Jedro

Snemanje naroka je skladno s 125. členom ZPP zgolj možnost, zato je bilo v diskreciji sodišča prve stopnje, ali se bo za snemanje odločilo ali ne.

Zakon sicer ne določa do kdaj je mogoče ugovarjati zoper vsebino zapisnika, a je logično, da se to lahko storil le do trenutka, ko je zapisnik podpisan, saj ga od tedaj naprej ni mogoče spreminjati.

Ker je tožeča stranka izkazala, da tožena stranka varovanja ni izvajala na dogovorjen način oziroma ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki varovanje opravlja kot profesionalno dejavnost, svojih obveznosti ni izpolnila in je podana njena poslovna odškodninska odgovornost. Tožeča stranka torej odgovarja za osebe, ki jih izbere z namenom izpolnjevanja naročila oziroma odgovarja za morebitno neskrbnost pri izbiri. Svoje odgovornosti za škodo, ki bi jo z neizpolnitvijo špedicijske pogodbe povzročila naročniku špedicije, v konkretnem primeru pri zavarovalnici ni zavarovala. Zmotno pa je njeno stališče, da je s sklenitvijo pogodbe o varovanju, tožena stranka prevzela vso odgovornost za neizpolnitev špedicijske pogodbe. Kavza pogodbe o zavarovanju pred odgovornostjo je drugačna od kavze pogodbe o varovanju, ki je po svoji vsebini pogodba o delu. Zato s samo sklenitvijo pogodbe o varovanju tovora in spremljajočih dokumentov, tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ni izključila možnosti ugotavljanja njenega soprispevka k nastanku škode.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v II. točki izreka delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek delno zavrne za 430.214,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje; III. točka izreka pa se spremeni tako, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka, razen stroška sodne takse za postopek v višini 6.525,00 EUR, ki ga je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka plačila dalje do plačila, pri čemer je obveznost tožene stranke solidarna z obveznostjo A. A., do zneska stroškov 6.525,00 EUR po pravnomočni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4083/2013 z dne 23. 9. 2014. II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu II. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati pritožbene stroške v višini 3.435,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka plačila dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v uvodoma citirani sodbi in sklepu zaradi delnega umika tožbe postopek glede zneska 74.884,91 EUR ustavilo (I. točka izreka), toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 1.000.650,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 do plačila, pri čemer je obveznost tožene stranke solidarna z obveznostjo A. A., do zneska 1.000.650,43 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 po pravnomočni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4083/2013 z dne 23. 9. 2014 (II. točka izreka). V III. točki izreka pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 20.590,38 EUR, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude do plačila; in še enkrat kot v I. točki izreka (očitno po pomoti), da se zaradi delnega umika tožbe postopek ustavi glede zneska 74.884,91 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne ali mu ugodi zgolj do višine 35.000,00 EUR, kolikor bi znašala predvidljiva škoda, oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter na obravnavi samo odloči o zadevi ali zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Na pritožbo je tožeča stranka odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je od tožene stranke B. d. o. o. iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti zahtevala plačilo zneska 1.075.535,34 EUR s pripadki, po delnem umiku tožbe z vlogo z dne 5. 8. 2016 pa plačilo zneska 1.000.650,43 EUR s pripadki. Tožena stranka je bila na podlagi Pogodbe o varovanju in spremstvu tovora (A2), ki jo je sklenila s tožečo stranko, dolžna varovati blago v tranzitu in sicer večjo količino cigaret, ki so bile 12. 9. 2012 v Luki Koper naložene na tovorno vozilo in odpeljane proti ciljnemu mejnemu prehodu preko katerega bi vstopilo v carinsko področje Ukrajine. Ker je navedeno blago v času, ko ga je varovala tožena stranka, izginilo v carinskem območju EU, je morala tožeča stranka kot špediter za to blago plačati ustrezne dajatve (trošarino in carine, povečano za DDV). Zato ji je nastala (navadna) škoda, katere plačilo je zahtevala s tožbo in sicer je zahtevala plačilo nastale škode solidarno (prvi odstavek 186. člena Obligacijskega zakonika - OZ) od tožene stranke in A. A., ki je bil voznik tovornjaka, na katerem je bilo sporno blago. A. A. je bil z zamudno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4083/2013 z dne 23. 9. 2014 pravnomočno obsojen na plačilo celotne vtoževane škode in na povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 15.544,95 EUR (list. št. 48).

