Jedro

Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je oče tožnic J. K. kot poklicni politik in sekretar okrajnega komiteja KPS v K. s pogodbo 18.9.1953 daroval v tem postopku iztoževane nepremičnine okrajnemu ljudskemu odboru kot upravljalcu splošnega ljudskega premoženja, pri čemer je šlo za podaritev te zemlje kmetijskemu zemljiškemu skladu. Pogodba ni bila sklenjena z namenom, da bi se onemogočila ali otežkočila vložitev zemlje v kmetijski zemljiški sklad, ampak nasprotno. Taka presoja je utemeljena. Namreč lastnik, ki mu je bil presežek zemlje odvzet z odločbo okrajne komisije, je imel zoper njo pravno sredstvo (po določilu 26. člena ZKZS s tožbo na okrajno sodišče). V postopku pa se je moralo tudi ugotoviti, katera zemljišča naj se kot presežek odvzamejo. Prizadetemu je šla tudi odškodnina za odvzeto zemljišče (5. člen ZKZS). Zato je utemeljeno zaključevanje, da odločbe okrajnega ljudskega odbora niso bile deklaratorne. Take ugotovitve dajejo podlago za dvoje zaključkov: prvič, presežek zemlje ni prešel v kmetijski zemljiški sklad po sili zakona z dnem njegove uveljavitve (torej maja 1953) in kar naj bi onemogočalo razpolaganje z zemljišči po sprejetju zakona, to je v tem primeru z darilno pogodbo 18.9.1953); in drugič, darilna pogodba je lahko predstavljala kvalitativno drugačen (to je brezplačen in po obsegu večji odstop zemljišča v splošno ljudsko premoženje kot pa ga je določal zakon) in pravno dopusten prenos zemljišča, ker je ne le izpolnjeval cilje zakona, temveč jih je celo presegal. Zato je ne le pravno pravilen ampak tudi edino pravno logičen zaključek, da taka pogodba kot je sporna darilna pogodba ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam in zato tudi ne nična.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožnic, s katerim sta zahtevali ugotovitev ničnosti in pravne neveljavnosti darilne pogodbe, s katero je njun pokojni oče 18.9.1953 daroval nepremičnino z vl. št... k.o... Okrajnemu ljudskemu odboru K. in izstavitev zemljiškoknjižne listine, za prenos lastnine na spornih nepremičninah na tožnici vsake do 1/2. Pritožbo tožnic zoper sodbo sodišča prve stopnje je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje sta vložili revizijo tožnici zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagali, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita ali pa spremenita. V reviziji trdita, da sodišči nižjih stopenj nista pravno pravilno opredelili narave darilne pogodbe. To je njun pravni prednik sklenil zato, ker je vedel, da bo sicer nepremičnini izgubil z občinsko odločbo na podlagi zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam. Pri tem sta sodišči spregledali določbo tretjega odstavka 36. člena citiranega zakona, po katerem so pogodbe o odtujitvi in delitvi zemljišča, ki je bilo predmet citiranega zakona, nične. To zakonsko določilo je bilo kogentno in pogodbe, sklenjene v nasprotju s tako določbo, so bile nične. Če je pogodba nična, pa se vzpostavi prejšnje stanje in bi moral biti položaj tak, kot da bi bile nepremičnine prisilno odvzete njunemu pravnemu predniku. Tožnici sta upravičeni do vrnitve spornih nepremičnin po zakonu o denacionalizaciji. V zadevi je potrebno ravnati tako, kot da bi bila izdana odločba o odvzemu spornega zemljišča. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožnici sta v reviziji formalno opredelili revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, v obrazložitvi revizije pa sta podali le razloge o domnevni kršitvi materialnih predpisov. Revizijsko sodišče je zato na podlagi revizije tožnic preizkusilo materialnopravno pravilnost sodb sodišč druge in prve stopnje, procesnopravni preizkus sodb pa je moralo omejiti na uradoma upoštevno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (386. člen ZPP), ki pa po njegovi presoji v tem primeru ni bila zagrešena.

