Jedro

Do delovne nezgode tožnika je prišlo pri uporabi tovornjaka v funkciji delovnega stroja in ne kot prevoznega sredstva (pri raztovarjanju gradbenih mrež s hidravličnim tovornim dvigalom, ki je nameščeno na tovornem vozilo, pri čemer je zaradi bližine daljnovoda prišlo do preskoka električnega toka), zaradi česar niti zavarovanje avtomobilske odgovornosti niti zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO plus) ne predstavljata podlage za odgovornost prvotožene stranke (zavarovalnice) za škodo, ki jo je tožnik utrpel.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba glede prvotožene stranke razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da sta prvotožena in drugotožena stranka solidarno dolžni tožeči stranki plačati znesek 43.152,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 8. 2008 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo (1. točka izreka). Odločilo je, da sta toženi stranki solidarno dolžni tožeči stanki povrniti stroške postopka v znesku 6.222,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo. Odločilo je tudi, da prvotožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe (2. točka izreka).

Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe se pritožuje prvotožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v 1. in 2. točki izreka spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v delu, ki se nanaša na prvotoženo stranko kot neutemeljen zavrne oziroma se v delu, ki se nanaša na odgovornost prvotožene stranke razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je podana odgovornost provotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, po zavarovalni pogodbi za zavarovanje splošne civilne odgovornosti in splošnih pogojih 01-ODG-01/06 z dodatkom 03-ODG-01/06. Zmotno je tudi zaključilo, da klavzula za dodatna kritja, to je kritje delodajalčeve odgovornosti, izključuje 3. člen splošnih pogojev 01-ODG-01/06, kjer so zapisane izključitve odškodninskih zahtevkov. Sodišče prve stopnje se neutemeljeno sklicuje na 1. člen splošnih pogojev, saj tožnik ni tretja oseba. Zmotno se tudi opredeli glede 2. točke 1. člena splošnih pogojev, saj zatrjuje, da je v okviru odgovornosti iz naslova posesti zameljišč, zgradb in prostorov, ki se uporabljajo za namene dejavnosti, krita tudi odgovornost zavarovanca iz osebnih in tovornih dvigal. Pri tem pa sodišče ne pojasni, ali meni, da je šlo v danem primeru za uporabo tovornega dvigala. V pojasnilo dodaja, da hidravlično tovorno dvigalo, nameščeno na tovornem vozilu Iveco, s katerim ga je preko daljinskega upravljalnika upravljal tožnik, ni enako tovornemu dvigalu po citirani določbi. Zmotna je nadaljnja odločitev sodišča, da v primeru sklenitve dodatnih kritij, ne pridejo v poštev izključitve 3. člena splošnih pogojev. Zgolj pojasnilo v sodbi, da bi izključitve 3. člena splošnih pogojev izničile namen zavarovalne pogodbe, so pravno zmotne in preuranjene. V konkretnem primeru sodišče svojega strinjanja s tožečo stranko ne pojasni, zato sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. Pojasnjuje, da drugotožena stranka z doplačilom zavarovalne premije za dodatno kritje ni razširila kritja za vse morebitne zavarovalne primere, temveč zgolj na tiste, ko drugotožena stranka odgovarja kot delodajalec za zahtevke svojih delavcev. To pa ne pomeni, da se je tudi po vsebini, v smislu vzrokov, razširilo obstoječe zavarovanje. Z doplačilom dodatnega kritja se razširja samo obseg potencialnih upravičencev, v tem primeru delavce zavarovanca, ne razširja pa se obseg posameznih rizikov oziroma vzrokov za nastanek poškodbe. Sodišče ne pojasni svoje ugotovitve, da v zavarovalni polici ni navedeno, da bi bil izključen riziko poškodovanja delavcev, ko pride do škode z uporabo vozil na motorni pogon, zato naj bi bila določila police in pogojev različna, navedeno pa bi dalo podlago za uporabo zgolj določil zavarovalne police. Takšno zaključevanje sodišča je v nasprotju z listinsko dokumentacijo in z vsebino listin, ki so bile predložene v postopku. Sodišče je pri odločitvi, ki se nanaša na odgovornost prvotoženo stranke, spregledalo določilo 2. odstavka 2. člena splošnih pogojev. Določilom zavarovalne pogodbe in splošnim pogojem poslovanja nasprotuje tudi nadaljnja ugotovitev sodišča, da bi bilo za morebitno izključitev kritja v primeru škode zaradi uporabe motornih vozil, slednje moralo biti navedeno na sami polici. Navaja, da je v danem primeru podan izključitveni razlog iz 13. točke 3. odstavka 3. člena splošnih pogojev, saj je bila škoda povzročena z uporabo tovornega vozila kot samovoljnega delovnega sredstva. Sodišče tega ne pojasni in je v tem delu sodba pomanjkljiva ter je ni mogoče preizkusiti. Ker se na podlagi 2. odstavka 2. člena splošnih pogojev izključitve