6. Glede na podane ugovore tožene stranke je sodišče prve stopnje presojalo izvedene dokaze v zvezi z vprašanjem ali je bilo blago v Luki Koper natovorjeno na tovorno vozilo in zaključilo, da je bilo. Pri tem se je sklicevalo na listinsko dokumentacijo v spisu in sicer na s strani prevoznika podpisan tovorni list (CMR – A3), tranzitni dokument T1 MRN, izjavo tožene stranke (sodišče se očitno po pomoti sklicuje na izjavo tožeče stranke) z dne 17. 9. 2012 (Poročilo – A16), na izpoved zaslišanega C. C., ki je izpovedal kateri dokumenti so potrebni za carino ter na izpoved D. D. in E. E., ki sta izpovedala, da sta tovor dejansko naložila na tovorno vozilo. Slednja sta jasno izpovedala, da se podatki o tovornemu vozilu, na katerega je treba natovoriti blago, preverjajo; preveri se registrsko številko in podatke v dokumentaciji. Priča E. E. je izpovedal, da je osebno zaplombiral tovorno vozilo, ki je bilo natovorjeno. Varnostnika (zaposlena pri toženi stranki) pa sta pred začetkom poti preverila, da je tovorno vozilo zaplombirano. Na podlagi navedenih ugotovljenih dejstev je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo blago nedvomno naloženo na tovornjak. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričljiva in ji pritožbeno sodišče v celoti sledi. Tožena stranka je sicer v pritožbi ponavljala, da je bil tovor odtujen še preden je bil naložen na tovornjak oziroma, da tovor sploh ni bil naložen na tovornjak ter da je iz Kopra odpeljal tovornjak s prazno prikolico, a v dokaz navedenega ni ponudila nobenega konkretnega dokaza, zato ni uspela izpodbiti dokazne presoje sodišča prve stopnje. Prav tako je sodišče prve stopnje prepričljivo navedlo, da se vse sumljive okoliščine, ki so se dogajale na počivališču na Poljskem, ne bi zgodile, če bi bila prikolica prazna, česar tožena stranka s pritožbo prav tako ni uspela ovreči. Tožena stranka je sicer v dokaz, da je bil tovor odtujen že v Kopru, predlagala zaslišanje F. F. Slednji naj bi potrdil, da je bil tovor ukraden že v Kopru in sicer z zamenjavo prikolic, kar naj bi mu povedal G. G., eden od financerjev posla in kar naj bi izhajalo tudi iz UZ o izjavi F. F. policiji (A52). V zvezi z zaslišanjem F. F. je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče njegovega pričanja ni snemalo, kot je to storilo pri ostalih pričah, in da pooblaščencu tožene stranke naj ne bi dopustilo postavljanja vprašanj priči, zaradi česar je v vlogi, ki jo je predložila po koncu glavne obravnave, podala pripombe na zapisnik.

7. Ne drži, da že iz uradnega zaznamka (UZ) o zbranih obvestilih od F. F. (A52) izhaja, da je navedeni izpovedal, da je bil dogodek na Poljskem uprizorjen, da bi zakrili odtujitev v Kopru. Iz UZ o njegovi izjavi izhaja, da sicer ne ve, kako je potekal prevzem carinskih dokumentov in natovarjanje tovora v Kopru. Je pa izpovedal, da je bilo blago od vsega začetka dejansko namenjeno kupcema na Poljsko in ne v Ukrajino, in da je bilo tovorno vozilo izpraznjeno prav na počivališču na Poljskem. Kasneje je zaslišan kot priča sicer izpovedal, da je posredno, preko Poljaka G. G. izvedel, da naj bi bil tovor odtujen že v Kopru. Navedenemu sodišče prve stopnje ni sledilo, ker je na podlagi že zgoraj navedenih listin in izpovedi prič ugotovilo, da ne drži trditev tožene stranke, da tovorno vozilo v Kopru, ki ga je spremljala do ukrajinske meje, sploh ni bilo natovorjeno in da je ves čas vožnje vozilo prazno. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da navedena priča o dogajanju na počivališču na Poljskem ni vedela povedati nič konkretnega in dodaja, da se izpoved te priče iz zaslišanja ne ujema z njegovo izpovedjo dano policiji kot izhaja iz UZ, čeprav je zaslišan kot priča potrdil, da drži kar je izpovedal policiji (UZ). Poleg tega tožena stranka v dokaz trditev, da je bil tovor odtujen v Kopru, ni predlagala zaslišanja osebe, ki naj bi F. F. povedal, da je prišlo do odtujitve cigaret v Kopru, predvsem pa na kakšen način. Glede na vse navedeno tožena stranka sklicujoč se na izpoved F. F. ne more izpodbiti ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na več izvedenih dokazih, da je bil tovor v Kopru naložen na sporno tovorno vozilo.

8. Glede očitka o storjeni absolutni bistveni kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje toženi stranki naj ne bi dovolilo priči F. F. postavljati vprašanj, pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni utemeljen. Snemanje naroka je skladno s 125. členom ZPP zgolj možnost, zato je bilo v diskreciji sodišča prve stopnje, ali se bo za snemanje odločilo ali ne. Zgolj zato, ker se sodišče prve stopnje za snemanje zaslišanja priče F. F. ni odločilo, s tem ni kršilo določb pravdnega postopka.

9. Skladno z 286.b členom ZPP je treba procesne kršitve grajati takoj, ko je to mogoče. Kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti, kar v konkretnem primeru ni izpolnjeno. Skladno s 124. členom ZPP imajo stranke pravico prebrati zapisnik ali zahtevati, naj se jim prebere, in ugovarjati zoper vsebino zapisnika. Kar je treba v zapisniku popraviti ali dodati glede na ugovore strank ali drugih oseb ali po uradni dolžnosti, se zapiše na koncu zapisnika. Na zahtevo teh oseb se vpišejo v zapisnik tudi ugovori, ki jim ni bilo ugodeno. Zakon sicer ne določa do kdaj je mogoče ugovarjati zoper vsebino zapisnika, a je logično, da se to lahko stori le do trenutka, ko je zapisnik podpisan, saj ga od tedaj najprej ni mogoče spreminjati (drugi odstavek 126. člena ZPP).1 Zato so pripombe na zapisnik o glavni obravnavi, na kateri je bil zaslišan F. F., ki jih je tožena stranka podala v vlogi, ki jo je sodišču prve stopnje predložila po koncu glavne obravnave, prepozne.

10. Ker je tožeča stranka dokazala, da je bilo blago (kljub morebitnim zapletom oziroma zamudi pri carinjenju) natovorjeno na prikolico kamiona, ki sta ga na poti spremljala varnostnika tožene stranke, saj sta to potrdili osebi, ki sta tovor dejansko nakladali, pritožbeno sodišče na druge pritožbene očitke glede zapletov pri carinjenju in nakladanju blaga v Kopru ni odgovarjalo, saj le-ti glede na ugotovitev, da je bilo blago natovorjeno (česar tožena stranka ni uspela izpodbiti), niso odločilni (prvi odstavek 360. člena ZPP).

