Jedro

Tožnica ni uspela dokazati, da bi jo toženec oviral pri uporabi solastne hiše. Tako niso izpolnjeni pogoji za obogatitveni zahtevek. Med solastniki pa je treba dokazati, da kdo uporablja stvar v celoti, oziroma krši pravice drugih solastnikov.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala od tožene stranke plačilo 19.920,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Vložila je pritožbo po pooblaščencu in lastno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz določbe 338. člena ZPP. Toženec je v postopku neresnično navajal, da tožnica uporablja tri sobe v prvem nadstropju in da ji ni onemogočil uporabe stanovanja, niti nobenih prostorov v hiši, čeprav se je to zavezal preko odvetnika B. M. Da tožnica ne uživa ničesar v tej hiši, je bilo ugotovljeno tudi s strani predstavnika Občine D., kar izhaja iz zapisnika – napoved stanovanjskih površin, ki je bil že predložen v tožbi. Nepravdna zadeva za razdružitev solastnine je bila na njen predlog ustavljena. Zato sodišče napačno sklepa, da tožnica ni hotela sprejeti ključev dela hiše, ki ga je pred tem uporabljala. Toženec neresnično izpoveduje, da ni zamenjal ključavnic na vhodnih vratih. Če bi te ključe imela, bi zagotovo tožnica uporabljala del nepremičnine. Sklicevanje sodišča na nek dopis glede ključa, je neutemeljeno, saj je toženec po tem datumu večkrat zamenjal ključavnice na hiši. Tožnica v lastni pritožbi vse to ponavlja, še bolj natančno. Toženec je zazidal del vrat, vse pohištvo je odpeljal in kupil svoje pohištvo. Leta 2013 je podnajemnik zapustil lokal, ker mu je toženec nagajal. Stanovanje je bilo zgrajeno za oba starša že leta 1967. Toženec živi v drugem nadstropju v petih sobah z ženo. Meni, da je za solastnino pomembna darilna pogodba z dne 9. 7. 1966. V nepravdnem postopku je želela, da se ugotovi, da v zemljiški knjigi ni bilo vpisanih pridobljenih deležev iz leta 1963. Mati pa je na zapuščini po očetu povedala, da je želja očeta, da se naredi predlog sodne poravnave, da dobi hči od očeta 1/12, plus nujni delež. Zemljiška knjiga pa ji ni znala odgovoriti, kako je prišlo do sprememb, da ima tako nizek delež solastnine v zemljiški knjigi. Omenja pravdo P 155/87. Ena zadeva je še v D. P 199/2010, ki še ni končana. Žrtev je dejstva, da je podpisala zapisnik na občini in da je odklonila priti po ključ. Dogovorili so se, da bo toženec prinesel ključe in še danes nič.