iz 3. člena uporabljajo tudi za dodatne klavzule, je stališče sodišča pravno zmotno in v nasprotju s sodno prakso, predvsem s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 28/2002 in sodbi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 333/1999 in opr. št. II Ips 353/2003. Sodišče se tudi ni izreklo o odločilnih dejstvih, ki so bila zatrjevana po pridobitvi izvedeniškega mnenja izvedenca za varstvo pri delu. Prvotožena stranka je za dejstva, ki jih je ugotovil izvedenec, to je za bistveno kršitev zakonskih predpisov na strani drugotožene stranke, izvedela po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo. Ker brez svoje krivde z po izvedencu dokazanimi dejstvi ni razpolagala do konca prvega naroka za glavno obravnavo in v zvezi s tem ni mogla postaviti trditev, jih je pravočasno uveljavljala v svoji vlogi z dne 2. 2. 2010, kjer je uveljavljala tudi izključitev po 1. in 3. točki 1. odstavka 3. člena splošnih pogojev ter 4. točke 2. odstavka Klavzule za dodatna kritja 03-ODG-01/06. O tem se sodišče ni izreklo. Sodišče je tako zmotno uporabilo materialno pravo in v zadevi ni pravilno odločilo. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnik je na pritožbo odgovoril in zavrača pritožbene navedbe kot neutemeljene. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da je zavarovalno kritje in s tem obveznost plačila odškodnine tudi po prvotoženi stranki podana že iz naslova zavarovanja avtomobilske odgovornosti za tovornjak s tovornim dvigalom, torej po pogojih AO-04. Tožnik ni imel položaja voznika, saj tovornjaka takrat ni nihče vozil, le od zunaj je tožnik po navodilih drugotožene stranke usmerjal tovorno dvigalo. Je pa pri uporabi in posesti tega tovornjaka s tovornim dvigalo prišlo do telesne poškodbe tožnika, za katero na podlagi civilnega prava odgovarja drugotožena stranka, s tem pa glede na določbo 1. člena pogojev AO-04 tudi prvotožena stranka. Prvotožena stranka je dolžna poravnati škodo tudi na podlagi sklenjenega AO plus zavarovanja za predmetni tovornjak z dvigalom. V 1. členu pogojev 01-AOP-01/07 sicer piše, da so krite le škode iz prometnih nesreč, vendar je takšno določilo po 121. členu OZ nično, saj nasprotuje namenu sklenjenega zavarovanja, jemlje pravice in je tudi sicer prestrogo in nepravično. Sklicuje se na odločbo VS RS opr. št. II Ips 117/2002. Sicer pa meni tudi, da se je obravnavani škodni dogodek pripetil v okoliščinah, ki jih je mogoče pravno opredeliti kot prometno nesrečno. Pri tem se sklicuje na 134. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ki opredeljuje prometno nesrečo in v zvezi s tem na 3. točko 14. člena Zakona o javnih cestah. V zvezi s pravnim standardom „premikanja vozila“ pa se sklicuje na judikat Višjega sodišča v Celju opr. št. Cp 857/2009 z dne 5. 11. 2009, ki opredeljuje, kdaj se šteje, da je vozilo v premikanju. Nadalje navaja, da je 13. točka 3. odstavka 3. člena pogojev 01-ODG-01/06 nična po 121. členu OZ. Drugotožena stranka je sklenila več zavarovanj z namenom popolnega kritja. Nedopustno bi bilo, da bi drugotožena stranka ob tem, da je sklenila kar tri zavarovanja, ostala brez kritja. Sodišče zmotno ugotavlja, da je prvotožena stranka drugotoženi stranki izročila splošne pogoje zavarovanja, saj je priča o tem izpovedovala neprepričljivo. Sklicuje se na judikat Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 422/2009 in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 363/2005, ki izpostavljata, da je nejasna določila splošnih pogojev, ki jih je vnaprej pripravila zavarovalnica in zavarovancu ni pojasnila njihove vsebine, treba razlagati v korist zavarovanca kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja. Navaja, da mora biti v skladu s 1. odstavkom 926. člena OZ v polici naveden zavarovalni rizik, kaj sodi vanj oziroma če je kaj iz njega izključeno. V primeru nasprotja med splošnimi pogoji in polico pa v skladu s 5. odstavkom 926. člena OZ velja polica. Prvotožena stranka se ne more sklicevati na to, da sodišče ni upoštevalo njenih navedb. Ob tem ko je prvotožena stranka prekludirano podajala navedbe ni hkrati zatrjevala in dokazovala, da jih brez svoje krivde ne bi mogla podati že prej. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s spremembami, v nadaljevanju ZPP) preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede prvotožene stranke v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava pri presoji odgovornosti prvotožene stranke, pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je lahko presodilo miselno pot sodišča prve stopnje, zakaj je presodilo tako, ko izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve ne nasprotujejo samemu sebi in tudi niso nejasni, prav tako ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe.