11. V pritožbi je tožena stranka sodišču prve stopnje nadalje očitala, da je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje kupca oziroma lastnika tovora (cigaret) H. H. Temu očitku pritožbeno sodišče ni sledilo, saj ne glede na to, da tožena stranka ni razpolagala z naslovom navedene priče, to ni ovira, da bi pravočasno predlagala njeno zaslišanje. Pri tem bi seveda morala navesti tudi v dokaz katerega dejstva predlaga njeno zaslišanje. V nasprotnem primeru bi šlo za nedovoljen informativni dokaz. Iz zakonskih določb o navajanju dejstev in izvajanju dokazov (prvi odstavek 7. člena, prvi odstavek 180. člena in 212. člen ZPP) jasno izhaja, da mora pravdna stranka najprej določno navesti pravno pomembna dejstva, dokaze pa predlagati zato, da se ta zatrjevana dejstva dokažejo. Tega pa tožena stranka v zvezi z zaslišanjem priče H. H. ni storila. Navedla je namreč, da ne ve natančno, kaj bo navedena priča povedala glede okoliščin izginitve tovora, a se zavzema za njeno zaslišanje v smislu čim boljše razjasnitve zadeve. Vendar pa navedeno ne zadostuje, saj stranka dokazov ne more opirati na trditve, ki jih navede "na slepo srečo".2 Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je sicer tožena stranka na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje odgovorila, kaj bi lahko ta priča zaslišana izpovedala, vendar je šlo ponovno zgolj za ugibanje. Izpovedi navedene priče iz kazenskega postopka, na katero se je tožena stranka prvič sklicevala v pritožbi, in ki jo je pridobila šele po koncu glavne obravnave, pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Priča je bila sicer v kazenskem postopku res zaslišana šele po koncu glavne obravnave v obravnavani zadevi, a slednje ne spreminja dejstva, da je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča imelo podlago za zavrnitev zaslišanja navedene priče v informativne namene. Zato se tožena stranka sedaj ne more več uspešno sklicevati na izpoved te osebe v kazenskem postopku, v katerem je navsezadnje navedena oseba imela položaj obdolženca, za katerega velja privilegij zoper samoobtožbo.

12. Glede ugotovljene opustitve nadzora varnostnikov nad tovorom, ki sta ga spremljala, tožena stranka neutemeljeno vztraja pri stališču, da varnostnika, ko sta na počivališču na Poljskem odšla v nekaj deset metrov oddaljeno restavracijo, nista opustila stalnega nadzora nad tovorom, ker naj bi tovorno vozilo vseskozi videla skozi okno, eden od njiju pa naj bi delal tudi občasne obhode tovornega vozila, kar naj bi ustrezalo zahtevi po neposrednem in stalnem nadzoru tovora.

13. V obravnavani zadevi je po oceni prvostopenjskega sodišča bilo ključno, da se je tožena stranka zavezala, da bo s svojima varnostnikoma zagotavljala neprekinjen in neposreden nadzor nad blagom (2. člen Pogodbe o varovanju), in da bo v primeru nepredvidenih zapletov, ki niso posledica ravnanja izvajalca (tožene stranke), o tem nemudoma obvestila policijo, krajevno pristojno carinarnico in odgovorno osebo naročnika (tožeče stranke). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je med potjo prišlo do nepredvidenih zapletov, ki jih je navsezadnje opisala sama tožena stranka v poročilu z dne 17. 9. 2012 (A16) in sicer je kupec cigaret, ki je tovor spremljal že iz Slovenije, varnostnika na počivališču na Poljskem povabil na malico, kar sta na njegovo vztrajanje tudi storila, čeprav sta imela pisna navodila, da lahko tovor zapusti le eden od njiju; v lokalu je bila varnostnikoma ponujena podkupnina, da po kosilu ne bi odšla do tovornega vozila, ki sta jo zavrnila; ko sta varnostnika želela ven iz lokala, sta jima to kupec in njegov oboroženi spremljevalec fizično preprečevala; po postanku na počivališču na Poljskem sta lastnik tovora in njegov spremljevalec spremstvo transporta iz nepojasnjenih razlogov opustila. Na (naknadno spremenjenem oziroma določenem) izhodnem mejnem prehodu (Zahony na madžarsko ukrajinski meji) sta varnostnika ugotovila, da tovorno vozilo ni več zaplombirano in da je prazno. V bistvenem enak opis dogajanja izhaja tudi iz kazenske ovadbe, ki jo je vložila tožena stranka zaradi omenjenega dogodka (A50). Tudi sama varnostnika sta zaslišana izpovedala, da sta zapustila tovorno vozilo in odšla v lokal. Iz njega naj bi imela sicer pogled na parkirano tovorno vozilo3, vendar pa pritožbeno soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zgolj pogled na parkirano vozilo ne pomeni stalnega in neposrednega nadzora, kar jasno izhaja iz poročila tožene stranke z dne 17. 12. 2012, v katerem je tožena stranka navedla, da sta imela varnostnika pisno navodilo, da lahko tovor zapusti le eden od njiju. Upoštevaje navedeno in zgoraj navedene „sumljive okoliščine“, ki so se dogajale na počivališču na Poljskem, ni mogoč drugačen zaključek od tega, ki ga je storilo sodišče prve stopnje in sicer, da sta varnostnika opustila neposreden in neprekinjen nadzor nad tovornjakom, v katerem je bil tovor. Zato tožena stranka tovora ni varovala s skrbnostjo dobrega strokovnjaka in ni izpolnila pogodbene obveznosti neprekinjenega in neposrednega nadzora ter pridobitve dokazil o zaključku carinskega tranzitnega postopka oziroma dokazil o izstopu tovora iz EU (kar je bila kavza Pogodbe o varovanju - A14). Poleg tega, da sta varnostnika opustila neprekinjeni neposredni nadzor tovora, sta pogodbene obveznosti kršila tudi s tem, ko o sumljivih okoliščinah oziroma nepredvidenih zapletih (podkupnina, zadrževanje v lokalu) nista obvestila pristojnih, kot to izhaja iz prvega odstavka 6. člena Pogodbe o varovanju.