3. Na vročeno pritožbo je tožena stranka odgovorila. Pritrjuje sodbi in prereka pritožbene navedbe. Tožnica skuša dokazati, da je njen solastniški delež na stavbi drugačen in da ne drži vpis v zemljiško knjigo. Iz zapisnika o ogledu na kraju samem z dne 14. 11. 2017 izhaja, da ima tožnica ključe od treh sob, ki jih zaseda in da ima svoje stvari ter da ima normalen dostop. Iz nerazumljivega razloga pa je umaknila predlog za razdružitev solastnine. Ne drži trditev, da je toženec večkrat zamenjal ključavnice po hiši. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo uporabnine po določbi 190. in 198. člena OZ. Ugotovilo je, da tožeča stranka ni podala zadostnih navedb o ravnanju toženca, s katerim naj bi tožnici onemogočil uporabo sporne nepremičnine oziroma jo izključil pri njeni uporabi. Trdila je, da nima ključev vhodnih vrat in ne more uporabljati stanovanja v prvem nadstropju, za kar vse je kriv tožnik. Sodišče prve stopnje ugotavlja, da teh trditev ni uspela dokazati. Pač pa je tožena stranka trdila, da sama uživa le stanovanje v drugem nadstropju, da ima tožnica tri sobe v prvem nadstropju, pritličja pa nihče ne uporablja. Pri tem je toženec ponudil dokaz in sodišče ga je sprejelo, da iz zapisnika z dne 14. 11. 2017 izhaja, da je tožnica razpolagala s ključi treh sob stanovanja v prvem nadstropju, da ji je toženec ponudil, da lahko izdela ključe vrat za dostop do vhodnih vrat in da je to tožnica odklonila. Iz postopka ni bilo ugotovljeno, da bi toženec zamenjal ključavnice, kar mu očita v pritožbi tožnica. Tožnica je v tožbi trdila, da toženec uživa celotno nepremičnino in da je to bilo ugotovljeno ob ogledu s strani Upravne enote D. v postopku prispevka za uporabo mestnega zemljišča. Sodišče pa je ugotovilo, da iz zapisnika v tem postopku izhaja drugačno dejansko stanje (priloga B4). Tožnica torej teh svojih trditev ni dokazala. Sodišče pravilno ugotavlja, da če sedaj tožnica ne razpolaga (več) s ključi vhodnih vrat, zato ne odgovarja tožena stranka. Toženec ji ne brani uporabe prostorov v hiši in sicer stanovanje v prvem nadstropju in pritličju.

6. Pritožba še navaja, da se sodišče ne more sklicevati na dopis glede ključa z dne 26. 11. 2018, ker je toženec po tem datumu večkrat zamenjal ključavnice na hiši. Vendar spregleda, da tožeči stranki teh dejstev o zamenjavi ključavnice, ni uspelo dokazati. Pač pa je toženec dokazal svoje trditve, opirajoč se na listinskih dokazih in zaslišanju toženca ter na pisni izjavi priče V. M. (priloga B6). Tako tožnica ni uspela dokazati svojih trditev, da bi ji toženec onemogočil uporabo nepremičnine. Da pa ima toženec v uporabi v drugem nadstropju stanovanje, pa tekom pravde tožnica ni oporekala. Sedaj v pritožbi sicer trdi, da ima toženec v uporabi v drugem nadstropju pet sob in da je zazidal vhodna vrata v WC, kopalnico in vrata v kuhinjo in da tam ni več prehoda. Vendar vseh teh dejstev v pravdi ni uspela dokazati, dejstva v zvezi z zazidanjem pa so celo nedovoljena novota glede na 337. člen ZPP. Tožnica obširno zatrjuje v pritožbi, da je njen solastninski delež večji kot v zemljiški knjigi vpisanih 338/2000. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno odgovorilo, da je postopek za razdružitev solastnine umaknila; pravdo, v kateri je zahtevala večji solastninski delež (II P 2690/2015), pa je izgubila. V tem postopku tako ne more biti relevantno, kar tožnica obsežno obrazlaga v pritožbi, kako bi ona morala po očetu dobiti večji delež od toženca. Tožnica pa v pritožbi obrazlaga, kaj se je dogajalo v pravdi P 155/87, vendar pritožbeno sodišče ugotavlja, da so to dejstvo nedovoljena pritožbena novota, saj ga dosedaj tožeča stranka ni navajala. Predvsem pa je sodišče ugotovilo, da zahtevek ni utemeljen že zato, ker tožeča stranka ni dokazala, da bi jo toženec izključil iz uporabe solastne hiše. Sprejem ključa od vhodnih vrat je zavrnila, ni pa ji uspelo dokazati, da bi toženec kdaj zamenjal ključavnice in ji neizročil ključev. Toženec je celo izpovedal, da ves čas sam uporablja ključ, ki ga je dobil od matere v letu 1981, kar je prejela tudi tožnica.

7. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katera pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (tožnica pa svojih navedb o tem pritožbenem razlogi ni obrazložila), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).