V tem sporu tožnik s tožbo solidarno od prvotožene stranke in drugotožene stranke uveljavlja plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki mu je nastala zaradi delovne nezgode dne 29. 2. 2008, ko se je poškodoval pri opravljanju dela pri drugotoženi stranki, kjer je bil v delovnem razmerju.

Sodišče je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, predvsem na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in na podlagi zaslišanja tožnika in drugotožene stranke ter pridobljenega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za varstvo pri delu – elektrostroka – elektroenergetika A.C., var. inž., katerega je v postopku tudi zaslišalo, in pridobljenega izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke prim. asist. E.V., dr. med., spec. plastične rekonstrukcijske, estetske in splošne kirurgije zaključilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, po višini pa je delno utemeljen. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je do škodnega dogodka dne 29. 2. 2008 prišlo, ko je tožnik s tovornjaka znamke Iveco, v lasti drugotožene stranke, s hidravličnim tovornim dvigalom, ki je bil nameščen na tem vozilu, razlagal gradbene mreže. Delo je opravljal na parceli, katero prečka daljnovod visoke napetosti 20 kV, pri čemer je prišlo do preskoka električnega toka iz električnega daljnovoda. Tožnik je v času, ko je do nezgode prišlo, delo opravljal sam, stal je na tleh in z daljincem upravljal hidravlično dvigalo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s temeljem odškodninske odgovornosti ugotovilo, da je v sporni zadevi podana krivdna odgovornost drugotožene stranke, ker je kršila predpise iz varstva pri delu, in sicer Zakon o varnosti in zdravju pri delu (Ur. l. RS, št. 56/99, s spremembami, v nadaljevanju ZVZD), Pravilnik o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme (Ur. l. RS, št. 89/99, s spremembami) in Pravilnik o varstvu pri delu pred nevarnostjo električnega toka (Ur. l. RS, št. 29/92, s spremembami), saj tožniku ni zagotavljala varnega dela v danih delovnih pogojih. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da tožniku ni mogoče očitati sokrivde pri povzročitvi obravnavane delovne nezgode, saj je tožnik delal po navodilih drugotožene stranke. Drugotožena stranka zoper sodbo ni vložila pritožbe, zato je sodba v tem delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, postala pravnomočna. Za prvotoženo stranko – zavarovalnico pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za solidarno odgovornost prvotožene stranke in drugotožene stranke za nastalo škodo tožniku, in sicer je odgovornost prvotožene stranke podana iz naslova sklenjene zavarovalne pogodbe po polici N 0422369 med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko. V obravnavani zadevi je sporna odgovornost prvotožene stranke za nastalo škodo.

