Jedro

Zaposlitev novega vodje službe ter delna razbremenitev tožnice zaradi dodatne zaposlitve na knjigovodskih delih, prav tako pa tudi nekatere nove zadolžitve tožnice utemeljujejo zaključek, da je prišlo do dejanskih sprememb pri tožničinem delu. Zaradi teh sprememb ji je tožena stranka utemeljeno podala odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin primarni zahtevek, s katerim je zahtevala: - ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnici podala tožena stranka, - ugotovitev, da zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne obstaja več pravni temelj za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi, zaradi česar velja prejšnja pogodba, ki je bila nezakonito odpovedana, - ugotovitev, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč ji še vedno traja z vsemi pravicami, ki iz tega izhajajo, - da se toženi stranki naloži, da tožnico pozove nazaj na delo pod pogoji nezakonito odpovedane pogodbe o zaposlitvi in ji za obdobje od odpovedi do ponovne vzpostavitve delovnega razmerja obračuna bruto razliko v plači in sicer za čas od 1. 7. 2007 do 31. 7. 2008 razliko med plačo, obračunano na podlagi količnika 4,70 in dejansko prejeto plačo, za obdobje od 1. 8. 2008 dalje pa razliko med plačo, ki bi šla tožnici po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, upoštevajoč prevedbo za delovno mesto samostojni strokovni sodelavec na podlagi Zakona o sistemu plač v javnem sektorju, Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva in Kolektivne pogodbe za javni sektor, in dejansko prejeto plačo ter ostale prejemke iz delovnega razmerja ter ji po plačilu ustreznih davkov in prispevkov izplača neto razliko v plači in ostale prejemke iz delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva zapadlosti posamičnih mesečnih zneskov do plačila, - povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila (1. točka izreka).

Zavrnilo je tudi podredni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti iste odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma neutemeljenosti odpovednega razloga, ter da se ji razlika v plači, kakršno je vtoževala s primarnim zahtevkom, izplača kot odškodnina (2. točka izreka).

Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka).

