Jedro

Tožeča stranka je z vpisom v polje 50 enotne carinske listine navedena kot glavni zavezanec in je s tem prevzela jamstvo za obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga prevzemni carinarnici.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 1545/96-11 z dne 22.9.1998.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo tožeče stranke proti odločbi tožene stranke z dne 16.9.1996. Z navedeno odločbo je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke zoper odločbo Carinarnice M. z dne 28.9.1995, s katero ji je bilo naloženo plačilo carine in prometnega davka za blago prijavljeno po enotni carinski listini (ECL), ki ni bilo predano namembni carinarnici. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je tožeča stranka kot špediter prijavila pri carinski izpostavi Š. uvoz in tranzit blaga z rokom predaje do 10.11.1995 (oziroma pravilno 10.7.1995) carinski izpostavi B. ob S. in v enotni carinski listini v polju 50 navedla sebe kot glavnega carinskega zavezanca. Ker po podatkih carinarnice blago tam ni bilo prijavljeno, je tožena stranka povsem pravilno ocenila, da je organ prve stopnje utemeljeno štel, da je bilo blago dano v prost promet pred opravljenim carinskim postopkom in zato pravilno uvedel postopek za carinjenje blaga na podlagi 2. odstavka 249. člena Carinskega zakona (Uradni list SFRJ, št. 10/76 in drugi - v nadaljevanju CZ) po uradni dolžnosti. Zato ni utemeljena trditev tožeče stranke, da bi morala tožena stranka v posebnem ugotovitvenem postopku ugotavljati, da blago ni prešlo carinske črte. Dolžnost tožeče stranke je bila, v skladu s 1. odstavkom 202. člena CZ, predložiti potrdilo namembne carinarnice o tem, da ji je bilo blago predano v roku. Carinskega zavezanca za blago, ki se izgubi ali kako drugače izgine na poti od carinske črte do prevzemne carinarnice, določa 2. odstavek 24. člena CZ. Po tej določbi je carinski zavezanec prevoznik oziroma tisti, ki je blago prevzel od carinarnice. Iz dejstva, da je tožeča stranka v enotni carinski listini v polju 50 vpisana kot glavni carinski zavezanec torej izhaja, da je prevzela jamstvo za prevoznikovo obveznost predaje blaga namembni carinarnici. Po pravilniku o uporabi enotne carinske listine v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 8/93), ki je bil izdan tudi na podlagi 1. odstavka 199. člena CZ, se v navedeno polje vpiše naziv in naslov špediterja, ki je pri odhodni carinarnici za prevoznika vplačal varščino ali položil garancijo banke.

Tožnik izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in navaja, da dejansko stanje ni popolno in pravilno ugotovljeno, zato bi moralo sodišče prve stopnje opraviti glavno obravnavo. Tožena stranka ni izpeljala ugotovitvenega postopka oziroma omogočila tožeči stranki udeležbo v postopku v skladu s 3. odstavkom 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Sodišče prve stopnje je tako kot tožena stranka, v nasprotju z evropsko zakonodajo, štelo špediterja kot stranko v upravnem postopku, kadar nastopa v vlogi garanta.

Stranka, ki ima določeno obveznost, o kateri se odloča v upravnem postopku na podlagi 1. odstavka 202. člena CZ in po 2. odstavku 24. člena CZ, je prevoznik. Iz ECL z dne 10.7.1995 izhaja, da je prevoznik v konkretni zadevi B.Š. iz Z., ki je tudi podpisal rubriko 44, kar pomeni, da je prevzel blago za prevoz. Poroštvo oziroma jamstvo nista inštituta carinskega prava oziroma upravnega prava in ne moreta biti obravnavana v upravni odločbi. Odločba tožene stranke je zato nična v smislu 1. točke 1. odstavka 267. člena ZUP, saj je bila izdana v stvari sodne pristojnosti. CZ, ki v 1. odstavku 199. člena pooblašča direktorja carinarnice, da predpiše obrazec posebne carinske listine, ni v skladu s pravnim redom Republike Slovenije, saj nasprotuje staremu zakonu o sistemu državne uprave in tudi zakonu o Vladi Republike Slovenije iz leta 1993. Po teh zakonih le minister izdaja predpise in druge akte iz pristojnosti ministrstva in organov v njegovi sestavi. Tožeča stranka zato predlaga, da pritožbeno sodišče, po opravljeni glavni obravnavi, izpodbijano sodbo razveljavi in samo odloči o stvari tako, da odpravi odločbo tožene stranke in organa prve stopnje ter vrne tožeči stranki 277.855,00 SIT z obrestmi. Podrejeno pa predlaga, da pritožbeno sodišče izreče upravno odločbo za nično.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v enotni carinski listini (v polju 50) navedena kot glavni zavezanec. S tem je prevzela jamstvo za obveznost plačila carine in drugih uvoznih dajatev, če prevoznik v odrejenem roku ne bi predal blaga prevzemni carinarnici (1. odstavek 24. CZ). Zato ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, ki se nanašajo na prevoznika. Kakor hitro je organ prve stopnje ugotovil, da blago ni bilo predano prevzemni carinarnici, je imel dovolj podlage za uporabo 2. odstavka 249. člena CZ in uvedbo carinskega postopka.

Tožeča stranka očita nepopolno in nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, vendar v pritožbi, tako kot v tožbi ničesar konkretno ne navaja, razen, da bi moral biti zavezanec za plačilo carine in drugih uvoznih dajatev prevoznik. Zato je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje lahko odločilo na seji na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v upravnem postopku (tožeča stranka vpisana v rubriki 50 ECL kot glavni zavezanec, prevoznik vpisan v rubriki 44 ECL). Poleg tega pa niti tožeča niti tožena stranka nista zahtevali glavne obravnave, zato kršitev postopka Zakona o upravnem sporu ni podana. Tožeča stranka je bila v upravnem postopku pozvana, da dostavi verodostojne dokaze za izstop blaga in je imela možnost, da se s tem udeleži ugotovitvenega postopka. Dokazov v postopku pred organom prve stopnje ni predložila, prav tako pa ni ničesar navedla v svoji pritožbi zoper odločbo tega upravnega organa. Po presoji pritožbenega sodišča, sodišče prve stopnje tako ni spregledalo očitane bistvene kršitve določbe Zakona o splošnem upravnem postopku. Neutemeljen je očitek, da je sodišče prve stopnje tudi spregledalo ničnost izpodbijane upravne odločbe. Upravni organ ni odločal o civilnih pravicah, temveč carinski obveznosti ob pravilni uporabi določb CZ. Tudi če bi bilo sporno, kdo izdaja pravilnik o enotni carinski listini, to ne vpliva na odločitev o stvari, saj je tožeča stranka sama izpolnila rubriko 50 in se vpisala kot glavni zavezanec za plačilo obveznosti carine in drugih uvoznih dajatev.

Pritožbeno sodišče ni opravilo glavne obravnave, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno in ni treba ugotoviti novih dejstev in izvesti novih dokazov.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.