Iz dokumentacije v spisu izhaja, da je imela drugotožena stranka pri prvotoženi stranki v času nastanka škodnega dogodka sklenjeno polico za zavarovanje splošne odgovornosti N° ... (priloga A5), katere sestavni del so splošni pogoji za zavarovanje odgovornosti št. 01-ODG-01/06 (priloga A10) in polico za zavarovanje avtomobilske odgovornosti N° ... (priloga A6), katere sestavni del so splošni pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-04 (priloga A12) in sklenjeno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih (AO plus) št. 01-AOP-01/07. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da v sporni zadevi ni podana odgovornost prvotožene stranke na podlagi sklenjene police za zavarovanje avtomobilske odgovornosti N° ... niti na podlagi zavarovanja voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih (AO plus) št. 01-AOP-01/07. Po ustaljenem stališču sodne prakse Vrhovnega sodišča Republike Slovenije se obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki se sklepa v skladu z Zakonom o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. l. RS, št. 70/94, s spremembami, v nadaljevanju: ZOPZ) ne razširja na primere, ko določeno vozilo, ki opravlja prevozno in delovno funkcijo, opravlja delovno funkcijo (odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. II Ips 247/2006, opr. št. II Ips 754/2007, opr. št. II 392/2007 in opr. št. II Ips 721/2009). Obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti krije le škodo, do katere pride v prometu, in sicer z uporabo tovornjaka kot prevoznega sredstva, ne pa kadar je le-ta v funkciji delovnega stroja. V obravnavanem primeru je do delovne nezgode tožnika prišlo pri uporabi tovornjaka v funkciji delovnega stroja in ne kot prevoznega sredstva, kot je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Ugotovitve sodišča prve stopnje, da je do nezgode prišlo pri raztovarjanju gradbenih mrež s hidravličnim tovornim dvigalom, ki je nameščeno na tovornem vozilo, pri čemer je zaradi bližine daljnovoda prišlo do preskoka električnega toka, tudi po stališču pritožbenega sodišča ne dajejo podlage za drugačen zaključek. Ker do nezgode tožnika ni prišlo pri uporabi tovornjaka z nameščenim hidravličnim dvigalom v funkciji prevoznega sredstva, polica za zavarovanje avtomobilske odgovornosti N° ... niti zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb po pogojih (AO plus) št. 01-AOP-01/07 ne predstavljata podlage za odgovornost prvotožene stranke v obravnavanem primeru.

Po presoji sodišča prve stopnje pa je podana odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki jo je utrpel tožnik, po polici za zavarovanje splošne odgovornosti (priloga A5). Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da klavzula za dodatno kritje delodajalčeve odgovornosti 03-ODG-01/06, ki je bila dogovorjena v polici za zavarovanje splošne odgovornosti, izključuje uporabo 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti 01-ODG-01/06, kjer so določeni primeri, v katerih je odgovornost prvotožene stranke izključena. Pritožbeno sodišče se s takšnim stališčem ne strinja in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri presoji odgovornosti prvotožene stranke zmotno uporabilo materialno pravo in vsaj preuranjeno odločilo, da je prvotožena stranka solidarno odgovorna za nastalo škodo.