Zoper takšno sodbo, razen zoper odločitev v 3. točki izreka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, 96/2002, 2/2004, 52/2007, 45/2008). Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko se je sklicevalo na spremenjeno določbo 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002, 103/2007), saj ob podaji odpovedi pogodbe o zaposlitvi še ni veljala sprememba iz leta 2007. Sodišče prve stopnje se pri stališču, da v konkretnem primeru ne gre za odpoved pogodbe večjemu številu delavcev v smislu določbe 96. člena ZDR, sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča opr. št. VIII Ips 70/2010 z dne 21. 6. 2011, v katerem je zavzelo stališče, da se med delavce iz 96. člena ZDR uvrščajo le tisti delavci, ki jim bo pogodba o zaposlitvi tudi odpovedana iz poslovnega razloga. V konkretnem primeru se je zgodilo ravno to, 46 delavcem je bila pogodba o zaposlitvi dejansko odpovedana. V citiranem sklepu Vrhovnega sodišča je šlo za delavce, ki jim je bilo odrejeno delo na drugem delovišču. Ko je tožena stranka sprejela novo sistemizacijo, je bila na podlagi 3. odstavka 88. člena ZDR dolžna ponuditi tožnici dokvalifikacijo, in sicer ob podaji odpovedi. Okoliščina, da je tožena stranka s tožnico šele nekaj mesecev po podani odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklenitvi nove pogodbe o zaposlitvi sklenila dogovor, da se tožnica ne bo izobraževala, ne spremeni dejstva, da je bil ob podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršen 3. odstavek 88. člena ZDR. Zakonitost podane odpovedi je potrebno presojati glede na čas, ko je odpoved podana. Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da tožena stranka v letu 2005, ko je sprejemala Pravilnik o sistematizaciji delovnih mest, ni mogla oceniti, da bi se z izobraževanjem delavcev lahko izognila odpovedim pogodb o zaposlitvi v letu 2007. Ker je tožena stranka dne 30. 5. 2007 tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „pomočnik glavne knjige“ (pravilno: samostojni strokovni sodelavec) iz poslovnega razloga, tožnica pa je podpisala novo ponujeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „tehnik s specialnimi znanji“, ki naj bi pričela veljati 1. 7. 2007, je po stališču tožnice relevantno, kakšno delo je opravljala od podpisa nove pogodbe o zaposlitvi dalje. Relevantno je dejansko opravljanje dela in ne zgolj formalna sprememba opisa delovnega mesta. Pri tem poudarja, da je treba ugotavljati dejansko delo tožnice ob prejemu odpovedi in še relevanten čas po prejemu odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne pa tudi kasneje, v letu 2008 do 2011, kot je obdobje razširilo sodišče prve stopnje. Iz tožničinega zaslišanja izhaja, da je opravljala tako pred kot tudi po 1. 7. 2007 dela in naloge sodelovanja pri pripravi sistemskih aktov, izvršilnih predpisov in drugih pravnih aktov zavoda, zbirala in urejala pripombe, predloge in mnenja k osnutkom in predlogom predpisov in splošnih aktov, analizirala pripombe, predloge in mnenja k osnutkom in predlogom predpisov, vodila postopke v zelo zahtevnih zadevah na drugi stopnji, zbirala in urejala podatke za izdelavo programov, analiz in poročil, izdelovala zahtevne analize o stanju na določenem področju s predlogi ukrepov, pripravila osnutke informacij in drugih gradiv o vprašanjih z ožjega področja dela, opravljala (pravilno: pripravljala) podlage za razvoj informacijskih sistemov, pripravila najzahtevnejše projekte in programe na posameznem področju, izdelovala programe in elaborate iz ožjega področja dela, nadzirala in spremljala izvajanje tehničnih del, vodila in organizirala ter usklajevala na glavni knjigi in pomožni blagajni (do novembra 2010), knjižila in vodila sintetične in analitične evidence, delala na obračunu davka na dodano vrednost, statistiko finančnih računov, sodelovanje v zvezi z zadolževanjem klinike in uvajanje sprememb računovodskih programov. Dejansko vsebino del in nalog, ki jih je opravljala tožnica v tem času, sta potrdili priči A.A. in A.B.. Priča A.C. je izpovedala, da misli, da bi po 1. 7. 2007 dela in naloge, ki jih je do tedaj opravljala tožnica, moral opravljati A.A.. Ker pa je A.A., zaslišan kot priča, izpovedal, da nalog tožnice ni prevzel, je zaključiti, da je tožnica kljub prejeti odpovedi in podpisu nove pogodbe o zaposlitvi dejansko nadaljevala z deli in nalogami, ki jih je opravljala pred 1. 7. 2007. Na podlagi navedenega je možno sklepati, da je bil razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi stopnja tožničine izobrazbe in ne dejansko drugačno delo oziroma reorganizacija. Sklep sodišča, da je očitno prišlo do reorganizacije, je napačen. Relevantno obdobje za presojo obstoja in utemeljenosti poslovnega razloga je čas podaje odpovedi, 28. 5. 2007 in še relevanten čas po prejemu odpovedi. Sodišče prve stopnje pa je napačno razširilo to obdobje tudi na vsebino del in nalog, ki jih tožnica opravlja po tem relevantnem obdobju oziroma je preveliko težo dalo formalnemu opisu delovnih mest. Tožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožničinim zahtevkom v celoti ugodi oziroma podredno, da ga razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, ki jih uveljavlja pritožba in tistih, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

