Jedro

Sama materialna škoda še ne pomeni težko popravljive škode; da bi bila škoda težko popravljiva, morajo biti poleg višine škode izkazane še druge okoliščine, ki bi kazale na ogroženost poslovanja tožeče stranke. Tožnica tako ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode; začasno odredbo pa je mogoče za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta izdati le, če tožeča stranka izkaže, da je to potrebno, da se prepreči škoda, ki bi ji nastala že v teku sodnega postopka ter bi jo bilo v primeru uspeha s tožbo nato težko popraviti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožnica je 30. 6. 2015 vložila tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Celje (v nadaljevanju prvostopenjski organ), s katero je bilo odločeno, da se ji na parkirišču A. prepoveduje opravljanje dejavnosti 52.210 Spremljajoče storitvene dejavnosti v kopenskem prometu (dejavnost parkirišč), ker ni registrirana za opravljanje te dejavnosti oziroma je nima določene v temeljnem aktu (v 1. točki izreka), da je rok izvršitve odločbe dan po prejemu odločbe (v 2. točki izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (v 3. točki izreka). Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 4. 6. 2015 pritožbo tožnice zavrnilo, odločitev v 1. točki izreka prvostopenjske odločbe pa dopolnilo z besedilom „kot delo na črno“. Tožnica v tožbi med drugim navaja, da njen namen s postavitvijo zapornic ni bil opravljanje pridobitne dejavnosti iz naslova pobiranja parkirnin, pač pa gre za zagotovitev parkirišča kupcem ter je prvih 120 minut parkiranja tudi brezplačnih. Da je nepravilen zaključek organa o opravljanju dela na črno, izhaja tudi iz četrtega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih družbah, ki dovoljuje družbi opravljanje poleg dejavnosti, določene v statutu ali družbeni pogodbi, še drugih, potrebnih za njen obstoj in ki ne pomenijo neposrednega opravljanja dejavnosti. Tožnica se sklicuje tudi na mnenje Statističnega urada RS in na primer drugačnega postopanja inšpektorja z druge območne enote. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo prvostopenjskega organa odpravi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

Hkrati s tožbo je tožnica vložila tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Sodišču predlaga, naj odloži izvršitev izpodbijane odločbe do izdaje pravnomočne sodbe. V zahtevi navaja, da bi uveljavitev izpodbijane odločbe in odprtje zapornic tožnici povzročilo večjo nepopravljivo gospodarsko škodo ter nevarnost trajne izgube kupcev.

Toženka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

Uvodoma sodišče navaja, da je opravilo predhodni preizkus, v katerem je ugotovilo, da so procesne predpostavke za tožbo podane: sodno varstvo zoper izpodbijano odločbo je dopustno, saj je bila v upravni zadevi izdana tožnici kot pasivni stranki ter je postala dokončna (2. člen ZUS-1); tožba je vložena v 30-dnevnem roku iz prvega odstavka 28. člena ZUS-1, saj je bila tožnici odločba drugostopenjskega organa vročena 10. 6. 2015, tožba pa je bila vložena 30. 6. 2015; podan pa ni tudi noben drug razlog iz 36. člena ZUS-1, zaradi katerega bi sodišče moralo tožbo zavreči, tožba pa tudi ni nepopolna ali nerazumljiva. Prav tako sodišče ni našlo drugega razloga, zaradi katerega zahteva za izdajo začasne odredbe ne bi bila sposobna za meritorno reševanje.

Ob meritorni obravnavi pa je sodišče zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo iz naslednjih razlogov: Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

V obravnavani zadevi tožnica predlaga izdajo odložitvene začasne odredbe, s katero naj sodišče odloži izvršitev izpodbijane odločbe, s katero ji je na parkirišču A. prepovedano opravljanje dejavnosti 52.210 Spremljajoče storitvene dejavnosti v kopenskem prometu (dejavnost parkirišč), do izdaje pravnomočne sodbe.

Kot je razvidno iz 6. točke te obrazložitve, izhaja iz določb drugega odstavka 32. člena ZUS-1, da je za izdajo odložitvene začasne odredbe temeljni vsebinski pogoj, ki mora biti izpolnjen, nastanek težko popravljive škode, ki naj bi tožniku z izvršitvijo izpodbijanega posamičnega akta nastala, izkazan na stopnji verjetnosti. Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem odstavku 32. člena ZUS-1, mora tožnik, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode ter da je taka škoda zanj težko popravljiva. Tožnik v celoti nosi trditveno in dokazno breme, da s svojimi navedbami in predloženimi dokazi izkaže sodišču – na stopnji verjetnosti - nujnost zadržanja izvršitve posamičnega akta, ki ga s tožbo izpodbija.

Tožnica v zahtevi navaja le, da bi ji odprtje zapornic na parkirišču A. (tako pa bi tožnica morala ravnati v izvrševanju izpodbijane odločbe) povzročilo večjo nepopravljivo gospodarsko škodo ter nevarnost trajne izgube kupcev. Pri tem ne obrazloži, v čem naj bi bila gospodarska škoda. Če naj bi pri tem šlo za izgubo kupcev in s tem za zmanjšanje prihodkov od prodaje, sodišče pojasnjuje, da po uveljavljeni sodni praksi sama materialna škoda še ne pomeni težko popravljive škode; da bi bila škoda težko popravljiva, morajo biti poleg višine škode izkazane še druge okoliščine, ki bi kazale na ogroženost poslovanja tožeče stranke (npr. sklepi Vrhovnega sodišča I Up 1111/2006 z dne 20. 7. 2006, I Up 134/2014 z dne 17. 4. 2014, I Up 333/2013 z dne 25. 9. 2013 itd.). Tožnica pa ni obrazložila in ni izkazala niti, kakšna po višini materialna škoda bi ji sploh nastala, podala pa ni niti navedb o tem, da naj bi nastala materialna škoda ogrozila njeno poslovanje. Prav tako ni podala navedb, da naj bi ji zatrjevana trajna izguba kupcev povzročila nadaljnjo ter kakšne vrste škodo še. Glede na navedeno tako tožnica ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode; začasno odredbo pa je mogoče za zadržanje izvršitve izpodbijanega akta izdati le, če tožeča stranka izkaže, da je to potrebno, da se prepreči škoda, ki bi ji nastala že v teku sodnega postopka ter bi jo bilo v primeru uspeha s tožbo nato težko popraviti.

Ker je sodišče presodilo, da za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni predpisani pogoji (32. člen ZUS-1), je zahtevo za njeno izdajo zavrnilo.