Iz police za zavarovanje splošne odgovornosti (priloga A5) izhaja, da je zavarovanje sklenjeno po pogojih 01-ODG-01/06 in klavzuli 03-ODG-01/06. Nadalje iz zavarovalne police izhaja, da se zavaruje odgovornost, ki izvira iz opravljanja dejavnosti zidarstva in gradbeništva za poškodovanje oseb in stvari z dodatnim kritjem po klavzuli 100% doplačilo za kritje delodajalčeve odgovornosti po klavzuli 03-ODG-01/06. V 1. členu splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti (v nadaljevanju: splošni pogoji), ki so sestavni del police za zavarovanje splošne odgovornosti (priloga A10) je določen obseg kritja, in sicer je določeno, da zavarovanje krije škodo zaradi civilno pravnih odškodninskih zahtevkov, ki jih tretje osebe uveljavljajo proti zavarovancu zaradi nenadnega in presenetljivega škodnega dogodka (nesreče), ki izvira iz nevarnostnega vira, navedenega na polici, in ima za posledico poškodovanje oseb ali poškodovanje stvari. V zvezi z dodatnimi kritji je v 1. odstavku 2. člena splošnih pogojev določeno, da samo v primeru, če je v zavarovalni pogodbi posebej dogovorjeno in obračunana premija za dodatna kritja, je v zavarovanje v okviru zavarovalne vsote navedene na polici, vključeno tudi kritje po posamezni dodatni klavzuli. V obravnavanem primeru je imela drugotožena stranka po polici za zavarovanje splošne odgovornosti sklenjeno tudi dodatno kritje za delodajalčevo odgovornost, za katero je v 1. točki 1. odstavka 2. člena splošnih pogojev določeno, da obsega odškodninske zahtevke zaradi telesnih poškodb, obolenja ali smrti delavcev ali poškodovanja stvari delavcev. Za delavce štejejo osebe, ki so z zavarovancem v delovnem razmerju na podlagi pogodbe o zaposlitvi, učne pogodbe ali napotnice (lastni zaposleni delavci, vajenci, študentje) ter druge osebe, ki delajo za zavarovanca (tudi na podlagi napotitve s strani svojega delodajalca – izposojena delovna sila). Klavzula za dodatna kritja delodajalčeva odgovornost – 03-ODG-01/06, je posebej določena tudi v poglavju klavzule za dodatna kritja na strani 9 splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, kjer je dikcija obsega kritja v 1. odstavku enaka kot je določena v 2. členu splošnih pogojev, dodatno pa je v 2. odstavku določeno, da zavarovanje ne krije odškodninskih zahtevkov zaradi: poškodovanja oseb, ki so za zavarovanca opravljale delo brez ustrezne delovnopravne podlage (delo na črno); poškodovanja delavcev, do katerega pride zardi opustitve uporabe predpisanih zaščitnih in varnostnih sredstev in opreme, če se ugotovi, da ob uporabi le teh do poškodovanja delavcev ne bi prišlo; poklicnih bolezni delavcev; škode, ki je nastala, ker je bil delavcu s strani zavarovanca dan nalog za opravljanje dela v nasprotju z notranjimi akti ali veljavnimi delovnimi postopki.

Prvotožena stranka je v postopku zatrjevala, da je njena odgovornost za nastalo škodo tožniku izključena na podlagi 3. člena splošnih pogojev, kjer so določene posamezne izključitve, in sicer je uveljavljala izključitveni razlog po 1. in 3. točki 1. odstavka 3. člena splošnih pogojev in 13. točki 3. odstavka 3. člena splošnih pogojev. Uveljavljala je tudi izključitev odgovornosti po 4. točki 2. odstavka Klavzule za dodatna kritja delodajalčeva odgovornost – 03-ODG-01/06. Sodišče prve stopnje je, kot že rečeno, v zvezi z izključitvami, ki so določene v 3. členu splošnih pogojev, zavzelo stališče, da dodatno kritje delodajalčeve odgovornosti 03-ODG-01/06 izključuje uporabo 3. člena splošnih pogojev, zaradi česar se do posameznih izključitev, katere je uveljavljala tožena stranka, tudi ni opredeljevalo. Takšno stališče je po oceni pritožbenega sodišča materialno pravno zmotno. Sodišče prve stopnje je namreč zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni uporabilo določb, ki bi jih moralo uporabiti. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje spregledalo 2. odstavek 2. člena splošnih pogojev, ki se nanaša na dodatna kritja, in v katerem je izrecno določeno, da se v primeru, če so z zavarovalno pogodbo dogovorjene posamezne dodatne klavzule, določbe teh splošnih pogojev uporabljajo smiselno tudi za dodatna kritja, če ne nasprotujejo določbam teh dodatnih klavzul. Tako se v skladu s citiranim določilom tudi v primeru dogovorjene dodatne klavzule – delodajalčeva odgovornost, smiselno uporabljajo določbe splošnih pogojev, če ne nasprotujejo določbam te dodatne klavzule, torej smiselno tudi 3. člen splošnih pogojev, ki določa izključitve. Sodišče prve stopnje torej zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, ker ni upoštevalo določila 2. odstavka 2. člena splošnih pogojev, posameznih izključitvenih razlogov po 3. členu splošnih pogojev, katere je uveljavljala tožena stranka v postopku, ni presojalo in je dejansko stanje v tem delu ostalo nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje pa je spregledalo tudi 2. odstavek Klavzule za dodatna kritja delodajalčeva odgovornost – 03-ODG-01/06, določene v splošnih pogojih, kjer so prav tako določeni primeri, v katerih je odškodninska odgovornost prvotožene stranke izključena in torej ni presojalo izključitvenega razloga po 4. točki, katerega je v postopku uveljavljala prvotožena stranka. Tudi v tem delu je zaradi nepravilne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

