Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica svoj zahtevek za prenehanje stvarne služnosti utemeljuje z navedbo dejstev, pravnorelevantnih za presojo na podlagi 2. alineje 223. člena SPZ, vendar v zvezi s tem ni ugotovilo pravno odločilnega dejstva, ki ga je zatrjevala tožnica, tj. da toženca že več kot 20 let ne izvršujeta peš hoje po tožničini parceli v korist svojih nepremičnin.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se razveljavi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je: v delu točke 1 izreka glede ugotovitve, da je prenehala na podlagi služnostne pogodbe z dne 12. 8. 1933 pri nepremičnini parc. št. ... vpisani v vl. št. ... k.o. S., katere lastnica je tožeča stranka, vknjižena služnostna pravica hoje v korist nepremičnin parc.št. ..., ..., ..., ..., ..., ..., .., ..., ..., ..., ..., ... in …., ki so vpisane v vl. št. ... k.o. S., katerih solastnika sta toženca vsak do ½, v delu točke 2 izreka, da sta toženca dolžna v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino in z njo dovoliti, da se pri parc. št. … k.o. S. vknjiži izbris služnostne pravice hoje v korist nepremičnin, navedenih v točki 1 izreka, sicer bo tako listino nadomestila ta sodba, da sta toženca nerazdelno dolžna plačati tožnici 428,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: da se ugotovi, da je prenehala na podlagi služnostne pogodbe z dne 12. 8. 1933 pri nepremičninah parc. št. ... in ..., ki sta vpisani v vl. št. ... k.o. S., katerih lastnica je tožeča stranka, vknjižena služnostna pravice hoje v korist nepremičnin parc. št. ..., ..., ..., ..., ..., ... ..., ..., ..., ..., …,..., ... in ..., ki so vpisane v vl. št. ... k.o. S., katerih solastnika sta toženca vsak do ½ (1. točka izreka), da sta toženi stranki A. M. in J. M. dolžni v roku 15 dni izstaviti zemljiškoknjižno sposobno listino in z njo dovoliti, da se pri parc. št. ... in ... k.o. S. vknjiži izbris služnostne pravice hoje v korist nepremičnin, navedenih v 1. točki izreka, sicer bo tako listino nadomestila sodba (2. točka izreka) in da sta toženi stranki nerazdelno dolžni plačati tožeči stranki 428,00 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka (3. točka izreka).

V delu odločitve o ugotovljenem prenehanju služnostne pravice hoje pri nepremičnini parc. št. ... vpisani v vl. št. ... k.o. S. v korist v izreku navedenih nepremičnin v solastni tožencev in glede dolžnosti tožencev za izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo izbrisa služnostne pravice pri nepremičnini parc. št. ... v korist v izreku navedenih nepremičnin je odločeno s sodbo na podlagi pripoznave in odločitev v tem obsegu oz. delu ni izpodbijana s pritožbo.

Toženca sta s pritožbo izpodbijala odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede ugotovitve prenehanja služnostne pravice hoje pri nepremičnini parc. št. ... vl. št. ... k.o. S. v korist v izreku navedenih nepremičnin v solasti tožencev in odločitev v delu, da sta toženca dolžna izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjiženje izbrisa služnostne pravice hoje pri parc. št. ... vl. št. ... k.o. S. v korist v izreku navedenih nepremičnin v solastni tožencev. Pri tem sta uveljavljala vse tri pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlagala spremembo sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da se sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajala sta, da ni jasna obrazložitev sodišča prve stopnje o tem, ali je sodišče štelo, da toženca služnosti peš hoje ne izvršujeta več, kar pa ne drži, ali je samo odpadel namen, zaradi katerega je bila služnost ustanovljena in kar naj bi posledično po oceni sodišča povzročilo prenehanje služnosti. Stališče, da naj bi služnost prenehala zaradi tega, ker je odpadel prvotni namen, je materialnopravno zmotno, ker določba 223. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), ki ureja prenehanje služnosti, ne določa, da ta preneha, če odpade namen, zaradi katerega je bila ustanovljena, temveč služnost preneha v primerih: če je ena od stvari uničena, če se lastnik služeče stvari upre izvrševanju služnosti in se ta ne izvršuje tri leta zaporedoma ter če se služnost ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestovanje. Podano pa je tudi nasprotje med razlogi sodbe in vsebino listin in med samimi temi listinami in dokazi. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaze v smeri zatrjevanj tožencev, da še vedno izvršujeta služnost peš hoje po služnostni stezi, od katere poteka približno polovica po prejšnji trasi služne poti, polovica pa po novi trasi. Ko bi se tako potrdilo, da toženca še uporabljata služnost peš hoje po stezi, sodišče ne bi smelo zaključiti, da je služnost prenehala. Tožnica namreč ne zatrjuje, da se je uprla izvrševanju služnosti in da sta toženca zaradi tega prenehala izvrševati služnost, prav tako nobena od stvari ni uničena. Tako ni nobene podlage, da bi služnost prenehala. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede okoliščine ali toženca služnost peš hoje še zmeraj izvršujeta in tudi glede okoliščine namena služnosti ob ustanovitvi, čeprav namen po prepričanju tožencev ni pravno relevanten. Toženca že ves čas zatrjujeta, da se je služnost ves čas izvajala in se izvaja tudi sedaj za peš hojo, in sicer od juga parcelne št. … proti severu v smeri tožničinih stavb nekako do polovice te parcele po isti trasi, kjer je prej potekala pot, sedaj pa je steza, nato pa steza zavije desno izven prejšnje služnostne trase poti severovzhodno proti parceli tožencev ... Zmoten je zaključek, da je odpadel gospodarski interes ustanovitve služnosti, ki naj bi ga predstavljalo spravilo lesa na žago, in da je zato upravičen tožničin zahtevek za ukinitev služnosti. To bi veljalo za bivše vožnje po služni poti, nikakor pa ne velja za pravico hoje, ta pravica je v pogodbi izrecno zapisana, logično ter jasno pa je, da se s hojo ne more spravljati lesa na žago, služna pot pa se je uporabljala tako za hojo kot tudi za vožnje lesa na žago. Če žage ni več in tudi poti ni več, pa imata toženca vso pravico izvrševati služnost hoje po stezi do svoje nepremičnine ..., v korist katere je tudi bila ustanovljena služnost. Služnost se ne ustanovi v korist oseb, ampak nepremičnine, obstajata služeča (...) in gospodujoča (...) nepremičnina in jasno je, da imata toženca še vedno pravico prihajati po služni stezi na svojo nepremičnino, čeprav tam ni več žage, morata jo obdelovati in morata imeti dostop do nje. Sodišče se ni opredelilo do trditev tožencev o poteku sedanje steze po tožničini nepremični …., nobenega razloga ni za prenehanje služnosti v tem delu steze in sodišče te okoliščine ni obrazložilo. Toženca sta tudi zatrjevala, da sta služnost po novi trasi priposestvovala. Sodišče bi moralo ugotoviti, da služnost hoje ni prenehala, predvsem iz razloga, ker v služni pogodbi ni bilo definirano, kje služna pot poteka, upoštevati pa je potrebno tudi dejstvo podrtja mostu in s tem preprečitev služnosti po stari trasi. Ne drži, da ni pomembna okoliščina o solastništvu tožencev glede parcelne št. …, služnost je ustanovljena tudi za to parcelo in prav do nje hodita toženca sedaj po služni stezi, zato je sodišče nepravilno zavrnilo dokaz o lastništvu. Sodišče pa je v svojih zaključkih preseglo zatrjevanja tožnice. Ta je zatrjevala, da se ustanovljena služnost ne izvaja več kot 60 let, kar pa ne drži, in da naj bi zaradi tega priposestvovala prostost, nikjer pa ni navajala, da je odpadel namen, zaradi katerega je bila ustanovljena. To je nedopustno, je pa stališče materialnopravno zmotno. Protispisen je zaključek sodišča, da je prvi toženec izpovedal, da je bila služnost ustanovljena samo zaradi voženj hlodov na svojo žago, saj je povedal, da je bila ustanovljena tako za peš hojo kakor tudi za vožnje. Zatem pa je celo povzelo toženčevo navedbo, da so njegovi predniki po tej poti hodili peš. Dejstvo je, da je v zemljiški knjigi glede služnosti jasno navedena tudi pravica hoje, ta ne more biti neposredno povezana s spravilom lesa na žago, razlogovanje sodišča je napačno. Ne drži, da sedanji način rabe služnosti ni več skladen s prvotnim namenom služne poti, da naj bi šlo za spremenjen namen rabe poti pri hoji, čeprav to dejstvo ni pravno relevantno. Ne gre pri sedanji služnosti hoje za popolnoma novo uporabo služeče nepremičnine, že prej so predniki tožencev hodili na parcelo ... Tožnica ni navajala, da služnost ni več potrebna, sodišče je s takšnim zaključkom preseglo tožničina zatrjevanja. Sodišče prve stopnje bi moralo izvesti dokaze, predvsem zaslišanje predlaganih prič in ogled na kraju samem, da bi se ugotovila pravno relevantna dejstva.

