Jedro

Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklepe disciplinskih organov izhajajoč z zmotnega materialnopravnega stališča, da disciplinska komisija ni bila pristojna za odločanje o disciplinski odgovornosti delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Zato sodišče prve stopnje ni obravnavalo zadeve po vsebini oz. ni izvajalo dokazov v tej smeri, kar pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče v tem obsegu izvesti celoten dokazni postopek ter odločiti in obrazložiti razloge o odločilnih dejstvih. Izvedba celotnega dokaznega postopka presega okvire dopolnjene ali ponovljene izvedbe dokazov ter drugih procesnih opravil, kot je predvideno v 1. odstavku

30. člena ZDSS-1, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

1. Umik pritožbe tožene stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje v delu odločitve, ki se nanaša na tožnico Z. F. (v 1. in 5. tč.

izreka sodbe) se vzame na znanje.

2. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu glede odločitve, ki se nanaša na tožnike M. G., M. L. in J. K. (v 2., 3. in 5. tč. izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je glede tožnice Z. F. razveljavilo odločbo delavskega sveta z dne 4.10.1993 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 11.10.1993 o odstranitvi tožnice; razveljavilo sklepa delavskega sveta z dne 27.1.1994 in 10.3.1994 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in disciplinski postopek zoper tožnico ustavilo; toženi stranki naložilo, da je tožnici dolžna izplačati razliko v plači v neto znesku 365.474,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, s tem da se natečene zamudne obresti od dneva zapadlosti do dneva uvedbe prisilne poravnave izplačajo pod pogoji prisilne poravnave, od navedenega dne dalje pa od tako ugotovljenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti do plačila (1. tč. izreka); razveljavilo odločbi v.d. generalnega direktorja tožene stranke z dne

4.10.1993 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne

11.10.1993 o odstranitvi tožnic M. G. in M. L.; razveljavilo sklepa disciplinske komisije tožene stranke z dne 14.2.1994 in sklepa delavskega sveta tožene stranke z dne 10.3.1994 o izreku disciplinskega ukrepa ter disciplinski postopek zoper tožnici M. G. in M. L. ustavilo; toženi stranki je naložilo, da je dolžna navedenim tožnicam za čas suspenza plačati razliko plače in sicer tožnici M. G. v višini 399.851,00 SIT ter tožnici M. L. v višini

246.043,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, pri čemer se je zakonske zamudne obresti, natečene do dneva uvedbe prisilne poravnave, izplačajo pod pogoji prisilne poravnave, od navedenega dne dalje pa tečejo od ugotovljenega zneska zakonske zamudne obresti (2. tč. izreka); razveljavilo odločbo v.d. generalnega direktorja tožene stranke z dne 4.10.1993 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne 11.10.1993 o odstranitvi tožnika J. K.; razveljavilo sklep disciplinske komisije tožene stranke z dne 14.2.1994 in sklep delavskega sveta tožene stranke z dne

10.3.1994 o izreku disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja in disciplinski postopek zoper tožnika J. K. ustavilo; toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku J. K. plačati razliko nadomestila plače v znesku 242.620,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izreka sodbe, pri čemer se zakonske zamudne obresti, natečene do dneva uvedbe prisilne poravnave, izplačajo pod pogoji prisilne poravnave, od navedenega dne dalje pa od tako ugotovljenega zneska tečejo zakonske zamudne obresti (3. tč izreka). Kar so tožniki zahtevali več, je sodišče zavrnilo (4. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnikom povrniti stroške postopka na prvi stopnji in sicer Z. F. v višini

642.995,00 SIT, M. G. in M. L. nerazdelno v višini 666.834,00 SIT, od tega M. G. 2.975,00 SIT sodnih taks ter M. L. 6.975,00 SIT sodnih taks in J. K. v višini 638.654,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodne odločbe do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (5. tč. izreka).

Tožena stranka se je pritožila zoper sodbo v delu ugoditve zahtevkom iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 19. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/04) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi in socialnimi sodišči. Navaja, da je izrek sodbe v delu odločitve o plačilu denarnih zneskov in zakonskih zamudnih obresti nejasen in v medsebojnem nasprotju.