14. Nadalje tudi ni utemeljen pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo zakaj ne verjame izpovedi varnostnikov, da je bila na tovornem vozilu ves čas plomba in sicer zato, ker sta pri varovanju ravnala neskrbno, ko sta oba zapustila tovorno vozilo in ob sumljivih okoliščinah tam ostala več ur, ne da bi o tem koga obvestila, in ker na izstopnem mejnem prehodu tovora v tovornem vozilu ni bilo več.4 Ključno je, da vse navedeno, upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka dokazala, da je bil v Luki Koper tovor naložen, sodišče utemeljeno utrjuje v prepričanju, da je bil tovor odtujen v času varovanja le-tega s strani tožene stranke (oziroma njenih varnostnikov), ki so bili izrecno opozorjeni (v danem navodilu) na varovanje z namenom preprečitve odtujitve tovora in vrnitve ustreznih carinskih dokumentov tožeči stranki.

15. V zvezi s pritožbenimi očitki glede trajanja postanka na počivališču na Poljskem, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je tožena stranka sama trdila, da je postanek trajal 4h, kar nedvomno zadostuje za odtujitev tovora. Glede na navedeno, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno ugotavljati točnega trajanja postanka, saj vprašanje ali je postanek trajal 4h ali 7h ne vpliva na odločitev sodišča. 16. Nadalje je tožena stranka v pritožbi izpodbijala dokazno oceno poročila tožene stranke z dne 17. 9. 2012 (A16), izjave tožene stranke z dne 8. 10. 2012 (A21), kazenske ovadbe pooblaščenca tožene stranke z dne 10. 12. 2012 (A50) in izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke I. I. Sodišču prve stopnje je očitala, da naj ne bi navedlo v čem se ti izvedeni dokazi razlikujejo od izpovedi obeh varnostnikov. Navedeno ne drži. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ne gre slediti izpovedbi varnostnikov, da sta imela v času postanka na počivališču na Poljskem ves čas nadzor nad tovorom, saj to ni v skladu s poročilom tožene stranke z dne 17. 9. 2012 in izjavo tožene stranke z dne 8. 10. 2012. Glede slednje je tožena stranka navajala, da jo je sestavila tožeča stranka, in da je pooblaščenec tožene stranke pri pregledu izjave spregledal alinejo o tem, da je odtujitev tovora posledica napake varnostnikov, saj tožena stranka krivde naj ne bi bila pripravljena priznati. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi, če bi držalo, da je pooblaščenec tožene stranke pri branju in podpisovanju te izjave spregledal alinejo, ki vsebinsko pomeni priznanje tožene stranke, da sta njena varnostnika ravnala nepravilno (kar je sicer po oceni pritožbenega sodišča malo verjetno glede na to, da je izjava kratka, in ker je pooblaščenec tožene stranke potem, ko jo je prebral, iz nje črtal za toženo stranko nesprejemljivo vsebino), je odločilno, da je sodišče prve stopnje na podlagi vseh drugih izvedenih dokazov zaključilo, da je bil sporni tovor v Kopru naložen in nato na poti, v času varovanja tovora s strani tožene stranke odtujen, še preden je prestopil mejo EU, pri čemer varnostnika tožene stranke nista ravnala kot bi morala, saj nista izvajala neprekinjenega neposrednega nadzora tovora in o sumljivih okoliščinah nista obvestila pristojnih. Ta izjava je le eden izmed dokazov, ki potrjujejo neizpolnitev pogodbenih obveznosti tožene stranke.

Glede kazenske ovadbe z dne 10. 12. 2012 držijo pritožbene navedbe, da je pooblaščenec tožene stranke že v kazenski ovadbi omenjal dve možnosti in sicer, da je bil tovor odtujen na počivališču na Poljskem, ali da tovor v Kopru sploh ni bil naložen na tovorno vozilo. Vendar navedeno ne spreminja dejstva, da je sodišče prve stopnje po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožeča stranka dokazala, da je bil tovor v Kopru naložen na tovorno vozilo. Zato možnost, da je bil tovor odtujen že v Kopru, ki jo je tudi sicer tožena stranka v ovadbi navajala zgolj kot možnost, ni bila dokazana. Edina druga možnost pa je bila tudi po mnenju tožene stranke (kot izhaja iz ovadbe), da je bil tovor odtujen na počivališču na Poljskem, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Glede izjave zakonitega zastopnika tožene stranke I. I. policiji (A51), je tožena stranka sodišču prve stopnje očitala, da je zmotno ugotovilo, da sta varnostnika zakonitemu zastopniku tožene stranke dogajanje opisala drugače, kot sta trdila zaslišana v obravnavani zadevi. Po oceni tožene stranka sta varnostnika tako v izjavi kot na sodišču trdila, da sta imela na počivališču pogled na kamion, in da je J. J. delal obhode. Po vpogledu v spis pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz izjave I. I. policiji izhaja, da sta varnostnika sicer dvakrat pogledala proti tovornemu vozilu iz terase (in ne, da sta delala obhode), nato pa ne več, saj sta se zaradi oboroženega lastnika tovora oziroma njegovega spremljevalca prestrašila. Nadalje iz njegove izjave izhaja, da varnostnika ob odhodu iz počivališča na Poljskem plombe nista pregledala (enako izhaja iz ovadbe pooblaščenca tožene stranke z dne 10. 12. 2012). Ključno je, da vse to pritožbeno sodišče utrjuje v prepričanju (kot izhaja iz izpodbijane sodbe), da varnostnika nad tovorom nista imela neposrednega neprekinjenega nadzora, prav tako o nepredvidljivih okoliščinah nista obvestila pristojnih.