Po revizijskih izvajanjih sta sodišči druge in prve stopnje zmotno uporabili določilo 36. člena zakona o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam (Ur. list bivše federacije št. 22/53, naprej ZKZS). Navedeni člen se nahaja v VI. poglavju pod naslovom Kazenske določbe in je edini v njem. Njegova vsebina se glasi:

(1) Kdor z namenom, da bi onemogočil ali otežkočil vložitev zemlje v kmetijski zemljiški sklad, zemljo odtuji ali razdeli ali da neresnične ali nepopolne podatke o velikosti ali kulturi svoje zemlje ali zemlje članov svojega gospodarstva, ali da neresnične ali nepopolne podatke o številu članov svojega gospodarstva ali o svojem ali njihovem poklicu, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do 1 leta.

(2) Enako se kaznuje tudi, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka sklene navidezno pogodbo o odtujitvi ali delitvi zemlje.

(3) Pogodbe o odtujitvi in delitvi zemljišča iz prejšnjih odstavkov so nične.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči druge in prve stopnje spredaj navedene določbe upoštevali pri odločanju, te določbe pravno pravilno tolmačili, navedli o tem tudi razloge (sodišče prve stopnje na 4. in 5. strani sodbe, sodišče druge stopnje pa je take razloge sprejelo) ter so drugačne revizijske trditve v nasprotju z dejstvi. Zaključek sodišč nižjih stopenj je bil, da je prednik tožnic kot partijski funkcionar dejansko podaril sporna zemljišča kmetijskemu zemljiškemu skladu, da pogodba ni bila sklenjena z namenom, da bi se onemogočila ali otežkočila vložitev zemlje v navedeni sklad in da zato darilna pogodba ni nična. Tako pravno, na zakon oprto zaključevanje ima podlago tudi v ugotovljenem dejanskem stanju. Iz ugotovitev sodišč nižjih stopenj izhaja, da je oče tožnic J. K. kot poklicni politik in sekretar okrajnega komiteja KPS v K. s pogodbo 18.9.1953 daroval v tem postopku iztoževane nepremičnine okrajnemu ljudskemu odboru kot upravljalcu splošnega ljudskega premoženja, pri čemer je šlo za podaritev te zemlje kmetijskemu zemljiškemu skladu. Pogodba ni bila sklenjena z namenom, da bi se onemogočila ali otežkočila vložitev zemlje v kmetijski zemljiški sklad, ampak nasprotno. Taka presoja je utemeljena. Namreč lastnik, ki mu je bil presežek zemlje odvzet z odločbo okrajne komisije, je imel zoper njo pravno sredstvo (po določilu 26. člena ZKZS s tožbo na okrajno sodišče). V postopku pa se je moralo tudi ugotoviti, katera zemljišča naj se kot presežek odvzamejo. Prizadetemu je šla tudi odškodnina za odvzeto zemljišče (5. člen ZKZS). Zato je utemeljeno zaključevanje, da odločbe okrajnega ljudskega odbora niso bile deklaratorne. Take ugotovitve dajejo podlago za dvoje zaključkov: prvič, presežek zemlje ni prešel v kmetijski zemljiški sklad po sili zakona z dnem njegove uveljavitve (torej maja 1953) in kar naj bi onemogočalo razpolaganje z zemljišči po sprejetju zakona, to je v tem primeru z darilno pogodbo 18.9.1953); in drugič, darilna pogodba je lahko predstavljala kvalitativno drugačen (to je brezplačen in po obsegu večji odstop zemljišča v splošno ljudsko premoženje kot pa ga je določal zakon) in pravno dopusten prenos zemljišča, ker je ne le izpolnjeval cilje zakona, temveč jih je celo presegal. Zato je ne le pravno pravilen ampak tudi edino pravno logičen zaključek, da taka pogodba kot je sporna darilna pogodba ni bila sklenjena v nasprotju z zakonom o kmetijskem zemljiškem skladu splošnega ljudskega premoženja in o dodeljevanju zemlje kmetijskim organizacijam in zato tudi ne nična. Končno pa je pravilen tudi zaključek, da sporna darilna pogodba ni neveljavna (na primer v smislu določb 5. člena zakona o denacionalizaciji), ker v postopku ni bil ne zatrjevan in ne ugotovljen kakšen razlog, zaradi katerega bi bila lahko navedena pogodba neveljavna. Navedeni razlogi tako potrjujejo pravilnost odločitev sodišč druge in prve stopnje. To pa pomeni, da revizija ni utemeljena niti iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Neutemeljeno revizijo je zato revizijsko sodišče zavrnilo (393. člen ZPP).