Jedro

Plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev taksnega zavezanca zavezuje, da jo plača v višini, določeni v ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo toženkin ugovor zoper plačilni nalog z dne 17. 4. 2025, s katerim je bila pozvana k plačilu sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru v višini 2.559 EUR.

2.Toženka, ki sklep izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP1, pritožbenemu sodišču predlaga odmero nižje sodne takse (v višini 1.671 EUR).

2.Trdi, da bi morala biti sodna taksa za pobotni ugovor odmerjena od vrednosti spornega predmeta 83.513,76 EUR. Gre za znesek, ki je v razdelku "vrednost" zapisan v plačilnem nalogu. Toženka v okviru pobotnega ugovora primarno zahteva zgolj upoštevanje obogatitvenih obresti pri odločanju o terjatvi tožnikov. Zaradi predhodnega enostranskega pobota, ki sta ga opravila tožnika (dajatveni zahtevek sta oblikovala na način, da sta od seštevka opravljenih plačil odštela celotno glavnico, ki sta jo na podlagi kreditne pogodbe prejela), obresti ne more zahtevati drugače kot od celotnega zneska izplačane glavnice. Če tožnika ne bi opravila enostranskega pobota, bi njun zahtevek, ki bi bil osnova za taksno odmero, znašal 127.647,78 EUR. Sodišče bi moralo v okviru materialno procesnega vodstva toženki dati usmeritve glede oblikovanja pobotnega ugovora. Ker postane odločitev o (ne)obstoju toženčeve terjatve pravnomočna le do višine vtoževane terjatve, je vrednost pobotnega ugovora nujno omejena z vrednostjo dajatvenega zahtevka. Če je sodišče menilo, da bi morala toženka plačati takso, odmerjeno od zneska 144.396 EUR, bi morala tožnika plačati takso od zneska 127.647,78 EUR. Namesto tega je pri odmeri sodne takse za tožbo in pobotni ugovor uporabilo različne standarde in s tem povzročilo neravnotežje med pravdnima strankama. Nesorazmerno visoko odmerjena sodna taksa predstavlja kršitev toženkinih ustavnih in konvencijskih pravic.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Skladno z 2. odstavkom 18. člena ZST-12 se za postopek o ugovoru zaradi pobota plača posebna taksa. Taksna obveznost nastane ob vložitvi pobotnega ugovora (1. točka 1. odstavka 5. člena ZST-1). Višina takse se določi glede na vrednost spornega predmeta (16. člen ZST-1). Za plačilo sodne takse je odločilna vrednost zahtevka oziroma predmeta ob vložitvi vloge oziroma opravi dejanja, razen če zakon določa drugače (1. in 3. odstavek 19. člena ZST-1). Višina taksne obveznosti za pobotni ugovor se določi v skladu s tarifno št. 1111 ZST-1.

5.Podlago za odmero sodne takse za postopek o pobotnem ugovoru je predstavljala vrednost 144.396 EUR, kar je za pritožnico sporno. Pri tej vrednosti spornega predmeta znaša taksa za postopek pred sodiščem prve stopnje trikratnik osnovne takse, kot je določena v Prilogi 1 k ZST-1 (853 EUR), tj. 2.559 EUR.

6.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila sodna taksa v plačilnem nalogu, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa, odmerjena pravilno, in sicer od vrednosti v pobot uveljavljene terjatve. ZST-1 v več členih določa, da se sodna taksa odmerja od vrednosti spornega predmeta; v primeru pobotnega ugovora je to vrednost (višina) terjatve, ki jo toženec uveljavlja v pobot. Okoliščina, da je procesni ugovor pobotanja v svoji funkciji in naravi/namenu možen le do zneska, ki ga tožnika uveljavljata z dajatvenim denarnim zahtevkom (plačilo 44.134,02 EUR3) nima odločilne teže. Tudi v pritožbi izpostavljeno dejstvo, da vtoževani denarni znesek predstavlja razliko med zneskom, ki ga je tožnik4 na podlagi kreditne pogodbe toženki že plačal (127.647,78 EUR), in zneskom, ki ga je ob sklenitvi pogodbe od nje prejel (83.513,76 EUR), nima takšnega pomena, kot mu ga pripisuje pritožba.