V tej zadevi je bil postopek prekinjen s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Pd 650/2007 z dne 24. 10. 2007 zaradi izvedbe vzorčnega postopka v zadevi opr. št. IV Pd 648/2007. S sklepom opr. št. IV Pd 650/2007 z dne 17. 3. 2011 pa je sodišče prve stopnje prekinjeni postopek nadaljevalo, potem ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v vzorčnem postopku s sodbo in sklepom opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010 revizijo tožeče stranke deloma zavrglo (glede plačila odškodnine), deloma pa zavrnilo (glede primarnega tožbenega zahtevka za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), reviziji tožene stranke pa ugodilo, sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo v delu, ki se nanaša na odločitev o neutemeljenosti odpovednega razloga in plačilu odškodnine, vključno z odločitvijo o stroških postopka ter odločitev v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker je bil torej v vzorčnem postopku pravnomočno zavrnjen primarni tožbeni zahtevek za razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je moralo sodišče prve stopnje v tem postopku glede primarnega tožbenega zahtevka odločiti upoštevaje odločitev v vzorčnem postopku, v skladu z določbo 4. odstavka 40. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, 2/04 in 10/04; ZDSS-1). Vrhovno sodišče RS je v citirani sodbi opr. št. VIII Ips 348/2009 z dne 21. 6. 2010 zavzelo stališče, da delavec, ki v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ali iz razloga nesposobnosti sprejme ponudbo za sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi za ustrezno zaposlitev, na podlagi 3. odstavka 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002; ZDR) obdrži pravico izpodbijati pred sodiščem utemeljenost odpovednega razloga. Navedena določba sicer po stališču revizijskega sodišča ne pomeni, da zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni predmet sodnega varstva v smislu določb tretjega odstavka 204. člena ZDR, je pa to sodno varstvo bistveno zoženo zgolj na presojo obstoja utemeljenega odpovednega razloga. Glede na takšno zakonsko omejitev delavec drugih razlogov, zaradi katerih naj bi bila odpoved nezakonita, v sporu ne more uveljavljati. Ker po določbi 5. odstavka 40. člena ZDSS-1 stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku, ni mogoče upoštevati tistih pritožbenih navedb tožnice, ki se nanašajo na dolžnost delodajalca, da v primeru večjega števila delavcev pripravi program razreševanja delavcev v smislu 96. člena ZDR, ter za zatrjevano kršitev določbe 3. odstavka 88. člena ZDR, ker tožena stranka tožnici ni omogočila dokvalifikacije in se na ta način izognila redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Vse te navedbe se namreč nanašajo na nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki pa ni predmet sodnega varstva. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da naj bi bila izpodbijana sodba nepravilna, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo 90. člena ZDR v besedilu, ki je veljalo pred uveljavitvijo novele ZDR-A (Uradni list RS, št. 103/2007). Iz citirane sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije izhaja, da je revizijsko sodišče pri svoji odločitvi uporabilo besedilo, ki je veljalo pred novelo ZDR-A, saj je citiralo le Uradni list RS, v katerem je bil objavljen prvotni tekst ZDR. Tudi sicer pa je treba upoštevati, da sprememba ZDR v letu 2007 ni vplivala na obseg sodnega varstva, zato (napačna) uporaba noveliranega 90. člena ZDR v sodbi sodišča prve stopnje ni vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

