Jedro

Upravna odločba tožene stranke o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev je pravnomočna in bi toženka lahko vanjo posegla le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1. Upravna odločba toženke, tudi če je nepravilna, postane dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se odločbi tožene stranke št. ... z dne 23. 10. 2012 in odločba št. ... z dne 1. 2. 2013 odpravita.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v višini 299,63 EUR v roku 15 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženke št. ... z dne 1. 2. 2013 in št. ... z dne 23. 10. 2012. Strinja se s stališčem toženke, da v času, ko je tožnik imel priznano lastnost zavarovanca (od 8. 3. 2002 do 10. 10. 2012) ni izpolnjeval pogojev za pravico do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev.

Zoper zavrnilno sodbo se pritožuje tožnik. Sodišču očita, da ni odgovorilo na to, da izpodbijana odločba ni razveljavila odločbe toženke št. ... z dne 7. 5. 2002, ki še vedno velja in je pravnomočna ter jo je mogoče spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom. Edino sredstvo za odpravo pravnomočne odločbe bi bila obnova postopka, vendar je bil tožnik ves čas družbenik in direktor d.o.o. in tako ne gre za novo dejstvo, niti za nov dokaz, ne glede na to, da je toženec to ugotovil šele leta 2012. Toženec je, ne da bi odpravil pravnomočno odločbo enostavno izdal novo odločbo, ki je v celoti nasprotna od prve. Pritožnik se ne strinja s tem, da je dolžan vrniti še ne zastarani del nadomestil, saj gre za nevedno in neuko stranko, za katero bi moral poskrbeti organ tako, da ne bi naredil nekaj, kar gre v škodo pravic, ki mu gredo po zakonu. Toženka je tako ravnala v nasprotju s tem načelom, saj bi tožnika morala opozoriti, da ne more prejemati nadomestil v svojstvu družbenika in direktorja družbe in bi pritožnik tako prenesel družbo in direktorstvo na druge. Meni, da je sodišče tudi napačno uporabilo materialno pravo, saj 191. člen OZ določa, da kdor kdaj kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili. Toženka je ves čas objektivno vedela in je morala vedeti, da nekdo, ki je direktor in družbenik ne more prejemati nadomestila. To bi lahko preverila z vpogledom v AJPES. Nedejavnost toženke ne more biti vzrok vrnitve nadomestila za najmanj zadnjih 5 let. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu, kakor ga določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Pri tem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju napačno uporabilo materialno pravo. V posledici tega je bilo potrebno pritožbi ugoditi in izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi.

Sodišče prve stopnje je v skladu s prvim odstavkom 81. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji - v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 1. 2. 2013, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A., št. ... z dne 23. 10. 2012. Z zadnje navedeno odločbo je toženka odločila, da tožnik, delovni invalid III. kategorije invalidnosti, od 8. 3. 2002 do 10. 10. 2012, nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev. Toženka bo ob ugotoviti morebitnega preplačila in obveznosti povrnitve preplačila izdala posebno odločbo.

Iz listin v upravnem spisu izhaja, da je bil tožnik od 15. 11. 1991 dalje družbenik in hkrati poslovodna oseba v družbi B. d.o.o., C. 3, C.. Družba je od 10. 2. 1992 vpisana v poslovni register Slovenije. Tožnik je bil do 7. 3. 2002 zavarovan kot kmet na podlagi 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ-1). Po odločbi toženke z dne 19. 2. 2002 je tožnik delovni invalid III. kategorije invalidnosti s pravico do zaposlitve na drugem delu 4. 2. 2002 dalje. Odločba je postala dokončna dne 15. 3. 2002. Tožnik se je prijavil na Zavod RS za zaposlovanje, Urad za delo D. dne 15. 3. 2012 in toženka mu je dne 7. 5. 2002 izdala odločbo s katero se mu je priznalo nadomestilo plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 8. 3. 2002, po 123. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami - v nadaljevanju: ZPIZ/91). V letu 2012 je toženka ugotovila, da tožnik od 8. 3. 2002 dalje ni prijavljen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je družbenik in direktor poslovodne družbe B. d.o.o. in v posledici tega dne 18. 10. 2012 izdala odločbo, da ima tožnik lastnost zavarovanca iz naslova družbeništva v zasebni družbi B. d.o.o., C. 3, C., v kateri je hkrati poslovodna oseba, po drugem odstavku 15. člena ZPIZ-1, od 8. 3. 2012 do 10. 10. 2012. Tožnikovo pritožbo je z odločbo z dne 26. 11. 2012 zavrnila, odločitev je postala pravnomočna. Dne 18. 12. 2012 je toženka izdala odločbo, da ima tožnik pravico do starostne pokojnine od 29. 10. 2012 dalje. Dne 23. 10. 2012 je toženka izdala izpodbijano odločbo, da tožnik v času od 8. 3. 2002 do 10. 10. 2012 nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev in z odločbo z dne 1. 2. 2013 zavrnila pritožbo tožnika, zadnje navedeni odločbi sta predmet sodnega spora.