Tožnica na tožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je glede na trditveno podlago pravdnih strank med njima sporno, ali je služnostna pravica hoje po parcelni št. ... (služeče zemljišče v tožničini lasti) v korist v tožbenim izrekom navedenih nepremičnin v solasti tožencev prenehala zaradi neizvrševanja, kar je ena od treh možnosti prenehanja stvarne služnosti na podlagi zakona v skladu z določbo 223. člena SPZ, in sicer po drugi alineji te zakonske določbe. Ta določa, da stvarna služnost preneha, če se ne izvršuje v času, potrebnem za njeno priposestvovanje, kar v zvezi z določbo drugega odstavka 217. člena SPZ pomeni, da postane služeča stvar prosta oz. osvobojena služnosti, če se služnost na njej ne izvaja najmanj 20 let. V primeru neizvrševanja v takšnem časovnem obdobju se namreč domneva, da služnost za uporabo gospodujoče stvari ni več potrebna. Neupoštevno za to pravdo pa je stališče sodišča prve stopnje, zapisano v nadaljevanju: “Služnostna pravica torej preneha, če stvarna služnost za gospodujoče zemljišče ni več potrebna in je zato v tem primeru močnejši interes lastnika služečega zemljišča, da se omejitev lastninske pravice na najem odpravi”. Tožnica namreč ni svojega zahtevka za prenehanje stvarne služnosti na njeni nepremičnini utemeljila z navedbo dejstev, iz katerih bi bilo razvidno, da služnost ni potrebna oz. koristna za uporabo gospodujočih nepremičnin ali ker so se bistveno spremenile okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena. V primeru take trditvene podlage bi sodišče presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka na prenehanje služnosti na podlagi določbe 222. člena SPZ. Sodišče prve stopnje pa je izrecno (in tudi pravilno) ugotovilo, da tožnica utemeljuje svoj zahtevek z navedbo dejstev, pravno relevantnih za presojo utemeljenosti na podlagi druge alineje 223. člena SPZ. Zatrjevala je zgolj dejstvo, da toženca služnosti poti po njeni nepremičnini parcelna št. ... ne izvajata že več kot 60 let (v tožbi), da trase poti, po kateri se je izvajala pogodbena služnost hoje in vožnje, ni več in je toženca ne moreta več uporabljati niti za hojo in tudi ne več kot zadnjih 20 let (pripravljalna vloga z dne 11. 6. 2009), da v naravi ni steze po novi trasi na njeni služeči nepremičnini, da ta ne obstaja, da po njenem zemljišču nihče ne hodi (zapisnik o prvem naroku za glavno obravnavo, list. št. ... in ...). Zatrjevala je še, da navedbe tožencev o hoji po tožničini parceli za potrebe hoje v službo in neznanega razloga dvakrat do trikrat mesečno ne kažejo na obstoj stvarne služnosti v povezavi z nepremičninami, pač pa neke osebne služnosti, to pa ni pogodbeno dogovorjena služnost. Glede na celotne tožničine trditve in nasprotne trditve tožencev, da ves čas in še sedaj izvršujeta služnost hoje po tožničini nepremičnini, je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je med strankama sporno ali je prenehala služnost v korist nepremičnin v solasti tožencev zaradi neizvrševanja in ali zatrjevana sprememba trase služnostne poti zaradi podrtja mostu s strani tretje osebe pomeni prenehanje izvrševanja služnosti poti ali ne. Po presoji pritožbenega sodišča glede na skladno trditveno podlago pravdnih strank o ustanovljeni služnostni pravici hoje s pogodbo iz leta 1933 ne more biti sporna vsebina dogovorjene služnosti poti ob odsotnosti trditev o nekoristnosti te služnosti in o spremenjenih okoliščinah v zvezi s potrebnostjo oz. nepotrebnostjo te služnosti. Pogodbeno dogovorjena in ustanovljena je bila služnostna pravica hoje in vožnje in služnostna pravica naprave in opore mosta čez (potok) S., v tej pravdi pa je sporno le, ali je prenehala tudi služnost hoje (torej po vsebini že utesnjena služnost) iz razloga neizvrševanja več kot 20 let. Vsebina sporne služnosti je uporaba služeče nepremičnine za hojo – služnost poti – po služeči nepremičnini v korist gospodujočih nepremičnin in to je stvarna služnost, po vrsti pa je to zemljiška služnost. Sodišče prve stopnje se je po nepotreben ukvarjalo z ugotavljanjem namena pogodbenih strank (pravnih prednikov pravdnih strank), ki sta ga zasledovali s sklenitvijo pogodbe leta 1933, v zvezi s tem je tudi ugotavljalo dejstva izven tožničine trditvene podlage, kar pritožba utemeljeno očita, zato je s tem kršilo določbe 7. in 212. člena ZPP ter storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker je to vplivalo na zakonitost izpodbijane sodbe. Tožnica je res izpovedala, zaslišana kot stranka, kakšen je bil namen pri ustanovitvi pogodbene služnosti in da po podrtju mostu drugih dogovorov ni bilo, vendar njena izpovedba ne more pomeniti dopolnitve oz. razširitve trditvene podlage. Odločilno dejstvo, ki je sporno in ki bi ga moralo ugotoviti sodišče prve stopnje, je ali toženca ne izvršujeta peš hoje po tožničini parceli v korist svojih nepremičnin že več kot 20 let, kot to trdi tožnica. Pri tem pa ni odločilnega pomena dejstvo, kje po služeči parceli 862/1 poteka trasa poti, temveč ali ta sploh obstoji in ali se služnost peš hoje izvršuje po njej.

