Jedro

Četudi je ugovor zastaranja vtoževane odškodninske terjatve utemeljen, to ni razlog za zavrženje tožbe (ampak eventualno za zavrnitev tožbenega zahtevka).

Izrek

Pritožbama zoper sklep z dne 23. 11. 2011 (zaradi zavrženja tožbe) in zoper sklep z dne 29. 11. 2011 (zaradi stroškov postopka) se ugodi, izpodbijana sklepa se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 23. 11. 2011 zavrglo tožbo z dne 7. 5. 2010 zaradi plačila odškodnine in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženima strankama povrniti stroške postopka, o katerih višini bo sodišče odločilo s posebnim sklepom.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 29. 11. 2011 naložilo tožeči stranki, da je dolžna prvotoženi stranki plačati stroške postopka v znesku 243,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka, v osmih dneh, da ne bo izvršbe.

Tožnik se je pritožil tako zoper sklep o zavrženju tožbe kot tudi zoper sklep o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem. V pritožbi zoper sklep o zavrženju tožbe navaja, da tožba zaradi plačila odškodnine ni bila vložena prepozno. Sodišče ni v ničemer presojalo okoliščin, kdaj je bilo končano njegovo zdravljenje oziroma kdaj je zvedel za škodne posledice. Glede tega se sklicuje na sprejeto sodno prakso, ko je bilo odločeno v podobnih primerih in ugotovljeno, da zastaranje za uveljavljanje zahtevkov iz naslova škode ne začne teči, dokler ni končano oškodovančevo zdravljenje. Obseg škode mora biti objektivno znan. Iz listinskih dokazov je razvidno, da je bil do 11. 5. 2007 v bolniškem staležu, kar pomeni, da do takrat ni bil sposoben za nikakršno delo. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi zoper sklep o stroških postopka navaja, da je odločitev preuranjena. Sodišče bi moralo v sporu najprej presojati zahtevek o glavni stvari, nato pa v skladu z uspehom v sporu odločiti še o stroških postopka. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklepa v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter zmotno uporabo materialnega prava (2. odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje tako o zavrženju tožbe kot o stroških postopka ni pravilno odločilo, kar pritožbeno sodišče utemeljuje z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo zaradi zahtevka za plačilo odškodnine iz naslova nesreče pri delu, ker je uveljavljanje takšnega zahtevka v skladu z določbo 1. odstavka 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83/2001) zastaralo. Ugotovilo je, da se je tožnik poškodoval pri svojem delodajalcu 12. 4. 2007 in bil tega dne tudi ambulantno oskrbljen, kar pomeni, da je že takrat zvedel za škodo in nastale posledice. Ker je vložil tožbo šele 10. 5. 2010, to je v času po več kot treh letih, jo je kot prepozno zavrglo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je odločitev v izpodbijanem sklepu o zavrženju tožbe preuranjena. Iz listinskih dokazov je razvidno, da se je tožnik poškodoval na delu pri prvotoženi stranki 12. 4. 2007 ter bil istega dne obravnavan na urgentni kirurški ambulanti Splošne bolnišnice ... na … . Na pregledu je bil ugotovljen zlom petega rebra na desni strani. Tožnik je bil napoten na zdravljenje in kontrolo k izbranemu zdravniku ter bil v nadaljevanju v bolniškem staležu do 11. 5. 2007, kot je to razvidno iz potrdila o upravičenosti zadržanosti od dela, izdanem po osebnem zdravniku iz Zdravstvenega doma … . Tožnik je tako izvajal zdravljenje in terapijo poškodbe doma po navodilih zdravnika do datuma, ko mu je bil zaključen bolniški stalež in je očitno potem začel delati, kar pomeni, da je bil s tem dnem dokončno seznanjen z nastalo škodo in njenimi posledicami. V skladu s tako ugotovljenimi razlogi je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bil tožnik seznanjen s škodo že 12. 4. 2007, ko se je poškodoval in bil istega dne oskrbljen v bolnici.

Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, pri čemer v vsakem primeru zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (1. in 2. odstavek 352. člena OZ). Zastaranje terjatve je institut obligacijskega prava, po katerem upnik zaradi tega, ker do poteka določenega roka ni uveljavil zahtevka, izgubi varstvo pravice, če se dolžnik, zoper katerega uveljavlja zahtevek, na zastaranje tudi sklicuje. Z zastaranjem preneha pravica terjati izpolnitev zahtevka. V skladu z navedeno zakonsko določbo je začetek teka triletnega subjektivnega zastaralnega roka odvisen od trenutka, ko je oškodovanec zvedel za škodo. Sodna praksa je v več zadevah, ko je bilo odločeno v podobnih primerih, štela, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko je bil seznanjen z njenim obsegom ter z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih je mogoče ugotoviti obseg škode. Pri telesnih poškodbah je štela, da je oškodovanec zvedel za škodo takrat, ko so prenehale bolečine in najkasneje do takrat, ko je bilo končano zdravljenje. To pomeni, da je potrebno pri takšnih poškodbah upoštevati zaključeno zdravljenje kot trenutek začetka teka zastaralnega roka za uveljavljanje terjatve za nastalo škodo, če za posamezno obliko škode ni mogoče ugotoviti, da je začel teči rok že prej.

V konkretnem primeru je ob ugotovitvi, da se je zdravljenje tožnikove poškodbe končalo 11. 5. 2007, ko je bil zaključen bolniški stalež, in da je tožnik vložil tožbo za plačilo odškodnine 10. 5. 2010, potrebno šteti, da jo je vložil še znotraj triletnega subjektivnega zastaralnega roka iz določbe 1. odstavka 352. člena OZ. Sodišče prve stopnje je tako zmotno odločilo, ko je v konkretnem primeru zavrglo tožbo kot prepozno. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 5. točke 358. člena ZPP ugodilo pritožbi in izpodbijani sklep o zavrženju tožbe razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, da o zahtevku za plačilo odškodnine odloči po vsebini (3. točka 365. člena ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče še pripominja, da v primeru, kadar je ugovor zastaranja utemeljen, sodišče s sodbo tožbeni zahtevek zavrne, saj to ni razlog za zavrženje tožbe po določbi 274. člena ZPP. Tožba se zavrže le, kadar je vložena prepozno, če je s posebnim predpisom določen rok za tožbo.

Sodišče prve stopnje je zaradi neizkazanih razlogov za zavrženje tožbe preuranjeno odločilo tudi o naloženih stroških tožniku v izpodbijanem sklepu. Zato je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijani sklep in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. O nastalih stroških bo v skladu z uspehom strank v sporu odločilo skupaj s sodbo, ko bo presodilo o zahtevku o glavni stvari.

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.