7.Toženka je v pobotnem ugovoru zapisala, da sta ji tožnika dolžna vrniti znesek glavnice kredita, "tj. 135.000,00 CHF v evrski protivrednosti, skupaj z obrestmi v višini 7,35 odstotkov letno od dne 20. 6. 2008, od katerega je tožeča stranka črpala kredit, do dne 31. 8. 2011, ko je tožeča stranka postala slaboverna, od takrat dalje (od dne 31. 8. 2011) pa zakonske zamudne obresti do plačila.",5 kar glede na njena pojasnila pomeni, da pobotni ugovor temelji na glavnici, določeni v CHF, torej 135.000,00 CHF, v EUR protivrednosti na dan izdaje sodbe. Pritožnica ne nasprotuje preračunu tega zneska v EUR (na dan vložitve pobotnega ugovora). Gre za znesek (144.396 EUR), ki ga uveljavlja v pobot. To, da je pobotno terjatev opredelila v višini, višji od zahtevka tožnikov, je izraz njene procesne volje, ki jo je sodišče dolžno upoštevati. Breme (posledice) svojih procesnih odločitev nosi sama. Vrednost terjatve, ki je glede na pravila procesnega pobota lahko predmet sodnega varstva, torej ni vrednost, od katere se v skladu z določbami ZST-1 odmerja sodna taksa.6 Taksna odmera tudi ne more temeljiti na vrednosti spornega predmeta (83.513,76 EUR), ki sta jo tožnika navedla v tožbi, saj gre za označbo skupne vrednosti (ugotovitvenega in dajatvenega) tožbenega zahtevka, in s tem podlago za taksno odmero za postopek po tožbi. Očitki o postopkovnih kršitvah (8. in 14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP) so neutemeljeni, saj so v izpodbijanem sklepu pojasnjena vsa relevantna materialnopravna izhodišča.

8.Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o neizvedbi materialno procesnega vodstva. Stranke s kvalificiranim pooblaščencem sodišče ni dolžno usmerjati glede opredelitve vrednosti pobotnega ugovora. Dolžno je upoštevati zgolj določbe ZST-1, iz katerih izhaja, da je za vsak postopek, ki ga vodi, treba plačati sodno takso. Plačilo sodne takse predstavlja obveznost, ki ob izpolnitvi zakonskih pogojev taksnega zavezanca zavezuje, da jo plača v višini, določeni v ZST-1. Za pobotni ugovor nastane ob njegovi vložitvi, in ne šele ob odmeri njene višine. Ker je taksna obveznost za toženko obstajala že od vložitve pobotnega ugovora dalje, tudi iz tega razloga ni mogoče govoriti o kakršnemkoli poslabšanju njenega položaja (v razmerju do tožnikov). Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki o posegu v toženkine ustavne in konvencijske pravice.

9.Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. a člena ZPP).

10.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o njih je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (1. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

-------------------------------

1Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s spremembami in dopolnitvami.

2Zakon o sodnih taksah, Ur. l. RS, št. 37/2008, s spremembami in dopolnitvami.

3Tožnika uveljavljata dajatveni (denarni) zahtevek poleg ugotovitvenega.

4Tožnik je v spornem pogodbenem razmerju kreditojemalec, tožnica pa solidarni porok.

5Glej 32. stran odgovora na tožbo.

6Primerjaj VSL sklepe III Cp 725/2025, III Cp 572/2025, III Cp 1027/2025, III Cp 970/2025, III Cp 901/2025, III Cp 867/2025.

Zveza:

Zakon o sodnih taksah (2008) - ZST-1 - člen 5, 5/1, 5/1-1, 16, 18, 18/2, 19, 19/1, 19/3, 34a, 35

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.