V delu, v katerem je Vrhovno sodišče RS v zadevi opr. št. VIII Ips 348/2009 reviziji tožene stranke ugodilo, ter glede zahtevka za ugotovitev neutemeljenosti odpovednega razloga in plačila odškodnine zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, pa je revizijsko sodišče navedlo, da je sodišče druge stopnje presojo obstoja poslovnega razloga omejilo le na ugotavljanje spremembe pogojev glede zahtevane stopnje izobrazbe. Ker je iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhajalo, da razlog za njeno podajo temelji na sprejemu sprememb akta o sistemizaciji, in torej ni omejen le na neustreznost izobrazbe tožnika za delo, bi lahko sodišče odločilo o utemeljenosti poslovnega razloga šele potem, ko bi glede vseh pogojev za opravljanje dela po odpovedani pogodbi, ne le glede pogoja zahtevane stopnje izobrazbe ugotovilo, ali so bili ti s sprejemom akta o sistemizaciji spremenjeni in ali ta sprememba ustreza dejanskemu stanju iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR. Revizija tožene stranke je izrecno izpostavila, da je bilo delovno mesto po sprejemu akta drugačno po vsebini, vendar niti sodišče druge niti prve stopnje nista ugotavljali vsebine delovnega mesta po odpovedani pogodbi o zaposlitvi in vsebine delovnega mesta po spremembi akta o sistemizaciji, čeprav bi bili to glede na trditveno in dokazno podlago dolžni in bi bile te dejanske ugotovitve lahko ključnega pomena za odločitev. Opis (vsebina) delovnega mesta je namreč bistvena sestavina pogodbe o zaposlitvi (1. odstavek 29. člena ZDR) in če se ta sestavina spremeni, se glede na določilo 47. člena ZDR sklene nova pogodba o zaposlitvi. Po stališču revizijskega sodišča sprememba opisa delovnega mesta obenem lahko predstavlja poslovni razlog iz 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, saj gre za prenehanje potreb po opravljanju dela v skladu z opisom delovnega mesta, ki velja za sklenjeno pogodbo o zaposlitvi in za vnaprejšnjo potrebo po opravljanju dela v skladu s spremenjenim opisom delovnega mesta. To pa opravičuje uporabo instituta odpovedi s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi (3. odstavek 88. člena in 90. člena ZDR). Zato je revizijsko sodišče odločilo, da bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju predloženih listinskih dokazov, izjav strank in izpovedb prič dokazni postopek dopolniti z ugotovitvami o tem, ali je tožena stranka s sprejemom akta o sistemizaciji spremenila vsebino delovnega mesta. Da bi presodilo, ali je prišlo do prenehanja potreb po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, bo moralo izvesti tudi dokaz z vpogledom v odpovedano pogodbo o zaposlitvi. Ker je od odločitve o utemeljenosti odpovednega razloga vsebinsko odvisna tudi odločitev za plačilo odškodnine, je Vrhovno sodišče v tem delu sodbi razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku upoštevalo stališče iz citirane sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ter po oceni izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da se opis del, ki jih tožnica opravlja na podlagi nove pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto „tehnik s specialnimi znanji“, razlikuje od opisa del na delovnem mestu „samostojni strokovni sodelavec“. Ugotovilo je namreč, da so bile naloge samostojnega strokovnega sodelavca: sodelovanje pri pripravi sistemskih aktov, izvršilnih predpisov in drugih pravnih aktov zavoda, zbiranje in urejanje pripomb, ..., analiziranje pripomb, vodenje postopkov na drugi stopnji, izdelava zahtevnih analiz o stanju na določenem področju in drugo. Na delovnem mestu „tehnik s specialnimi znanji“ pa se opravlja vodenje in organiziranje ter usklajevanje del in nalog v glavni blagajni in pomožnih blagajnah, knjiženje in vodenje analitičnih in sintetičnih evidenc, usklajevanje analitičnih in sintetičnih evidenc ter obračunov med službami oddelkov in drugimi službami zavoda, usklajevanje dejanskega in knjižnega stanja, ter izvajanje nalog v zvezi s pripravo podatkov za poročila, analize in kalkulacije.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 88. člena ZDR je razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavcu prenehanje potreb po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Sodišče prve stopnje je na podlagi listinske dokumentacije v spisu, zlasti opisov novih delovnih mest za računovodsko službo (B10) ter izpovedi tožnice in priče A.D., ki se je 3. 9. 2007 zaposlila na novem delovnem mestu „vodja računovodskega oddelka“ pri toženi stranki, pravilno ugotovilo, da je prenehala potreba po tožničinem delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Ugotovilo je, da se je na delovnem mestu vodje oddelka oziroma službe za računovodstvo zaposlila A.D., po prejšnji sistemizaciji pa je bil na tem delovnem mestu zaposlen A.A.. Sodišče prve stopnje je upoštevalo izpoved novega vodje A.D., da je bil po njenem prihodu A.A. dodatno zaposlen na knjigovodskih delih, za evidentiranje na glavni knjigi in za nadzor, s tem pa so bili ostali delavci (med njimi tudi tožnica) razbremenjeni. Tudi A.A. je izpovedal, da je 20 % delal na področju glavne knjige. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bila tožnica delno razbremenjena svojih dotedanjih obveznosti, pri čemer je glede sprememb dejanskega dela tožnice tudi upoštevalo, da ji je vodja službe A.D. odredila delo, ki ga prej ni delala in sicer je prevzela vodenje saldakontov dobaviteljev. Predvsem zaposlitev nove vodje službe ter delna razbremenitev tožnice zaradi dodatne zaposlitve A.A. na knjigovodskih delih, prav tako pa tudi nekatere nove zadolžitve tožnice utemeljujejo pravilen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da je prišlo tudi do dejanskih sprememb pri tožničinem delu. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dokazala utemeljenost odpovednega razloga. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče še dodaja, da je sprememba organiziranosti službe pomenila takojšen vpliv na delo tožnice, zato niso utemeljene pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje obstoj utemeljenega razloga neutemeljeno presojalo v predolgem časovnem obdobju, ter da bi morala biti presoja osredotočena na čas ob podaji odpovedi.

Ker niso podani niti uveljavljeni pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je pritožbeno sodišče pazilo po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe, v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. členom ZPP.

Odgovor na pritožbo ni v ničemer prispeval k boljši razjasnitvi stvari, zato tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, v skladu s 155. členom ZPP.