Vse navedeno potrjuje ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da sta varnostnika ob sočasnem odhodu v restavracijo neprekinjeno opravljala tudi od tam nadzor nad tovorom. Iz izpodbijane sodbe (točka 18) torej nedvomno izhaja, v čem se navedeni listinski dokazi razlikujejo od izpovedi varnostnikov. Prav tako je ključno, da tako iz izpovedi J. J. in K. K. kot iz izjave I. I. izhaja, da sta se varnostnika oddaljila od tovornega vozila, s čimer sta opustila neposreden neprekinjen nadzor.

17. Predpostavke pogodbene odškodninske odgovornosti so: 1. da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti oziroma je ni izpolnil pravilno ali jo je izpolnil z zamudo, 2. da je upnik utrpel škodo, 3. da obstaja vzročna zveza med škodo in neizpolnitvijo, zamudo ali nepravilno izpolnitvijo obveznosti ter 4. da ne obstaja kakšna zakonska okoliščina, ki razbremenjuje dolžnikovo odgovornost (240. člen OZ).5 V konkretnem primeru so vse predpostavke izpolnjene. Upoštevaje dejstvo, da je tožeča stranka dokazala, da je bil tovor natovorjen na tovorno vozilo v Kopru in nato zapečaten, je prišlo do odtujitve tovora lahko le v času transporta od Kopra do ciljnega mejnega prehoda oziroma v času, ko sta tovor varovala varnostnika tožene stranke. V času varovanja pa sta varnostnika kršila Pogodbo s tem, ko sta opustila neprekinjen in neposreden nadzor tovora ter o sumljivih okoliščinah na počivališču na Poljskem nista obvestila pristojnih organov ter naročnika (tožečo stranko). Ker je tožeča stranka izkazala, da tožena stranka varovanja ni izvajala na dogovorjen način oziroma ni ravnala v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki varovanje opravlja kot profesionalno dejavnost, svojih obveznosti ni izpolnila in je podana njena poslovna odškodninska odgovornost (drugi odstavek 239. člena OZ).

18. V skladu s prvim odstavkom 243. člena OZ ima upnik pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana. Odločilno je torej, ali je bila nastala škoda oziroma možnost nastale škode v višini carinskega dolga 1.075.535,34 EUR za toženo stranko ob kršitvi Pogodbe predvidljiva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila. Tožena stranka pa je v pritožbi vztrajala, da ni bila seznanjena z možnostjo nastanka enormnega carinskega dolga v primeru odtujitve tovora, ki ga je varovala.

19. Sodna praksa je že zavzela stališče, da je trditveno in dokazno breme glede predvidljivosti nastanka škode na stranki, ki trdi, da zanjo nastala škoda ni bila predvidljiva, torej na toženi stranki (odločba VS RS II Ips 316/2016 z dne 16. 2. 2017 in sklep VS RS II Ips 178/2014 z dne 21. 1. 2016 ), ki pa le-tega ni zmogla. Trdila je le, da ni mogla pričakovati, da so trošarine na cigarete tako visoke, čemur pa glede na v nadaljevanju navedene okoliščine ni mogoče slediti.

20. Tožena stranka je pravna oseba, ki se profesionalno ukvarja z varovanjem. Profesionalna oseba je dolžna predvideti kršitve vseh interesov, ki so v poslovnem svetu običajno povezani z določenim izpolnitvenim ravnanjem glede na dejavnost, ki jo opravlja pogodbi zvesta stranka, v konkretnem primeru tožeča stranka. Pravdni stranki sta sodelovali od leta 2006 in sicer je tožeča stranka s toženo stranko sklepala večkratne pogodbe za varovanje cigaret med transportom s tovornim vozilom. V obravnavanem primeru je tožeča stranka toženi stranki nesporno razkrila okoliščino oziroma njen interes, da je glavni namen varovanja pridobiti dokumentacijo oziroma ustrezne žige na dokumentaciji kot dokaz, da je bila pošiljka pravilno predana namembnemu carinskemu organu ob izstopu iz EU (3. člen Pogodbe o varovanju). V ta namen je tožeča stranka toženi stranki izročila konkretna navodila spremljevalcu (A14), iz katerih izhaja, da je bistvena naloga spremstva (varnostnikov) pridobiti dokaze o izstopu pošiljke iz EU (carinski žig na T1, TC11). V mednarodnem tovornem listu (CMR – A3) pa je navedeno, da gre za tranzitno blago. Tožena stranka je bila torej nedvomno seznanjena, da gre za carinski tranzitni postopek, torej da carinskih stroškov špediter ne bo imel le v primeru, če blago tudi izstopi iz področja EU. Sodišče prve stopnje se je med drugim v dokaz, da je tožena stranka vedela za možnost nastanka carinskega dolga, če blago ostane v EU, sklicevalo na ovadbo tožene stranke z dne 10. 12. 2012 (A50), iz katere izhaja, da je šlo za transport občutljivega tovora v organizaciji tožeče stranke, ki kot špediter jamči za plačilo davščin, če carinski postopek ni zaključen oziroma, če tovor izgine med potjo. Nadalje iz ovadbe izhaja, da so v primerih varovanja cigaret varnostniki poznali tudi postopek - na odpremnem mestu so prevzeli carinske dokumente in jih ob zaključku transporta, pri izhodu iz EU potrdili pri pristojnem carinskem organu. S tem je bil špediter razbremenjen garancije za plačilo carinskih obveznosti, sicer pa ne. Glede na navedeno pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil namen varovanja nedvomno uspešno oziroma pravilno zaključen carinski tranzitni postopek. Navsezadnje na navedeno kaže tudi dotedanja vzpostavljena poslovna praksa med pravdnima strankama. Pred obravnavanim dogodkom je bilo namreč v enem od preteklih transportov tovora, v Španiji odtujenih nekaj škatel cigaret, ki jih je varovala tožena stranka. Posledično je morala tožeča stranka plačati nekaj več kot 7.000,00 EUR carinskih dajatev, ki ji jih je nato tožena stranka plačala (vrnila) tožeči stranki. In prav iz dopisa tožeče stranke toženi stranki za vračilo nastalih stroškov carinskih dajatev za odtujene cigarete v „španskem primeru“ izhaja, da je tožena stranka nedvomno vedela, da je posledica odtujitve cigaret kot tranzitnega tovora plačilo (visokih) carinskih dajatev. Interes za uspešno zaključitev carinskega tranzitnega postopka je bil za tožečo stranko tipičen, zato bi ga morala tožena stranka poznati. Glede na navedeno tožena stranka v konkretnih okoliščinah ne more biti uspešna z ugovori, da škoda v višini plačanega carinskega dolga glede na nizko vrednost blaga (35.000,00 EUR) zanjo ni bila predvidljiva (prvi odstavek 243. člena OZ). Posledično pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe v zvezi z predvidljivostjo nastale škode (npr. na trditve o številu varnostnikov in na predloženo sodno prakso v zvezi s predvidljivostjo škode, ki prav nobena po okoliščinah ni primerljiva z obravnavano zadevo) ni odgovarjalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