Glede na obstoj dejstev, ki izhajajo iz zemljiškoknjižnih izpiskov v prilogah tega spisa, da je tožničina nepremičnina obremenjena s stvarno služnostjo, katere lokacija na služeči nepremičnini ni natančno določena in da je stvarna služnost pridobljena odplačno na podlagi pogodbe o ustanovitvi stvarne služnosti, po presoji pritožbenega sodišča ni odločilno dejstvo za prenehanje služnosti ali trasa pešpoti v naravi teče deloma po drugem delu iste nepremičnine, temveč je odločilno le dejstvo ali se služnost peš hoje ne izvršuje več kot 20 let. Zato je po presoji pritožbenega sodišča glede na tožničino trditveno podlago pravno zmotno stališče sodišča prve stopnje, da “nova steza, glede katere toženca zatrjujeta, da po njej izvršujeta služnost, predstavlja popolnoma novo uporabo služeče nepremičnine, čeprav deloma poteka po stari trasi, saj je namen drugačen”. Peš hoja, katero obsega obstoječa stvarna služnost in ki jo toženca po svojih trditvah vse skozi in še vedno izvršujeta, ne predstavlja nikakršne nove uporabe služeče nepremičnine, temveč leta 1933 dogovorjeno uporabo: za peš hojo v korist gospodujočih nepremičnin. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično ni ugotovilo edinega pravno relevantnega dejstva: ali toženca dejansko ves čas izvršujeta služnost peš hoje po tožničini nepremičnini v korist svojih solastnih nepremičnin, kot to zatrjujeta ali pa služnosti peš hoje dejansko ne izvršujeta že več kot 20 let, kot zatrjuje tožnica. Da bo lahko ugotovilo to dejstvo, bo moralo v novem sojenju izvesti predlagane dokaze v smeri zatrjevanj o obstoju trase pešpoti in o izvrševanju peš hoje, ki sta jih pravdni stranki predlagali, pa jih je sodišče prve stopnje v prvem sojenju neutemeljeno zavrnilo. Nato pa bo moralo ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka na ugotovitev prenehanja služnostne pravice hoje po tožnici parceli ... v korist tožencema solastnih parcel (pod točko 1 izreka izpodbijane sodbe). Glede tožbenega zahtevka za izdajo zemljiškoknjižne listine pod točko 2 izreka sodbe pa bo moralo sodišče prve stopnje ob trditveni podlagi tožnice upoštevati, da služnost zaradi neuporabe preneha v trenutku, ko so izpolnjeni pogoji, ki jih določa zakon (223. člen SPZ), prenehanje služnosti se ugotovi z ugotovitveno sodbo in ta je podlaga za izbris služnosti v zemljiški knjigi, zato imetnik vknjižene služnosti ni dolžan izdati nikakršnega izbrisnega dovoljenja.

Pritožbene navedbe v zvezi z izvajanjem služnosti v obsegu peš hoje po tožničini nepremičnini … v korist tožencema solastne nepremičnine ... pa so povsem brezpredmetne, saj tožnica s svojim tožbenim zahtevkom ni zahtevala ugotovitve prenehanja služnostne pravice hoje po njeni nepremičnini v korist tudi parcelne številke ... in se tudi izpodbijana sodba na to gospodujočo nepremičnino seveda ne nanaša. To dejstvo je tožnica utemeljevala že v tožbi z navedbo, da v drugi pravdi zoper toženca zahteva ugotovitev svoje lastninske pravice na parcelni številki ... Torej tožnica ni uveljavljala (niti delnega) prenehanja služnostne pravice v obsegu pogodbeno ustanovljene stvarne služnosti po pogodbi iz leta 1933 v korist gospodujoče parcele št. …, kar je ob dejstvu, da sta toženca (še očitno) lastnika te gospodujoče nepremičnine, nenavadno oz. nelogično ob zatrjevanjih tožnice, da se služnost po njenem zemljišču ... ne izvršuje že več kot 20 let, da po tem zemljišču nihče ne hodi.

Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in v izpodbijanem delu razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, posledično tudi odločitev o stroških postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče je ob dejstvu, da je sodba v izpodbijanem delu obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, sklenilo, da ne bo samo dopolnilo dokaznega postopka z izvajanjem dokazov, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo in ne bo samo ugotavljalo dejstev, ki so jih stranke zatrjevale, pa jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v posledici zmotne uporabe materialnega prava. Zato je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP in 355. člen ZPP).