje oprlo na mnenje izvedenke sodno-medicinske stroke, ki je ocenila, da je oškodovanec najverjetneje dobil dva udarca, enega s topim predmetom, ki je lahko plastično vedro za smeti, drugi udarec v predel ust pa je bil storjen s pestjo. Presodilo je, da je mnenje izvedenke v celoti verodostojno in ustrezno strokovno obrazloženo, skladno pa tudi z izpovedbo oškodovanca, ki je opisal, da ga je obsojenec udaril z vedrom tako močno, da se je le-to razletelo in ga s tem udarcem, ko je vedro držal za rob, nato zadel tudi s pestjo v predel ust. Iz takšne utemeljitve sledi, da je sodišče prve stopnje navedbo v izreku pravnomočne sodbe v skladu z izvedenimi dokazi razlagalo tako, da je obsojenec s plastičnim vedrom za smeti udaril oškodovanca po obrazu, hkrati pa še s pestjo v predel ust. Na povsem enak način je navedeno dejstvo obrazložilo tudi sodišče druge stopnje. Odločilno je, da je obsojenec s takim ravnanjem povzročil oškodovancu lahko telesno poškodbo v obsegu, opisanem v izreku izpodbijane sodbe. V takem položaju ni mogoče sprejeti naziranja zahteve, da je opis obsojenčevega dejanja sam s seboj v nasprotju in prav tako ne, da je podano med izrekom in obrazložitvijo sodbe glede načina povzročitve poškodbe oškodovancu takšno nasprotje, ki predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Sodišče je zaključek o tem, da so oškodovancu prizadejane poškodbe začasno oslabile dele njegovega telesa, začasno prizadele njegovo zunanjost in začasno zmanjšale njegove zmožnosti za delo, oprlo na izvid in mnenje izvedenke sodno-medicinske stroke. Izvedenka je, kot je razvidno iz njenega mnenja, glede na naravo in težo poškodb opredelila njihove posledice. Sodišče, ki je sprejelo takšno mnenje kot strokovno neoporečno, je presodilo, da poškodbe s takšnimi posledicami predstavljajo lahko telesno poškodbo, opredeljeno v 1. odstavku 133. člena KZ. Zato pravnomočni sodbi ni mogoče očitati odsotnosti ali pomanjkanja razlogov o tem odločilnem dejstvu in s tem tudi ne zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Sodišče je obsojenca med drugim poučilo, da ima pravico vzeti zagovornika (glavna obravnava dne 16.12.2002, list. št. 27). Na glavnih obravnavah 7.7.2003 (list. št. 55 in 56) ter dne 16.10.2003 (list. št. 93 in 94) je bil obsojenec prav tako opozorjen na pravico do zagovornika. Po pouku je izjavil, da se bo zagovarjal sam. Zato, in ker ne gre za položaj, v katerem je obramba s strokovno pomočjo zagovornika obvezna (70. člen ZKP), sodišče ni postopalo v nasprotju z določbami ZKP.

Iz podatkov kazenskega spisa je razvidno, da je sodišče razpisalo glavno obravnavo za 5.6.2003 (list. št. 48). Obsojenec je z dopisom, ki ga je sodišče prejelo 29.5.2003, sporočil, da se te glavne obravnave ne bo udeležil ter navedel tudi razloge (list. št. 51).

Naslednjo glavno obravnavo je sodišče razpisalo za dne 7.7.2003 z opozorilom na ukrep prisilne privedbe. Obsojenec je ponovno sporočil sodišču, da se ne bo mogel udeležiti glavne obravnave (dopis z dne 27.6.2003, list. št. 54). Iz odredbe z dne 3.7.2003 (list. št. 52) sledi, da je sodišče odredilo prisilni privod obsojenca, ki je bil tudi izvršen. Obsojenec je na tej glavni obravnavi izjavil, da se ni zmožen zagovarjati, ker je imel nočno službo in je preveč utrujen. Potem ko je sodišče ugotovilo, da je sposoben za sodelovanje na glavni obravnavi, je obsojenec podal zagovor. Na tej glavni obravnavi je državni tožilec spremenil obtožni predlog, obsojenec pa je neposredno pred zaključkom spremembe izjavil, da zahteva odvetnika ter zapustil razpravno dvorano. Sodišče je nato razpisalo glavno obravnavo za dne 16.9.2003 (list. št. 60) ter hkrati z vabilom poslalo obsojencu tudi spremenjeni obtožni predlog. Obsojenec je z vlogo z dne 11.7.2003 zahteval izločitev razpravljajoče sodnice.