Sodišče bi moralo upoštevati, da se denarne terjatve, v kolikor so utemeljene, lahko uveljavijo le na način in pod pogoji iz potrjene prisilne poravnave. To velja tako glede plače kot plačila zamudnih obresti. Zmotna je ugotovitev sodišča, da imajo denarni zahtevki naravo priviligiranih terjatev. Poleg tega je sodišče prisodilo dajatve tožnikov v višjem znesku, glede na prvotno postavljene zahtevke. V obrazložitvi je protispisno navedlo, da tožena stranka ni podala konkretnega odgovora na tožbo oz. je navedbe tožnikov samo pavšalno prerekala. Poleg tega tožniki M. G., M. L. in J. K. niso imeli statusa poslovodnega organa oz. direktorja. Navedeni so v spornem času imeli enak položaj kot vsi ostali zaposleni delavci, zaradi česar je o njihovi odgovornosti za hujše kršitve delovne obveznosti pravilno odločila disciplinska komisija. Sodiše bi lahko to stališče zavzelo že v prejšnjih fazah odločanja, saj nihče od tožnikov ni izpostavil takšnega vprašanja, kar pomeni, da je sodišče to dejstvo samo vključilo v razloge izpodbijane sodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da zahtevke tožnikov v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožniki v odgovoru na pritožbo navajajo, da je sodišče pravilno razsodilo. Delavski svet je imel v skladu z določbo 5. odst. 93. čl. statuta pristojnost za imenovanje in razrešitev delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, kar pomeni, da je bil pristojen tudi za odločanje o njihovi disciplinski odgovornosti.

Navedeno stališče je edino smiselno in logično, saj bi v nasprotnem morala tožena stranka to posebej opredeliti v določbi

131. čl. statuta, ki se nanaša na pristojnost odločanja disciplinske komisije. Zato predlagajo, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo in v celoti potrdi izpodbijano sodbo.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je tožena stranka še pred obravnavanjem zadeve v pritožbenem postopku s pisno vlogo sporočila sodišču, da delno umika pritožbo zoper izpodbijano sodbo v delu odločitve, ki se nanaša na tožnico Z.F.. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča lahko stranka v skladu z določbo

2. odst. 334. čl. ZPP umakne že vloženo pritožbo, dokler sodišče druge stopnje ne izda odločbe. Ker pritožbeno sodišče v času, ko je prejelo takšno izjavo tožene stranke, o pritožbi še ni odločilo, je delni umik pritožbe vzelo na znanje in izpodbijane sodbe v delu odločitve, ki se nanaša na navedeno tožnico ni preizkušalo.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča je utemeljena pritožba tožene stranke zoper odločitev v delu sodbe, ki se nanaša na tožnike M. G., M. L. in J. K..

Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno pravno stališče, da je bil za odločanje o disciplinski odgovornosti navedenih tožnikov pristojen delavski svet in ne disciplinska komisija. Pri sprejetem stališču je napačno izhajalo iz določbe 5. odst. 93. čl. statuta tožene stranke, po kateri delavski svet imenuje in razrešuje individualni poslovodni organ ter delavce s posebnimi pooblastili. V statutu in splošnih aktih tožene stranke ni opredeljeno, kdo odloča o disciplinski odgovornosti takšnih delavcev. Pritožbeno sodišče poudarja, da je v spornem času veljal Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki je v določbi 3. odst. 59. čl. predpisal le, da o disciplinski odgovornosti poslovodnega organa odloča organ, ki ga je imenoval oz. postavil. Navedena določba ZTPDR ne določa, da bi o disciplinski odgovornosti delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi odločal drug organ, kot za ostale delavce. Položaj poslovodnega organa je bil določen s statusnopravnimi predpisi, položaj delavcev s posebnimi pooblastili pa z delovnopravnimi predpisi. Izredno pristojnost za disciplinski organ pa je določal le za položaj poslovodnega delavca po statusnih predpisih. Zato so delavci, ki nimajo položaja poslovodnega delavca, glede obravnavanja disciplinske odgovornosti za storjene kršitve delovne obveznosti v enakem pravnem položaju kot drugi delavci tožene stranke. To pomeni, da je v konkretnem primeru v disciplinskem postopku na prvi stopnji pravilno odločila disciplinska komisija tožene stranke. V sporu pa je bilo ugotovljeno, da je bila pri toženi stranki poslovodni organ samo prvotožnica Z.F., pri čemer so bili ostali trije tožniki zgolj delavci s posebnimi pooblastili. Pritožbeno sodišče o tem dejstvu že prej ni imelo nobenih pomislekov. V kolikor bi glede tožnikov (razen Z.F.) ugotovilo nepristojnost disciplinske komisije, bi to ustrezno navedlo v razveljavitvenem sklepu. Ne glede na navedeno se v sporu do izpodbijane odločitve tudi med strankama ni postavljala dilema o pristojnosti organov za disciplinsko obravnavanje delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi. Nasprotno, pritožbeno sodišče je v razlogih zadnjega razveljavitvenega sklepa navedlo, da je bila zoper tožnike pravilno vložena zahteva za uvedbo disciplinskega postopka, pri čemer je sodišču izrecno naložilo, da naj v nadaljevanju postopka obravnava zadevo po vsebini, to je, da dejansko preizkusi utemeljenost disciplinske odgovornosti in izrečenega ukrepa za vse tožnike, vendar očitno sodišče prve stopnje takšnim napotkom pritožbenega sodišča ni sledilo.