21. Ker tožena stranka ni dokazala, da zanjo škoda v konkretnem primeru ni bila predvidljiva, ni odločilno, ali sta varnostnika ravnala s hudo malomarnostjo ali ne (primerjaj drugi odstavek 243. člena OZ6). Ključno je, da bi bila tožena stranka prosta odgovornosti za škodo zgolj, če bi dokazala, da ni mogla (oziroma njena varnostnika nista mogla) izpolniti svoje obveznosti zaradi okoliščin, nastalih po sklenitvi pogodbe, ki jih ni mogla preprečiti, ne odpraviti in se jim tudi ne izogniti (240. člen OZ). Vendar tega ni dokazala. Poleg tega, da sta varnostnika opustila neposreden neprekinjen nadzor nad tovorom, bi lahko oziroma bi morala glede sumljivih okoliščin, ki so se dogajale na počivališču na Poljskem, obvestiti pristojne pri tožeči stranki in policijo, česar pa iz nepojasnjenih razlogov nista storila vse do mejnega prehoda na madžarsko ukrajinski meji, kjer sta prvič ugotovila, da je prikolica kamiona, ki sta ga spremljala na poti iz Kopra, prazna.

22. OZ v 244. členu določa, da se odškodnina, ki bi jo bila dolžna plačati odgovorna oseba, sorazmerno zmanjša, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren. V zvezi s tem je tožena stranka že v postopku na prvi stopnji in ponovno v pritožbi navajala, da je tožeča stranka bistveno prispevala k nastanku škode, ker ni bila dovolj skrbna pri izbiri oseb, s katerimi je sodelovala in sicer z nepreverjeno ukrajinsko družbo kot naročiteljem in z nepreverjenim prevoznikom oziroma voznikom, do česar se sodišče prve stopnje naj ne bi opredelilo.

23. Sodišče prve stopnje se je do trditev o soprispevku tožeče stranke k nastali škodi opredelilo v 13. točki izpodbijane sodbe, v kateri je navedlo, da je prevoz z voznikom A. A. organiziral kupec cigaret H. H., cigarete pa so bile kupljene na javni dražbi, zaradi česar tožeča stranka po oceni sodišča prve stopnje ni imela razloga za dvom v legalnost posla. Sodišče prve stopnje pa je še zavzelo stališče, da pa je bila izključno na strani tožene stranke dolžnost, da bi morala ona v razmerju do tožeče stranke ob zaznavi domnevnih nepravilnosti reagirati in odkloniti varovanje prevoza, dokler se eventuelne nepravilnosti ne bi odpravile (13. točka obrazložitve).

24. Tožena stranka po stališču pritožbenega sodišča utemeljeno očita sodišču prve stopnje v tem delu zmotno uporabo materialnega prava. Na pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo kot relevantnih trditev tožene stranke, da je šla tožeča stranka v posel z neznano in nepreverjeno ukrajinsko družbo ter da je pri poslu sodeloval nepreverjen tuj voznik po izboru ukrajinskega naročnika, tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ni ničesar odgovorila. Le pritrdila je pravilnosti stališča sodišča prve stopnje. Medtem pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da je s temi neprerekanimi dejstvi tožena stranka izkazala, da so podani pogoji za uporabo določbe 244. člena OZ, ki je sodišče prve stopnje zmotno ni uporabilo.

25. V obravnavanem primeru je bila tožeča stranka kot špediter v več pogodbenih razmerjih z različnimi pogodbenimi strankami (851. člen OZ). Škoda ji je nastala, ker je morala plačati carinske dajatve. Špediter, ki plača za naročitelja carinske dajatve (859. člen OZ), ima pravico od naročitelja zahtevati povrnitev potrebnih stroškov (865. člen OZ). V obravnavanem primeru je zahtevala odškodnino od voznika in družbe, s katero je sklenila pogodbo o varovanju, solidarno. Tožeča stranka je nasproti naročniku odgovorna za izbiro prevoznika in za izbiro drugih, s katerimi je v izpolnjevanju naročila sklenila pogodbo (prvi odstavek 858. člena OZ). Te odgovornosti s pogodbo ni mogoče omejiti ali izključiti. Tožeča stranka torej odgovarja za osebe, ki jih izbere z namenom izpolnjevanja naročila oziroma odgovarja za morebitno neskrbnost pri izbiri. Svoje odgovornosti za škodo, ki bi jo z neizpolnitvijo špedicijske pogodbe povzročila naročniku špedicije, v konkretnem primeru pri zavarovalnici ni zavarovala. Zmotno pa je njeno stališče, da je s sklenitvijo pogodbe o varovanju, tožena stranka prevzela vso odgovornost za neizpolnitev špedicijske pogodbe. Kavza pogodbe o zavarovanju pred odgovornostjo (964. in 965. člen OZ) je drugačna od kavze pogodbe o varovanju, ki je po svoji vsebini pogodba o delu (619. člen in naslednji). Zato s samo sklenitvijo pogodbe o varovanju tovora in spremljajočih dokumentov, tožeča stranka v razmerju do tožene stranke ni izključila možnosti ugotavljanja njenega soprispevka k nastanku škode ali njene velikosti v skladu z določbo 244. členu OZ.

26. Tožena stranka ni imela možnosti lastne izbire poslovnih partnerjev tožeče stranke. Zato je materialno pravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da v razmerju s toženo stranko tožeča stranka ni odgovorna za izbiro svojih poslovnih partnerjev. Na odgovornost tožeče stranke za izbiro prevoznika pa tudi ne vpliva dejstvo, da so bile cigarete s strani družbe L. d. o. o., ki je nato cigarete prodala H. H., kupljene na dražbi.

27. Iz mednarodnega tovornega lista (CMR – A3) izhaja, da je bil v konkretnem primeru prevoznik M. M. s. p. A. A. je bil voznik, ki je na podlagi pravnomočne zamudne sodbe istega sodišča VIII Pg 4083/2013 z dne 23. 9. 2014 dolžan plačati tožeči stranki celotno odškodnino v višini 1.075.535,34 EUR s pripadki. Da je bil A. A. voznik, izhaja iz izdajnice (A4), pri čemer je tožeča stranka trdila, da je A. A. z najemno pogodbo (A29) od osebe M. M. s. p. (ki je v CMR označena kot prevoznik), najel tovorno vozilo, s katerim je bil sporni tovor odpeljan iz Kopra. Tožeča stranka tekom postopka ni izrecno zatrjevala, s kom je pravzaprav sklenila špedicijsko in s kom prevozno pogodbo, le da je voznik najel tovorno vozilo. Tožeča stranka kot špediter je tista, ki sklene prevozno pogodbo (851. člen OZ) in pri tem odgovarja za izbiro prevoznika. Zato je za presojo soprispevka tožeče stranke k nastali škodi zaradi kršitve pogodbenih obveznosti tožene stranke, pomembno, ali je tožeča stranka pri izbiri prevoznika ravnala dovolj skrbno. Trditveno in dokazno breme je na njej. Glede na njene trditve, da je šlo v konkretnem primeru za tranzit občutljivega blaga zaradi povečane možnosti, da ne bo prestopilo poljsko ukrajinske meje, pač pa bo ostalo v EU, zaradi česar je tudi naročila varovanje pri toženi stranki, se je tožeča stranka nedvomno zavedala tveganosti tega posla. Te posebne okoliščine oziroma tveganost posla bi morala ob skrbnem ravnanju upoštevati tudi pri preverjanju in izbiri prevoznika, pa jih očitno ni. Tožeča stranka namreč ni trdila, da je voznik zaposlen pri prevozniku, kaj takega pa tudi ne izhaja iz podatkov spisa. Prav tako ni trdila, da je imel A. A. kot fizična oseba registrirano kakšno dejavnost, pač pa le in izrecno, da je imel sklenjeno najemno pogodbo za najem tovornega vozila s prikolico7. Zato njeno ravnanje ni bilo v skladu s skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ko je šla v posel z voznikom, ki se je po njenih trditvah izkazal le z najemno pogodbo o najemu vozila za konkreten prevoz. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa tudi izhaja, da je voznik poznal lastnika blaga, ki je prav tako tovor spremljal, hkrati pa varnostnikoma (najmanj) dal vedeti, da zato blago ni ogroženo pred krajo tretjih oseb.

28. Z neskrbno izbiro prevoznika, ki vključuje tudi izbiro konkretnega voznika, je zato po oceni pritožbenega sodišča tožeča stranka prispevala k nastali škodi. Ni namreč mogoče odgovornosti za celotno nastalo škodo pripisati toženi stranki, ki se je zavezala tovor varovati med tranzitom. Tožeča stranka je tista, ki je pred tem izbrala prevoznika (in voznika), pri čemer ni bila dovolj skrbna, saj je brez preverjanja izbrala prevoznika, s katerim do takrat še ni sodelovala. Okoliščine konkretnega primera so glede na rizik plačila vseh carinskih dajatev ki ga je očitno s pogodbo z naročnikom v celoti prevzela, od nje zahtevale posebno skrbnost pri preveritvi neznanega voznika, česar ni storila oziroma ni trdila, da je to storila. Navsezadnje je na njeno pomanjkljivo skrbnost opozorila tudi Carinska uprava RS v odločbi št. DT 4242-237/2012-2 z dne 22. 1. 2013 (A24), iz katere izhaja, da je tožeča stranka izkušeni gospodarski subjekt na področju izvajanja tranzitnega postopka in se zato od nje utemeljeno pričakuje, da kot taka s skrbnostjo pazi, da se tranzitni postopek izvaja pravilno. V konkretnem primeru pa se ni izvajal pravilno in po začrtani poti čez poljsko ukrajinsko mejo z voznikom in dvema varnostnikoma, pač pa še z lastnikom in njegovim oboroženim spremljevalcem ter tudi po drugi poti (čez madžarsko ukrajinsko mejo), odgovornosti za njihova dejanja pa ni mogoče pripisati toženi stranki, pač pa za njih v razmerju s toženo stranko odgovarja tožeča stranka sama v smislu določbe 244. člena OZ.

29. Zato bi moralo sodišče prve stopnje odškodnino sorazmerno zmanjšati. Pritožbeno sodišče se sicer ne strinja s toženo stranko, da je tožeča stranka k nastanku carinskega dolga v konkretnem primeru bistveno prispevala s svojimi opustitvami dolžnega ravnanja pri izboru naročnika in prevoznika. Ocenjuje pa, da je tožeča stranka prispevala k nastali škodi v deležu 40 %. Pri tem je tehtalo vsa njena ravnanja, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, prav tako pa tudi dejstvo, da ni sodišču odprto razkrila pogodbenih razmerij s svojim naročnikom in prevoznikom. Posledično je celotno odškodnino za škodo, ki je nastala tožeči stranki zmanjšalo na 60% in jo je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zaradi kršitve pogodbenih obveznosti. Od celotnega zneska vtoževane odškodnine (1.075.535,34 EUR) znese 60% 645.321,20 EUR. Upoštevaje, da je bila tožba za znesek 74.884,91 EUR umaknjena in je bil postopek v tem delu ustavljen (I. točka izreka odločbe sodišča prve stopnje), je pritožbeno sodišče sodbo (II. točka izreka odločbe) sodišča prve stopnje delno spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo za 430.214,14 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 dalje (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo II. točko izreka izpodbijane sodbe (353. člen ZPP), tako da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v višini 570.436,29 EUR (645.321,20 EUR – 74.884,91 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva, ko je tožeča stranka plačala carinski dolg in sicer od 7. 2. 2013 dalje do plačila, pri čemer je obveznost tožene stranke solidarna z obveznostjo A. A., do zneska 570.436,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 2. 2013 po pravnomočni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4083/2013 z dne 23. 9. 2014. 30. Glede na to, da je bila sodba sodišča prve stopnje delno spremenjena, je bilo treba odločiti tudi o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Po delno utemeljeni pritožbi in delni spremembi izpodbijane sodbe je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom na plačilo 570.436,29 EUR s pripadki, kar znese 57 % od po delnem umiku tožbe še vtoževanih 1.000.650,43 EUR. Sodišče prve stopnje ji je priznalo 100% vseh stroškov. Ob upoštevanju 57% uspeha v pravdi bi ji šlo po delni spremembi sodbe 11.736,51 EUR, s tem da je potrebno priznati tudi toženi stranki njene stroške v deležu 43%.

31. Po vpogledu v spis je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka v tožbi zahtevala solidarno plačilo stroškov postopka od tožene stranke in takrat drugo toženca A. A. (list. št. 15), zoper katerega je bila izdana zamudna sodba, v kateri je sodišče prve stopnje tožeči stranki priznalo pravdne stroške in jih naložilo v plačilo A. A. Med drugim je tožeči stranki v zamudni sodbi priznalo tudi sodno takso za postopek v celotni višini 10.485,00 EUR.

32. Upoštevaje dosežen delni uspeh obeh strank v pravdi in dejstvo, da je tožeča stranka z vlogo z dne 5. 8. 2016 (list. št. 223) delno umaknila tožbo (za 74.884,91 EUR, bi morala stroške glede umaknjenega dela tožbe tožeča stranka povrniti toženi stranki - prvi odstavek 158. člen ZPP). Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (drugi odstavek 154. člena ZPP), z izjemo sorazmernega dela stroška sodne takse za postopek v višini 6.525,00 EUR (16. člen in priloga 1 ZST-1), ki ga je pritožbeno sodišče izračunalo upoštevaje, da je tožeča stranka uspela s tožbenim zahtevkom na plačilo 570.436,29 EUR s pripadki, pri čemer je obveznost tožene stranke za plačilo sodne takse solidarna z obveznostjo A. A., do zneska 6.525,00 EUR po pravnomočni zamudni sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 4083/2013 z dne 23. 9. 2014. V skladu s tem je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev prvostopenjskega sodišča iz izpodbijane III. točke izreka.

33. Upoštevaje delni uspeh s pritožbo, pa je pritožbeno sodišče odločalo še o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, tožeči stranki pa je pritožbeno sodišče v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi za odgovor na pritožbo priznalo nagrado za postopek po tarifni št. 3210 v višini 4.920,00 EUR, materialne stroške po tarifni št. 6002 v višini 20,00 EUR in 22 % DDV, vse skupaj 6.026,80 EUR, upoštevaje uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku (57 %) pa 3.435,28 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 117. 2 Dr. Mile Dolenc: Informativni dokaz v pravdnem postopku, Pravna praksa, 2010, št. 31 - 32, str. 8. 3 Sodišče prve stopnje je sicer izpovedi varnostnikov verjelo v delu, da sta imela iz restavracije pogled na parkirano tovorno vozilo, ne pa, da sta tovorno vozilo (upoštevaje sumljive okoliščine) tudi dejansko neprekinjeno nadzirala. 4 Pritožbeno sodišče dodaja še, da iz izjave I. I. policiji (A51) izhaja, da varnostnika ob odhodu iz počivališča na Poljskem plombe nista pregledala. Enako izhaja iz ovadbe pooblaščenca tožene stranke z dne 10. 12. 2012 (A50). 5 Dr. Mile Dolenc: Pogodbena odškodninska odgovornost v sodni praksi, gradivo za gospodarsko pravno sodniško šolo 2004. 6 V primeru prevare ali namerne neizpolnitve ter neizpolnitve iz hude malomarnosti ima upnik pravico zahtevati od dolžnika povrnitev celotne škode, ki je nastala zaradi kršitve pogodbe, ne glede na to, ali je dolžnik vedel za posebne okoliščine, zaradi katerih je nastala. 7 Za tovorno vozilo Renault Magnum in priklopnik Schmitz, reg št. NM ..., za določen čas 7 dni.