Po oceni pritožbenega sodišča je zmotno tudi stališče sodišča prve stopnje, da bi moral biti izključitveni razlog po 13. točki 3. odstavka 3. člena splošnih pogojev za zavarovanje odgovornosti, na katerega se je sklicevala tožena stranka, določen že v polici. Navedeno namreč iz določila 1. odstavka 926. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001, s spremembami, v nadaljevanju: OZ), kjer so določene sestavine zavarovalne pogodbe, ne izhaja. Po navedenem določilu morajo biti v polici navedeni: pogodbeni stranki; zavarovana stvar oziroma zavarovana oseba, nevarnost (riziko), ki jo zajema zavarovanje, trajanje zavarovanja in doba kritja, zavarovalna vsota ali, da je zavarovanje neomejeno; premija ali prispevek; dan, ko je bila izdana polica, in podpisa pogodbenih strank. Prvotožena stranka pa je primere, v katerih je njena odgovornost izključena, določila v 3. členu splošnih pogojev, kar je v skladu z določilom 120. člena OZ, kjer je določeno, da splošni pogoji, ki jih določi en pogodbenik, bodisi da so vsebovani v formularni pogodbi bodisi da se pogodba nanje sklicuje, dopolnjujejo posebne dogovore med pogodbenikoma v isti pogodbi in praviloma zavezujejo tako kot ti. Če pa so določila splošnih pogojev nejasna, velja pravilo 83. člena OZ, da je treba nejasna določila razlagati v korist tiste stranke, ki ni pripravila oziroma predlagala splošnih pogojev pogodbe.

V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštavanju določila 2. odstavka 2. člena splošnih pogojev presojati izključitvene razloge po 3. členu splošnih pogojev, kot jih je v postopku uveljavljala prvotožena stranka. Opredeliti pa se bo moralo tudi do izključitvenega razloga po 4. točki 2. odstavka Klavzule za dodatna kritja delodajalčeva odgovornost – 03-ODG-01/06. V zvezi s tem bo moralo ugotoviti vsa odločilna dejstva, od katerih je odvisna presoja zatrjevanih izključitvenih razlogov. Šele potem bo mogoča odločitev o tem, ali je v obravnavani zadevi podana odgovornost prvotožene stranke za škodo, ki je nastala tožniku. V kolikor bo sodišče presodilo, da je podana odgovornost prvotožene stranke na nastalo škodo, bo moralo upoštevati obseg jamčevanja zavarovalnice za škodo po polici za zavarovanje splošne odgovornosti N° ..., to je do višine zavarovalne vsote.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke ugodilo in izpodbijano sodbo glede prvotožene stranke razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka.

V 355. členu ZPP je sicer določeno, da v primeru, če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena ZPP tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če pa je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da gre v obravnavani zadevi za slednji primer, saj je zaradi materialnopravno zmotne presoje ostala odločilna dejstva nerazjasnjena. Dopolnitev dokaznega postopka je tako smotrna pred sodiščem prve stopnje in je tako utemeljena razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.