Utemeljeno tožnik v pritožbi poudarja, da je odločba toženca z dne 7. 5. 2002, s katero se je tožniku priznala pravica do nadomestila plače za čas čakanje na ustrezno zaposlitev, postala pravnomočna. To je po stališču pritožbenega sodišča bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi. Toženec je namreč z izpodbijanima odločbama, izdanima v rednem postopku, posegel v pravnomočno pravno razmerje, takšna odločitev pa lahko velja le za naprej, to je od izdaje odločbe dalje.

Pri uveljavljanju in odločanju o pravicah iz obveznega zavarovanja se po 12. in 249. členu ZPIZ-1 uporabljajo določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami - v nadaljevanju ZUP). Upravna odločba, ki se ne more več izpodbijati v upravnem sporu ali drugem sodnem postopku, pa je stranka z njo pridobila določene pravice, oziroma so ji bile z njo naložene kakšne obveznosti, postane pravnomočna (prvi odstavek 225. člena ZUP). Pravnomočno odločbo je mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (četrti odstavek 225. člena ZUP). Vrhovno sodišče RS je že zavzelo stališče, da pravnih učinkov pravnomočne odločbe ni mogoče zanikati niti v primeru, ko je očitno, da je pravnomočna odločba nepravilna. To pa ne pomeni, da je pravnomočna odločba absolutno nespremenljiva in da njene nepravilnosti v nobenem primeru ni več mogoče sanirati, saj je izjemoma mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, vendar samo na podlagi pravnih sredstev, določenih z zakonom (glej odločbe Vrhovnega sodišča RS, sodba VIII Ips 547/2008 z dne 21. 12. 2010, VIII Ips 15/2014 z dne 17. 6. 2014, VIII Ips 4/2014 z dne 16. 6. 2014 in druge).

Toženec je izpodbijano odločbo izdal v rednem postopku in ne v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.

Tožena stranka gradi svojo odločitev o posegu v pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev za nazaj za čas od 8. 3. 2002 do 10. 10. 2012 na tem, da je bila tožniku z odločbo z dne 18. 10. 2012 priznana lastnost zavarovanca za ta čas ter, da torej v tem času ni imel statusa brezposelne osebe in tako ne izpolnjuje pogoje za pravico do izplačevanja nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev.

Bistvo pravnomočnosti, kot izhaja iz določbe 158. člena Ustave RS je ravno v zagotavljanju pravne varnosti. Tožena stranka razume odločbo o tem, da tožnik nima pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev od 8. 3. 2002 do 10. 10. 2012 kot „argument“ za izterjavo neupravičeno izplačanih zneskov tega nadomestila. To ne more predstavljati argumenta za utemeljenost zahtevka zaradi povrnitve škode oziroma odločbe o neupravičeni obogatitvi. V tej odločbi (po 275. členu ZPIZ-1) mora toženka utemeljiti odsotnost pravne podlage za izplačilo po določbah ZPIZ-1 in v skladu s pravili o vračanju neupravičeno pridobljenega.

Bistveno v predmetni zadevi je, da je postala upravna odločba tožene stranke št. ... z dne 7. 5. 2002 o priznanju pravice do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 8. 3. 2002 dalje pravnomočna in bi toženka lahko posegla v takšno pravnomočno odločbo le ob uporabi izrednih pravnih sredstev na podlagi določb ZUP, na katere napotuje 249. člen ZPIZ-1. Upravna odločba toženke, tudi če je nepravilna, postane dokončna in pravnomočna, kot taka pa zavezuje tako stranki kot sodišče in z vsemi pravnimi učinki velja dotlej, dokler ni odpravljena, razveljavljena ali spremenjena na zakonit način.

Z izpodbijanima odločbama je toženka odločala o sami pravici in ne o morebitnih neupravičeno izplačanih zneskih iz naslova tega nadomestila. Tako so pritožbene navedbe v smeri, da se ne strinja s tem, da je dolžan vrniti nezastaran del nadomestila, o dolžnosti toženke glede poučevanja neuke stranke ter nepravilne uporabe določila člena 191 OZ, nerelevantne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugodilo tožnikovi pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je izpodbijani odločbi odpravilo.

Toženec je dolžan tožniku skladno s 154. in 155. členom ZPP povrniti stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni na podlagi drugega odstavka 25. člena Zakona o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/08 s spremembami - v nadaljevanju ZOdvT) in predstavljajo stroške pritožbe v višini 225,60 EUR po tar. št. 3210 in 20,00 EUR administrativnih stroškov po tar. št. 6002 ter 22 % DDV.