Delovno sodišče je pristojno, da preizkusi pravilnost in zakonitost izvedenega disciplinskega postopka ter utemeljenost ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Poleg tega, če tako zahteva delavec, preizkusi tudi odstranitev z dela oz. iz podjetja. Ta predstavlja samostojen institut delovnega prava. V sodnem postopku se po vsebini presojajo pogoji, ki so narekovali odstranitev in razlogi, če je bila izvedena po pravilnem postopku in organih delodajalca. Morebitna ugotovitev sodišča o neobstoju disciplinske odgovornosti delavca ali neutemeljenosti izrečenega disciplinskega ukrepa, ne vpliva na odločitev o odstranitvi delavca. V primeru, da je bila njegova odstranitev nezakonita, ima pravico le do denarnega nadomestila zaradi prejemanja znižane plače v času odstranitve, v nasprotnem pa mu takšno materialno upravičenje ne pripada. V konkretnem primeru so bili tožniki odstranjeni z dela pri toženi stranki sočasno z uvedbo disciplinskega postopka dne 4.10.1993 zaradi očitka storitve hujših kršitev delovne obveznosti in izkazanih ostalih zakonskih pogojih, pri čemer je o njihovi pritožbi odločil delavski svet tožene stranke dne 11.10.1993, ki je potrdil prvostopenjsko odločitev direktorja tožene stranke. Tožniki so v tožbi zahtevali razveljavitev sklepov o njihovi odstranitvi. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo zgolj to, da so v posledici razveljavitve disciplinskih sklepov nezakoniti tudi sklepi o odstranitvi. Po zaključku pritožbenega sodišča je takšna odločitev materialnopravno zmotna. Sodišče prve stopnje bi moralo samostojno preizkusiti sklepe o odstranitvi tožnikov in se do njihove (ne)zakonitosti opredeliti ter ugotovitve ustrezno obrazložiti.

Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o plačilu prisojenih razlik nadomestila plače tožnikom za čas odstranitve z dela zmotno izhajalo iz stališča, da gre pri njih za priviligirane terjatve.

Prisilna poravnava, ki je bila potrjena nad toženo stranko s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. St X/Y z dne

26.7.2001, je imela učinek za vse denarne terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave nad toženo stranko. Takšne terjatve se poplačajo na način in pod pogoji iz sklepa o potrjeni prisilni poravnavi. Po ugotovitve pritožbenega sodišča prisojene terjatve tožnikom iz naslova razlike v plači ne spadajo v nobeno od kategorij denarnih terjatev iz določbe 2. odst. 160. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.

l. RS,št. 67/93 in spremembe), ki bi imele naravo priviligirane terjatve.

Pritožbeno sodišče po določbi 30. čl. ZDSS-1 zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali bistvene kršitve določb postopka izpodbijane sodbe, s katero je sodišče prve stopnje na podlagi obravnavave odločilo o zahtevkih, ne sme razveljaviti in zadeve vrniti v nov postopek, če je nepravilnost mogoče popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz.

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge stopnje.

V sporu, ki se nanaša na tožnike M. G., M. L. in J. K., sodišče prve stopnje ni obravnavalo zadeve po vsebini oz. izvajalo ali ocenjevalo izvedene dokaze, kar pomeni, da bi moralo pritožbeno sodišče v tem obsegu izvesti celoten dokazni postopek ter odločiti in obrazložiti razloge o odločilnih dejstvih. Izvedba celotnega dokaznega postopka presega okvire dopolnjene ali ponovljene izvedbe dokazov ter drugih procesnih opravil, kot je to predvideno v določbi 30. čl. ZDSS-1. Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi, v izpodbijanem delu, ki se nanaša na odločitve navedenih tožnikov (v 2., 3. in 5. tč.

izreka) razveljavilo sodbo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče bo moralo v ponovljenem postopku obravnavati zahtevke po vsebini in odločiti v skladu z ugotovitvami iz tega sklepa. Iz podatkov v spisu je razvidno, da tožniki ne vztrajajo več pri reintegraciji tako, da so ostale sporne samo odločbe o njihovi odstranitvi in izreku disciplinskega ukrepa, pri čemer gre pri denarnih dajatvah le še za obdobje zahtevane razlike v plači za čas odstranitve ter razloge izplačil pod pogoji prisilne poravnave. V tej zvezi je potrebno poudariti, da gre v sporu za časovno odmaknjeno zadevo, kar pomeni, da bo lahko dokazovanje z zaslišanjem prič precej oteženo. Zato naj sodišče, predno se bo spustilo v obravnavanje zadeve po vsebini, poskuša med strankama doseči sporazumno rešitev spora, tudi zaradi stroškov postopka, ki bodo zaradi nadaljnjega pravdanja utegnili še nastati.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 3. odst. 165. čl. ZPP.