Predsednik okrajnega sodišča je s sklepom z dne 29.7.2003 zahtevo za izločitev zavrnil. Glavne obravnave dne 16.9.2003 se obsojenec kljub izkazanemu vabilu ni udeležil. Sodišče jo je preložilo na 30.9.2003. Ponovno zahtevo za izločitev sodnice je obsojenec vložil dne 26.9.2003, predsednik okrajnega sodišča pa je zahtevo znova zavrnil s sklepom z dne 29.9.2003. Šele po izdaji tega sklepa je sodišče na glavni obravnavi dne 30.9.2003 le-to preložilo na dne 16.10.2003 ter z odredbo o razpisu glavne obravnave za navedeni datum odredilo prisilni privod obsojenca, ki je bil tudi izvršen.

Glede na opisan potek postopka sodišče ni kršilo določb kazenskega postopka, ki predpisujejo vabljenje obdolženca (193. člen ZKP) in mu dajejo pooblastilo za odreditev privedbe (1. odstavek 194. člena ZKP). Iz utemeljitve, zapisane v zapisniku o glavni obravnavi dne 7.7.2003, je razvidno, da je sodišče razloge, navedene v obsojenčevem predlogu za preložitev glavne obravnave, ocenilo kot neopravičljive. Razpravljajoča sodnica v času vložitve in odločanja o zahtevi za njeno izločitev tudi ni opravljala procesnih dejanj. Sicer pa vložnik zahteve niti ne obrazloži, katera konkretna procesna dejanja so bila v tem času opravljena.

Sodišče je v soglasju s strankami (2. odstavek 340. člena ZKP), torej tudi s pristankom obsojenca, na glavni obravnavi 16.10.2003 prebralo izpovedbi K.Z. in A.M. ter mnenje izvedenke sodno-medicinske stroke. Pred zaključkom dokaznega postopka obsojenec ni predlagal izvedbe dokazov. V končni besedi je izjavil, da zahteva zaslišanje navedene izvedenke in državne tožilke ter po potrebi rekonstrukcijo, pri čemer svojega predloga ni utemeljil. V pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje tega ni storil zagovornik, ki tudi ni uveljavljal kršitve, povezane s tem vprašanjem. V zahtevi zagovornik ne uveljavlja, da sodišče v napadeni pravnomočni sodbi ni utemeljilo, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal obsojenec. Zato je navedbe zahteve v tem delu šteti kot izpodbijanje dejanskega stanja, tega pa z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče storiti (2. odstavek 420. člena ZKP). Po drugi strani pa zahteva v zvezi z navedenimi dokazi sploh ne obrazloži, v čem bi njihova izvedba vplivala na ugotovljena odločilna dejstva in s tem na zakonitost pravnomočne sodbe. Zato tudi ni mogoče sklepati, da je sodišče kršilo obsojenčevo pravico obrambe (2. odstavek 371. člena ZKP).

Z zahtevo za varstvo zakonitosti je mogoče izpodbijati odločbo o kazenski sankciji le v primeru, če sodišče z njo prekorači pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Sodišče je obsojencu izreklo pogojno obsodbo kot sankcijo opozorilne narave ob upoštevanju določb 50. in 51. člena KZ. Pri tem mu je določilo kazen v okviru, predpisanem v 1. odstavku 133. člena KZ, preizkusno dobo pa skladno z določbo 2. odstavka 50. člena KZ. Zato sodišče z odločbo o kazenski sankciji ni kršilo navedenih določb. Navedba, da sodišči prve in druge stopnje nista upoštevali vseh v zahtevi navedenih olajševalnih okoliščin ter nakazovanje, da narekujejo izrek sodnega opomina, pomeni v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obs. P.M. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter premoženjskih razmer obsojenca, razvidnih iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP).