Jedro

Sodišče je kršilo določbo 2. odstavka 413. člena ZKP, ker pooblaščenke vlagatelja zahteve za obnovo postopka ni obvestilo o zaslišanju priče. Ker pa je kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP kot razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti podana le, če je vplivala na zakonitost sodne odločbe, bi morala vložnica tako trditev utemeljiti (1. odstavek 424. člena ZKP).

Izrek

Zahteva pooblaščenke sina pokojnega obsojenca J.G. st. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 28.06.1948 (in ne 28.07.1948, kot je pomotno navedeno v izpodbijanem pravnomočnem sklepu) je bil obsojeni J.G. st. spoznan za krivega kaznivih dejanj po 7. in 14. točki 3. člena ZKLD in po 1. odstavku 4. člena obsojen na smrtno kazen z ustrelitvijo ter trajno izgubo vseh državljanskih in političnih pravic in zaplembo celotnega premoženja. Sodišče ga je obsodilo tudi na plačilo stroškov kazenskega postopka, za katere je takoj izreklo, da so neizterljivi, plačila povprečnine pa je obsojenca oprostilo. Vrhovno sodišče RS je s sodbo z dne 18.08.1948 pritožbo zagovornika obsojenega J.G. st. zavrnilo v celoti. Smrtna kazen je bila nad obsojenim izvršena dne 9.2.1950. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 25.05.2001 zahtevo za obnovo postopka, ki jo je zoper to pravnomočno sodbo po pooblaščenki vložil obsojenčev sin J.G. ml., zavrnilo kot neutemeljeno. Višje sodišče v Celju pa je z uvodoma navedenim pravnomočnim sklepom zavrnilo pritožbo pooblaščenke zoper prvostopenjski sklep kot neutemeljeno.

Zoper ta pravnomočen sklep je pooblaščenka obsojenčevega sina J.G. ml. dne 29.10.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. V zahtevi povzema navedbe izpovedb obeh prič, zaslišanih v zvezi z zahtevo obnovo postopka, in navaja, da sta obe sodišči napačno ocenili izvedene dokaze ter da sta zato tudi storili bistvene kršitve določb ZKP. Kršitev procesnih določb je po vložničinem mnenju podana tudi zato, ker je vabilo na narok za zaslišanje prič dne 02.11.2000 dobila prepozno, tako da sta bili priči zaslišani v njeni nenavzočnosti. Poudarja tudi, da je sodišče, ki je izreklo obsodilno sodbo, storilo toliko bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, da bi bilo potrebno izpodbijano sodbo v vsakem primeru razveljaviti. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in izpodbijani pravnomočni sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navaja, da z zavrnitvijo zahteve za obnovo postopka sodišči prve in druge stopnje nista zagrešili zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka. Uveljavljani razlog za obnovo iz 3. točke 1. odstavka 410. člena ZKP (nova dejstva in novi dokazi) napotuje na zmotno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. To izhaja tudi iz navedb v zahtevi, po kateri sta obe sodišči povsem napačno ocenili izvedene dokaze. Iz tega razloga zahteve za varstvo zakonitosti ni dovoljeno vložiti, zato vrhovni državni tožilec Vrhovnemu sodišču predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni J.G. st. je bil s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, da je: a) od sredine maja leta 1947 do 05. junija 1947 članoma oborožene tolpe D.M. in I.L. - P. na svojem domu v H. KLO P. opetovanokrat nudil zatočišče, hrano in pijačo; b) kot član oborožene tolpe D.M. in I.L. - P. dne 09. junija 1947 sodeloval pri napadu na prostore poslovalnice N. v Š., okraj S.K., kjer so izropali za din 17.861 različnega tekstilnega blaga in jestvin ter din 17.800 gotovine, vedel za požiganje arhiva KLO Š., kjer znaša povzročena škoda 1.000 din, ravno tako vedel, da je neugotovljenega dne v juniju 1947 banda izropala poslovalnico N. v Š. pri D., kjer so izropali cca 6 vreč tekstilnega blaga, tekstilne obleke, čevljev in jestvin ter 4.000 din gotovine; c) od srede maja 1947 dalje na svojem domu v H. vzdrževal sestanke z nekim takozvanim "delegatom I.", ki je prinašal bandi literaturo in navodila in č) dne 29.06.1947 sodeloval pri požigu arhiva KLO S.J. in istega dne sodeloval pri umoru komandirja Postaje narodne milice L. in nekega civilista čevljarja P., s tem pa storil kazniva dejanja po 7. in 14. točki 3. člena ZKLD.

Sodišče prve stopnje je v poizvedovalnem postopku v zvezi z zahtevo za obnovo postopka zaslišalo kot priči obsojenčevega sina J.G. ml. in obsojenčevega nečaka I.R. Ugotovilo je, temu pa je pritrdilo tudi višje sodišče, da iz izpovedbe priče J.G. ml. ne izhajajo nova dejstva, ki bi povzročila obsojenčevo oprostitev ali obsodbo po milejšem zakonu, saj da ta o kaznivih dejanjih, za katere je bil oče obsojen, iz svojega ne ve nič, pač pa samo to, kar so mu drugi ljudje povedali, da oče ni sodeloval v "bandi". Glede izpovedbe obsojenčevega nečaka I.R. pa je ocenilo, da je ta potrdil, da je bil obsojenec prostovoljni simpatizer križarjev, se z njimi družil, jih sprejemal na domu in jih gostil ter da je tam videl tudi orožje, kar pa potrjuje ugotovitve v izpodbijani pravnomočni sodbi.

Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da sta sodišči v izpodbijanem pravnomočnem sklepu napačno ocenili izvedene dokaze, saj da je obsojenčev sin na zaslišanju povedal, da pokojni oče ni storil ničesar zoper narod in državo, da se sploh ni zanimal za politiko, da je bil kmet, ki je opravljal delo za preživljanje svoje družine in ni imel nikakršnega političnega prepričanja, saj je bil veren človek. Navaja tudi, da je bil obsojeni J.G. st. prisiljen dajati hrano D.M. in I.L. - P., ker sta bila tadva oborožena, nikoli pa da ni sodeloval s križarji in tudi ni vedel, kaj to pomeni. S temi navedbami vložnica v zahtevi ponuja lastno dokazno oceno, ki se razlikuje od tiste v izpodbijanem pravnomočnem sklepu in tako uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP tak razlog ni podlaga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Navedba, da sta zaslišani priči povedali, da je šlo za politični proces na podlagi izmišljenih dokazov, da so obsojenci morali vse priznati, enako tudi priče in da je bila sodba praktično prepis obtožnice, je protispisna, saj J.G. ml. in I.R. kaj takega nista povedala. Zahteva je zato v tem delu tudi neutemeljena.

Po 2. odstavku 413. člena ZKP predsednik senata odredi, da se raziščejo dejstva in priskrbijo dokazi, na katere se sklicujeta zahteva za obnovo postopka in odgovor nanjo. Sodnik, ki opravlja poizvedbe, ravna po 5. odstavku 178. člena ZKP. V tej določbi je predpisano, da mora sodnik na primeren način obvestiti upravičence, kdaj in kje bodo opravljena druga preiskovalna (procesna) dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati.

Zato ima pooblaščenka prav, ko v zahtevi zatrjuje, da je sodišče prve stopnje, ko jo o zaslišanju priče J.G. ml. dne 02.12.2001 ni obvestilo, kršilo določbo 2. odstavka 413. člena ZKP. Zahteva sicer navaja, da sta bili tega dne zaslišani obe priči, vendar to ne drži. Priča I.R. je bil namreč pred Okrožnim sodiščem v Kranju kot zaprošenem sodišču zaslišan dne 09.11.2001. Ostaja pa dejstvo, da tudi o tem zaslišanju pooblaščenka ni bila obveščena. Kršitev po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP je podana samo takrat, kadar je vplivala na zakonitost sodbe. Vložnica se je v zahtevi zadovoljila zgolj z zatrjevanjem kršitve, ne da bi sploh obrazložila, zakaj je tako ravnanje prvostopenjskega sodišča, za katero je že višje sodišče ugotovilo, da ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sprejete odločitve, vplivalo na zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Po 1. odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na tiste kršitve, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Utemeljenost teh pa je mogoče preizkusiti le, če so obrazložene. Glede na to, da vložnica v ni utemeljila trditve, da je navedena kršitev vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa, je treba ugotoviti, da je zahteva tudi v tem delu neutemeljena.

Vložnica ne more biti uspešna niti s trditvami, da je sodišče, ki je obsodilo J.G. st., storilo toliko bistvenih kršitev določb ZKP, kršilo načelo neposrednosti, obsojenčevo pravico do zagovornika in napačno ugotovilo dejansko stanje, da bi bilo treba to pravnomočno sodbo v zvezi z zahtevo za obnovo kazenskega postopka razveljaviti. Zahtevo za varstvo zakonitosti je vložila zoper pravnomočen sklep, s katerim je bila zavrnjena njena zahteva za obnovo postopka, zato lahko s tem izrednim pravnim sredstvom izpodbija le to pravnomočno odločbo in sodni postopek, ki je tekel pred to odločbo, ne more pa uveljavljati tistih kršitev, ki se nanašajo pravnomočno sodbo in sodni postopek, ki je tekel pred njo. Z naštetimi navedbami v zahtevi vložnica po vsebini ne izpodbija pravnomočen sklep, ampak pravnomočno sodbo, tako da tudi ta zatrjevanja v ničemer ne morejo omajati ugotovitve, da je napadeni pravnomočni sklep zakonit. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje pooblaščenka sina obsojenega J.G. st., zahtevo pa je vložila tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.